Pojdimo k Mariji v Fatimo!

Fatima leži v današnji škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, 130 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona, 50 kilometrov od Atlantika. Ta vas, ki je tudi središče župnije, ima več zaselkov, skupin hiš, ki so raztresene po pobočju Serre d'Aire, med njimi tudi od Fatime približno en kilometer oddaljeni Aljustrel (izg. Alžustrel), rojstni kraj in kraj bivanja fatimskih pastirčkov.
Marijina prikazovanja se niso dogajala prav v Fatimi, ampak dva kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, Irijski globeli (Cova da Iria). Od leta 1917, ki je letnica Marijinih prikazovanj, prihajajo tja romarji; uradno pa od leta 1930, ko je krajevni škof priznal nadnaravni značaj fatimskih dogodkov.
Če pogledamo na zemljevid, najdemo Portugalsko, »deželo zahajajočega sonca«, na jugozahodnem delu Pirenejskega (Iberskega) polotoka. Obsega šestino tega polotoka in je štiri in pol krat večja od Slovenije. Na severu in vzhodu meji s Španijo, na jugu in zahodu jo obliva Atlantski ocean, ki jo povezuje z vsem svetom.
V zgodovini so deželi gospodovali Feničani, Grki, Kelti, Rimljani, Zahodni Goti in arabski Mavri. Portugalci so bili od 711 več stoletij pod arabsko oblastjo in so se polagoma otresli Mavrov. Leta 1139 jih je premagal Alfonso Henriquez, postal kralj in povedel deželo v neodvisnost. Današnje meje je Portugalska dobila 1279.
Po izgonu Mavrov so Portugalci postali pomorščaki in odkritelji tujih dežel, v katere so razširili svoj jezik in kulturo. Tja so odhajali tudi njihovi misijonarji in širili krščansko vero. V 15. stoletju je Portugalska postala slavna pomorska in svetovna velesila z mnogimi kolonijami v Južni Ameriki, Afriki in na Daljnem Vzhodu. Vrhunec je dosegla v času kralja Manuela I. (1495–1521), a po nekaj stoletjih je začela nazadovati. Pomorščak Vasco da Gama je 1497 z ladjami okoli Afrike prišel v Prednjo Indijo in tako odkril pot v Indijo, Ferdinand Magellan je 1519 prvi objadral svet.

Ime Fátima je priljubljeno arabsko žensko ime. Tako je bilo ime najmlajši hčerki preroka Mohameda. Svetovno znani romarski kraj pa menda ni dobil ime po tej hčerki. Po stari legendi, ki je ohranjena v več inačicah in ima verjetno zgodovinsko jedro, je imel mogočni arabski knez iz mesta Al-Kasar hčerko Fatimo. Za praznik Janeza Krstnika, ki ga tudi mohamedanci kot preroka slovesno praznujejo, 24. junija 1158, je omenjeni knez s skupino vitezov in dam zapustil mesto, da bi ob reki Sado vsi skupaj praznovali god Janeza Krstnika. Med potjo jih je presenetilo krdelo krščanskih vitezov, ki jih je vodil Gonsales Hermingues, imenovan »Strah Mavrov«. Njihov napad na nepripravljene mohamedance je bil tako nenaden in silovit, da je večina mož obležala mrtva. Vse druge, kolikor niso zbežali, so odpeljali v ujetništvo in izročili kralju Alfonzu Henriquesu v Santaremu. Ta je v zahvalo Gonsalu na njegovo željo izročil Fatimo, ki je sprejela krščansko vero in pri krstu dobila ime Oureana (Zlata), vzljubila viteza ter se z njim poročila. Kot poročni dar jima je kralj izročil mesto Abdegas in posestva v okolici. Po njenem imenu so preimenovali mesto Abdegas v Oureano, danes Ourém, ki leži kakih šest kilometrov od Fatime. Ljudje pa so vitezovo ženo Oureano še naprej klicali za Fatimo. Mlada žena je kmalu umrla, vitez pa je od žalosti vstopil v cistercijanski samostan Alcobasa, ko je prej poskrbel za pokop svoje žene v podeželski cerkvi. Ko so ljudje hodili v to cerkev, so rekli: »Pojdimo k Fatimi!« Tako je tudi kraj dobil ime Fatima. Danes pa številni romarji rečejo: »Pojdimo k Mariji v Fatimo!«
An