Moj najbližji sodelavec v službi je pred mesecem dni zvedel, da je njegov oče zbolel za rakom na trebušni slinavki. Sinu so v bolnici svetovali, naj očetu ne pove, da je na smrt bolan. Mene je to zelo pretreslo in čutila sem dolžnost, da vplivam nanj. Rekla sem mu, da ima oče pravico do resnice in do priložnosti, da pred smrtjo postori, kar bi še želel. Prvi dan me je samo začudeno poslušal, naslednji dan, ko so očeta odpeljali domov, pa mi je sporočil, da se je odločil, da mu bo povedal resnico. Ravno tako svoji mami.
Danes je na pogrebu gospod župnik govoril samo o veselju, ki ga je Tomaž naredil pokojnemu očetu in njemu kot duhovniku, ker je pravi čas poskrbel, da se je oče pripravil na zadnjo uro. Dejal je, da bi si tudi on kot duhovnik želel, da bi imel ob sebi ljudi, ki bi poskrbeli za njegovo srečno zadnjo uro.
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar