Marija je Božji raj

Vsekakor je razlika med dušo, ki je oblikovana po Jezusu Kristusu z običajnimi metodami, kot jih na primer uporabljajo kiparji, ko zaupamo njihovi spretnosti in se zanesemo na njihovo sposobnost, in zelo gibko, dobro oblikovano dušo, ki se popolnoma izroči Mariji in se ji pusti oblikovati po delovanju Svetega Duha!

Koliko madežev, napak, temin, utvar, preveč naravnega in človeškega je v prvi duši! Druga pa je, nasprotno, čista, Božja, podobna Jezusu Kristusu!

Nikoli več ne bo ustvarjenega bitja, v katerem bo Bog istočasno v njem in zunaj njega bolj navzoč kot v božanski Mariji: ne med blaženimi in tudi ne med najbolj vzvišenimi angeli v samem raju.

Marija je Božji raj. Bog je ustvaril ta svet za človeka popotnika. Raj je ustvaril za človeka v blaženosti. Zase pa je ustvaril še drug raj, ki ga je imenoval Marija.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski (1673–1716)

Marijina skrivnost: potrebnost prave pobožnosti do svete Device

Jacintino sprejemanje trpljenja (nagovor 13. avgusta 2020)

V berilu smo gledali Marijo kot ženo, obdano s soncem in z dvanajstimi zvezdami okrog glave ter z luno pod nogami. Že nas navdihuje pesem za praznik Marijinega vnebovzetja: »Danes odprto je sveto nebo, rajski duhovi na zemljo gredo, angeli hvalo in slavo pojo, rožo Marijo v nebesa neso.« Tista, katere srce je po Simeonovi napovedi presunil meč bolečin, je zdaj z dušo in telesom poveličana pri svojem poveličanem Sinu. Marija je na cilju, domá, mi pa smo še romarji proti cilju. Marija uživa večno srečo v troedinem Bogu, mi pa občutimo težo križa, ki ga pogosto težko prenašamo.

Dve vrsti križa poznamo. Eden nas doleti po sili razmer: nas zadene npr. bolezen, nam umrje kdo od naših najbližjih, kdo od otrok zaide na kriva pota. Križ nam pogosto naložijo ljudje okrog nas. Neurejeni odnosi med nami so velikokrat zelo težak križ. Imamo še drugačen križ, ki si ga sami prostovoljno naložimo. Z njim želimo doseči nekaj dobrega. Ta križ je podoben molitvi. Je najučinkovitejša molitev. Na primer, če bi radi od Boga nekaj izprosili, si naložimo post ob kruhu in vodi, naredimo kakšno dobro delo, se odpovemo priljubljeni jedi, gremo na romanje na Brezje, živimo bolj skromno.

Letos obhajamo stoto obletnico Marijinega prihoda po njeno ljubljenko fatimsko pastirico sv. Jacinto. Kakor Jezus in Marija je tudi Jacinta v svojem kratkem zemeljskem življenju morala nositi križ. Poseben križ ji je bil naložen ravno na današnji dan pred 103 leti, ko je vse tri pastirčke ugrabil župan prostozidar in jih imel dva dni zaprte. Lahko si mislimo, kakšna preizkušnja je bila ta ugrabitev in zapor za sedemletno deklico. Župan je hotel izvedeti skrivnost, ki jo je otrokom prejšnji mesec razodela Devica Marija. Grozil jim je s smrtjo, če skrivnosti ne bodo povedali. Vsi trije pastirčki so bili pripravljeni rajši umreti kakor izdati skrivnost.

Težak križ je bil za fatimsko pastirico njena bolezen. Takrat je po vsej Evropi razsajala španska gripa, ki je napadla tudi Jacinto. Španski gripi se je pridružila še pljučnica. Nato se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Najprej je bila v juliju in avgustu 1919 v domači občinski bolnišnici Vila nova de Ourém, a zdravje se ni izboljšalo. V bolnišnici jo je poleg matere obiskala tudi sestrična Lucija, ki jo je vprašala, ali zelo trpi. Jacinta je odgovorila: »Trpim, dá, a vse darujem za grešnike in v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.« Z navdušenjem je govorila o Mariji in Jezusu: »Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«

Jacinta se je iz bolnišnice vrnila z veliko rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Rana se je okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel. Kuhala jo je huda vročina. Ker je morala prestajati velike žrtve, je pogosto rekla: »O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.« Vse žrtve je darovala za spreobrnjenje grešnikov.

Jacintini starši so se po trimesečnem oklevanju odločili, da bo hčerka šla na zdravljenje v Lizbono, glavno mesto Portugalske. Jacinti je slovo od doma povzročilo velike bolečine. V bolnišnici je bila v oddelku za otroke. Diagnoza se je glasila: gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani, kostno vnetje 7. in 8. rebra na isti strani. Mala bolníca je bila operirana 10. februarja 1920, deset dni pred smrtjo. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji odvzeli dve levi rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:«Aj, naša Gospa! Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Umrla je 20. februarja sama, daleč od doma, samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) je bila ob njej.

Poglejmo zdaj križe, ki si jih človek lahko izbere sam. Nam se zdi nesmiselno, da bi si še sami nalagali križe. Svetniki pa so nam zgled, da imajo tudi taki križi lahko velik pomen, če jih spremenimo v prosilno ali zadostilno molitev. V Božjih očeh imajo zelo veliko vrednost. Sv. Jacinta je z njimi rešila veliko velikih grešnikov za nebesa. Sprejemanje in darovanje takih prostovoljnih križev je bilo Jacintino življenjsko poslanstvo. Sprejemala in darovala jih je iz ljubezni do Jezusa in do grešnikov. Jacinto je zelo bolelo, da ljudje z grehi žalijo Jezusa. Luciji je rekla: »Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Naštejmo nekaj prostovoljnih Jacintinih žrtev: Ko je zaradi bolezni zelo trpela, se ni pritoževala, ampak je bolečine darovala Jezusu za spreobrnjenje grešnikov. S svojimi žrtvami se je tako zavzela za spreobrnjenje grešnikov, da ni izpustila nobene priložnosti. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita [izg. mójta] je beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali takšnega, ki je bil bolj grenek, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev. Ko so se pastirčki igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se igrali na ulici. Ob drugi priložnosti jih je Jacintina mama poklicala, naj pridemo jest fige, ki jih je prinesla domov. Jacinta je že vzela najlepšo iz košare, da bi jo pojedla. Nenadoma pa se je zdrznila in rekla: »Resnično, danes še nismo naredili nobene žrtve za grešnike! Moramo jo narediti.« Takoj je položila smokvo nazaj v košaro in zmolila molitev darovanja. Vsi trije so to storili za spreobrnjenje grešnikov.

Lahko se vprašamo, kaj je pomagalo mali Jacinti, da se je tako žrtvovala? Lucija odgovarja: »Pogled v pekel [13. julija 1917] jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja.« Gotovo je bila velika spodbuda tudi čudovita Marijina podoba, ki je pastirčke osrečevala. Jacinta je od prevzetosti vzklikala: »Kako lepa Gospa, kako lepa Gospa!« Vse življenje je bila ta čudovita Marijina podoba pred očmi fatimskih pastirčkov. Marija jim je obljubila, da bodo prišli k njej uživat nebeško srečo.

Tudi mi s svojimi duhovnimi očmi gledamo našo duhovno Mater, poveličano v nebeški slavi. Priti k Njej in k Njenemu Sinu, to je tudi naš cilj. Naj nam bo najmlajša svetnica nemučenka vzor in priprošnjica, da bomo objemali križe, ki nam jih bo dopustil Bog; pa tudi, da si bomo sami naložili kakšen križ, kakšno odpoved, za naše spreobrnjenje in spreobrnjenje naših bližnjih.

Končajmo s kitico pesmi: »Rožo Marijo vse časti, čast ji dajajmo tudi mi: Bodi češčena vekomaj in nam izprosi sveti raj!«

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (7) Marijino brezmadežno Srce – zaklad in biser človeštva (nagovor na 4. nedeljo v juliju 2020)

Evangelij govori o zakladu in biseru. Človek je našel zaklad, skrit na njivi. To ga je zelo razveselilo. Prodal je vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Drug človek je iskal lepe bisere. Našel je dragocen biser. Prodal je vse svoje premoženje, da je lahko kupil tisti biser. Jezus je upošteval naravne težnje v človeku. Kdo se ne bi razveselil, če bi dobil zaklad in dragocen biser? Iz evangelija vemo, da Jezus materialnih dobrin ni pretirano cenil, čeprav je v očenaš vključil prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« To je prošnja za vse potrebno za preživljanje. Zaklad in biser v evangeliju sta le nazorni podobi duhovnih stvarnosti nebeškega kraljestva. S takšno vnemo, s kakršno sta si človeka v evangeliju prizadevala, da prideta do zaklada in dragocenega bisera, bi se morali ljudje prizadevati za nebeško kraljestvo. Prodala sta vse svoje imetje. To za nas pomeni, da nismo navezani na materialne stvari in se predvsem prizadevamo za duhovne.

Danes obrnimo Jezusovo priliko na Marijino brezmadežno Srce. Srce tu pomeni Marijo, s poudarkom na ljubezni in vseh drugih krepostih. Marija ni nikoli sama zase. Ona je vedno posrednica k Sinu Kristusu. Zaklad in biser je Mati Marija z Jezusom v nebesih. Z drugimi besedami je to za nas prizadevanje za naše zveličanje. Poglejmo, kako se je v Fatimi razodevalo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

Marijina prikazovanja v Fatimi so dala poseben pečat in polet češčenju brezmadežnega Marijinega Srca. Saj je bil glavni namen teh prikazovanj prav širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca. Ta namen pa je kot sredstvo povezan s končnim ciljem človeštva: doseči večno srečo pri Bogu v nebesih.

Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija, potem ko je pastirčkom pokazala pekel, rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir.« Nato je sledila napoved 2. svetovne vojne. Po tej napovedi je Marija rekla: »Da bi to preprečila [namreč 2. svetovno vojno in druge grozote], bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi [države?] bodo uničeni. Končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Do 2. svetovne vojne po Marijini napovedi v Fatimi ne bi prišlo, če bi ljudje nehali žaliti Boga, hkrati pa bi na prve sobote v mesecu prejemali zadostilno obhajilo in bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Mala Jacinta je pred odhodom v bolnišnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

V Fatimi je Marija poudarila pomembnost češčenja Marijinega brezmadežnega Srca za rešitev današnjega človeštva, ki se je tako zelo oddaljilo od Boga. Bog je prepustil izvrševanje svojega usmiljenja Marijini priprošnji.

Fatimsko sporočilo nam priporoča več oblik češčenja brezmadežnega Marijinega Srca: pobožnost petih prvih sobot v mesecu, življenje molitve, žrtve in zadoščevanja ter zlasti posvetitev Marijinemu Srcu in življenje iz posvetitve.

Končajmo z napovedjo v 2. fatimski skrivnosti: »Končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« To pomeni, da bo zmagal Bog. Drugače tudi ne more biti, saj je On stvarnik, odrešenik in končni cilj vsega ustvarjenega. K tej končni zmagi lahko vsak izmed nas prispeva svoj delež s tem, da upošteva Marijina naročila. Če bo tako, bomo našli duhovni zaklad in duhovni biser: Marijo z Jezusom in vso Sveto Trojico. Nič ni dragocenejšega in bolj osrečujočega od tega!

p. Anton

 

Rožni venec daje moč.

James Foley, ameriški novinar, ki so ga leta 2014 džihadisti v Siriji obglavili, je leta 2011 napisal tole pismo:

"Takrat sem molil, da bi moja mama vedela, da mi gre dobro. Začel sem moliti rožni venec, kot bi ga molila moja mama in moja babica. Molil sem ga celo uro. To mi je pomagalo, da sem obdržal jasnega duha. Molitev mi je vrnila moč, da sem se lahko pogovarjal z Bogom o svojih slabostih in upanju namesto da bi obupaval in ostal tiho."

Po 18 dneh ujetništva v Libiji se je lahko oglasil po telefonu in sporočil svojim da je živ. Govoril je s svojo mamo. Molil je da bi mati vedela, da mu gre dobro. Vprašal jo je:"Ali si začutila mojo molitev?" "Da, mnogi so molili zate. Si ti prejel naše molitve?« »Da, mama, sprejel sem jih. Verjetno so bile te molitve tisto, kar mi je dalo moč da sem preživel."

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Devica Marija jih je očitno zaščitila.

Leta 1944, ob zasedbi Nemčije, je bil obmejni del Švice izpostavljen bombardiranju zaveznikov. Nekega lepega pomladnega dne, okrog poldneva, sem se povzpela na hrib, ki se dviga nad našo vasico, ko me je presenetil bombni alarm. Letala z bombami so že krožila nad mojo glavo in naša protibombna obramba se je aktivirala. V naglici sem se zatekla v najbližjo hišo.

Nenadoma sem videla bombo, ki je bila usmerjena proti naši obrambi na tem hribu. Pričakovali smo, da bo vsak čas prišlo do eksplozije, vendar se ni zgodilo … Po prekinitvi alarma sem izvedela, da je bomba padla nekaj metrov stran od skupine gozdarjev na vlažen mah, ne da bi koga poškodovala. Je bil to zgolj slučaj? Zagotovo ne!

Poslej se vsako leto praznik Marijinega vnebovzetja zaključi tako, da gredo prebivalci iz doline v nočni procesiji in siju bakel za izpostavljenim Najsvetejšim vse do vrha tega hriba. Med potjo molijo rožni venec in prosijo za varstvo nebeško Kraljico.

Kmetje iz tega kraja so prepričani, da jih je Devica Marija očitno zaščitila. Veliko bomb je padlo v tisti okolici, vendar ni bilo niti mrtvih niti ranjenih.

Dne 15. avgusta 1945 je bila zahvalna procesija. Udeležili so se je ne le švicarski državljani ampak tudi nemški duhovnik iz bližnje župnije in veliko število francoskih oficirjev. Od takrat naprej župnija M. na Renu vsako leto z gorečnostjo organizira nočno procesijo v čast Božje Matere in Matere ljudi.

Maria Siegt, avgust 1972

 

Odmevi

Biti kruh življenja za druge – za tiste, ki iščejo Resnico, za tiste, ki jo odklanjajo, in za tiste, ki zanjo še ne vedo … Biti obhajilo drugim s svojim življenjem, z dobroto, ljubeznijo, s pozornostjo, prizanesljivostjo, z odpuščanjem. Biti obhajilo za druge pomeni, iz ljubezni do Boga se za druge vsak dan razpeti, se v dajanju sebe popolnoma izničiti. Tako je delal Jezus in tako želi, da bi delali tudi mi. Daje se nam v hrano, da bi sami notranje živeli in da bi iz našega življenja živeli tudi drugi.

Bernardovi izreki o Kristusu

Kristus je prišel k nam, da bi bil blizu tem, ki so potrtega srca, da bi bil z nami v naši stiski. Z nami bo, če bomo zdaj skrbeli, da ga bomo imeli med seboj kot svojega sopotnika, ki bo v domovini naš plačnik. Še več: da bo naša pot on, ki bo nekoč naša domovina.

Bolje je zame, Gospod, da sem v stiski, če si le ti z menoj, kakor da bi brez tebe kraljeval, se brez tebe gostil, bil brez tebe poveličan. Bolje je zame, da se v težavah stiskam k tebi, da imam na poti s seboj tebe, kakor da bi bil brez tebe, pa čeprav v nebesih.