Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Ko je monsignor Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., leta 1934 zapuščal Bolgarijo, je rekel: »Če bo kak Slovan, katoličan ali nekatoličan, potrkal na moja vrata, bodo ta zanj vedno odprta in bo sprejet kot prijatelj.« Nekega dne je v Fiumicino prišel neki Slovan, ki je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Takojšnji odgovor se je glasil: »Naj pride!« Srečanje je bilo določeno za 7. marec. Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja in ženo Rado, ki je bila hčerka Hruščova, in ju sprejel v svoji knjižnici. Ko ju je povabil, naj sedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih in o lepem bogoslužju. Ko je vzel rožni venec, ki se je nahajal na mizi, je rekel: »Gospa, ta rožni venec je vaš. Moj tajnik me je poučil, da bi nekatoliški kneginji moral podariti kovance ali znamke, ampak jaz vam podarjam rožni venec, ker imamo mi duhovniki poleg biblične molitve psalmov na razpolago tudi to obliko ljudske molitve. Za mene, papeža, so petnajstere skrivnosti sredstvo, prek katerega lahko premišljujem svetovne dogodke v Gospodovi luči. Rožni venec molim zjutraj, drugi del ob začetku večera, in tretji del ponoči. Vidita, na novinarje sem naredil velik vtis, ko sem jim povedal, da sem med poslušanjem in spraševanjem peto skrivnost veselega dela zmolil zanje. Na mnoge sem naredil vtis, ko sem jim povedal, da običajno tretjo skrivnost veselega dela molim za vse dojenčke, ki se bodo rodili v sledečih štiriindvajsetih urah. Tako so vsi, katoličani in nekatoličani, ko pridejo na svet, deležni papeževega pozdrava. Ko bom molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših otrok.«
Gospa Adžubej je z rožnim vencem v rokah odgovorila: »Hvala, sveti oče, kako sem vam hvaležna! To bom povedala svojim otrokom …« Papež jo je smehljaje gledal in dejal: »Poznam imena vaših otrok … tretjemu je ime Jan, Janez, tako kot meni … Ko boste doma, naredite nekaj posebej ljubkega za Jana …«
(Iz: Rožni venec za Cerkev, št. 14, 1973)

Sem Mati Tistega, kateremu vse živi

Nebeška Gospa je prosila Juana Diega, da bi se vrnil v ponedeljek, 11. decembra. Medtem je Juan Bernardino, stric malega Indijanca, zelo bolan ležal v postelji in čakal na smrt. Juan Diego se torej ni mogel odpraviti na srečanje z Gospo, ker je menil, da je bolj potrebno poiskati kakega zdravnika, ki bi ga sprejel. Njegov trud je bil zaman. Zdravnik ni mogel ničesar storiti za bolnika. Situacija je bila težka. Ponoči je stric prosil, da bi šel po duhovnika, ker se je pred smrtjo želel spovedati. V torek je bil pred jutranjo zarjo Juan Diego na poti v Tlatilolco, da bi poiskal duhovnika, ker se je zdelo, da se bolnikovo stanje ne more popraviti. Ko je šel mimo griča, je razmišljal: »Če grem naravnost naprej, me bo Gospa videla in mi bo dala znamenje, naj grem k škofu … Toda jaz moram najti duhovnika za mojega strica.« Čeprav je moral skreniti s svoje običajne poti, se je Gospa spustila do kraja, kjer je stal, ga poklicala in mu rekla: »Kaj se je zgodilo, moj ponižni sin, kam si namenjen?«
Spoštljivo se je poklonil in pozdravil Gospo ter ji razložil, da je vedel, da je tam stala žalostna, vendar je njegov stric v zadnjih trenutkih življenja in je zato moral nujno poklicati duhovnika in bi se vrnil k njej naslednji dan.
Usmiljena Devica mu je odgovorila: »Poslušaj in razumi, moj najponižnejši sin. To, kar te na dnu tvojega srca utesnjuje in boli, je brez osnove … Naj se tvoj obraz in tvoje srce ne vznemirjata. Ne bodi v skrbeh zaradi te bolezni.
Ali tvoja Mati ne stoji tukaj ob tebi? Ali mogoče nisi pod mojim varstvom? Mar nisem izvir življenja? Ali ne stojiš pod močno zaščito mojega plašča med mojimi rokami? Mar ne čutiš potrebe po nečem večjem?
Nič te ne sme vznemirjati ali povzročati bridkost. Naj te bolezen tvojega strica ne muči, ker zaradi te bolezni ne bo umrl. Z vso gotovostjo svojega srca bodi prepričan, da je že