Iskanje Kristusa – Ženina
»Po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2). Tako nevesta sodi še po otroško. Mislim, da je sklepala, da se je Ženin, ki je vstal iz groba, kmalu odpravil v javnost, da bi po svoji navadi učil ljudstvo in ozdravljal bolnike, da bi se pokazal v svoji slavi med Izraelci, da bi videl, ali ga bodo sprejeli vstalega od mrtvih (št. 76,1).
Edino mojemu Gospodu je bilo rečeno in dano od Boga, naj séde na desnico njegove slave, saj mu je enak v slavi, enega bistva z Očetom, čisto podoben po rojstvu, enakega veličastva in enako večen. Tukaj, tukaj ga bo našel, kdor ga bo iskal, in bo videl njegovo slavo, ki ni slava kogarkoli, marveč slava Edinorojenega Očetovega Sina (št. 76,5).
Kaj boš storila, nevesta? Ali misliš, da mu boš tja lahko sledila? Ali se upaš in moreš spustiti v to presveto skrivnost, v to skrivnostno svetišče, da bi gledala Sina v Očetu in Očeta v Sinu? Seveda ne. Tja, kjer je on, še ne moreš iti, pojdeš pa pozneje. Vendar se giblji, pojdi za njim in ga išči! Naj te pri iskanju ne straši tista nedostopna svetloba in vzvišenost in ne izgúbi upanja, da ga boš našla, saj je rekel: »Če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu« (Rim 10,8). Veruj, pa boš našla, zakaj verovati se pravi najti. Verni vedo, da po veri prebiva Kristus v njihovih srcih. Kaj je bliže?
Zato le išči zaupno in vdano! »Dober je Gospod duši, ki ga išče« (Žal 3,25). Zato ga išči s hrepenenjem, sledi mu z dejanji in našla ga boš z vero! Česa vera ne najde? Doseže nedostopno, odkrije neznano, zajame neskončno, oprime se poslednjih stvarnosti in slednjič v svoje široko naročje na neki način zaobjema večnost. Z vero, pravim: v večno in Sveto Trojico, ki je ne doumem, verujem, in z vero jo držim, čeprav je z umom ne zajamem (št. 76,6).
Ni komentarjev:
Objavite komentar