2)VESELJE IN SMISEL ZA HUMOR

To je druga značilnost, ki jo papež izpostavi. To je protiutež žalosti. Solzno dolino imenujemo ta svet, ki je napolnjen s to žalostjo. Saj je veliko vzrokov za to žalost. Ampak Kristus ni prišel na ta svet, da potrdi to žalost. Kristus v to žalost vsadi veselje. Svetnik živi veselo in s smislom za humor, vendar ne, da bi izgubil smisel za stvarnost. Navdihovati je treba okolico s pozitivnim duhom in z upanjem. Tak človek nosi v sebi veselje in radost. Človek, ki nosi v sebi žalost, ne more prinašati upanja in pozitivnega duha v ta svet. Oseba, ki se drži kot mila jera in je videti kot utelešena žalost, pa te hoče opogumljati, to postane smešno in takega človeka ne moreš jemati resno. Sam je kot kup nesreče, tebi pa govori, kako moraš biti vesel. Ni logično in ne bo uspelo. Zato ker smo ljudje, ki več sprejemamo preko slike in podobe, kakor preko besed. Biti kristjan, biti svetnik pomeni pravzaprav veselje v Svetem Duhu. To veselje ni veselje, ki si ga povzročimo z šampanjcem. Ni to veselje, ki prihaja od zunaj, da poveš kakšen vic in se ti vsi smejijo. Tako veselje ne more prinašati pravega učinka. Ker, kakor hitro pride, tudi izgine. Če pa dovolimo, da nam Gospod pomaga, da zlezemo iz te svoje lupine, nam spremeni življenje, in lahko uresničimo to, kar je apostol Pavel zapisal: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se« (Flp 3,1). Zmeraj, ne samo tu in tam. To čutimo, da sami tega ne zmoremo. Če bi bilo samo od nas odvisno, bi bilo to nemogoče. Bogu moramo verjeti bolj kot sebi. V dokaz za to nam je Marija. Nikoli ni jadikovala, ne na križevem potu ne pod križem. Tudi Jezus se je razveselil v Svetem Duhu. V Apostolskih delih beremo, da, kamor koli so apostoli prišli, je zavladalo veliko veselje. Zato, ker so v sebi nosili veselje. Oznanjali so evangelij, kar pomeni »vesela novica«, zato so povzročali veselje. Tudi v našem življenju so težki časi, so časi križa. Nobena stvar pa ne more uničiti nadnaravnega veselja, ki prihaja od Svetega Duha. Tudi Kristus na križu ni bil obupan. On je nosil v sebi veselje. Zato je lahko videl tudi preko trpljenja. Niso mu prihajale besede, kaj delajo z menoj, ampak „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“. Bil je sposoben videti preko dane situacije. Nosil je v sebi neko upanje, veselje, ki gre celo preko križa. In kristjani smo k temu poklicani. To upanje, to veselje naj bi nosili v ta svet. Mnogo svetnikov je lahko tudi nam vzor. Tako tudi pastirčki, sv. Frančišek in sv. Jacinta ter Lucija, so drug drugega spodbujali. Lucija opisuje, kako so bili veseli, ko so molili, ko so bili skupaj, se igrali. V sebi so nosili veselje. Kljub vsemu temu, kar se jim je dogajalo. Spomnimo se dogodkov, ko smo bili v Sveti deželi, smo veliko govorili o tem veselju. To je veselje, ki prihaja od Svetega Duha. Angel je Marijo pozdravil, ne kot mi molimo, Zdrava Marija, ampak » Veseli se, Marija.« Angel je čutil, da je takrat Marijo napolnilo veselje, veselje Boga Očeta. Ker Bog Oče se večno veseli svojega Sina. Veselje med Očetom in Sinom. Tudi iz človeškega vidika, očetovega veselja ob rojstvu otroka. Kako se oče veseli svojega otroka. Še, ko je v telesu svoje matere, se dotika materinega, ženinega telesa, da bi začutil svojega otroka. To je globinsko veselje nad svojim otrokom. Ta človeški odnos veselja očeta nad otrokom je podoba Božjega veselja nad otrokom, svojim Sinom v Sveti Trojici. To je veselje, ki ga mi skoraj ne moremo doumeti. In če se Bog Oče večno veseli svojega Sina, se že veseli svojega Sina, ko je bil spočet v Mariji. In to veselje med Očetom in Sinom sedaj napolni tudi Marijo. To je angel videl pri Mariji. To je, ko se to Božje Očetovo veselje naseli tudi v nas. Ker v Kristusu smo tudi mi njegovi otroci, sinovi in hčere. In sedaj nas Oče gleda kot svojega sina, kot svojo hčerko. To, kar oče čuti (po človeško), to prehaja na otroka. Od tega je odvisno celo življenje otroka. Torej se podobne stvari dogajajo med Bogom in človekom. O veselju govori Sveto pismo, enako papež govori, da je lastnost svetega človeka, da je vesel. In v tem veselju ima smisel za humor. Kako pa mi to uresničujemo? Kako smo doma v družini, v skupnosti drug drugemu v pravo veselje? Kako prenašata to veselje drug na drugega? In imeti smisel za humor, pomeni tudi to, da v duhu tega veselja znaš ugotoviti trenutek, v katerem je po neki situaciji smiselno stvar obrniti tudi na šalo. Ne tisto, za vsako ceno. Tudi ne vedno in povsod, ampak da je zaznavno v Svetem Duhu. To je veselje Svetega Duha v tebi. Zato je treba tudi prositi. Ni samo po sebi umevno, da je v nas. In ta lastnost svetosti je lahko uokvirjena ob žalosti, ki je v svetu. Svet te žalosti ne more premagati. Mi kristjani pa smo poslani zato, da jo premagamo. Tudi pri tem srečanju, ko smo skupaj, nas more prevzeti z veseljem. Tudi skupna molitev rožnega venca. Tudi zavest, da pripadamo Cerkvi. To je neizmerni vir veselja, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

+ Marjan Turnšek

1)PRENAŠANJE, POTRPLJENJE IN BLAGOST

Lahko bi rekli: vztrajanje v dobrem. Prva stvar, da bi mi redno za to prosili, da bi znali in zmogli potrpeti in vztrajati v dobrem. Kaj to pomeni? Papež pravi: želim postaviti nekatere značilnosti in znamenja duhovnosti, ki so po mojem prepričanju, nepogrešljive za razumevanje življenjskega stila. Torej, oblikovati življenjski stil, kjer stil svetosti pomeni med drugim tudi, da znaš delati tako, da znaš pri tem tudi potrpeti. Ne takoj odreagirati in reči ali narediti to, kar pride po prvem vzgibu. Papež tudi pravi, da ostanemo osredotočeni in obrnjeni k Bogu, ki ljubi in podpira. V moči te notranje neomajnosti je mogoče nositi, prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, tudi napadalnost drugih, njihovo nezvestobo in pomanjkljivost. Tako lahko razmišljamo, kako je Bog navzoč v našem življenju. Koliko živimo v zavedanju, da je Bog tukaj med nami. Da noben trenutek dneva ne živim brez Boga, brez pozornosti na Boga. Čujte, bodite budni, pozorni, slišimo v adventu, slišimo v postu, čujte ... Ampak ne, da odgovarjamo z besedami: zdaj me boli to, zdaj me boli ono ... Temveč čujte, kje je zdaj Bog? Ko sem vesel ali kadar sem žalosten, kje je Bog, zlasti pa, ko moram prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, ko sem bolan, ko prihaja koronavirus, bi se moral vprašati, kje je Bog. Ali je Bog zraven pri napadalnosti drugega, njegovi nezvestobi in pomanjkljivosti?

Pomislimo na sv. Jacinto, fatimske pastirčke. Koliko vsega tega so morali ti ubogi otroci doživljati, koliko nasprotovanj, koliko preobratov v življenju, napadov, takšnih ali drugačnih od družine doma do župana. In bili so vztrajni in potrpežljivi. Znali so obrniti vse to na dobro. Rekli so, naj bo to zaradi Jezusa, trpeli bomo zanj. Zavedali so se, Jezus je tu!

Močno povabilo za nas, da vse to izžarevamo v ta svet! To je pričevanje svetosti, biti potrpežljiv, prenašati, biti blag v odgovoru tudi, ko je agresivnost. Vemo, da to v svoji moči ne zmoremo. In zakaj o tem razmišljamo? Zato, ker je to tudi vsebina posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). To je vsebina posvetitve, da jaz v agresivnem okolju ne odreagiram agresivno, ampak tako, kot bi Jezus in Marija. Na agresivnost ali napadalnost drugih odgovorim blago. Samo to bo premagalo zlo. Premagati zlo z dobrim. Biti moramo v stalni pripravljenosti, na svoji straži, da na agresivnost ne odgovorimo z agresivnostjo. Kar pa lahko po izvirnem grehu avtomatsko naredimo. Če se kdo dere, se nazaj zaderemo. Ali se potegnemo nazaj in utihnemo, kar je tudi agresivnost, samo na drug način. Potrebujemo res veliko Božje asistence, več Božje milosti, da lahko postajamo tudi na ta način sveti. Da to širimo v svet. Da se ne zapletamo v mreže verbalnega nasilja, ne samo tistega fizičnega. Ko smo z besedo nasilni drug do drugega. Koliko nestrpnosti po medijih ali v elektronskih blogih. Kje smo kristjani? Kje smo posvečeni JMS? Ali si rečemo, da se to nas ne tiče? O, pa še kako se nas tiče, ko odgovarjamo na forume! Pozitivnih komentarjev bi moralo biti 70 %, negativnih pa le 30 %. Mi ne smemo biti kristjani, ki samo jamrajo in stokajo, kako je hudo. Papež pravi, brez ponižanja ni prave ponižnosti. Kdor hoče biti evangeljsko ponižen, mora sprejeti tudi ponižanja. Zopet si za vzgled vzemimo pastirčke, kolikokrat so bili ponižani.

Doma od staršev, ko jim niso verjeli. Koliko je sv. Jacinta znala potrpeti, je darovala in druge spodbujala. Čeprav je bila najmlajša, je spodbujala starejšo Lucijo. Veseliti se drugega dobrega. Tudi to spada v potrpljenje. Ko je drugi dober, mu vse uspeva, da nas to ne zapre, ne žalosti, da nismo nevoščljivi drugemu. To je znamenje ponižnosti, da se znamo veseliti uspeha drugega. Tudi sami zase lahko tukaj razmišljamo, kje in kako pa lahko jaz delam dobro drugemu. Mu hočem dobro. Hoteti drugemu dobro, kot svoje lastno dobro. Da želiš drugemu dobro, kakor bi bilo tvoje lastno dobro. Ali delam dobro drugemu, kakor delam dobro sebi? Zato potrebujem veliko mero potrpežljivosti, da to dosežem. To je dejanska pomoč drugemu, kar je njemu dobro. To ustvarja podobno simfonijo, harmonijo s tem drugim človekom. Ljubezen je sposobna sprejeti podobnost in privlačnost tudi tam, kjer razum ali čustva tega ne najdejo. Mi z razumom in z čustvom ne najdemo vedno stika z drugim. Ljubezen pa ta stik najde, kljub oviram, bremenom ali nasprotniku. Z ljubeznijo v nasprotniku najdem harmonijo odnosa. To je velik izziv. To lahko prepoznamo pri fatimskih pastirčkih, kako jih je Marija usmerjala v to, da so molili za uboge grešnike. V grešnikih namreč niso mogli najti nič privlačnega, nič harmoničnega s seboj. Ampak z ljubeznijo so našli tudi v največjih grešnikih, ki ne molijo, ne prosijo, ne ljubijo, nekaj harmoničnosti s seboj. To je tudi za kristjana, ki je posvečen JMS, velik izziv. Torej potrpežljivost in blagost.

Postna duhovna obnova za duhovnike in animatorje JMS v Stični (I. del) 29. februar 2020 Voditelj: nadškof dr. Marjan Turnšek

„Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje.

Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim« (Rim 12, 9–21).

Za začetek si predstavljajmo apostola Pavla, ki je pisal Rimljanom. Kako motivirano. Danes bi mu rekli, da je bil pravi motivator. Tudi vi duhovniki in laiki, ki ste po župnijah bolj angažirani za pospeševanje češčenja Jezusovega in Marijinega Srca, ni slabo, da se daste na razpolago tako kot Pavel. Tudi vi morate biti motivatorji. Kakor je Pavel s svojo držo in besedo ohranjal pravo smer. Velikokrat govorimo o ljubezni, smo polni besed o njej. Pavel zbuja tudi tekmovalnost, vendar v medsebojnem spoštovanju, kdo bo bolj drugega spoštoval! A ni to čudovita spodbuda za postni čas. Potem naj bi tekmovali v vnemi za dobro. Nikoli odnehati, nikoli obupati, ne nad seboj ne nad drugim. Pavel nas spodbuja v klicanju blagoslova na druge, v veselju, v potrpljenju, v vztrajni molitvi. Te besede so res močna spodbuda za postno premišljevanje. Naslednje Pavlovo močno vabilo je spodbuda k premagovanju skušnjav. Tudi nedeljski evangelij nam spregovori o Jezusovih skušnjavah. Jezus začne javno delovati s skušnjavami in konča na križu. Jezus je imel tudi na križu skušnjave, pa še prej na vrtu Getsemani. Spodbuja nas, da ne bi nikoli hudo vračali s hudim, ampak z dobrim, poziva nas k življenju v miru v vsemi, kolikor je odvisno od nas. Ni namreč vedno od nas odvisno, ne v duhovniški ali redovni skupnosti ne v družini ne v župniji. Tudi ne med narodi ali v svetu. Ampak nikoli ne reci, da se nič ne izplača. Pavel nas tudi močno svari pred maščevanjem. Ali veste, kdo zares premaga sovražnika? Ne tisti, ki ga je ubil. Sovražnika v resnici premagaš takrat, ko ga spremeniš v prijatelja. Trudi se torej, da bo postal tvoj prijatelj.

Letošnja postna duhovna obnova je nadaljevanje lanske. Spomnimo se, da smo govorili o svetosti, in sicer o papeževi okrožnici: »Veselite in radujte se!« Ker vseh vidikov, ki jih papež Frančišek omenja v okrožnici, nismo obdelali, zato bomo letos nadaljevali, in sicer z vidika, ko papež v četrtem poglavju izpostavi pet značilnosti, ki jih današnji svet potrebuje za pot k svetosti, ker živimo v svetu tveganj, v času kulture, ki prevečkrat ni kultura, ampak je kultura odmetavanja. Naštejmo teh pet značilnosti: Prva značilnost: Prenašanje, potrpljenje in blagost kot prva takšna lastnost svetega človeka, ki je poslan v ta svet, da bi omogočal, da bi Bog s svojo božanskostjo pokril in prekril vse, kar je človeško, da bi to človeško (modro) prekril z (rdečo) – Božjo, kakor Marija. Zato je Bog postal človek. Zato ga imamo pod podobo kruha vedno med seboj v sveti Evharistiji, zato ga slavimo in častimo, da bi se to zgodilo v nas in po nas v svetu. Bog noče izvzeti nič človeškega, kar je ustvaril. Druga takšna lastnost je veselje in smisel za humor. Pogum in gorečnost je tretja značilnost. Četrta značilnost je življenje v občestvu in peta značilnost je vztrajna molitev.

In ker smo v letu sv. Jacinte, ob stoletnici njene smrti, bomo videli, oz. lahko sami nadaljujete, da so vse te značilnosti pastirčki živeli že pred več kot sto leti. Ker je že takrat svet potreboval prav te značilnosti, ki jih danes papež posebej izpostavlja.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (9) Bog nam je blizu

Težava, ki jo pri molitvi marsikdo občuti, je zaznavanje, da je Bog daleč, da se za nas ne zanima. Vendar nas vera uči drugače. Sveto pismo Stare in Nove zaveze nam oznanjata, da nam je Bog zelo blizu, med nami in celo v nas. Prerok Jeremija je zapisal: „Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!“ (Jer 14,9b). Sv. Pavel pa je zvedavim Atencem oznanil, da Bog “ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27–28). Jezus nam je pred vnebohodom zagotovil: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mt 28,20). Kako doživljati Božjo bližino? Kaj nam pri tem lahko pomaga? Kako spoznati, da je glavni problem naša vera?

Marsikdo bo priznal, da vsaj včasih doživlja Božjo bližino. Slavi piše: „Bog je moj ideal. Vidim ga v vsaki stvari, vse me spominja nanj. Tudi če gre kaj narobe, mu rečem: hvala. Imam ga za svojega največjega prijatelja. Zame je vsemogočen. Vse se lahko zgodi, če on to hoče. Imam vero in sem prepričana, da mi je tako potrebna za življenje kot kruh.“

Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci. Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo. Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.

Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal, za vse ljudi in za vsakega posebej.

Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.

Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Poglobljeno molimo le takrat, kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:    „Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?“ (5 Mz 4,7).

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je Prisotnost – Navzočnost, ker je Ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu v gorečem grmu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.

Papež sv. Janez Pavel II. je 13. maja leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v pridigi omenil Frančiškovo doživetje Božje navzočnosti in ga primerjal z Mojzesovim, ko se je srečal z Bogom v gorečem grmu:

„'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli. Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti! To je ogenj, ki ne zgori.' Isti občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega.“

Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. Kako polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!

Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. „Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil“ (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas.

Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika: „Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je nekdo, ki me spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja življenje.“

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Začeli smo znova, ker je bilo že v prejšnji številki napolnjeno vseh 5 klasov. V tej številki, ki se je zaradi pandemije zakasnila, imamo že tri zrna. Tadej, ki vztrajno sodeluje, je zapisal: „Gospodu Bogu sem hvaležen, ker sem ob zgledih svetnikov Frančiška in Jacinte Marto ter Favstine Kowalske, kakor tudi ob daru Njegovim načrtom izročenih življenj bl. Alojzija Grozdeta ter Božjih služabnikov in služabnic škofa Antona Vovka, duhovnika Antona Strleta, fatimske vidkinje Lucije dos Santos, mistikinje Magdalene Gornik in sv. Cerkvi predane Cvetane Priol nagovorjen k molitvi in darovanju za duhovne poklice ter rešitev duš. Bog povrni,“