Gre za vprašanje, kaj je že izpolnjeno in zato pripada preteklosti, in kaj se bo še izpolnilo v prihodnosti. Seveda gre večkrat le za bolj ali manj utemeljena mnenja.
Kardinal Ratzinger se je na
koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti 26. junija 2000 vprašal: »Kaj naj
pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove?
Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša
tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani
posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal
na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega
potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše
radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče
in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k
molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in
na spreobrnjenje.«
Kardinal Angelo Sodano je 13.
maja 2000 v Fatimi, po papeževi mašni daritvi, med katero je ta razglasil
fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi,
da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo
odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob
začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«
Kardinala Sodano in potem
Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so
se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20.
stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot
dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v
tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20.
stoletje.
Ker Cerkev ni podala uradne
in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo
specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav sv. Janeza Pavla II. in
obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in
razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi tretjega dela
fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske
'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci 26. junija 2000 je naglasil, da nima
svoje razlage za obvezno.
Škof Pavel Hnilica, osebni
prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v
pismu kardinalu Ratzingerju, takratnemu prefektu Kongregacije za verski nauk,
protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na
20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval
trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost.
Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in
trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje
bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta,
kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski
skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva
preganjanje do konca sveta.«
Vprašanje, ali je že vse
izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti, ostaja
odprto. Mnenja so tu različna. Poglejmo posamezne dele besedila:
»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše
Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je
žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda
plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje
desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora,
pokora, pokora!«
Trikratni angelov klic:
»Pokora, pokora, pokora!« je ključna beseda te skrivnosti. Pri Marku se tudi
evangelij začne podobno: »Spokorite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Pokora
vodi do spreobrnjenja in vere.
Angel z ognjenim mečem, ki
spominja na slične podobe iz knjige Razodetja, predstavlja grožnjo sodbe za
grešni svet. Pravzaprav je človeštvo sámo tisto, ki s svojimi iznajdbami lahko
sebe pokonča, npr. v ognju atomske vojne. S tem ko plameni ognjenega meča
ugašajo ob dotiku s sijajem iz Marijine desne roke, je poudarjena Marijina
materinska sredniška vloga.
Kardinal Ratzinger poudarja:
»Celotno
videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo
obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o
nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre
za mobiliziranje moči za spremembe v smeri k dobremu. Zato so povsem zgrešene
fatalistične razlage 'skrivnosti', razlage, ki na primer govorijo, da je bil
atentator 13. maja 1981 navsezadnje orodje Božjega načrta, ki ga je vodila
Božja previdnost in da zato ni mogel delovati svobodno, ali podobne ideje, ki krožijo.
Videnje marveč govori o nevarnostih in o poti, kako se jih rešiti.«
Svobodno se
moramo odločati za pokoro in zatekanje k Božji Materi ter zaupati v njeno
varstvo in vodstvo. Prihodnost ni samo v Božjih, ampak je tudi v naših rokah.
Zato je tudi od nas odvisno, kako bo z nami kot posamezniki in z vsem
človeštvom.
»In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega,
kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa,
'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in
redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ
iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče
skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom,
prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na
poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila
ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In
tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter
razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev.«
Videnje, ki so ga imeli
pastirčki in se je nanašalo na prihodnost Cerkve, je bilo kakor v ogledalu,
torej nejasno. Na tem svetu, kakor pravi sv. Pavel, »gledamo v zrcalu, nejasno«
(1 Kor 13,12).
Kraj dogajanja je opisan s
tremi simboli: strma gora, na pol porušeno mesto, velik križ iz neobdelanih
debel hrasta plutovca. Kardinal Ratzinger razglablja o procesiji s papežem na
čelu, ki se bliža križu: »Pot Cerkve je tako orisana kot križev pot (via
crucis), kot potovanje v čas nasilja, razdejanj in preganjanj. V tej podobi
moremo najti naslikano zgodovino celotnega stoletja (…) V videnju moremo
prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in
preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so
napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike
krutosti. V 'ogledalu' tega videnja vidimo iti mimo mučeniške priče
desetletij.«
Treba je po Ratzingerjevih
besedah upoštevati, »da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v
zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od
divizij«.
Glede razlage tretje fatimske
skrivnosti ni popolnega soglasja. Nekateri trdijo, da se glede smrti papeža,
škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso
izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi
duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj
streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem,
kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov,
duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem
preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.
Za vse, ki bodo skušali
besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga
razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je
Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija
ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot
primerno«.
Čeprav je na tiskovni konferenci 26. junija
2000 kardinal Ratzinger povedal, da svoje razlage nima za obvezujočo, je težko
utemeljeno misliti, da se prej navedene fatimske napovedi še niso izpolnile.
Papež Janez Pavel II. je bil trdno prepričan, da se napoved o usmrtitvi papeža
nanaša nanj in da ga je smrti rešila Marija, ker je hotela, da Rusijo in svet
skupaj s škofi posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. Preganjanja Cerkve pa bodo
trajala do konca sveta. To je celo znamenje, da je prava.
Ob vsem tem je treba upoštevati, da so vse
napovedi zmeraj pogojne. Molitve in žrtve dobrih vernikov lahko vplivajo, da se
slabe napovedi ne uresničijo ali pa se uresničijo le deloma ali drugače, kakor
so bile napovedane. Smemo si misliti, da so vplivale tudi na to, da papež ni
podlegel smrtonosnemu strelu turškega terorista Ali Agca.
Navedimo še zadnji del
besedila tretjega dela fatimske skrivnosti:
»Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je
imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo
zalivala duše, ki so se bližale Bogu.«
Z besedico »kristalno« je
poudarjena dragocenost vsebine – kri mučencev. Zalivalko običajno uporabljamo
za zalivanje (sobnih) rastlin. Tu pa gre za človeške duše. Kakor je treba
zalivati rastline, sicer bi se posušile, je treba zalivati tudi duše, in sicer
s krvjo mučencev, ki je pomešana s Kristusovo krvjo. Brez Kristusove krvi in
krvi mučencev ne moremo napredovati v svetosti in se bližati Bogu. Mučenci
dopolnjujejo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24).
Kardinal Ratzinger je
besedilo razložil takole: »To je tolažljiva podoba, ki hoče zgodovino krvi in
solza napraviti vendarle dostopno za ozdravljajočo Božjo moč. Pod prečnicama
križa angela zbirata kri mučencev in z njo zalivata duše, ki so se bližale
Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s
prečnic križa. Njihovo mučeništvo se uresničuje v solidarnosti s Kristusovim
trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa
to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je
postalo evharistija, privzeta v skrivnost umrlega pšeničnega zrna, ki umrje in
postane rodovitno. Kri mučencev je seme kristjanov, je rekel Tertulijan. Kakor
se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt
pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje
'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje
s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev
mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga (…) Iz trpljenja pričevalcev
prihaja moč očiščenja in prenove, ker je to ponavzočevanje Kristusovega
lastnega trpljenja in predaja naprej v sedanjost njegovo ozdravljajočo
učinkovitost.«
Ob tem lahko zaključimo, da
bo tudi kri številnih slovenskih mučencev seme novih kristjanov. Mučenci so
torej napoved za boljšo prihodnost.
Po besedah prefekta
kongregacije preostane »spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v
istem smislu opozarjanje na pokoro in spreobrnjenje«.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar