ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SADOVI POSVETITVE PRED 25 LETI IN DANES Na romanju sem podoživljala vero naših prednikov

Vedno me razveseli skupina, kjer se zberejo kar tri generacije: otrok, ki pogumno teče navkreber in se vrne nazaj k materi, mladenič, ki bere križev pot brez sape in brez očal, starček, ki potrebuje nekoga ob sebi, če bi morebiti zdrsnil. Dotika se me medsebojna ljubezen, ljubezen do bližnjega, ne tista v besedah, temveč pristna in konkretna. Proti vrhu hriba se razmišljanje križevega pota začne prelivati v zmago. Slišim ženo, ki bere: »Ne bomo žalovali, kot tisti, ki nimajo upanja.« S čelom se naslonim na veliki križ; srce je polno hvaležnosti, saj me je Jezus že odrešil; samo priznati moram svojo grešnost.

Že med molitvijo v avtobusu se me je dotaknila beseda edinost. Tukaj je ta resničnost in to hrepenenje še močnejše; edinost v molitveni skupini, edinost v župniji, edinost med gibanji, edinost znotraj Cerkve, edinost s svetim očetom. Če živimo iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se znajdemo v samem središču Cerkve. V teh nekaj trenutkih podoživljam globoko vero naših prednikov, ki so se bili posvetili Jezusovemu ter Marijinemu Srcu, in iz katerih so pognale močne korenine; mi smo le brstiči tega, kar je bilo že davno, po Božji previdnosti, položeno v naš narod.

Potem vrnitev v dolino in želja po spovedi, kajti biti v srcu Cerkve, to je velik zastonjski dar. In zato se moram takoj spomniti, da sem grešnik, da nisem nič, sicer veličine ne vzdržim in padem v duhovni napuh; sovražnik Boga se tedaj še bolj reži.

Pred odhodom domov med mašo imamo obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posamezniki izročijo Najsvetejšima Srcema tudi vsak svoje vrstnike in svoje področje: otrok otroke, duhovnik duhovnike, umetnik umetnike, potem družine, zdravstvene delavce, kmečka žena pa izroči vse poljedelce. Iz srca se ji zahvalim, da se je spomnila tudi na nas kmete ...

Moj Bog, kako preprosto je lahko vse skupaj, če smo le povezani z ljubeznijo tvojega Srca, in med seboj!

Rozalija Golob

 

MAŠNA DARITEV Mašnikov sedež razodeva pomen duhovniške službe

Sedež za mašnika, ki je blizu oltarja, razodeva mašnikovo vodstveno službo. Brez posvečenega duhovnika namreč mašna daritev ni možna. Duhovnik je na poseben način vidno znamenje Kristusa samega med Božjim ljudstvom. Rimski misal naroča: »Sedež za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija, in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin.«

Mašnik s svojega sedeža pozdravlja zbrane vernike, z njimi moli kesanje, Gospod, usmili se in slavo, če teh dveh ne pojejo pevci. Poje ali moli glavno prošnjo, posluša branje Božje besede, napoveduje in sklepa prošnje za vse potrebe, poje ali moli prošnjo po obhajilu in opravi sklepni obred z blagoslovom.

p. Anton

MAŠNA DARITEV Kadilo te dviga k Bogu

Pri vsaki maši, zlasti pri slovesni, lahko uporabljamo kadilo, ki napravi Božjo službo bolj slovesno. Pokaditev je znamenje Božje bližine in nas dviga kvišku, k Bogu. Kadilo lahko uporabljamo med vstopnim sprevodom, v začetku maše za pokaditev oltarja, med sprevodom in pred oznanilom evangelija, pri darovanju za pokaditev darov, oltarja, mašnika in ljudstva ter med povzdigovanjem hostije in keliha ter pri izpostavljanju Najsvetejšega v monštranci.

Glede pokaditve darov za evharistijo imamo v Rimskem misalu besedilo: »Na oltar položene darove in oltar lahko pokadimo, da se z znamenjem pokaže, kako se daritev Cerkve in njena molitev dviga k Bogu kakor kadilo. Tudi mašnika in ljudi lahko pokadi diakon ali drug strežnik, potem ko so bili pokajeni darovi in oltar.«

Dim kadila kaže na povezavo med zemljo in nebesi. Dim in vonj kadila nevidno prevzame in prepoji ves prostor, vse predmete, obleko, zrak in naša čutila. Pri darovanju dim in vonj objameta darove, kruh in vino, oltar, duhovnika in ljudstvo, da se vsi združijo v eno daritev. Ko se dim dviga, simbolično izraža, da se Bogu izročeni darovi dvigajo k njemu. Vonj kadila izraža, da so darovi zaradi naše popolne daritve Bogu prijetni ter da jih z veseljem sprejema.

France Oražem je v knjigi 'Svet bogoslužnih znamenj' zapisal: »To skrivnostno govorico smo že kot otroci v svoji bistrosti brez posebnih razlag doumeli, ko smo gledali sliko Kajnove in Abelove daritve. Samo po sebi se nam je zdelo umljivo, da se dim Kajnove daritve mora plaziti po tleh, ker se je tudi iz njegovega srca valila hudobna misel in siva zavist. Dim Abelove daritve pa se mora veselo dvigati proti nebu, ker je iz njegovega srca vrela k Bogu plemenita želja dati Bogu vso čast, bratu vso ljubezen, stvarem pa priznanje, da so dobre in koristne. Ob tem nam postaja tudi vedno bolj razumljiva psalmistova prošnja: 'Naj se dviga moja molitev kakor kadilo, moje roke kot večerna daritev' (Ps 141,2).«

MAŠNA DARITEV Pridruži se mašniku pri počastitvi oltarja

Ko mašnik in njegovi pomočniki pridejo k oltarju, ga ustrezno pozdravijo. Če je tam tabernakelj z Najsvetejšim, pokleknejo, sicer pa se globoko priklonijo.

Ko pride mašnik k oltarju, ga poljubi, prav tako na koncu mašne daritve, preden odide v zakristijo. Poljub je znamenje spoštovanja in ljubezni. Oltar je vreden posebne časti, ker se na njem daruje Kristusova in naša daritev.

Znani nemški liturgik Balthasar Fischer je v knjigi 'Od lupine k jedru' zapisal: »Na svetu je mnogo miz, ob katerih se zbira družina k jedi. Vse so dobre; med njimi pa je ena, ki jo je treba hvaliti nad vsemi mizami: Gospodova miza, miza, na kateri nam Gospod vedno znova pripravlja in nudi svoj skrivnostni žrtveni obed.«

Mašnikov poljub oltarja je naš skupni pozdrav Kristusu, ki ga oltar predstavlja. Ta pozdrav nas združuje s Kristusom in med seboj. S poljubom hočemo povedati, da smo njegovi, eno z njim. Hkrati se iz ljubezni do Kristusa zavezujemo, da bomo po tej daritvi bolj zvesto služili samo njemu. Ta pozdrav Kristusa na začetku mašne daritve je izraz naše daritvene volje.

V oltarni plošči ali pod njo so vzidane relikvije mučencev ali drugih svetnikov. Sedaj so ti svetniki v večni blaženosti združeni s poveličanim Kristusom. Ob poljubu oltarja je mašnik povezan tudi z njimi. Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih, vsi smo eno v Kristusu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Za človeka gre

Cerkveno leto prav razume in se dejavno vanj vključuje le veren človek. Tudi ta človek je pogreznjen v današnjo razrvano dobo in več ali manj na sebi občuti vse njene tegobe: zakopanost v skrbi tega sveta, pomanjkanje časa in zanimanja za duhovno, doživljanje nesmiselnosti in praznine življenja.

Temu človeku je lahko v veliko pomoč prav cerkveno leto s svojim bogoslužjem v ožjem in širšem pomenu. »Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote,« je rekel Jezus (Mr 2,27). Cerkveno leto s svojim bogoslužjem je zaradi človeka. Reševati hoče človeka. Kako to, da ga človek doživlja kot težko breme? Kako to, da doživlja, kakor da je on zaradi sobote? Da je na svetu zaradi cerkvenega leta, zaradi mašne daritve, h kateri je primoran hoditi? Da na cerkveno leto gleda kot omejevanje svoje svobode?

V človeku je vendar psihološka potreba po praznovanju. Človek potrebuje prekinitve delavnika, potrebuje neko vnaprej določeno obrednost. Kot družbeno bitje je navezan na neko obrednost tudi zaradi medsebojnega povezovanja. Niso dovolj le spontane kretnje. Biti mora tudi nekaj stalnega, določenega. Brez obrednosti ni praznika. Cerkveno leto omogoča to obrednost.

Ruski teolog Sergej Bulgakov je zapisal, naj bodo prazniki cerkvenega leta »veselje Cerkve«. Zakaj jih marsikateri današnji kristjan ne sprejema z veseljem? Živa vera v navzočega Gospoda, trdno upanje vanj in goreča ljubezen do njega vodijo do veselja. Kdor se veseli srečanja z Gospodom, se bo veselil vsake nedelje, vsakega praznika in vsakega časa v cerkvenem letu.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU Povezanost z življenjem

Vse naše krščansko življenje je in mora biti vključeno v bogoslužje in v cerkveno leto, ne le neki posebej posvečeni dnevi in ure. Življenje kristjana je in mora biti posvečeno. Še več. Vse naše življenje – če je res krščansko – je v širšem pomenu bogoslužje, čeprav Cerkev šteje k bogoslužnim opravilom v ožjem pomenu le tista, ki jih je na podlagi Božjega razodetja in svoje oblasti sama določila. Ta dejanja so v še drugačnem pomenu posvečena in posvetilna. Ni bogoslužje le zbrano sodelovanje pri mašni daritvi, slovesno praznovanje božiča in velike noči. Tudi ni bogoslužje v tem pomenu samo molitev brevirja in delitev ter prejem zakramentov.

Sveto pismo ima mnogo širše gledanje. Sv. Pavel naroča: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Sv. Jakob govori o čisti in neomadeževani pobožnosti, ki je v delih ljubezni do bližnjega in v skrbi za brezgrešno življenje: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (Jak 1,27). Ko so farizeji videli, da Jezus jé s cestninarji in grešniki, jih je poučil, da je usmiljenje pred daritvami: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: 'Usmiljenja hočem in ne daritve' (Oz 6,6)« (Mt 9,13).

Bogoslužje s cerkvenim letom in krščansko življenje sta med seboj povezani. Pravo krščansko življenje je naravnano na bogoslužje. Bogoslužje je namreč po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč. Apostolsko prizadevanje je namreč usmerjeno v to, da bi se vsi, ki po veri in krstu postanejo Božji otroci, zbirali, da bi v Cerkvi hvalili Boga, se udeleževali daritve in uživali Gospodovo večerjo« (B 10).

Pravo bogoslužje in pravo obhajanje cerkvenega leta vodita k pristnemu krščanskemu življenju, kakor uči 2. vatikanski cerkveni zbor, ko pravi, da »bogoslužje že samo priganja vernike, naj nahranjeni 'z velikonočnimi skrivnostmi' postanejo 'enega srca'; prosi, da bi 'zvesto živeli, kar so v veri sprejeli'; obnavljanje zaveze med Gospodom in ljudmi v evharistiji vernike priteguje in razvnema v goreči Kristusovi ljubezni« (B 10).

BESEDA O BOGOSLUŽJU Cerkveno leto v službi človeku

V več sestavkih bomo razmišljali o cerkvenem letu. Leto, ki se začne s prvo adventno nedeljo in se konča v soboto po prazniku Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva, je kakor zaklad na njivi, ki ga je za marsikoga treba šele izkopati; biser, ki ga je treba šele poiskati, zaradi njega vse prodati in ga kupiti. Za dobro sodelovanje pri bogoslužju ali liturgiji in za življenje po veri je pomembno, da se seznanimo z njim in ga upoštevamo. Drugačna je udeležba pri mašni daritvi v adventnem času, drugačna v božičnem, postnem ali velikonočnem času. To naj bi se poznalo tudi doma in v naši notranjosti.

Izraz »cerkveno leto« prvič srečamo ob koncu 16. stoletja v neki nemški evangeličanski razlagi evangelijev. V krščanski starodavnosti so govorili o letnih praznikih, Gospodovem letu, letnem krogu. Kakor imamo civilno leto, tako imamo tudi cerkveno leto. Lahko mu rečemo tudi liturgično leto. Izraz cerkveno leto ne pove globoke vsebine, ki jo sicer ima. Vsebinsko bogatejši bi bili izrazi: Gospodovo leto, leto odrešenja, leto Božjih skrivnosti. Cerkveno leto je povezano z bogoslužjem, z različnimi prazniki in bogoslužnimi časi.