O Milostih Božjih, ki jih je doživel Sveti Bernard -ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O redovnem bratu, katerega vdanost je sv. Bernard spoznal v duhu

Bilo je pred slovesnim praznikom vnebovzetja prečiste ter brezmadežne Božje Matere, in bratje, ki so bili na pristavah Clairvauxa, so hiteli k opatiji praznovat tako veliki dan. Toda na neki od teh bližnjih pristav je živel pobožen in bogaboječi redovni brat, ki se zaradi svojega preprostega mišljenja ni mogel naučiti bolj zahtevnih reči o sveti veri. Kljub temu je bil napolnjen z dobro voljo in vdanostjo ter je iskreno častil Božjo Mater, našo zaščitnico. Ko je predstojnik tiste pristave določil, kdo bo odšel v opatijo in kdo bo moral ostati, da varuje stavbo, je bila med tistimi, ki bi morali ostati, prav temu bratu naložena skrb za ovce. Zaradi te naloge je bil sicer skrajno zagrenjen, kajti upal je in gojil veliko željo, da bi sodeloval pri duhovnem petju, ki bi naj ga tista sveta skupnost pobožno darovala na čast nebeški Kraljici. Toda ni se upal naročilu ugovarjati in je v največji predanosti ubogal. In zgodilo se je, da ga je ta sveta vdanost, ki je bila utemeljena v njegovem srcu in katero se je bal zgubiti zaradi nemirnih opravkov z zemeljskimi rečmi, ki mu jih je naložila pokorščina, pripravljala na to v njegovem srcu z vedno večjim ognjem. Tako ga je ta pokorščina obdarila za to pripravljenost. Zato se je zgodilo ponoči, na slovesni praznik, ko je pozorno pazil na svojo čredo, ki je počivala na pašnikih, bedel, da je slišal glas jutranjega zvona, ki je brate v samostanu poklical in vabil k čaščenju Boga. Ker je bila tišina, je v tem delu noči lahko od daleč slišal zvon, da mu je postalo v srcu toplo in se je v njegovih mislih vžgal ogenj. Mislil je na shod bratovske skupnosti, na njihovo gorečnost in predanost, s kako čisto ljubeznijo so skupno darovali petje nebeške harmonije tej blaženi Davici, ali prosili z molitvami vsak zase to Devico varstva. Zato je takoj vstal v želji, da bi se udeležil s svojimi skromnimi zmožnostmi te velike pobožnosti. Obrnil se je z očmi in srcem v tisto stran, kjer je ležal samostan. Odmolil je običajne molitve, ki so predpisane za redovne brate konverze namesto liturgične jutranje molitve tako pobožno, kot je bilo le mogoče. V revni knjižnici svojega srca je napeto iskal, katero prošnjo ali katero hvalo bi mogel dati sveti Božji Porodnici, naši Gospe, v spravo za to, ker se ni mogel udeležiti dolge in privlačne vigilije bratov. Spoznal je, da ni znal nič drugega kot pozdrav tej ljubi Gospe, katerega se je bil naučil. In ko je ta pozdrav, kjer se lahko v eni besedi najde polnost vse pobožnosti, odmolil, je dvignil oči k nebu in zvrstil poklon za poklonom, vzdihljaj za vzdihljajem, pozdrav za pozdravom in v tej pobožni vnemi nenaveličan preživel ostanek noči in tudi del zgodnjega jutra. Kajti s pomočjo Božje milosti, ki je prižgala v srcu svojega služabnika tako velik plamen, je stalno ponavljanje pozdravov pregnalo mater naveličanosti in mačeho pobožnosti na čudovit ter nasproten način in izostrilo pobožnost, ko je iz preprostega srca ponavljal tiste nadvse sladke besede, slajše kot med. Ta pobožnost mu je pri molitvi in pri vzdihovanju hitro naklonila milost Gospe vesolja.
Da se končno ni zaman trudil pri vzdihovanju, je Gospod razodel svojemu častitemu opatu blaženemu Bernardu. Po Božjih himnah, ko so duhovniki slavili z največjo pobožnostjo svete skrivnosti v čast vzvišeni Božji Materi in Devici Mariji, je ta nagovoril skupnost bratov v pridigi, ki je vsa žarela od milosti Svetega Duha, med drugim takole: “Ne sme biti nobenega dvoma, dragi bratje, da ste naredili to noč nadvse prijetno žrtev vaše pobožnosti Gospodu Jezusu Kristusu, pravemu Kralju, pa tudi naši posebni zaščitnici, njegovi slavni deviški Materi. Zato se morate v trdnem zaupanju držati tega, da vam je prihranjeno kot sad vašega truda večno plačilo pri Gospodu in pri tej naši predobri zaščitnici. Vendar pa želim, da zveste, kako je eden od konverzov, naših manjših preprostejših bratov, katerega je to noč pokorščina prisilila, da je praznoval na prostem, na hribih in v gozdovih veselje tako velikega praznika in to opravil zelo razveseljivo, vdano in tako slovesno službo matutina naši Gospe, da nima pred njo prednosti nobeno še tako vzvišeno premišljevanje, nobena vaša še tako velika pobožnost, ki ne nastane iz visoke vzvišenosti premišljevanja, ampak iz ponižne nizkosti svete preprostosti." Ko so to slišali, so se vsi čudili, posebno laični bratje, ki jih pogosto kliče prav taka pokorščina ob praznikih kot tudi ob navadnih dneh k različnim delom. Toda niso se samo čudili, ampak jih je tudi razveselila spodbuda. Dobro so namreč vedeli, da kot ograja samostana in zidovje templja iz redovnika ne naredijo svetnika, če ta nima Božjega strahu, tako tudi tisti opravki, katere nalaga pokorščina zaradi zemeljskih potreb, ne ovirajo posameznega redovnika, ki pri molitvi dviga čiste roke in hrepeni služiti Bogu s čisto vestjo.

Ora et labora Neizmerna je moč molitve rožnega venca – ganiti more Božje usmiljenje

Moli in delaj

Vsak pomisli na trpljenje in tlako, pa ni tako! Jezus ima rad, da se pogovarjaš z Njim in da ti delo, ki slavi Presveto Sveto Trojico! 

Dobro leto že nosim v sebi spomin na dogodek v Medžugorju. Čedalje bolj čutim, da mi ni bil dan zato, da o njem le razmišljam in ohranjam zase, ampak ga moram posredovati tudi drugim v premislek. Čeprav je bilo doživetje bolj intimnega značaja, ga, pretresljivega, prav zato izpričujem. Živo se namreč spominjam podrobnosti, ki izražajo neizmerno moč molitve rožnega venca.
Z župnikom Maksom Kozjekom smo si romarji, kot običajno, v zgodnjih jutranjih urah ob molitvi križevega pota in rožnega venca, še v temi z baterijami osvetljevali pot in se vzpenjali na Križevac. Nato smo v kapeli Prikazovanj slavili sveto mašo in obiskali zasvojene z mamili.
Poslušali smo nove, ganljive življenjske pripovedi zasvojencev in o njihovem reševanju pod okriljem Kraljice miru v Medžugorskem Cenacolu. Obdarili smo jih s prehrambenimi izdelki in kupili pri njih nekaj nabožnih spominkov, katerih izkupiček v celoti namenjajo misijonom. Živijo namreč izključno od Božje previdnosti – darov – ki jim jih prinašajo obiskovalci, in očitno jim veliko zaupanje v Boga daje vse, kar rabijo za življenje.
Zelo vroče je bilo in med nami je bilo precejšnje število ostarelih pa tudi takšnih, ki so zelo težko hodili; ena romarica je celo prekoračila devetdeseto leto. Nekaj pa se nas je odločilo, da smo v molitvi šli še na Hrib Prikazovanj.
Posamezno smo se vračali v Medžugorje. Po 13. uri je bilo, ko sem z južne strani prišel do cerkve sv. Jakoba. Ponedeljek je bil in ob tej uri ni bilo veliko romarjev. Le nekaj avtobusov je bilo na parkirišču, celo v senčnih lopah ob cerkvi ni bilo ljudi.
Tik ob cerkvi je stala skupina romarjev, okrog 20 jih je bilo in že od daleč je bilo od tam slišati močne krike. Ljudje, sklenjeni v krog so glasno molili. Ob njih je na bližnji klopi sedel starejši moški in v dvignjeni roki držal večji križ. Približal sem se in takoj razumel, za kaj gre. Sredi med molivci je na tlakovanih tleh ležal mlad moški. Močno je bil tetoviran po nadlahteh in ramenih. Vsake toliko časa se mu je iztrgal močan, dolg in pretresljiv krik. Nekoliko sem se odmaknil, nato pa pridružil njihovi molitvi.
Goreče, zavzeto in enoglasno so molili. Po besedilu: »Zdravoš Marijo… in Švieta Marijo, Matko Božja…« sem spoznal, da so Poljaki. Med zbranimi je bil duhovnik in redovnica. Spominjam se, da sem, še preden sem z njimi začel moliti, prijel svetinjico Brezmadežne in poprosil: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za tega fanta, ki se zanj k tebi zatekam!« Zatem sem molil z njimi. Zdrave Marije in Svete Marije so se vrstile nenehno, v en glas in goreče ves čas. Pretresljivi kriki na hrbtu ležečega so se ponavljali, in v približno enakih časovnih presledkih so se vsiljivo vrivali med molitev. Obsedeni je očitno hudo trpel.
V krogu zbrani niso molili običajnega rožnega venca, kakršnega poznamo, ampak so ves čas ponavljali zdravamarije. Okrog 15 do 20 minut smo tako molili. Nenadoma so kriki prenehali in ležeči se je hipoma dvignil s tal. Z redovnico sta se objela in nekaj časa oba do solz ganjena ostala objeta. Spoznal sem, da domnevni mladi moški ni bil fant, ampak dekle. Solze hvaležnosti sem opazil v očeh molivcev. Tudi sam se bil močno ganjen. Zatem se je osvobojeno dekle s hvaležnim objemom zahvalilo duhovniku, nato pa po vrsti vsakemu iz skupine.
Diskretno sem se umaknil. Navdal me je močan občutek miru in globoko duhovno spoznanje. Kar sem doživel, je bila potrditev besed evangelija o velikih pooblastilih, ki jih vsak človek prejme že s svojim krstom, namreč da more izganjati tudi hudobne duhove. Doumel sem, kakšno neizmerno moč ima molitev, zlasti rožnega venca, ki more z Božjo pomočjo celo hudobca izgnati iz obsedenega človeka. Ponavljanje zdravamarij je pravzaprav bistvo, osnova molitve rožnega venca. Takšnega so molili pred stoletji, ko so nizali zdravamarije, a še niso vpletali skrivnosti. Da, Božja Mati Marija je veličastna priprošnjica slehernega človeka. Z nepojmljivo močjo more po molivčevi vztrajni priprošnji od Boga izprositi tudi čudež. Celo obsedenega more osvoboditi spon hudobca, a more ga odgnati tudi od umirajočega.
Božja Mati Marija je don Gobbiju razkrila in potrdila neizmerno moč molitve, še posebej molitve rožnega venca, z besedami: »Z molitvijo lahko sovražniku vedno iztrgate področje, ki si ga je osvojil; lahko storite, da vzklijejo kali dobrega v puščavi hudobije in greha; predvsem pa lahko osvobodite ogromno število duš, ki jih je Satanu uspelo ujeti. Molitev je mogočna moč in zbudi verižne reakcije v dobrem; le – te so močnejše od atomskih reakcij. Molitev, ki jo posebej ljubim, je sveti rožni venec« (Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, stran 313).
Razumljivo je, da je Mariji še posebej ljuba naša goreča molitev rožnega venca. Ob ponavljanju prosečih zdravamarij, namenjenih njej, se more Božja in naša Mati pred Bogom še bolj učinkovito zavzemati za svoje otroke.
Poznamo tudi Jezusove besede o moči molitve rožnega venca Božjega usmiljenja po sv. Favstini: »Tisti, ki sami z zaupanjem in z vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo molili.«
Spomnimo se naših prednikov. Ljudje so živeli nekdaj veliko bolj kakor danes povezni med seboj; združeni z molitvijo rožnega venca so spremljali svojce, ki so se poslavljali od življenja. Dobro so vedeli, kakšno popotnico potrebuje umirajoči za večnost.
O kako velika Božja milost je spoznanje, kakšno moč predstavlja moliti to molitev ob umirajočem in klicati nanj Božje usmiljenje, ko se ločuje od življenja in podaja v večnost. Tedaj se odhajajoči opredeljuje za sklepni korak, za zadnjo, najpomembnejšo odločitev – možnost večnega življenja.
Pepi Dragar

Škof Rožman – apostol rožnega venca FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Smo v oktobru, mesecu rožnega venca. Naše misli se vračajo za 70 let nazaj, v neizmerno težke čase 2. svetovne vojne, čase, ko je težo križa še posebej občutil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Trdno upamo, da zdaj v večnosti skupaj z Devico Marijo uživa plačilo križa, kakor je zapisal v svojem škofovskem geslu: Težo in plačilo križa!. Upravičeno ga lahko imenujemo »apostol rožnega venca«. Kakor je zavzeto širil pobožnost prvih petkov in prvih sobot ter v zvezi z njima posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tako je z veliko gorečnostjo priporočal molitev rožnega venca. K temu so ga spodbujali fatimski dogodki, ki jih je jemal zelo resno ter je v Devici Mariji kot najzanesljivejši vodnici h Kristusu videl rešitev za slovenski narod. Zelo si je vzel k srcu Marijino povabilo fatimskim pastirčkom, naj vsak dan molijo rožni venec za mir in za spreobrnjenje grešnikov.
Škof navaja dva razloga, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Prvega je navedla v Fatimi Devica Marija, ko je trem pastirčkom rekla, »da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje«. Če bi se grešniki spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. To je po škofovih besedah drugi razlog, da poživimo med verniki molitev rožnega venca. Ponovimo: rožni venec naj bi molili za grešnike, da se po smrti ne bi pogubili in da bi bilo življenje na zemlji mirnejše in lepše.
Škof nadaljuje: »Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine!« Duhovnikom naroča: »Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca.«
Škof nato nadaljuje: »V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša Mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Ob prikazanju 19. avgusta 1917 je pastirčke povabila: »Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Veliko duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.« Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa. Ob tem škof navaja tudi Marijine besede: »Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen!«
Še bolj kakor pred sedemdesetimi leti, veljajo danes Rožmanove ugotovitve: »Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži.«
Po molitvi rožnega venca se bodo mnogi spreobrnili. »Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili.«
Škof spodbuja vernike: »Ljubite rožni venec, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja.«
Pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po Mariji, katera bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Kaj naj za sklep rečemo ob teh očetovskih škofovih besedah. Vzljubímo rožni venec in ga vsak dan molímo, kakor obljubljamo v posvetilni molitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu: »Rad bom molil rožni venec osebni, v družini in v drugih skupnostih.«
p. Anton

Marija je vprašala pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu?«

Vprašanje, ki ga je Marija zastavila pastirčkom ob prvem prikazanju: »Ali se hočete darovati Bogu?« je obenem povabilo, da bi sledili njenemu zgledu celostne in brezpogojne podaritve Bogu in njegovi volji. Papež Pavel VI. je zapisal: »Marija je vzor tiste pobožnosti, ki ima za cilj podariti svoje življenje Bogu. To je nauk iz pradavnine, ki mu vsak vedno znova lahko prisluhne, tako da prisluhne glasu Device Marije, ko odgovarja Božjemu poslancu: 'Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.' Marijin 'da' je za vse kristjane nauk in zgled poslušnosti Božji volji, pot in sredstvo za lastno posvečevanje« (Marialis Cultus).
»Gospodova služabnica« nam je z zgledom svojega, Bogu darovanega življenja, vodnica v uresničevanju predlagane teme za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi, to je poglabljanje vere. Ob tako izvrstni učiteljici nas ne preseneča, da so se pastirčki tako dobro in tako globoko naučili odgovoriti na vprašanje: »Ali se hočete darovati Bogu?« (Fatima Luz e Paz)

Lucija je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
Romanje portugalskih otrok v Fatimo

V sozvočju s temo fatimskega svetišča za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj, se je romanje otrok osredotočilo na prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917.
Na tem romanju smo želeli poudariti globoko vero fatimskih pastirčkov, ki se je razodela v njihovem darovanju in brezpogojni razpoložljivosti za Marijin klic. In ravno ta dejavna in razpoložljiva drža je spodbudila pastirico Lucijo, da je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
To vprašanje je bilo obenem odgovor, kot pri dečku Samuelu, ki je na Gospodov klic odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
To vesoljno vprašanje, ki ga je Božji Materi zastavila pastirica Lucija, zaobjema vse človeštvo. In prav to vprašanje smo izbrali za temo romanja otrok 2012: »Kaj hočete od mene?«
Sveto pismo pravi, da »ima vse svoj čas«. In vendar ima sodobni človek vedno več težav z organiziranjem svojega časa. To je paradoks. Družba ima na voljo vsakovrstne pripomočke, ki delujejo pri pridobivanju časa, in vendar se zdi, da na koncu le povečujejo nenasitno željo: potrošiti vse, tudi čas.
Na tem romanju smo si zadali za cilj: dati čas Bogu. Zato smo otrokom predstavili zgled fatimskih pastirčkov, pot, ki so jo prehodili v notranji naravnanosti prepoznavanja Božje volje, da bi se mogli odločiti zanjo in ji ostati zvesti do konca.
Pripravljalni odbor romanja je pripravil prizadevanje za otroke, ki bo potekala v naslednjem obdobju in ima za cilj spodbujati pri otrocih notranjo držo popolne razpoložljivosti Bogu.
Drža popolne razpoložljivosti Bogu, ki so jo imeli pastirčki, je kot svetilka, ki danes razsvetljuje poti tako odraslih kot otrok. Njihov zgled nam pomaga razviti to držo velikodušne odprtosti Bogu.
Pripravljalni odbor

Podariti se Bogu
Fatimski pastirčki so naredili iz svojega življenja daritev

Podariti se Bogu je zahtevno. Zahteva neprestano prizadevanje, da se ne bi zaprli sami vase in v lastne interese. Podariti se Bogu terja trpljenje, napor, kot je Marija napovedala pastirčkom: »Morali boste veliko trpeti.« Vendar Bog ne dopusti, da bi zmanjkalo moči tistim, ki se iskreno odločijo, narediti iz svojega življenja daritev Bogu; in Marija jih bodri z besedami: »Božja milost vas bo krepčala.«
S tem ko sta se blažena Jacinta in Frančišek odločila, da bosta svoje življenje živela kot nenehno daritev Bogu, sta zavestno sprejela trpljenje, s katerim se bosta v življenju srečavala, od tistega trenutka dalje. Žrtve, ki sta jih sprejemala in ki nas morda vznemirjajo in celo pohujšujejo, so bile izraz te odločitve, tega odgovora, ki sta ga dala Mariji ob prvem prikazanju: »Da, hočemo.« Bile so izraz Božje ljubezni, kateri sta podarila svoje življenje. Razlog in cilj njunih žrtev ni bilo nikoli trpljenje. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki sta jo ob srečanju z Marijo spoznala in izkusila ter se ji hotela odzvati. Žrtve in trpljenje so bile zanju priložnost, da sta lahko izrazila podaritev svojega življenja Bogu in drugim.
V pričevanju njunega življenja je vedno navzoča ta neprestana skrb: živeti v podaritvi samega sebe Bogu in ljudem. K tej drži je namreč Marija povabila pastirčke ob prvem prikazanju v Fatimi. Za nas pa je pomemben predvsem njihov zgledni odziv, kot je dejal papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.«.
Ne moremo posnemati otroške nedolžnosti fatimskih pastirčkov, lahko pa posnemamo junaštvo njihove kreposti in svetosti. Izziv je v tem, da premišljujemo njihov zgled, dopustimo, da se nas dotakne in ga posnemamo tako, da se tudi sami podarimo Bogu.
Rektor fatimskega svetišča, na praznik blaženih pastirčkov, 20. 2. 2012

Pričevanje o posvetitvi JMS - ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko sem pred enim mesecem na prvo soboto pri frizerki čakala, da pridem na vrsto, sem pisala SMS sporočila. Frizerka se je temu čudila in me vprašala, kaj neki pišem. Povedala sem ji, da želim spomniti svoje prijatelje na prvosobotno pobožnost, ki jo je Marija naročila v Fatimi. Hotela je vedeti več in proseče dejala: »Povejte mi, gospa, povejte mi kaj lepega!« Ko sem ji razložila, da je Marija v Fatimi prosila za posvetitev njenemu Brezmadežnemu Srcu in za zadostilno pobožnost petih prvih sobot v mesecu, da bi nam pomagala ustaviti vojne in zlo v svetu, se je temu zelo čudila in me vprašala: »Ja, gospa, od kod pa vi to veste? Res je, da ne hodim več v cerkev, vendar sem hodila k verouku, prebrala sem Sveto pismo in druge knjige z versko vsebino, pa tudi kakšno versko oddajo na radiu in TV tu in tam še ujamem, vendar za to Marijino naročilo nisem še nikoli slišala. Menim, če bi ljudje vedeli za to Marijino naročilo in njeno obljubo, še zlasti sedaj, ko je tako hudo na svetu, bi se je zagotovo mnogi oklenili.« Tako frizerka.
Rojena sem bila v prvih povojnih letih. In tudi to je bil čas, ko je bilo na svetu hudo. V naši hribovski vasici je bila ob nedeljah cerkev odprta tudi takrat, ko ni bilo svete maše. Spominjam se, da sem se kot predšolski otrok, na mamino spodbudo, sama odpravila v cerkev, pokleknila pred Marijin oltar in molila. Ko sem se vrnila domov, me je mama vprašala, če sem molila in za koga sem molila. Odgovorila sem: »Seveda! Za Marijo sem molila!« Mama se je začudila in me poučila, da se za Marijo ne moli, ker je sveta, moliti je treba za nas, grešnike. Meni pa je bilo tako toplo pri srcu, saj sem se tam, pred Marijinim oltarjem, spomnila maminega naročila, naj molim za tiste, ki jih imam rada.
Kmalu za tem je našo vasico, po prizadevanju gorečega župnika, doseglo fatimsko sporočilo in nas zelo navdušilo. Po zgledu treh fatimskih pastirčkov smo tudi mi otroci začeli na paši moliti rožni venec, da bi prišli v nebesa. Na pobudo župnika in pod njegovim vodstvom pa smo nekateri, v težkih razmerah, opravili pobožnost prvih sobot in se posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Lahko rečem, da je moja vera po tej posvetitvi postajala vedno bolj osebna, čutila sem vse globljo pripadnost Bogu in Cerkvi ter neko notranjo moč za pričevanje. Ko so nas v šoli zasliševali in spraševali, kdo hodi k maši in k verouku, tega, za razliko od nekaterih drugih, nisem mogla nikoli zatajiti, čeprav so me pritiski, ki so sledili, kdaj spravili tudi v jok.
Marijino Srce pa me je postopoma pripeljalo do Jezusovega Srca, do spoznanja njegove velike ljubezni, ki ga je vodila na križ, tudi zame. Ta njegova ljubezen me je tako zelo pritegnila, da so mi vsi drugi življenjski ideali zbledeli in odločila sem se, da Mu posvetim svoje mlado življenje.
Ko sem takrat v mladostni gorečnosti vse zapustila, da bi hodila za Jezusom, mu nisem postavila vprašanja, ki mu ga je postavil Peter: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli? (Mt 19, 27)«. Vendar mi je bil odgovor, ki ga je Jezus dal Petru, velikokrat v oporo, in sicer, da bodo tisti, ki so zaradi Njega in evangelija vse zapustili, poleg večnega življenja, prejeli stokratno že tu na zemlji, sredi preganjanj … (prim. Mr 10, 29–30). V trenutkih preizkušnje je bila zame Cerkev, zaradi stalne Jezusove navzočnosti v njej, zaradi zakramentov in občestva svetih, trdno sidro na razburkanem morju. Najsvetejši Srci Jezusa in Marije, h katerima sem se zatekala, pa sta me spodbujali, naj v trpljenju ravnam tako, kot sta ravnala Jezus in Marija. V tvoje roke Oče izročam svojo dušo.
Mati Terezija je zapisala: »Osamljenost je začetek velike ljubezni.« Na podlagi te izkušnje sem se pred 12 leti z veseljem pridružila vseslovenski pobudi za oživljanje češčenja ter posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Sloveniji in tudi širše.
Škof Rožman dejal: »Slovenski narod bo rešen, če se bo rešiti dal, po Mariji!« Njegovo veliko zaupanje v Marijo in v njeno obljubo v Fatimi nam je lahko velik vzgled. V zelo težkih trenutkih za naš narod je 1943 kot prvi škof v Evropi (pred njim so to storili le Portugalski škofje) prisluhnil Marijini prošnji in po temeljiti pripravi, z obhajanjem petih prvih sobot, opravil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Portugalski škofje so posvetitev opravili v 30 letih prejšnjega stoletja in Portugalska je bila obvarovana druge svetovne vojne in komunizma. Škof Rožman je posvetitev izvršil med vojno pod italijansko okupacijo 1943 in Slovenija je bila obvarovana Balkanske vojne in dosegla samostojnost. Ne smemo pozabiti, da je bil to dar od zgoraj, ki nam ga je izprosila Marija zaradi posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu. Še naprej zaupajmo Mariji in pričujmo mlademu rodu o velikih milostih, ki jih je izprosila Slovenskemu narodu, da nam ne bo treba nekoč ob bridkem spoznanju vzklikniti, kakor je vzkliknil Ivan Cankar: Mater sem zatajil.
D. Č.

Šopek Materi Mariji (8)

ROŽNI VENEC, Slomškove misli
Marija tudi ni manjkala pod križem ob smrti svojega lastnega Sina. Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.

Blagor človeku, ki je kot Marija tukaj srečno prestal svojo preizkušnjo, ker če je bil spoznan za pravičnega, bo dosegel neminljivo krono, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo.

Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval.

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE. Pošiljam 2 linka, ki bosta prenašala dogajanje v tamkajšnji katedrali. Maševal bo dunajski kardinal. Obilo milosti po odprtosti srca želim. Program se prične okrog 16.00 ure. Lp, Dragica 

 

www.kathtube.at (deutsch) und www.marytv.tv

PRVOSOBOTNO ROMANJE NA PTUJSKO GORO

V soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu organizira pobožnost petih zaporednih prvih sobot na Ptujski gori v zadoščenje za žalitve Jezusovega in Marijinega Srca, ki jo je Devica Marija naročila fatimskim pastirčkom. Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal v soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani. Prijavite se čimprej na tel. 051353178.

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Otrok ima pogosto zelo nestvarne želje. Ne upošteva še svojih sposobnosti, ki tudi sicer še niso dovolj razvite. Ni dovolj človekovo zanimanje za duhovni poklic in njegova želja po njem, čeprav je seveda oboje nujno potrebno, kajti brez tega se nihče ne bo odločil za duhovni poklic. Za vsak poklic je nujno potrebno upoštevati človekove sposobnosti.
Če človek za kak poklic nima sposobnosti, tega poklica ne bo v redu opravljal, v njem ne bo uspel; zato bo v njem običajno nezadovoljen in nesrečen. Ni torej dovolj, če človeka kak poklic veseli, ker iz tega še ne sledi, da je za ta poklic tudi sposoben.
Psihologi ugotavljajo, da le polovica mladih izbere svoj poklic v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je mnogo ljudi v svojem poklicu ali na svojem delovnem mestu nesrečnih. Danes pri marsikom težko govorimo o poklicu. Pravimo, da hodi v to in to službo, opravlja to in to delo. Pogosto svojo službo menjava. Pri duhovnem poklicu pa gre in mora iti za odločitev za vse življenje, odločitev, katere se potem človek ne bo kesal, odločitev, ki mu bo tudi v osebno zadovoljstvo in srečo.

p Anton

Pomen veselja do duhovnega poklica

Pomen veselja do duhovnega poklica

Ne moremo se odločiti za poklic, ki nas ne veseli, ki se nam morda celo upira. Če vprašamo zdravnika ali profesorja, zakaj sta si izbrala poklic zdravnika ali profesorja, najbrž ne bosta rekla, da zato, ker ju ta poklic ni veselil. Tudi duhovnik, redovnik in redovnica morajo najti v svojem poklicu svojo osebno srečo in zadovoljstvo.
Če kak poklic človeka veseli, se bo zanj z vsem srcem zavzel. Da doseže ta poklic, je pripravljen žrtvovati svoj čas, svoje moči in materialna sredstva.
Če Bog hoče, da si človek izbere duhovni poklic, mu da tudi veselje da tistega poklica, prav tako tudi sposobnosti, ki so nujno potrebne za dobro izvrševanje tega poklica. Človek se mora kljub temu z osebnim trudom pripravljati na ta poklic, se šolati in se tudi potem, ko je začel izvrševati svoje poslanstvo, izpopolnjevati.
Vedeti pa je treba, da ni vsako veselje že znamenje poklica. Če koga privlači lepota cerkva, veličastnost obredov, mogočno petje, morje luči in ubranost mašnih oblačil, to še niso zanesljiva znamenja duhovniškega poklica.

p Anton

Žetev je velika, delavcev pa malo

Žetev je velika, delavcev pa malo

Z zadnjim klasom gremo že proti koncu. Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. Imejmo zaupanje, da bo dobri Bog naše molitve ob svojem času uslišal. Dobro bo pri nas in v Evropi takrat, ko bo veliko več novih maš kakor duhovniških pogrebov; ko bo več slovesnih zaobljub redovnic in redovnikov kakor napolnjenih grobov. Letos sta bila za vso Slovenijo le dva škofijska novomašnika in pet redovnih, kar je zelo zaskrbljujoče. Toda če bomo vztrajali v molitvi, se bo sčasoma zadeva izboljšala. Vse kaže, da se danes, ko je taka gonja proti Cerkvi, mladi ljudje zelo težko odločajo za duhovne poklice. Ko molimo za duhovne poklice, moramo moliti predvsem za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!«


Bog nas kliče (19)

Izkustvo Božje ljubezni in človekove bede

Pri nekaterih na razvoj duhovnega poklica bolj vpliva izkustvo Kristusove in Očetove veličine, pri drugih pa bolj doživetje človeške duhovne in materialne bede in potrebe po pomoči. Vendar mora pri razvoju vsakega duhovnega poklica iti za oboje. Samo socialna zavzetost za večjo pravičnost in odpravo duhovne in materialne bede za duhovni poklic ne zadostuje.
Neka sestra je zapisala:
»Moj delavnik je trajal od osme ure zvečer do četrte ure zjutraj. Vse vrste ljudi sem tu srečevala - tudi uživalce mamil. Kolikokrat sem se tu soočila s stisko in trpljenjem sočloveka! Izkustveno sem spoznavala življenje brez Boga. Bila mi je podarjena milost vere in spoznala sem bedo človeka brez Boga. Razmišljala sem o življenju in delu sester, s katerimi sem se srečevala. Odločila sem se, da se jim pridružim. Starše je to pretreslo. Mama me je v svoji materinski ljubezni svarila, naj tega ne počnem, in mi naštevala vse mogoče stvari, ki se jim bom morala odpovedati. Zelo je bil prizadet oče … Do konca so bili razočarani moji sorodniki in prijatelji ... Rada imam svojo družino, še zdaleč pa je nisem hotela prizadeti s svojim ,novim' življenjem, toda ljubezen, ki sem jo čutila do Boga in njegovega klica, je bila veliko močnejša.«
Odločilno je torej, ali je doživljanje Božje veličine in človeške revščine povezano z ljubeznijo. Pisatelj Dostojevski je v Bratih Karamazovih zapisal o Aljoši, ki si je izbral samostanski poklic:
»In če si je izbral samostanski poklic, je storil to samo zato, ker ga je ta pot tisti čas edina presunila in se mu zazdela tako rekoč idealen izhod za ljubezen njegove duše, trgajoče se iz mraka posvetne zlobe k luči ljubezni.«
Kako doživetje neizmerne Božje ljubezni in neodrešenosti ljudi vpliva na nastanek in rast duhovnega poklica, se lepo vidi iz izjave neke sestre:
»Kot drobni cvetlični popek sem čakala, ne da bi se tega zavedala, kdaj me bo ogrnilo sonce s svojo toplo močjo ter me odprlo svetu. Ko sem bila srednješolka, me je prestrelil naveličan in utrujen pogled sošolke, težki obraz alkoholika, nepoštenost in koristolovstvo v tovarniški hali ... sleherni dan se mi je navrgel v svojih krikih po veselju in dobroti ter pozornosti do osamljenih in zaničevanih.
Premišljevala sem o tistem, ki mi je dal topli dom, dobre prijateljice, lepe veroučne večere. Vsepovsod sem premišljevala o njem. Tišina nekega večera moje petnajste pomladi mi je odkrila, da nas Bog zelo zelo ljubi.
Zelo velika sreča je preplavila moje srce kot planinski hudournik. Bil je klic, ki ga ni mogoče ubesediti, dovolj zaznaven tudi takrat, ko se mi je zazdelo, da bo življenje redovne sestre zame pretežko.
Danes bi rada vsem povedala: Kadar Bog kliče, ne ustrašite se njegovega glasu. Sleherni dan doživljam: Ko začneš ljubiti, takoj tudi začutiš, da si ljubljena, to pa je vir radosti in miru.«
Doživljanje Božje veličine in iz nje izvirajoča gorečnost v ljubezni do Boga je kakor pokončni tram, ki druži zemljo z nebesi; doživljanje človeške bede in iz tega rastoča ljubezen do najbolj bednih in zapuščenih, je kakor prečni tram, ki povezuje ljudi med seboj. Če združimo oboje, nastane križ, sredstvo odreševanja. Pravi duhovni poklici so vedno rojeni na Kalvariji, Kristusovi in naši. Biti moramo blizu Bogu, ker le od njega more priti odrešenje. Biti moramo blizu trpečemu svetu, kajti njemu je predvsem namenjeno Kristusovo odrešenje.
Ljubezen do Kristusa in do človeštva ne sme biti le na začetku redovnega in sploh duhovnega poklica, temveč mora spremljati poklicanega prav do groba. Ljubezen do Boga in do bližnjega sta kakor dve sestri, ki morata stalno živeti v medsebojni edinosti. Oboje je temelj vsakega posvečenega poklica in je važnejše kakor posamezne naloge, ki jih imajo posamezniki ali skupnosti v duhovnem poklicu. Kdor bi na ta temelj pozabil, bi zašel v brezkoristni aktivizem ali v mlačnost in brezbrižnost.

p. Anton

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

22. Pogovor s senatorjem Pudensom

Naj tukaj omenim, kaj sva se mnogo let kasneje pogovarjala z rimskim senatorjem Pudensom, ki je bil med prvimi, ki so sprejeli krščanstvo izmed rimskega plemstva.
Sprehajala sva se po krasnih vrtovih njegove vile v Tuskulu in se pogovarjala, kako se po oznanjevanju evangelija spreminja rimska družba. »Želel bi, dragi Ben Hered, da mi poveš, kako se je jeruzalemsko ljudstvo spremenilo pod vplivom prihoda Svetega Duha in Petrovih pridig. Vem, daj si na svoje oči videl tisti veliki binkoštni čudež.«
»Dragi prijatelj,« sem mu odgovoril, »Jeruzalemčani so bili žal preveč trdovratni za sprejemanje Kristusovega nauka. Oni, ki so se tiste dni spreobrnili, so bili po veliki večini Izraelci iz diaspore, ki so se za praznike mudili v Jeruzalemu, ali pa dobri podeželski ljudje iz Judeje in Galileje. Jeruzalemčanov je bilo le malo.«
»Je to mogoče? Kako si to razlagaš?«
»Naj ti razložim, kakšni so bili prebivalci Svetega mesta. Najprej so bili farizeji, saduceji in herodovci. To so bili najmogočnejši in najvplivnejši ljudje, zmeraj sovražni do Jezusa in prav tako potem tudi do njegovih učencev. Spreobrnjeni so bili med njimi le redki: Nikodem, Jožef Arimatejec, Gamaliel in še nekateri. Med nami, ki se ponašamo, da izhajamo od Jakoba, ki se imenuje Izrael, in od njegovih dvanajstero sinov, ki je iz njih izšlo dvanajstero rodov, med nami srednjega stanu pravzaprav ni. So siromaki in bogatini. Pismouki, Izraelovi izobraženci, so skoraj vselej pripadali eni ali drugi izmed prej označenih strank. Ostalo je še ljudstvo. Ti ljudje pa so po ogromni večini bili sami reveži, ki so v nedokončanem templju delali kot zidarji, kamnoseki, tesarji in drugačni delavci. Za bogoslužje v templju so skrbeli duhovniki, za gmotno stran pa leviti. Duhovnikov in levitov je bilo več kot dvajset tisoč.«
»Velikansko število,« se je čudil Pudens.
»A pred babilonsko sužnostjo jih je bilo celo več kot petdeset tisoč! Kasneje so bili vsi tempeljski delavci iz Judovega in Benjaminovega rodu. Med njimi ga ni bilo, ki se ne bi zavedal svojega slavnega rodu. Precej jih je bilo celo potomcev samega kralja Davida. Lahko si misliš, da so nazori poglavarjev vplivali, ne le na družine duhovnikov in levitov, marveč tudi na družine tempeljskih delavcev. Poglavarji so že v začetku spoznali, da bo novi nauk, če se razširi, spremenil sedanje stanje, da bi duhovniki in leviti ostali brez služb in delavci brez dela.«
»Zdaj pa razumem. Razumljivo, da so zato napovedali boj za življenje in smrt novim oznanjevalcem, preziranim Galilejcem, ki so spreobrnili že tisoče.«
»Navadno Jeruzalem ni imel več ko sedemdeset do osemdeset tisoč duš. Izmed teh jih je pol neposredno živelo od templja, druga polovica, to je prodajalci živali, pastirji in drugi poklici, ki so v zvezi z daritvami, pa je živela od templja – posredno. Lahko se reče, da je od templja živela ogromna večina Jeruzalemčanov, bogatih in revnih. Vendar si je po binkoštnem čudežu in po drugih, ki so še sledili, marsikateri Jeruzalemčan zaželel biti deležen teh čudovitih darov. Tako se je zlasti zgodilo nekemu Samarijanu Simonu s pridevkom Mag, ki se je predrznil Petru ponuditi denar, da bi mu prodal skrivnost, kako dela svoje čudeže.
Pač pa so podeželski ljudje, ki so videli Jezusove čudeže in poslušali njegov nauk, lažje sprejemali nauk iz ust apostolov, ki so jih vedno videli z Učenikom. Marsikdo se je celo spomnil tistih Jezusovih besed: ‘Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.' In dobro so se še spominjali, kolikšno ljubezen je Jezus vselej izkazoval ubogim, potrebnim in bolnim.«
»Tako je Gospod kot sejalec sejal seme.«
»A se je zgodilo kakor sejalčevemu semenu: nekaj ga je padlo v cestni prah, nekaj med trnje, drugo pa v dobro zemljo. Ta prilika se je dobesedno uresničila s krščanskim semenom. Celo ljudem, poučenim v postavi, je bilo težko misliti, da je tesarjev sin Jezus, kakor so mu rekli, obljubljeni Mesija, ko pa je umrl na križu, čeprav je ta sramotna smrt bila jasno prerokovana.«
»Kar se mene tiče,« je rekel Pudens, »se mi je Jezusova smrt, ko sem o njej slišal, zdela nespametna, a takrat sem bil še pogan.«
»Križani Kristus je Judom v spotiko in poganom nespamet, kakor pravi Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom (1, 23), ki ga hranim v prepisu. Da seme obrodi sad, za to je pač potrebna rosa z neba. Izpolniti se mora Jezusova napoved, da pošlje Duha Tolažnika, ki naj nas nauči vso resnico in nam s svojo milostjo pomaga, da moremo verovati.«
»Prav imaš! Za verovanje je treba nekake pobude, nekaj Božjega, ki človeku pokaže, da je Petrov nauk Kristusov nauk in da je Jezus Petra postavil, da oznanja evangelij v odpuščanje grehov.«
»Med množico ljudi, ki so jih na binkoštni praznik krstili, jih je kmalu precej omahnilo,« sem nadaljeval. »Ko so se po prvem navdušenju zavedli, da niso prejeli izrednih darov, se jim je to zdelo za malo. Ker jim je vera ponehavala, so kaj kmalu začeli verjeti lažem, ki so jih vztrajno razširjali Jezusovi sovražniki, češ da ni res vstal, ampak da so njegovo truplo ukradli in skrili isti njegovi učenci, kateri zdaj pričajo, da je vstal.«
»Tako so izpodkopavali temeljno resnico novega nauka,« je pripomnil Pudens.
»Apostoli so torej morali pričati, da je Jezus Kristus vstal, zraven pa še dokazovati, da je Učenik nje postavil in pooblastil oznanjati njegov nauk, v njegovem imenu krščevati in odpuščati grehe. Sicer so o njegovem vstajenju pričale tudi Magdalena in druge žene, niso pa imele omenjenih pravic.«
»Docela pravilno!« je pritrdil Pudens. »Potrebni so bili dokazi, da so Judje po pameti lahko verovali, da je Cerkev, ki so jo začeli razširjati apostoli, nedvomno tista, katere seme je zasejal Kristus.«
»Res sem vesel, ko slišim tako govoriti tebe, bivšega pogana, ki boš morda nekoč moral svojo vero v Križanega javno izpričati,« sem rekel.
»Kakor sem bral v ‘Apostolskih delih’, ki jih je napisal Luka in ki jih imam v svoji knjižnici, je Peter med drugimi tudi ob Lepih vratih čudežno ozdravil nekega hromca. Si bil zraven?«
»Bil sem. Imel sem srečo, da sem z nešteto drugimi pričami videl, kako je bil ozdravljen hromi Ozan. Slišal sem tudi veličastno Petrovo pričevanje: »Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je ta shodil? … Začetnika življenja ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Zdaj pa dobro poslušaj: »In ker je veroval v njegovo ime mu je to ime dalo moč, in vera, ki je dana po njegovem imenu, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli!«
»Kakor sem bral v Lukovih ‘Delih,' je ta veliki čudež tako vplival na vse navzoče, da je več kot pet tisoč mož sprejelo vero v Kristusa.«
»Res je bilo tako. Množico je tako pretreslo, kar je videla na svoje oči. Vendar je tudi nekaj človeškega pripomoglo k tem množičnim spreobrnjenjem.«
»Kaj človeškega bi moglo biti?« me je vprašal Pudens.
»Ljudje so iskali zdravja,« sem odgovoril. »To se je zgodilo na praznik šotorov, ko se navadno zbere več tisoč romarjev. Ob novici, da apostoli ozdravljajo, je privrelo v Jeruzalem silno veliko bolnikov. Vpričo teh gledalcev je Peter v imenu Jezusa Nazarečana ozdravil hromega; tako je ta dogodek povzročil še večjo pozornost. Lahko si misliš, kaj so ob tem čudežu mislili in čutili bolniki med romarji!«
»Da so vsi, ko so videli moč Kristusovega imena, silili v Petra, naj ozdravi tudi nje.«
»Res! In prav tako, kakor je Jezus zdravil telesa, da je potem ozdravil duše, je Petrov čudež privabil mnogo njih, da so sprejeli Kristusov nauk, ki so ga oznanjali apostoli.«
»Se je vseh pet tisoč spreobrnilo in se dalo krstiti še istega dne?«
»Ne! Trajalo je več dni. Tisti dan se je spreobrnjenje začelo le pri nekaterih, drugi pa so se po čudežu s hromcem spreobračali še potem. Sicer pa apostoli pod Petrovim vodstvom niso marali kar v množicah sprejemati novih vernikov.«
»Zakaj pa ne? Mar ni tudi nanje deloval Sveti Duh?« se je začudil Pudens.
»Ker je deloval tudi duh teme, ki je hotel uničiti nastajajočo Cerkev.«
»Ta misel me pa zanima. Razloži mi jo, prosim.«
»Ne misli, dobri moj Pudens, da so med onimi tremi tisoči, ki so bili krščeni na binkošti, vsi vztrajali. Marsikdo je šel spet na staro. Vzroke sem ti že povedal. Mar meniš, da so prekrižanih rok gledali vsi oni bogatini in reveži, ki so živeli od templja, ko so videli, kako se jim je množica odmaknila?«
»Seveda niso.«
»Tedaj se je začel boj, kakor ga je bil Kristus napovedal. Duhovniki so se poslužili kaj preprostega sistema, da so najlažje odvzemali apostolom spreobrnjence. Ta sistem traja še danes in bo zmeraj na svetu.«
»Kakšen sistem pa meniš?«
»Prav preprost je: spreobrnjencem vzemi kruh in zaslužek ter jih pritisni z lakoto. Povabili so v tempelj delavce in jih vprašali: ‘Si tudi ti pristaš Križanega?’ Kdor je odgovoril, da je, so mu rekli: ‘Da te ne bo pri tem nič oviralo, ti ni treba več hodit semkaj delat, kar z onimi hodi!’ Kajpada je ta sistem izobčenja od dela marsikoga napotil spet nazaj.«
»Prav hudičevo!« je rekel Pudens.
»Zato je Peter odredil, da mora vsakdo, ki se priglasi, najprej biti zaslišan in opozorjen na težave, ki ga čakajo. Kdor je kljub temu opozorilu vztrajal in hotel postati njihov, tega so potem apostoli začeli poučevati v Kristusovem nauku ter ga šele čez dolgo časa krstili. Od tod izvira navada, ki se je Cerkev še zdaj drži, da spreobrnjence ali katehumene krstijo vsako leto na binkoštni praznik.«
p. M. de Heredia

Škof Rožman – fatimski škof

Evangelij poroča, kako je Marija hitro šla v gore, v mesto na Judovem in obiskala sorodnico Elizabeto (prim Lk 1,39–56). Od 13. maja do 13. oktobra 1917 pa je ista Devica Marija šestkrat obiskala tri pastirčke v Fatimi, v mestu na Portugalskem. Kot je njen obisk pred dobrimi 2000 leti prinesel poseben blagoslov Elizabeti in njenemu sinu Janezu, ki ga je še nosila pod srcem, tako je pred 95 leti prinesel poseben blagoslov ne le trem pastirčkom in vsej Portugalski, ampak vsemu svetu.
Posezimo 70 let nazaj, ko je papež Pij XII. 31. oktobra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in je naš takratni škof dr. Gregorij Rožman pripravil in izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kakor Pija XII. imenujejo »fatimski papež«, prav tako bi škofa Rožmana lahko imenovali »fatimski škof«, kajti on je bil prvi slovenski škof, ki je Slovence uradno seznanil s fatimskimi dogodki. Doslej noben slovenski škof ni bil tako zavzeto povezan s fatimskimi dogodki in jih je v življenju prav do konca tudi uresničeval kakor prav škof Rožman, saj je pobožnost petih prvih sobot izpolnjeval prav do svoje smrti.
V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen in je že med vojno dosegla štiri izdaje. Po tej knjigi smo se Slovenci podrobno seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi. Ko je bil škof Rožman 19. novembra 1942 pri papežu, se je z njim pogovoril o posvetitvi svoje škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ko se je vrnil iz Rima, je napisal pastirsko pismo duhovnikom in vernikom pod naslovom Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917, »ko je Mati božja dovolila trem pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti za hip pogledati trpljenje pogubljenih duš v peklu in potem od groze trepetajočim rekla: 'Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi grešnike obvaroval pogubljenja, hoče Gospod uvesti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. … Prišla sem, da dosežem posvetitev sveta mojemu brezmadežnemu Srcu.'« Škof dalje pravi: »Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir. To posvetitev more opraviti po primerni pripravi vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva…
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra 1942.«
Velika večina vernikov se je tega načrta oprijela z velikim zaupanjem v Marijino materinsko Srce. Nastalo je pravo duhovno gibanje, ki je zajelo ljudi mnogo globlje kakor pobožnost prvih petkov.
Najprej so se Marijinemu Srcu posvetile dijaške Marijine kongregacije na praznik Brezmadežne 8. decembra 1942. Čez 1500 članic in članov je bilo zbranih v ljubljanski stolnici. V prisrčnem nagovoru jim je škof Rožman opisal fatimske dogodke in razložil naročila, ki jih je nebeška Mati priporočila za rešitev sveta.
Na cvetno nedeljo 1943 je opravila skupno posvetitev fantovska kongregacija na Rakovniku v Ljubljani. Slovesnosti se je udeležil tudi škof Rožman, ki je imel za zbrane Marijine častilce pomenljiv nagovor. –Na veliko sredo so v ljubljanski stolnici končali velikonočno duhovno obnovo možje in fantje iz vseh stanov in slojev in se posvetili Marijinemu Srcu. –Za vse duhovnike, ki so bivali v Ljubljani, je bila skupna posvetitev na velikonočni ponedeljek v stolnici.
Na prvo majniško nedeljo se je zbralo v stolnici okrog 4000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol in odmolilo posvetilno molitev. –V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor peterih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod: »Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana so prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Marijinemu Srcu. –Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so bili v stolnici zbrani bolniki. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Vse to kaže, kako goreč častilec brezmadežnega Marijinega Srca je bil škof Rožman in s kakšno zavzetostjo so se ljudje odzivali njegovemu povabilu. Naj nam bo to v spodbudo, da se s celim srcem izročimo svoji nebeški Materi in v soglasju s to izročitvijo tudi živimo! »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti.«
p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Škof Rožman, apostol češčenja Jezusovega Srca

Janezov evangelij govori o Jezusovem prebodenem Srcu (prim. Jn 19,31–37). Zaključi se z besedami: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« Skupaj z Marijo glejmo danes tudi mi v to prebodeno Srce, polno ljubezni do nas. Glejmo ga tudi skupaj s škofom Rožmanom, ki je bil velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca.
1. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je v Ljubljanskem škofijskem listu 8. novembra 1941 napovedal obhajanje devetih prvih petkov od 5. decembra 1941 do 4. septembra 1942. Letos mineva 70 let, kar so verniki za prve petke napolnili cerkve, kakor so jih napolnili ob nedeljah.
Škof najprej razloži, da je bistvo »pobožnosti k presv. Srcu Jezusovemu v zadoščevanju za grehe iz hvaležne ljubezni. Z večjo in gorečnejšo in zvestejšo ljubeznijo naj bi mu skušali nadomestiti ono ljubezen, katero mu mnogi odrekajo.« Nadpastir ugotavlja, da je tudi v ljubljanski škofiji mnogo žalitev in nehvaležnosti. »Molitev za Božje varstvo in za lastno ohranitev in za večno zveličanje vsega ljudstva moramo podpreti z dejanji zadoščevanja. In to hočemo storiti s tem, da devet prvih petkov dobro pripravljeni prejmemo zadostilno sveto obhajilo.« S to pobožnostjo naj bi dali presv. Srcu odkritosrčno zadoščenje za grehe ljudstva, hkrati pa naj bi privedla do temeljitega spreobrnjenja k Bogu in zvestejšega izpolnjevanja njegovih zapovedi. Za dosego obeh namenov je škof hotel, »da se čim večje število vernikov te pobožnosti udeležuje, tako da bo to res vseljudska pobožnost«. To se je res zgodilo.

2. Po škofovem naročilu so se ljudje na začetek obhajanja prvih petkov pripravljali z devetdnevnico, na vsak nadaljnji prvi petek pa s tridnevnico. Že med devetdnevnico in tridnevnico so opravljali sveto spoved. Duhovniki so na nedelje pred začetkom obhajanja prvih petkov to v pridigah vernikom dobro razložili. Pobožnost prvih petkov so izpolnjevali po vsej Sloveniji.
Na koncu pastirskega pisma je škof Rožman določil pri obhajanju prvih petkov poseben namen: »K osebnemu namenu, ki ga bo vsak zase napravil, imejmo vsi skupno ta namen: 'Tebi, presveto Srce Jezusovo, darujemo to pobožnost prvih petkov v zadoščenje za tiste grehe, zaradi katerih nas je zadela težka preizkušnja, in te prosimo, skrajšaj dneve preizkušnje, reši nas vsega hudega, daj nam kmalu svoj mir in pritegni nas za stalno k sebi.«

3. V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Božji Sin učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)

4. Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen izpolnjevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega vernika, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti mož in ti žena, ti fant in ti dekle in ti nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad?' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste spovedovali skesano in odkritosrčno in sveto obhajilo prejemali ponižno in pobožno, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton

Šopek Materi Mariji (7)

V Marijinem Srcu je vse stvarstvo

Obstaja lep način, na katerega je sveti Gregor Veliki opisal svetega Benedikta in ga lahko uporabimo tudi za Marijo: sveti Gregor Veliki pravi, da je srce svetega Benedikta postalo tako veliko, da je vanj moglo vstopiti vse stvarstvo. Še bolj to velja za Marijo, ki je popolnoma zedinjena z Bogom, ki ima tako veliko srce, da vse stvarstvo lahko vstopi vanj, in votivne podobe na vseh koncih sveta to dokazujejo. Marija je blizu, lahko posluša, lahko pomaga, je blizu vsakemu izmed nas. V Bogu je prostor za človeka, in Bog je blizu, in Marija, zedinjena z Bogom, je zelo zelo blizu, ima srce, ki je veliko kot Božje srce.
Benedikt XVI., 15. avgusta 2012

Božja volja

Božja volja naj se zgodi na nas kot na Mariji. Potem bo vsaka solza, ki jo tukaj potočimo, onstran postala morje, polno blaženosti. Tako nam bo naša vdanost v Božjo voljo postala cvetlica, s katero dokončamo kot Marija našo krono kreposti.
bl. Anton Martin Slomšek

Srednica milosti

Ne obupujte! Obrnite se na Marijo, ona je vaše pribežališče, ona je vaše zaupanje. Le kdo more spraviti svojega otroka z očetom, če ne ljubeča mati, kar je Marija nam? Človek ima svojega srednika, Božjega Sina, pred svojim Očetom, Mater pred Sinom. Kristus kaže Očetu svoje rane, Mati pa Sinu telo, ki ga je nosilo, in prsi, ki so ga dojile.
bl. Anton Martin Slomšek

Marijina ponižnost

Glejte Marijo, blagoslovljeno svojega rodu, ona ostaja vedno Gospodova dekla, čeprav jo je Bog povzdignil nad vsa bitja. Bog poniža ošabne in poviša ponižne. Ljubka vijolica cveti skrita dalje, medtem ko se ponosen hrast zlomi. Le v ponižnosti in skromnosti boste ohranili svojo nedolžnost.

bl. Anton Martin Slomšek

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Izpolnjevanje Božjih zapovedi

Apostol Janez je zapisal: “To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi” (1 Jn 5,3). “Kdor pravi: 'Poznam ga,' pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna” (1 Jn 2,4 s).
Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed” (Jn 14,23 s).
Ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in zametati, kar on zameta. V nas je težnja, da bi izpolnjevali svojo voljo ter da bi se tudi drugi ravnali po njej. V očenašu bi najraje prosili: “Zgodi se moja volja.”
Bog ima z vsem svetom in z vsakim posameznikom svoje načrte, da bi vse pripeljal do končnega poveličanja. Vsakemu je dal svoje darove. Moramo jih uporabljati in ne zakopati. Da bi se ravnali po Božji volji, nam je dal tudi deset zapovedi. Svojo voljo nam posreduje po naši vesti. Ljudje se moramo vključiti v Božji načrt in izpolnjevati Božjo voljo. Tako sodelujemo pri izpopolnjevanju vsega stvarstva. Če se ne ravnamo po Božji volji, to izpopolnjevanje zaviramo.
Da bi zvesto izpolnjevali Božjo voljo, nam Bog daje svojega Svetega Duha, ki ga je obljubil že v Stari zavezi po preroku Ezekijelu: “Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali” (Ezk 36,27).
Če izpolnjujemo Božje zapovedi, smo z Bogom kar najtesneje povezani. Ostajamo v Bogu in on v nas, kakor nas uči apostol Janez: “Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal” (1 Jn 3,24).
Jezus nas vabi: “Ostanite v moji ljubezni” (Jn 15,9). V Jezusovi ljubezni ostane tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni” (Jn 15,10).
Če iščemo samo Boga, smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo. Šele takrat smo popolnoma svobodni. Bog, ki je popolna svoboda, nas osvobaja. Čim bolj se oddaljujemo od Božje volje, tem bolj zapadamo v suženjstvo. Kdor ravna zoper Božjo voljo, pade v greh. “Vsak, kdor dela greh, je suženj greha,” je učil Jezus (Jn 8,34).
Kako naj razumemo stavek sv. Avguština: »Ljubi – in delaj, kar hočeš«? Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, želi izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo voljo.
p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ljubezen Božjega Srca (8)

Ljubezen do Boga je v izpolnjevanju njegove volje

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Kadar imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegovo voljo. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Kadar ne izpolnjujemo Božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.
V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: “Kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro” (5 Mz 10,12 s).
Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: “Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov” (1 Sam 15,22).
Kralj David je naročal sinu Salomonu: “Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil” (1 Kr 2,3).
Da bomo izpolnjevali Božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: “Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca” (Jer 15,16).
Modri Sirah je zapisal: “Kateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti” (Sir 2,15).
Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe” (Mt 7,16 s).
Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju Božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).
Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. “Ugajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi Božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.”

p. Anton

Še enkrat: Teden molitve in dela pri cistercijanih

Najprej velika zahvala, da organizirate takšne tedne. Ko sem pisal prvi meil, si nisem upal misliti, da bom z vami preživel tako lep in bogat teden. Tudi ekipa, ki se je zbrala z vami, je bila po svoje božji izbor. Hvala za vaše gostoljubje in odprtost vseh, še posebej zahvala patru Krištofu, ki je znal trkati na naša notranja vrata in poskušal zasejati »gorčično seme«. Ob izjemnem poznavanju svetopisemskih resnic, nam je znal to prenesti skozi »zgodbo ali vidik« v naše vsakdanje življenje. Prav tako me je presenetil s poznavanjem in skrbjo za najnovejše tehnologije, ko nam je predstavil del vaših gospodarskih aktivnosti.
Res sem bil vesel, ko sem od blizu spoznal, da znate čuvati in ohranjati naše in vaše narodno bogastvo, ki je spomenik zgodovine in hkrati učni primer, kako se da gospodariti z zemljo, ker niti enkrat nisem slišal, kaj vse se ne splača, kot slišim med svojimi kolegi v gospodarstvu ali med kmeti.
Dobro bi bilo, da si vaš koncept dela ogleda čim več ljudi, še posebej mladih, da zaznajo, kaj je bilo zjutraj v zemlji ali na drevesu in zvečer že na krožniku. Odlično ekipo imate tudi v kuhinji, ki z dobro voljo in Božjo pomočjo zna vse, kar ponudi narava, ponuditi kot odlično hrano na krožniku ali predelati in vložiti za zimske dni.
Lepo je videti, da znate lepo in spoštljivo poskrbeti za starejšega brata in imate med sabo vse več mladih. Hvala za blagoslove ob molitvah, za katere se še vdano priporočam. Verjamem, da bodo zopet prišli dnevi, ki nam jih bo Bog namenil, da jih bomo vsaj nekaj ponovno preživeli skupaj.
Tone Beja

Nenavaden rožni venec

Bog ima neskončne možnosti, ki jih uporabi, da pritegne k sebi svoje otroke. Naša redovna sestra Terezija Turicova ne bi nikoli pomislila, da bo uporabil njeno bivanje v bolnišnici in ga spremenil v misijon molitve.

Avgusta 2009 so mi v bolnici v Hallu na Tirolskem odstranili dve cisti. Po posegu sem delila bolniško sobo z Heidi Ehrhardt, družinsko materjo, štiridesetih let, iz Salzburga, in Iris Amort - Kloiber, tridesetih let, tudi poročena. Kot je med bolniki navada, smo si izmenjale informacije o bolezni, družinah in poklicu. Moji sostanovalki sta bili presenečeni, ko sta odkrili, da sem redovnica. Z velikim zanimanjem sta me spraševali o moji skupnosti, o našem poslanstvu, o naši duhovnosti. Nisem jima mogla dovolj povedati, zato sem prosila sestre iz skupnosti in so mi prinesle nekaj izvodov naše revije in nekaj CD-ejev z našo glasbo. Iris je naročila možu naj ji prinese laptop za poslušanje glasbe, medtem ko je Heidi prebirala naše revije Trionfo del Cuore (Zmaga Srca), drugo za drugo. Obeh se je dotaknila novost in lepota naše vere.
Vendar pa sta tudi onidve mene presenetili: naslednje jutro sta me prosili, da bi skupaj molile. Tega nisem pričakovala! Takoj sem pomislila na molitev rožnega venca in jima pojasnila, da je ta molitev zelo primerna za premišljevanje Jezusovega in Marijinega življenja. Heidi in Iris sta se strinjali. Ali najlepše je moralo še priti. Glasno sem pričela moliti prvi del prve skrivnosti, a onidve sta molčali. Zmolila sem še drugi del, toda nobena od njiju ni črhnila besedice.
Tako je šlo 50 zrnc rožnega venca skozi moje roke. Vseh pet skrivnosti sem molila glasno in sama zmolila oba dela Zdrave Marije. Ker sta bili popolnoma tiho, sem mislila, da sta morda zaspali. Ali pa le poslušata? Kaj se je zgodilo? Nisem vedela!
Popoldne je med našim drugim rožnim vencem vstopila v sobo medicinska sestra in jaz sem prekinila z molitvijo. Moji somolivki pa sta na moje presenečenje rekli: »Prosimo vas, da pridete malo kasneje, sedaj molimo!« Tako smo »skupaj« zmolile, na ta nenavaden način, dva ali tri rožne vence na dan: enega zjutraj, drugega popoldne, tretjega zvečer. Takrat sem pa jaz potrebovala malo tihote, onidve pa sta poslušali CD-je.
Iris, ki je bila očarana z vzhodnjaško meditacijo, je po molitvi rožnega venca rekla: »Veš, ta molitev mi napolni srce z mirom. Čutim, da mi je zelo blizu ta žena, Marija!« medtem ko mi je Heidi zaupala: »Molitev rožnega venca je v meni oživela lepe spomine iz otroštva, ko sem molila skupaj z babico. Potem je, žal, molitev izginila iz mojega življenja!«
Čas, ki smo ga skupaj preživele v bolnici, je bil resnično poln miru. Ko sem bila po štirih dneh odpuščena prva, me moji dve novi prijateljici skoraj nista pustili oditi in smo sklenile, da ostanemo povezane. Zelo sem se razveselila, ko sem na sveti večer v našem misijonu v Gratzenu na Češkem našla elektronsko pošto od Heidi. Med branjem sporočila sem se zahvaljevala Bogu za njegovo dobroto, saj sem se v bolnici počutila izredno slabotno in povsem odvisno od Njega. Tako se glasi sporočilo od Heidi:
Ravnokar sem prejela tvoje božično voščilo, ki me je zelo osrečilo. Za menoj je zelo stresno obdobje, zato se veselim božičnih praznikov. Moje misli se pogosto vračajo v tisti lepi čas, ki smo ga preživele skupaj. Veliko dolgujem srečanju s teboj in se zavedam, da je bila bolezen le izraz Božje previdnosti. Ponovno sem namreč našla vero in od takrat hodim zopet redno v cerkev in tam najdem vedno svoj mir.
Krištof, naš sin, bo aprila prejel zakrament svete birme in, pomisli, meni je zaupana njegova priprava in priprava treh njegovih najboljših prijateljev za ta korak na poti k Bogu. Če te ne bi spoznala, si ne bi upala sprejeti te naloge. Prisrčno se ti zahvaljujem.
Če bomo danes po kosilu molili rožni venec, bom goreče mislila nate in na lepoto 'naših rožnih vencev'. Želim ti vse najboljše, naj te Bog vedno spremlja! Tople pozdrave iz Pinzaua, kjer danes sije sonce! Tvoja hvaležna Heidi.
Trionfo del Cuore, september-oktober 2011, 34–35

Bl. Janez Pavel II. o rožnem vencu

ROŽNI VENEC me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušenj. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel moč in tolažbo!
ROŽNI VENEC je povzetek vsega evangelija!

S. Lucija dos Santos – fatimska vidkinja:

Bog je dal molitvi SVETEGA ROŽNEGA VENCA takšno moč, da ni nobenega osebnega, narodnega ali mednarodnega problema, ki se ne bi dal rešiti z molitvijo sv. rožnega venca in z našo žrtvijo!

Duhovne prireditve v Stični v letu 2012

SEPTEMBER
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
15. Festival mladih
16. molitvena skupina
22. – 23. Skupnost Emanuel
28. ob 20h češčenje Najsvetejših Src
28. – 30. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje

ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Iz samostanske kronike

V ponedeljek, 20. avgusta, smo v našem samostanu obhajali slovesni praznik sv. Bernarda, ki je glavni svetnik cistercijanskega reda in cerkveni učitelj vesoljne Cerkve. Glavna slovesnost je bila zvečer. Ob 19h smo imeli molitveno uro, povezano z besedili sv. Bernarda, ob 20h pa je opat Janez Novak vodil koncelebracijo, ob, žal, ne prav veliki udeležbi vernikov.
Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu je pri sv. patru Piju od 26. do 31. avgusta organiziral duhovne vaje, ki jih je vodil svetovno znani umetnik mozaikov p. Marko Rupnik. Dva avtobusa romarjev smo napolnili predvsem duhovniki.
Naš novinec br. Jona (Janez) Vene se z duhovnimi vajami pripravlja na začasne zaobljube, ki jih bo izpovedal na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra.
Sončno ogrevanje vode se dobro obnese. V Ljubljani gredo dela za čajnico v naši hiši na Poljanski 6 (ob Teološki fakulteti) h koncu in upamo, da bo že v septembru 2012 začela obratovati. Tako boste tisti, ki ste v Ljubljani ali okolici, imeli možnost, da dobite vse naše čaje in druge pripravke tudi v Ljubljani, in sicer po zmernejši ceni kakor v drugih trgovinah.
kronist

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O bratu, ki je v prikazni videl Marijo Magdaleno

Nekemu bogaboječemu cistercijanskemu bratu je bilo dano videti v duhu sveto Marijo Magdaleno, kako je stala pred oltarjem s sijajnim obličjem in obleko. Ko jo je videl, ga je napolnilo veliko veselje. Medtem ko je v svojih mislih v srcu želel, rotil in v gorečem hrepenenju vzdihoval, da bi se mu na enak način prikazala preblažena Božja Mati in Devica Marija, kateri je noč in dan služil z veliko predanostjo, je slišal med videnjem glas, ki je rekel “Ti moraš vedeti, da še nisi pripravljen gledati vzvišeno slavo brezmadežne Božje Matere in Device. Potrudi se torej, rasti in napreduj tako dobro kot moreš, da bi si s tem zaslužil, da jo boš nekoč videl."

Pričevanje

Sem profesorica biologije ter mati štirih odraslih otrok. Največ mi pomeni to, da sem Božji otrok! Kako sem hvaležna svojim staršem in starim staršem, da so me krstili in vzgajali v veri! Kljub odmiku od vere v puberteti, sedaj ugotavljam, kako me je ves čas varovala Božja Mati, da nisem zašla na slaba pota. Verjetno je k temu pripomogla tudi molitev moje stare mame, zato tudi jaz sedaj molim za svoje odrasle otroke, ki so se oddaljili od Boga.

Zakaj pišem? Ker se mi zadnje čase dogajajo lepe stvari, kot potrditev moje zaveze z Bogom, oziroma posvetitve obema Srcema in življenja in želje, da naj rastem v šoli njunih ljubečih Src.

Vsak zadnji petek v mesecu odhajam v Stično, čeprav to od mene terja velik napor, ker običajno hodim zvečer kmalu spat. Že večkrat sem si rekla, da ne bom šla, a ko pride petek, se z velikim hrepenenjem pripeljem še s svojo sestro. Tudi ona pravi, da ji ta srečanja veliko pomenijo, da lahko vzdrži napore v življenju, predvsem pa v odnosih doma in v službi.

Spomladi sem se udeležila romanja v Medžugorje, saj sem čutila, da me Marija vabi. Pripravila sem se z devetdnevnico Božjega usmiljenja in kot se mi potem dogaja, se vse čudežno ureja, kot karte pri pasijansi. To pomeni svobodo Božjih otrok (»nič ne skrbite, kaj boste jedli in kaj boste oblekli …).

V službi je bilo konec leta vse napeto, učiteljice smo bile utrujene in odnosi naelektreni. Pri meni je imel en učenec popravni izpit in ker se mi to ni zgodilo že deset let, sem imela tremo, če bom speljala vse po pravilih, da se ne bo nihče pritožil.

Vse to sem nesla s sabo na romanje! Zraven pa še svoje težave v družini in svoj značaj. Če sedaj pogledam nazaj, sem v teh treh dneh doživljala močno Božjo bližino. Vse svoje težave smo žrtvovali za glavni namen romanja: odgovor na prošnjo Fatimske Gospe –zadoščevanje.

Bolj kot vse doživetje na romanju, sem bila gotova, da bo moje življenje odslej bolj zavedno, da bom lahko prejemala moč iz tega doživetja. Tako sem že naslednji dan v službi, ko so k meni v kabinet prihajale sodelavke, z navdušenjem pripovedovala o teh doživetjih. Rade so me poslušale, predvsem, ko sem jim povedala, koliko ljudi z vsega sveta v tišini časti in moli na vseh teh krajih.

Naslednji dan je bil popravni izpit za učenca, ki je imel celo leto negativne, ne samo pri meni, tudi pri drugih predmetih. Vem, da ima doma težave, saj sta starša ločena in nima spodbudnega učnega okolja. Ker ni znal, ni uspel popraviti, kar sta potrdili tudi profesorici, ki sta bili v komisiji.

Sama sem bila žalostna, saj sem upala, da se bo le nekaj naučil. Cel dan sem premlevala, kako naj ga spodbudim za jesenski rok. Odločila sem se, da pokličem po telefonu njegovo mamo in ji vse razložim. Bila je tako presenečena, saj ni pričakovala, da se bom zanimala in jim svetovala za naprej.

Rekla je, da se to še ni zgodilo, da bi jo učitelj poklical, in me z veselim glasom potolažila, da so pričakovali neuspeh, ker se ni naučil kemije, saj je imel že z angleščino in matematiko veliko dela. Počutila sem se mirno, saj sem vedela, da je pogovor vodila Božja Mati. Po pošti sem mu poslala gradivo in napisala nekaj spodbudnih besed, da bo avgusta zagotovo uspel.

Med petjem na avtobusu (pesem Moli, moli rožni venec ljubljeni slovenski …), me je prešinila misel, da bi tudi v naši družini vpeljali molitev rožnega venca. Pri nas doma ne bo šlo, sem že večkrat neuspešno povabila moža in otroke. Sem se pa odločila, da se bomo s svojo sestro ob torkih zvečer, ko ni večerne maše, pri najini mami, ki je vdova že več let, dobivale in molile rožni venec.
Metka Kastelic Sinigoj

Marijino ime (12. septembra)

Ime Marija je danes verjetno eno najbolj pogostih ženskih imen med vsemi narodi. Poznajo ga v različnih oblikah, saj ima vsaj jezik svoje posebnosti.

Ime je bilo v stari zavezi in še kasneje v judovski kulturi zelo pomembno. Na nek način je povzemalo značilnosti osebe ali pa razlagalo dogodke ob njenem rojstvu. To seveda velja tudi za Marijino ime. Devica Marija ni bila prva žena s tem imenom.

Poznamo ga že iz Stare zaveze, saj je bilo tako ime Aronovi in Mojzesovi sestri. Toda prav Devica Marija je to ime najbolj zaznamovala in mu dala poseben pomen.

Praznik v čast Marijinemu imenu je nastal že leta 1513, najprej v Španiji. Nastal je po vzorcu praznika Jezusovega imena. Če izhajamo iz hebrejskega mišljenja, da ime pomeni bistvo osebe, ki določeno ime nosi, vidimo, da je bil prvotni praznik res sad gorečega češčenja Device Marije. Ime, ki ga starši dajo otroku, naj bi izražalo otrokovo nalogo in smisel življenja. Pogosto so roditelji otroku dali določeno ime zato, ker so sami hoteli, da bi njihov otrok izpolnil poslanstvo, ki so ga sami želeli. Pri prebiranju Svetega pisma pa lahko opazimo, da je Bog sam pogosto posegel vmes po angelu in vnaprej naznanil, kako naj bo otroku ime. Tako se je zgodilo pri Samuelu, pri Janezu Krstniku in seveda pri Jezusu Kristusu.

Praznik Marijinega imena na začetku ni bil povezan z zmago nad Turki pri Dunaju. Na to veliko bitko leta 1683 so se Turki več let pripravljali. Tudi v krščanskem taboru so se začeli na spopad pripravljati. A spopad se je zgodil nekoliko prehitro in Dunajčane ujel še premalo pripravljene.

Turška vojska je začela mesto oblegati že v juliju. Kapucinski pridigar Marko iz Aviana je bil dejaven s pridiganjem in klicanjem h goreči molitvi, da bi Bog dal krščanski vojski zmago in bi bila Evropa rešena turške nevarnosti. Vžgal je veliko src k molitvi, postu in žrtvi za krščanske vojake. Ko je obleganemu mestu prišel na pomoč poljski kralj Jan Sobieski, je krščanska vojska bolj številčno turško vojsko porazila. Ta poraz je bil tako velik, da si od njega Turki niso nikoli več opomogli. Od takrat so se počasi umikali vedno bolj na rob Evrope.

Zmaga pred Dunajem se je zgodila 12. septembra 1683. Papež Pij X. je v tej zmagi videl tudi Marijino pomoč in varstvo. Zato je ukazal, naj se praznik Marijinega imena praznuje že naslednje leto 1684 na dan bitke pri Dunaju 12. septembra. Prvotno pa praznik ni bil postavljen na ta dan. Praznovali so ga na nedeljo po mali maši. Ker je papež povezal praznik Marijinega imena z zmago pri Dunaju, se je Marijinemu češčenju pridružil še spomin na krščansko zmago pri Dunaju.

Povrnimo se na začetek in skušajmo vsaj nekoliko razvozlati izvor in pomen imena Marija. V hebrejski obliki se Marijino ime glasi Mirjam ali Marjam. Ko so mariologi raziskovali, kaj to ime pomeni in skušali odkriti njen izvor, so našli okoli šestdeset razlag. Skušali se bomo dotakniti vsaj nekaterih, ki so najbolj uveljavljene in o Marijinem imenu največ povedo.
Najbolj verjetna razlaga Marijinega imena je prav hebrejska oblika Mirjam. To pomeni »tista, ki jo Bog ljubi«. Po vsej verjetnosti izhaja beseda Mirjam iz staroegiptovske besede Mryt, ki pomeni »ljubljena« ali »ljubljena od boga«. Ker so si bili stari jeziki med seboj sorodni, je popolnoma mogoče, da je to ime nekoliko spremenilo obliko in se udomačilo med Izraelovimi sinovi. V tem pomenu Marijino ime tudi danes največkrat razlagajo.
Tudi nam kristjanom ta razlaga največ pove. Marija je bila resnično ljubljena od Boga, zato njeno ime popolnoma razjasnjuje njeno poslanstvo.

Vsakega človeka Bog ljubi. Vsak je dragocen v Gospodovih očeh. Za Marijo pa smemo reči, da je bila v Božjih očeh najdragocenejša. Ko jo je Bog ustvaril, je to storil z največjo možno ljubeznijo. To pomeni, da je bila Marija že osebno deležna največje Božje ljubezni. Kot oseba je bila od Boga neskončno ljubljena.

Še bolj pa jo je Bog ljubil zaradi poslanstva Božje Matere, za katero jo je namenil. Marija je bila izbrana za najtesnejšo Božjo sodelavko. Bog je v njeno srce položil tako silno ljubezen, da se je vsak trenutek jasno zavedala, da je izšla iz Božjih rok. V celoti je tudi razumela svoje poslanstvo sodelovanja z Bogom. Zato je bilo njeno srce tako zelo usmerjeno k Bogu, da nič drugega ni dobilo večjega mesta v njenem srcu. Vse njeno življenje je bila ena sama ljubezen, ki je veljala Bogu in človeku.

Ime »ljubljena od Boga« pa moramo razumeti še nekoliko drugače. V Mariji je Bog ljubil in še ljubi vse človeštvo. Marija ni bila brezmadežna samo zaradi sebe. Bog jo je obvaroval vsakega madeža izvirnega greha, ker neskončno ljubi vse človeštvo. V Mariji je Bog ljubil vse ljudi. Se pravi, da je ljubezen, ki jo je Bog izkazal Mariji, veljala tudi vsemu človeškemu rodu.

Druga razlaga njenega imena je: Gospa, vzvišena. Tudi v tej razlagi lahko čudovito razumemo Marijino naravo. Bila je resnično vzvišena nad vse ljudi, saj je bila posebej ustvarjena za najbolj vzvišeno poslanstvo. Postala je Mati Božja. To je odlika, ki je ni deležna nobena druga mati na zemlji. Zato je resnično vzvišena nad vse druge žene.

Seveda je vsak poklic matere nekaj svetega, nekaj velikega. To je za vsako ženo tudi velika odgovornost. Marija se je od prvega trenutka, se pravi od angelovega oznanjenja naprej zavedala, da bo njeno materinstvo drugačno kot drugih mater. Vedela je, da ne bo samo mati Jezusa-človeka marveč tudi mati Jezusa-Boga. Zato je ona resnično gospa, ker je rodila Gospoda.

V naslednjem pomenu lahko v Marijinem imenu razumemo: Morska zvezda, Zvezda vodnica. Ta pomen nam lepo razsvetljuje Marijino poslanstvo v človeštvu. Ona ni samo na zemlji uresničila svoje naloge, da je dala svetu Odrešenika. Tudi sedaj nam je vodnica h Kristusu, njenemu Sinu in našemu Gospodu.

Mornarji dobro vedo, kaj pomeni jasno nebo v noči sredi odprtega morja. Po zvezdah lahko usmerjajo smer svoje poti. Zvezde so jim vodnice v temi, ko se ne vidi nič drugega več. Še posebej je dragoceno, če vidijo najbolj svetle zvezde, ki jim kažejo pot. Marija je naša vodnica v teminah tega sveta. Greh in slabost se na človeka včasih tako zgrneta, da pred seboj ne vidi ničesar. 

Takrat Marija ostaja tista zvezda vodnica, ki nas usmerja k pravemu Soncu, ki je Kristus. Pogosto ljudje pozabijo na vse, kar so se v mladosti naučili o veri in vere več ne prakticirajo, le Marija jim ostane zapisana globoko v srcu. Ta jih lahko v temini zablodelosti vodi k luči vere in ponovnega odkritja Boga.

Marija hoče biti zvezda vodnica, saj v svojem srcu nosi Jezusa, ki sije v temine človeške praznosti. Njena želja je, da bi vsakega človeka privedla do tako velike ljubezni do Boga, kot jo doživlja sama.
Beseda Marija lahko pomeni tudi: »njihov upor«.

Na prvi pogled tega ne bi mogli spraviti v sklad z Marijinim poslanstvom. Toda ko začnemo globlje razmišljati, nam tudi ta pomen razodene čudovite reči o Mariji. Marija je upornica hudobnemu duhu. Njemu ni nikoli dovolila, da bi se ji približal ali jo celo omadeževal. Njena ljubezen je bila tako zelo usmerjena na Gospoda, da hudobni duh ni imel nobene možnosti, da bi uspel s svojim zlobnim prišepetavanjem. Že v korenini se mu je uprla in odklonila vsako spogledovanje z njim. Uprla se mu je tudi v imenu nas vseh. Ona je naš upor zlodeju.

To pomeni, da se z njeno pomočjo lahko tudi mi upremo hudobcu. Če njo nosimo v srcu, nam bo pomagala, upreti se skušnjavcu že v samem začetku. Lahko bi rekli, da je ona naša varnost. V litanijah svetega Jožefa označujemo Jezusovega krušnega očeta kot strah hudobnih duhov. Koliko bolj bi lahko rekli to za Devico Marijo! Ona je vsa Božja. V celoti je prežeta z Bogom.

Srečanje z njo ne pomeni samo srečanja z ženo in materjo Marijo marveč z Bogom samim. Marija gotovo ne bi bila zadovoljna, če bi hiteli za njo, če bi ljubili samo njo, pozabljali pa bi na Božjega Sina Jezusa. Vsa Marijina sreča je v tem, da nam prinaša Jezusu, da nas vodi h Jezusu. Zato hudobni duhovi tudi pred njo trepetajo, ker vedo, da se jim je uprla že v kali. Proti njej nimajo nobene moči, pa tudi pri tistih, ki so njeni, ne bodo uspeli.

Vzemimo si v premislek še en pomen Marijinega imena: »grenka«. Tudi ob tej razlagi se lahko vprašamo, kaj ima opraviti z Devico Marijo. Njo vendar pogosto kličemo »presladka Devica Marija«. Da, resnično je sladka, ker nam prinaša Jezusa, ki je sladkost vseh sladkosti. Toda, če jo skušamo razumeti drugače, moramo priznati, da je največja grenkoba hudobnemu duhu.

On računa, da bo vsakega človeka lahko skušal in da bo le-ta vsaj nekoliko podlegel njegovemu zapeljevanju. Vesel je, če mu uspe človeka ločiti od Boga. Tudi pri Jezusu je poizkušal, a se je opekel. Smemo trditi, da tudi Marije ni pustil pri miru. Zmaga nad njo bi bila zanj najslajša. Toda vsak poskus se mu je spremenil v neizmerno grenkobo.

Zaradi Marijine odločnosti in popolne predanosti Bogu, je zanj ostala nedosegljiva in večno grenka. Toda ne samo Marija, tudi vsak izmed nas lahko postane grenak hudobnemu duhu, če nosi Marijo globoko v svojem srcu.

In končno je Marija sveta. To pomeni, da je tako prepojena z Bogom, da ves sije iz nje. To so svetniki pogosto razumeli, zato so Marijo vzeli za svojo pot k Bogu. Marija ni sveta zaradi svoje osebe, sveta je zato, ker je v sebi v največji možni meri upodobila Boga. Božja podoba, po kateri je bila ustvarjena, je tako zasijala v njej, da, kdor vidi Marijo, vidi še bolj njenega in Božjega Sina Jezusa.

Ko rečemo: ves tvoj, o Marija, nam Marija odgovarja, da nas želi narediti za Božje otroke v najpopolnejši podobi. Vzemimo jo za svojo pot k Bogu. Ona nas bo zanesljivo vodila, saj nam je zvezda vodnica, priprošnjica in zaščitnica.
p. Branko Petauer

Najdem te v sebi

Zgodba ve povedati, kako je nekoč pri nekem odličnem učitelju Bog sam iskal nasveta: "Rad bi se z ljudmi igral skrivalnice. Vprašal sem svoje angele, kje bi se lahko najbolje skril. Nekateri so rekli, da v globini oceana, drugi na najvišjem gorskem vrhu, zopet drugi, na zadnji strani meseca ali na oddaljeni zvezdi. Kaj predlagaš ti?"

Učitelj je odgovoril: "Skrij se v človeškem srcu. To je zadnji kraj, na katerega bodo pomislili."
Če je Bog navzoč povsod, v vsem svojem stvarstvu, je seveda navzoč tudi v človeškem srcu, saj je človek krona stvarstva. Z Bogom se torej lahko srečam v sebi. Stalno me ustvarja, vzdržuje v bivanju, zato je v meni navzoč.

Nekemu pridigarju, ki je neprestano ponavljal: "Boga moramo sprejeti v svoje življenje," je učitelj rekel: "Saj je že v njem. Naša naloga je, da to spoznamo."
Bog je še na poseben način navzoč v nas, če živimo v prijateljstvu z njim, to je če smo v posvečujoči milosti. Véliki sv. Avguštin pravi:

"Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi, iz kogar je vse, po komer je vse, v komer je vse."
Na nagrobnem spomeniku vélikega nemškega filozofa Immanuela Kanta so vklesane besede: "Dve stvari vedno znova in v vedno višji meri zbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel ukvarja z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni." To je zadnji stavek Kantove znamenite knjige Kritika praktičnega razuma. Zvezdnato nebo in moralni zakon sta Kanta vodila k veri.

V sebi imamo vest, ki nam govori: Delaj dobro, varuj se hudega! To pravilo, ta "glas" velja za vsakega človeka kakor zakon, moralni zakon. Tudi neveren človek ima vest. Če človek tega glasu ne uboga in dela zlo, ga vest graja. Tako doživlja občutek krivde.

Noben človek se stoodstotno ne ravna po vesti. Kadar človek ne posluša svoje vesti, ve, da ni prav ravnal. Od kod ta zakon in ta glas? Človek si ga ni izmislil, saj je nad človekovo voljo. Človek pa ve, da mora ta zakon spoštovati. Govorica vesti ni človekova govorica. Čeprav bi človek rad, da bi ga po slabem dejanju vest ne grajala, ga vseeno graja. Vest je sodišče v človekovi notranjosti, ki obsoja vsako slabo dejanje in človeka vabi k dobrim dejanjem.

Človek ni samemu sebi sodnik, ampak gre v njem za Božji glas. Bog je v nas razsodnik. Mnogi kristjani so tako poslušni glasu vesti, da se po njem ravnajo, čeprav morajo žrtvovati svoje življenje. To so krščanski mučenci. Uresničili so geslo: "Rajši umreti kakor grešiti!" Če ni Boga, je ta "glas" nerazumljiv, neutemeljen.
Razmišljanje o moralnem zakonu in ravnanje po njem je že mnoge pripeljalo do Boga Stvarnika. Moralni zakon je za marsikoga močnejši dokaz za Boga kakor vesolje. Moralni zakon: Delaj dobro, varuj se hudega! nam kaže svetega Boga, ki je v človeško naravo dal ta zakon.

Pomen človekove vesti na poti do Boga zelo naglaša kardinal Newman: "Kakor pridemo do prvih spoznanj o vesolju po čutih, tako se naše spoznanje Gospoda vesoljstva in Boga začne najprej po vesti ...

Če torej – kar vse se dejansko dogaja – čutimo odgovornost, če smo osramočeni in doživljamo strah, kadar prestopimo glas vesti, potem to pomeni, da biva Nekdo, ki smo mu odgovorni; Nekdo, pred komer se sramujemo in čigar zahtev se bojimo. Če smo spričo svoje krivde žalostni do solz in tako potrti, kakor da smo prizadeli bolečino svoji materi, ali če po dobrem dejanju občutimo sončno vedrino in isto notranje pomirjenje in zadovoljstvo, kakor da smo dobili priznanje svojega očeta, potem je to očitno znamenje, da nosimo v sebi podobo nekoga, kateremu velja naša ljubezen in spoštovanje ...

Dejstvo vesti, ki nam to in ono narekuje, nam potemtakem pomaga ustvariti in izoblikovati podobo Najvišjega Gospoda, svetega, pravičnega, mogočnega, vsevednega in vse povračajočega Sodnika, in v tem je obenem ustvarjalno počelo religioznosti ..."

Newman je svojo vero v Boga utemeljil z vero vase: "Katoličan sem zato, ker verujem v enega Boga. In če me kdo vpraša, zakaj verujem v enega Boga, mu odgovorim: zato ker verujem vase. Kajti nemogoče se mi zdi, da bi veroval v svoje bivanje (in tega sem do kraja gotov!), ne da bi veroval v bivanje Njega, ki kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje živi v moji vesti."

Franc pripoveduje, kako je ravno na podlagi nemirne vesti zopet prišel do trdne vere:
"Prišla je doba odraščanja. Pojavila so se vprašanja. Ali je res vse, kar vem, kar so mi povedali drugi ... Kaj če vse skupaj ni res, če je vse skupaj samo laž, nauk o Kristusu bajka za stare ljudi in moralni nauk Cerkve ječa za svobodnega človeka? ... In človeška duša? Kakšna neumnost! Človek je višje razvita žival, ki je prišel do te stopnje razvoja v teku svoje dolge zgodovine in nikakor ni res, da bi bil ustvarjen po Božjih rokah iz zemeljske prsti. Cerkev uči pravljice, ki so le za otroke! Resen in pameten človek se jih mora čimprej otresti in vreči s sebe jarem tiranije cerkvenih zapovedi.

Dejstva, da sem kristjan, sem se tako vedno bolj sramoval. Začel sem se oddaljevati od Cerkve, od Boga, opuščati molitev. K maši sem sicer šel, ker je bila taka navada, zaradi drugih. Hvala Bogu, da ta doba v mojem življenju ni trajala dolgo. Začela se mi je oglašati vest. Kar naenkrat sem v sebi začutil grozovit nemir in nepotešenost, imel sem občutek nebogljenosti in slabosti. Vse, kar je bilo v zvezi z vero, me je začelo vznemirjati. Večkrat sem se sam v sebi zgrozil: »Moj Bog, kje sem, kam sem padel?«"
p. Anton

Bog nas kliče (18)

Poklicani mora prisrčni odnos do Boga ohranjati in poglabljati vse življenje

Sklepno besedilo 2. mednarodnega kongresa za duhovne poklice daje naslednja navodila:
»Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Očeta. Kdor se z zaupanjem obrača k Očetu, da bi se zgodila njegova volja, je najbolje pripravljen za sprejem posebnega poklica… Kdor je pripravljen izpolniti Božjo voljo, je tudi pripravljen z veseljem odgovoriti na dolžnosti posvečenega življenja za ves čas svojega bivanja.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Sina. Kdor je pričel hoditi za Gospodom, dobiva moč za prenašanje vsakdanjih težav, ki jih prinaša Bogu in Cerkvi popolnoma posvečeno življenje; dobiva moč za spreminjanje svojega apostolskega služenja v dejavno ljubezen.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Svetega Duha. Od Duha prihaja vsak dar služenja in posvečenja Bogu. V Duhu prejema vsak poklicani moč za obnovitev svojega ,da' Bogu in Cerkvi; to je ,da' klicu h krščanski popolnosti, 'da' za službo bratom in sestram; to je ,da' za darovanje v ljubezni, brez iskanja človeškega zadovoljstva.
V tem živem odnosu do Boga je vir poklica in skrivnosti vztrajanja« (CD 18,16).

Duhovni poklic in razumevanje stiske bližnjega

Poleg močnega izkustva Kristusa in po njem Boga vpliva na odločitev za duhovni poklic doživljanje nepopolnosti, krivičnosti in grešnosti sveta, ki je zaradi tega zaznamovan z različnim trpljenjem. Ko mlad kristjan, poln idealizma, opazuje različne stiske, nesreče, neuspehe, bolezni, smrt, moralno nemoč in izprijenost ter vsakovrstno krivičnost ljudi, se v njem pod vplivom Božje milosti zbudi želja, da bi ljudem pomagal. Marsikdo sicer ob pogledu na takšno žalostno stanje vzdihne, češ da se tu ne da nič napraviti. Resnično poklicani pa ne misli tako.
Za pravi duhovni poklic morda gre, če človek v veri gleda v trpečem in ponižanem bratu in sestri trpečega in ponižanega Kristusa. Njemu hoče kar najbolj učinkovito pomagati. Ker v veri spoznava, da bo pri odreševanju sveta Kristusu bolj učinkovito pomagal, če se pridruži kakšni redovniški ali svetni ustanovi ali postane škofijski duhovnik, kakor da ostane laik, s pomočjo Božje milosti naredi ta korak.
Kristjan zazna klic, da bi bil pri odreševanju sveta Odrešenikov pomočnik, njegov ožji sodelavec. Postavi se na stran Boga, ki rešuje. Po Jezusovem zgledu se zavzema za najbolj uboge in zapuščene.
Nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko je ob 50-letnici duhovniškega posvečenja za knjižico Ljudje te potrebujejo zapisal:
»Ko sem se kot maturant odločal za duhovniški poklic, sem si večkrat postavljal vprašanje, v katerem poklicu bi mogel ljudem največ koristiti. Uvidel sem, da prav v duhovniškem, ker je večno zveličanje od vseh človeških prizadevanj najpomembnejše. Seveda, če imamo pred očmi Jezusove besede: ,Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,26.)«
p. Anton

Molitev in delo s cistercijani

Fantje od 18. leta naprej in možje, lepo povabljeni, da pridete v stiški samostan in se vključite v našo molitev in delo, od nedelje, 5. avgusta ob 18. uri, do sobote, 11. avgusta po kosilu. 

Gotovo je nekaj posebnega, če imate možnost, da se pomešate med nas menihe in skupaj z nami molite in pojete. 

Tudi različna dela v samostanu, s katerimi si boste zaslužili vsakdanji kruh, vas bodo obogatila, prav tako nagovori voditelja p. Krištofa Čuferja, ki sprejema prijave in daje informacije (GSM 031/314 044; tel. 01/78 77 100).