Žalostni del rožnega venca

Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo (napev: 'Kraljica venca rožnega').

 

Žalostni del rožnega venca

1.Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas krvavi pot poti,

molimo z njim zdaj tudi mi.

 

2. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno bičan bil,

za naše grehe kri prelil.

 

3. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je s trnjem kronan bil,

ponižnosti nas je učil.

 

4. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je nesel težki križ,

da vsak bi rad objel svoj križ.

 

5. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno križan bil,

nebesa vsem nam pridobíl.

 

Častitljivi del rožnega venca

1.Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

od mrtvih vstal je in živi,

naj hvalna pesem ga slavi.

 

2. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

k Očetu je v nebesa šel,

nikoli več ne bo trpel.

 

3. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

je Svetega Duha poslal

in Cerkev z njim obdaroval.

 

4. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker Mater je v nebesa vzel,

ji večno srečo preskrbel.

 

5. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker svojo Mater kronal je,

človeštvu zbudil upanje.

p. Anton

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (1) (Iz knjige: Gôvori o Visoki pesmi) Iskanje Boga – duhovna suhota

Jaz sem pogosto, posebno v začetku spreobrnjenja, imel trdo in mrzlo srce, kar me ni sram priznati.

Iskal sem njega, ki bi ga rada ljubila moja duša. Ni mogla še namreč ljubiti tistega, ki ga še ni našla, ali ga je manj ljubila, kakor je želela. Zato ga je iskala, da bi ga bolj ljubila. Saj ga sploh ne bi iskala, če ga že ne bi nekoliko ljubila.

Ko sem torej iskal njega, ob katerem naj bi se ogrel in odpočil moj duh, ki je medlel in otopeval, mi ni od nikoder prišel naproti tisti, ki bi mi pomagal in razpršil gosto meglo, ki je legla na notranje čute, da bi se vrnila pomladna sladkost in duhovna ljubkost. Tedaj mi je duša vedno bolj medlela, trpela in spala zaradi naveličanosti, saj je bila žalostna in blizu obupa in sama pri sebi je godrnjala: »Kdo bo zdržal ob njegovem mrazu (Ps 147,17 ) ?!

Nenadoma pa je, morda ob pogovoru ali pogledu kakega duhovnega in popolnega moža oziroma tudi ob samem spominu na pokojnega ali odsotnega človeka, zavel duh, da so začele teči vode ter so mi bile solze kruh podnevi in ponoči. (prim. Ps 42,4), (14,6).

 

Mlačnost, duhovna suhota

Če torej čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko pomočnika in prosi po zgledu neveste, naj te vleče, dokler se ne boš ponovno s pomočjo milosti okrepil in razgibal ter tekel. (21,5).

Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se razširi in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti. (9,7).

 

TAKOLE MOLIM Molim z različnimi obrazci

Po kratki molitvici zjutraj molim brevir. Na poti k sv. maši zmolim del sv. rožnega venca, po sv. maši domov pa še en del. Zadnje čase enega tudi po sv. maši v cerkvi. Ker ne znam meditirati, berem različne molitve na podobicah, ki jih sama nikoli ne bi znala sestaviti. Verjetno kar precej molim, sicer pa v pokoju itak imam čas. Imam pa vedno slab občutek ob misli: »To ljudstvo me časti z ustnicami.« Kadar berem psalm: »Kakor jelen hrepeni po vodi, tako moja duša hrepeni po tebi«, imam vedno občutek, da lažem, ker nikoli ničesar ne čutim. Molim, ker sem prepričana, da je tako prav, zavedam pa se, da slabo molim, kar pa je najbrž boljše, kot če sploh ne bi molila. Edino, kar pripisujem svoji molitvi, je mir in vdanost v Božjo voljo.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je pri meni povezano kar v molitvi k mojemu Stvarniku. Sicer sem se posvetila že v dijaških letih. Srcu Jezusovemu smo se posvetili v šoli leta 1944. Kljub temu, da nimam težav in me molitev čustveno ne osrečuje, pa sem prepričana, da me je prav molitev, tudi če je slaba, ohranila v zvestobi veri.

Pater Simon Ašič mi je nekoč rekel: »Kadar vas zadene kaj neprijetnega, takoj se za preizkušnjo zahvalite Bogu!« Žal ponavadi to pozabim. Navadno molim samo za pomoč. Res pa je, da se tudi za malenkosti rada zahvalim. Npr. pozimi vsako jutro, ko pridem od maše, za toplo stanovanje.

Nika

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Povezanost z osebno molitvijo

Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki redovnik:

»Brez prave iskrene osebne molitve se življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje) postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s katerim živim.«

p. Anton

 

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev. Povezanost zakramentov in zakramentalov z molitvijo

Zakramenti so povezani z molitvijo. Poglejmo le zakrament sprave ali spoved. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen 'pogovor' z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava redovnice in katehistinje:

»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce ... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma:

'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ..., ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'

K liturgični molitvi spadajo tudi različni zakramentali ali blagoslovi. Duhovnik piše:

»Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Kaj je?

Drugi vatikanski koncil na zastavljeno vprašanje takole odgovarja:            »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (2. Vat, B 7).

Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:

»V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).

Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega.

Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).