Štefana kamnajo

Štefana kamnajo

Savlu je bilo prav, da so kristjane preganjali. Mislil je, da se bo z malo sile hitro napravil red. Res je vse skupaj nekoliko potihnilo. Malo manj je bilo govoric o vsem tem praznoverju. Toda ti, ki so jih pregnali, so se zatekli v druga mesta. V Antiohijo, v Damask. Tam so začeli zbirati Jude in jim govoriti o Jezusu. Nekatere so pretentali, da so se jim pridružili. Savla je to jezilo. Sklenil je, da se pridruži farizejem, ki so preganjali Jezusove učence. Ti so ga radi sprejeli in mu dovolili, da je iskal učence in jih dal zapirati v ječe.
To delo je Savla vedno bolj razvnemalo. Čutil je kot sveto dolžnost, da pomaga zadušiti to praznoverje in ohrani čisto vero očetov. S Štefanom sta se razšla. Ta mu je očital divjost in mu rekel, da se bori proti Bogu. Savel je bil žalosten in jezen obenem. Žal mu je bilo za prijatelja. Bila sta veliko skupaj. Prebila sta čudovite ure v družbi njunega učitelja Gamaliela. Sedaj je Štefan zašel. Kako naj mu pomaga? Nobena beseda mu ne zaleže. Šel je celo tako daleč, da pomaga Jezusovim učencem in oskrbuje njihove uboge. Neke vrste strežnik je postal. Kako naj bi bil Savel tega vesel? Zelo jezen pa je bil zaradi tega, ker mu je Štefan očital postopanje z učenci tega človeka.
Ne more in ne more razumeti Štefanove zablode. Kako mu more očitati divjost, ko je preganjal Galilejce, kakor so jih zaničljivo imenovali. To je vendar potrebno. Ne sme se pustiti, da bi se ta skupina razrasla. Med Judi se je razpaslo veliko ločin. Treba jih je uničiti, da se ohrani čista vera očetov. To je njihova dolžnost. Ker so bili deležni tako čudovitega pouka, so še toliko bolj dolžni skrbeti za lepoto vere.
Savlu se je zdelo pošteno in prav, da jih preganja in razžene. Drugače ne bo miru. Vedno bo nevarnost, da koga spravijo v svoje pogubne zanke. Tudi farizeji so mu zaupali. Veseli so bili, da jim je pomagal iskati te učence in jih zapirati v ječe. Veliko jih je že dal zapreti, toda bil je nekoliko zmeden zaradi njih. Niso se upirali. Kot da bi bili veseli trpeti sramoto v ječi. Čudno, zelo čudno so se obnašali.
S Štefanom je šlo tako daleč, da so ga ujeli celo farizeji. Bili so besni, ker jih je hotel poučevati. Iz Mojzesove postave in prerokov jim je dokazoval, da se motijo in ne poznajo resnice. To jih je tako podžgalo, da so nasedli navalu jeze in čustev. Štefana so odpeljali ven iz mesta in ga hoteli posuti s kamenjem. Savel jih je spremljal. Bilo mu je težko pri srcu, a čutil se je mirnega. Bog mora biti zelo žalosten, ker je tako dober, veren, Štefan zašel na kriva pota. Bilo mu je vseeno, kaj se bo zgodilo. Raje je izgubil prijatelja, kot da bi gledal njegov duhovni propad.
Možje so bili čisto podivjani. Pehali in suvali so Štefana ter ga v velikem vpitju gnali ven pred mestna vrata. Savel jih je spremljal. Zunaj pred vrati so ga zvezali in postavili k zidu. Oddaljili so se in pograbili kamne, ki jih je bilo tam na pretek. Savel ni pobral kamna. Stal je ob strani in žalostno gledal. Štefan se mu je smilil. Toda za čistost vere so pogosto ugašala tudi življenja. Njegova kri ga bo oprala madeža zablode? Mogoče mu Jahve odpusti izdajstvo.
Pismouki so odložili svoja oblačila k Savlu, ki je stal na robu dogajanja. Vpitje je naraščalo. Štefan jim je spet govoril. Nekatere je tako jezilo, da so že mislili vreči kamne. Obraz zvezanega Štefana je bil nadzemsko lep. Kakor da bi bil ožarjen s posebnim notranjim soncem, tako mu je žarel obraz. Savel je bil kakor okamenel. Možje so nekaj časa poslušali Štefanove besede. Bile so mirne, polne nekega ognja in prepričanja. Očital jim je celo, da so oni umorili Jezusa. Tedaj jih je pograbil tolik bes, da se niso mogli več zadržati. Nekdo je zalučal prvi kamen. Potem se je vsula ploha kamenja. Štefan je mirno stal in jim gledal v oči. Metali so kamenje kot iz uma. Štefan se je zgrudil. Ves je bil v krvi. Obraz je bil ranjen na več mestih. Možje so kar metali kamenje, ki vedno bolj trdo padalo na Štefana. Bil je na pol mrtev. Ves je bil krvaveč. Pristopili so bliže in se jezili nanj. Privoščili so mu, da se je tako zgodilo z njim.
Štefan je čisto rahlo dihal. Ustnice so se premikale, glasu pa ni bilo iz njih. Savel je pristopil nekoliko bliže. Tedaj se je Štefan zganil tako, da se je srečal s Savlovimi očmi. Bil je dobrohoten pogled, kot da bi bil poln ljubezni. Nobenega sovraštva, ne maščevalnosti. Kot bi ga pogledal njegov lastni oče, ki ga je imel zelo rad. S slabotnim glasom je rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Farizeje so te besede razkačile do konca. Ponovno so pograbili kamne in jih lučali na Štefanovo glavo. Padali so tudi zelo veliki kamni. Kmalu je bil Štefan čisto miren. Ni več dihal. Spoznali so, da je mrtev.
Pobrali so vrhnja oblačila, ki so bila na kupu pred Savlom. Tiho, a zadovoljno so se vračali nazaj v mesto. Štefanovo telo so pustili za zidom. Niso se ga smeli dotikati, ker bi se lahko onečastili. Mrlič je bil nečist. Kdor se ga dotakne, postane prav tako obredno nečist in ne sme v tempelj k molitvi in daritvi.
p. Branko