V puščavi se ponoči zelo ohladi, zato ljudem topla obleka ni odveč. Podnevi jih varuje pred pripeko in prahom, ki se dviga ob karavani. Obleka je potrebna posebej dopoldne, ko se ozračje segreva. Nastane veter, ki nosi prah in pesek po puščavi. Pogosto se je treba zaviti tako, da iz obleke gledajo samo oči. Na nogah imajo sandale s podplatom iz debelega kameljega usnja. To je zelo vzdržljivo in močno. Z njimi je mogoče prehoditi veliko poti. Ker je debelo, vroča tla ne žgejo v podplat. Tudi vsakega kamna se ne čuti, ko stopaš in ne gledaš vsak korak pod noge. Tisti, ki so več na poti, se oskrbijo s posebnimi sandali z debelim podplatom iz dvojnega kameljega usnja.
Možje se veselo pogovarjajo med seboj. Imajo dovolj časa, da se pomenijo o vsem, kar se je doma zgodilo, preden so odšli od doma. Novice, ki jih zvedo po poti, njihove pogovore še bolj razvnamejo.
Eden od njih hodi za oslom in je nekoliko zamišljen. To je mlad mož kakšnih sedemindvajset let. Manjše rasti, a trdne narave. Dolga črna brada mu pada na prsi. Preko glave ima razpeto tkanino. Njen vzorec razodeva, da je Jud. Zadaj za vratom jo je imel prekrižano, da je en del padal po hrbtu, drugi pa na prsi. Gledal je predse in mirno stopal za oslom. Preko levega ramena je imel obešeno lično usnjeno torbo. Jermen od torbe je šel čez prsi tako, da je torba visela na levem boku. Z levo roko jo je večkrat potipal, kot da bi v njej nosil veliko bogastvo in se hotel prepričati, če ni česa izgubil. V desnici je držal krepko popotno palico. Ni je potreboval, da bi se nanjo opiral, saj je bil v cvetu mladosti. Toda taka je bila navada. Ko so se ustavili, je bilo kar prijetno nasloniti se na popotno palico.
Obraz je imel lep in pravilno oblikovan. Žive črne oči so razodevale notranji ogenj. Mož je bil očitno zelo samostojen in pokončen. Dolga črna brada mu je bila v ponos. Take so nosili jeruzalemski pismouki. Najbolj spoštovan med njimi je bil stari Gamalijel, ki mu je brada že popolnoma osivela. Mladi mož ga je spoštoval kot svojega učitelja, saj je pri njem nabiral učenost.
Savel je bilo ime mlademu Judu, ki je mirno in zamišljeno stopal za oslom. Ni se zanimal za pogovore, ki so jih imeli njegovi tovariši, nekaj korakov pred njim. Veliko je premišljeval o dogodkih zadnjih let. Končal je svoje šolanje in bil sprejet med pismouke. Smel je javno poučevati Sveto pismo in tudi zbirati okoli sebe učence. Ker je bil še mlad, ga niso iskali.
Zadnja leta ga je vznemirjalo to, da se je pojavil Jezus, ki je zbiral okoli sebe velike množice in navduševal ljudi. Pravijo, da je delal velika znamenja in čudeže. On sam ga ni velikokrat videl. Ni ga iskal, saj mu ga ni bilo treba. Vse, kar je bilo potrebno, se je naučil pri svojem častitljivem učitelju Gamalielu. Tudi v njegovi šoli so se pogovarjali o Jezusu. Savel in nekateri tovariši so bili za to, da se mu prepove pridiganje in zbiranje ljudi. Učitelj je bil zelo potrpežljiv in jim je rekel, naj počakajo nekaj časa in vse se bo pomirilo in tonilo v pozabo. Tako se je že velikokrat zgodilo.
Velikega pridigarja so obsodili in križali. Savel je pričakoval, da bo takoj konec govoric o Jezusu. Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Raznesla se je novica, da je vstal od mrtvih. Njegovi učenci so celo na trgih oznanjali, da je vstal in v njegovem imenu krščujejo ljudi, podobno kot je pred leti krščeval Janez v puščavi ob Jordanu. Veliko ljudi je verjelo Jezusovim učencem in se dalo krstiti. Zbirali so se po domovih in lomili kruh. Bili so mirni in priljubljeni med ljudstvom.
Tudi njegov prijatelj Štefan je zašel med te ljudi. Iskal je Jezusa in ga poslušal. Tako zelo ga je prevzel njegov nauk, da je bil kakor v sedmih nebesih. Pogosto je ostal brez odgovora, če ga je kaj vprašal. Obraz je imel čisto spremenjen. Kakor da bi sijalo iz njega samo veselje in sreča. Večkrat sta se pogovarjala o Jezusu. Štefan je bil do konca prevzet. Pravil je, da je gotovo Jezus pravi in obljubljeni Mesija. Savel mu je mirno in jasno razložil, da je to nemogoče. Mesija bo prišel kar naenkrat. Nihče ne bo vedel, od kod je prišel. Iz Davidove rodovine bo in obnovil bo Izraelovo kraljestvo.
Štefan mu je dokazoval, da je Jezus iz Davidove rodovine, iz Nazareta v Galileji. Toda Savel mu je odgovarjal in ga prepričeval, da iz Galileje in Nazareta še ni vstal noben prerok. A Štefana se ni dalo prepričati. Večkrat ga je kot prijatelja svaril, v kako nevarne vode se podaja. To ni več čista vera očetov, kot jo je učil Gamaliel. To je neka novotarija, ki celo trdi, da Jezus Božji Sin. To je popolnoma nemogoče. Bog je na višavah in nima sina, ki bi hodil po zemlji in pridigal. Hotel mu je dopovedati, da je to spet eden od samooklicanih mesijev, ki bi rad požel slavo in zavedel ubogo ljudstvo. Toda Štefan se ni dal omajati.
Savel mu je pravil, da je to zelo nevarno početje. To je odpad od vere očetov. Izdajstvo. Po Mojzesovi postavi bi bilo treba take kamnati, če se nočejo spreobrniti nazaj k pravi veri. Vse je bilo zaman. Štefan se je celo v prostem času družil s temi ljudmi. Niso bili ugledni učitelji, marveč nevedni in preprosti ribiči. Hodili so v tempelj molit in pogosto so se okoli njih zbrali ljudje in jih poslušali, ko so govorili o Jezusu. Včasih so razjezili tempeljsko stražo, da so jih pregnali. Tudi farizeji in pismouki so jih vedno bolj preganjali. Zaprli so jih v ječo, a so jo naslednji dan našli prazno in po vseh predpisih zastraženo. Kako so ti ribiči prišli ven, ni znano nikomur.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar