Jezus nas je močno ljubil

Papež Janez Pavel II. je o češčenju Jezusa v najsvetejšem zakramentu ob sklicevanju na osebno izkustvo lepo zapisal: »Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po 'umetnosti molitve', moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!« (CE 25,2).

Biti v Jezusovi družbi je prijetno, kakor je bilo prijetno apostolom, ko so bili z njim pri zadnji večerji. Deležni so bili Jezusove ljubezni, še posebej apostol Janez. Če smo pri evharističnem Jezusu, »se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca«. Ob evharističnem Jezusu se bomo naučili 'umetnosti molitve'. Po papeževih besedah naj bi obilno vztrajali pred Kristusom, in sicer »v duhovnem pogovoru in prežetosti z ljubeznijo«. Kot papež sam, bomo tudi mi iz evharističnega češčenja prejemali »moč, tolažbo in podporo«.

Jezus nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30).

Zelo tolažilno je dejstvo, da je v svetu, ki se pogosto zdi tako daleč od Boga, Bog sam navzoč in dejaven: navzoč pod podobo kruha osebno, resnično, stvarno in bistveno, kot Bog in človek, navzoč s svojo ljubeznijo ter s svojo ustvarjalno močjo. Njegova dejavnost in njegova moč je ljubezen. Pri svojem Očetu stalno posreduje za nas in nam deli svoje darove.

Gre za ponižno, zakrito navzočnost. Biti moram veren, da to navzočnost sprejmem. Imeti moram srce, ki je zmožno ljubiti, da ga povabim v svoje srce in da ga tudi obiščem, saj me v tabernaklju stalno pričakuje. Če je moj najboljši in najzvestejši prijatelj, ga ne bom pustil samevati. Slovenska zemlja in ves svet je posejan z njegovo ljubečo navzočnostjo.

Po sveti Evharistiji se na najodličnejši način izpolnjuje Jezusova napoved, ki jo je izrekel pred svojim vnebohodom: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Jezus iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. »Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil« (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar smo pred Najsvetejšim, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Gospod je nekoč rekel sv. Tereziji Avilski: »Moja hči, misli name, kakor jaz mislim nate. Misli name in me glej.«

Pred Jezusom se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom pod podobo kruha. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan svetuje: »Ljubi vse zavoljo Jezusa, Jezusa pa zavoljo njega samega!«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (3) Živo ver'jem, Jezus, v te

Papež Janez Pavel II. je na veliki četrtek leta 2003 podpisal svojo štirinajsto okrožnico »Cerkev iz Evharistije« (CD 101). V njej je zapisal: »Evharistija, zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in njena duhovna hrana, je najdragocenejša dobrina, kar jih more Cerkev imeti na svojem romanju skozi zgodovino« (CE 9,1).

V vseh naših tabernakljih, posebej takrat, ko je najsvetejši zakrament izpostavljen za češčenje, gre za zveličavno Jezusovo »navzočnost v skupnosti verujočih«. Tudi mi smo skupnost verujočih; Jezus na nas deluje s svojo milostjo in nam daje svojega Svetega Duha, ki nas posvečuje. Vedno znova, ko pridemo pred Najsvetejše, bi se morali spomniti na papeževe besede, da imamo pred seboj najdragocenejšo dobrino, »kar jih more imeti Cerkev na svojem romanju skozi zgodovino«.

V isti okrožnici je papež zapisal tudi besede: Evharistija je »središče in višek življenja Cerkve« (CE 31,1). Mi smo Cerkev, zato je in mora biti Evharistija »središče in višek« tudi našega življenja.

Ko govorimo o sveti Evharistiji, mislimo na vse tri vidike: navzočnost, daritev, hrana. Jezus pri vsaki mašni daritvi iz ljubezni do nas postane navzoč pod podobo kruha in vina. Pod tema podobama se za nas in skupaj z nami daruje nebeškemu Očetu in nato kot daritveno Jagnje prihaja v naša srca. V dneh priprave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi smo pozorni na Jezusovo evharistično navzočnost in na češčenje.

Papež Janez Pavel II. je že v apostolskem pismu OB ZAČETKU NOVEGA TISOČLETJA zapisal: »Verniki naj tudi čez dan ne opuščajo obiska najsvetejšega zakramenta, ki ga moramo hraniti v cerkvah na vidnem mestu in z največjim spoštovanjem, upoštevajoč liturgične določbe. Obisk Najsvetejšega je preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Gospodu Jezusu, ki je tu navzoč.«

Po papeževih besedah naj bi se pri obisku Najsvetejšega pokazale tri stvari: hvaležnost, ljubezen in priznanje Gospodu. Za veliko stvari moramo biti Jezusu hvaležni. Ker je med nami navzoč iz ljubezni do nas, mu bomo ljubezen tudi vračali. S svojo vero v njegovo resnično navzočnost in s češčenjem mu bomo izkazovali dolžno priznanje.

Ob papeževem povabilu, naj bi tudi čez dan ne opuščali obiska Najsvetejšega, se postavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bodo naše cerkve tudi čez dan odprte, če ne ves čas, pa vsaj nekaj ur.

Kadar smo pred Najsvetejšim, moramo obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan med nami, navzoč pod podobo kruha.

Verjemimo Jezusu, ki je rekel: »To je moje telo.« Te besede po duhovniku pri vsaki mašni daritvi vedno znova ponavlja. Jezus je pod podobo kruha! Jezus je v beli hostiji! »Prelepo, da bi bilo resnično!« je vzkliknila neka neverna Afričanka iz Zambije. Katoličani pa smo srečni ob tej navzočnosti, ker verujemo v njeno resničnost. Če verujemo premalo čvrsto, bomo prosili Gospoda, naj nam s svojo milostjo pomaga, da bo naša vera vedno bolj trdna.

 

Bodi ob vzglavju trpečih

Marija, Jezusova Mati, ve, kaj pomeni bolečina, zato je lahko tolažnica vseh, ki trpijo, so nemočni, odvisni od drugih, bolni. Skupaj se obrnimo nanjo: 

Mati sočutna,
bodi ob vzglavju vseh bolnikov sveta!
Teh, ki so v tej uri izgubili zavest in umirajo,
teh, ki so izgubili vsako upanje na ozdravljenje,
teh, ki vpijejo in jokajo od bolečin,
teh, ki se ne morejo zdraviti, ker nimajo denarja,
teh, ki bi tako silno radi hodili, pa morajo negibno ležati,
teh, ki cele noči ne morejo zatisniti očesa,
teh, ki se morajo odreči najlepšim načrtom za prihodnost,
teh, ki se upirajo Bogu in ga preklinjajo, in
teh, ki ne vedo, da je Kristus trpel kot trpijo sami.
Fernand Lelotte

 

Marija in poslednji časi

Sv. Ludvik Marija Montfortski in Marta Robin (Francija) sta poudarila vedno večjo vlogo, ki jo bo Odrešenikova Mati počasi prevzemala, ko se bomo bližali dobi poslednjih časov. Kristus bo prišel po isti poti, kot jo je uporabil v časih svojega prvega prihoda: z Marijo in po Mariji v spremstvu angelskih trum kot v Betlehemu.

V prihodnjih časih bodo vidni predstavniki nevidnih angelov tisti, ki jih Ludvik Marija Montfortski imenuje »veliki svetniki poslednjih časov«. To so možje in žene, ki bodo popolnoma prežeti z marijanskim duhom, podrejeni volji Svetega Duha in močni kot armada v bitki. Bodo poslednji križarji, zadnji nosilci križa ljubezni.

Po prepričanju sv. Favstine (1905–1938) ti časi, v katerih bomo predvsem čutili Marijin sijaj in se bo zgodovina hitreje odvijala, niso več tako daleč od nas. Zdi se, da je bila sestra Lucija iz Fatime istega prepričanja. To potrjuje zaupno sporočilo, ki ga je leta 1957 dala patru Fuentesu: »Presveta Devica je v teh poslednjih časih, v katerih živimo, dala molitvi rožnega venca novo učinkovitost.«

Fra Bernardo-Maria OFS

Odlomek iz biltena Oeuvre des Compagnes, n. 205

 

Od Marijine hiše k večnemu domu …

V baziliki loretske Matere Božje so ohranjeni kamni Marijine hiše v Nazaretu, kar so potrdila tudi arheološka izkopavanja. 10. decembra 1294 so jih prenesli od družine De Angelis in tako dali povod za legendo o prenosu hiše, ki naj bi jo izvedli »nekateri angeli«.

Dne 4. oktobra 2012 je šel na romanje v Loreto tudi papež Benedikt XVI. Stopal je po sledeh papeža sv. Janeza XXIII., kamor se je odpravil 4. oktobra 1962, da bi loretski Devici zaupal 2. vatikanski koncil.

Sedanja bazilika, katere apsida dominira nad Jadranskim morjem, varuje kamne, ki so jih prinesli križarji, da bi jih zavarovali pred plenilci. V notranjosti so tri stene hiše zgrajene iz teh kamnov in tako sestavljajo zgradbo, ki je okrašena s kipi slavnih umetnikov.

Za upokojenega papeža Benedikta XVI. je loretska hiša, hiša Device Marije, ki so jo prinesli iz Nazareta v 13. stoletju, »hiša, ki nas zaustavi, da se v njej pomudimo, istočasno pa nas usmeri na nadaljnjo pot: spominja nas, da smo vsi romarji, ki moramo biti vedno na poti proti drugemu bivališču, dokončni hiši, večnemu mestu, prebivališču Boga z odrešenim človeštvom«.

Arheološke študije o razsežnostih kamnov, o judovskih in grških grafitih (stenskih napisih ali risbah), temeljih, o legi loretske hiše kakor tudi raziskave samega kraja »votline oznanjenja« v Nazaretu in nekateri dokumenti 13. stoletja so potrdili, da ti »sveti kamni«, kot jih imenujejo stare listine, resnično prihajajo iz Galileje.

Janez Pavel II. se je trikrat odpravil na romanje v Loreto. Leta 1994 je poromal tja, da bi z bosanskimi vdovami molil za mir v Bosni in Hercegovini.

Vir: Zenit.org, 10. december 2013