Njena predstojnica v karmelu Coimbra takole odgovarja: »Tega še ne vemo. Nekega dne sem bila priča dogodku, zaradi katerega sem doumela, kako naravno je doživljala povezavo med nadnaravnim in običajnim življenjem. Bilo je 26. maja 2003. Spremila sem jo na spodnji kor, da bi jo fotografirala skupaj s kipom Marijinega brezmadežnega Srca, ki smo ga ravno prejele v dar (…) Še po slikanju je sestra Lucija ostala zazrta v kip. Nisem je motila. Obrnila se je proti meni in zaskrbljeno rekla: 'Devica Marija joče!!!' Kakšna izjemna čistost je bila v njeni preprostosti v tistem trenutku. Ona, ki ji je bilo naklonjenih toliko videnj, ki jih nihče drug ni videl, je mislila, da v tistem trenutku tudi jaz vidim to, kar vidi ona. Jaz pa, ki sem mislila, da je njena trditev vprašanje, sem odgovorila, da ne. Opazila sem, da se je zdrznila, zmedena, kot bi jo, kot otroka, zalotili pri sladkarijah. Pokazala sem spoštovanje. Menila sem, da ne smem spraševati. To skrivnost sem hranila do zdaj. Želela sem, da ta kip s svojim materinskim pogledom bdi nad njenimi posmrtnimi ostanki vse do tedaj, dokler jih ne odpeljejo v katedralo v Coimbri.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar