Odmevi 2

V meni je skalilo seme vrženo na duhovnih vajah: JEZUS, TO JE IZ LJUBEZNI DO TEBE.

Na to se večkrat spomnim iz duhovnih vaj in prinaša številne milosti, povezanost z Jezusom, občutenje Božje bližine, hvaležnost , veselje in odprtost do bližnjih.

Mojca

ODMEVI Betka Smolej o izkustvu smrti v cerkvi Žalostne Matere Božje v Stični

Bilo je 13. septembra 1987 v cerkvi v Stični. Zame je bil najbolj pomemben dan v tem letu. Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj nas pokliče Gospod Jezus domov k Očetu. Kako prijetno in lepo mi je bilo, ko sta dva angelčka odnesla mojo dušo naravnost Mariji in Jezusu v naročje, na oltar Žalostne Matere Božje! Visoko na oltarju sem se počutila varno, srečno, blaženo pri Mariji in Jezusu. O, kako mi je bilo lepo! O tej sreči in blaženosti nimam besed, da bi znala opisati, in ne povedati, kako mi je bilo lepo. Ko gledam ljudstvo z oltarja, kako premalo se zavedajo, da so pri sv. maši – Jezusovi daritvi. Zaverovani so v svoje probleme in mislijo na svoje težave, to ni poglobitev v Jezusovo daritev.

Videla sem tudi svoje telo, ki je ostalo na stolu. Kako telo nič ne pomeni, le duša je vse, če je čista, ker se v trpljenju očiščuje. Videla sem tudi gospo Ugolino in Tončko Peterlin, ki sta me tresli, z vodo močili, da sta me nazaj priklicali, na ušesa govorili: »Díši, díši!« da naj diham; gledali sta moj mrliški obraz. Oh, kako sta mi delali razne terapije, da sem se mogla povrniti nazaj na to ubogo zemljo in zopet se je začelo trpljenje, hude bolečine. Kolikor je bilo mogoče, sem to skrivala pred ljudmi, ker bolnik ni dobrodošel, češ, doma naj bo. Le v nebesih je moj dom, le tam, kjer srečna bom, pri Jezusu in Mariji prepevala bom. Za vas vse pri Bogu bom prosila, da zvesti Njemu bi ostali vse življenje do konca dni.

po Betkini pripovedi zapisal Pepi Dragar

Duhovne prireditve v Stični

Duhovne prireditve v Stični, v domu duhovnosti, zaradi koronavirusa do preklica odpadejo.

DOMAČA ZDRAVILA Plašček Device Marije

Kar nekaj zdravilnih rastlin, ki jih nabiramo v slovenskem prostoru, ima poleg svojega botaničnega imena še krščansko slovensko ljudsko ime. Večinoma so to lepa in zanimiva imena. Ena izmed njih je plahtica (Alchemilla vulgaris L.), ki ji pravimo še Marijin plašček, plajšik Device Marije, Marijin montelček, mantel Device Marije. Oblika lista plahtice spominja na Marijin plašč. Listna ploskev je nagubana, gube so nabrane kot pri napol odprtem dežniku, ki se še lahko odpre. Kot pravi Marijin plašč, ki pod svoje varstvo želi sprejeti vse svoje otroke.

Poznamo več vrst plahtic, ki jih med seboj težko razlikujemo. Nabiramo vse vrste, saj vse vsebujejo podobne učinkovine. Po travnikih, ob gozdovih in na planinah jo najdemo rasti. Nabiramo celo rastlino, ko le-ta cveti bledo rumeno, od maja do avgusta. Cvetoče zelišče odrežemo približno 5 cm nad zemljo. Lahko nabiramo tudi samo liste. Sušimo v senci. Iz 5 kg svežih rastlin dobimo 1 kg suhih. Suha rastlina je brez vonja, a malo trpkega in grenkega okusa.

Plahtica še ni zelo raziskana zdravilna rastlina, čeprav je že stoletja v ljudski uporabi in je bila zelo cenjena. Morda jo zato imenujemo še z enim ljudskim imenom: Božja plahtica. Vsebuje čreslovine, grenčine, malo eteričnega olja in nekaj flavonoidov. Plahtico pijemo dlje časa, saj deluje blago.

V ljudski medicini plahtico uporabljamo predvsem za blaženje »ženskih težav«. Npr. pri neredni menstruaciji je pater Simon Ašič svetoval pitje čaja iz enakih delov listov plahtice, zeli rmana, cvetov ognjiča, korenine peteršilja in zeli šentjanževke. Mlada dekleta v razvojni dobi naj bi pile ta čaj po dve skodelici na dan. Pri premočni menstruaciji pa je priporočal pitje čaja iz enakih delov zeli bele omele, ptičje dresni, plešca in listov plahtice. Razmišljam, da morda iz te uporabe izvira še eno krščansko ljudsko ime za plahtico, to je Perje svetega Valentina. Sveti Valentin je priprošnjik za zaljubljence. In kjer je ljubezen, tam se rodi novo življenje. Plahtica pa pomaga uravnavati delovanje rodil ...

V času mene pijemo čaj iz plahtice, ker plahtica pospeši delovanje žlez v telesu. Pripravimo ga kot prevretek: žlico posušenih listov damo v 0,25 l hladne vode, zavremo, odstavimo za 10-15 minut, nato precedimo. Pijemo 1 do 3 skodelice čaja dnevno. Lahko pa plahtici dodamo še list žajblja, koreniko cimicifuge, rastlino rmana in materine dušice za pripravo učinkovitega čaja pri težavah v meni. Žajbelj preprečuje znojenje, cimicifuga pomaga proti utrujenosti, potenju in razdražljivosti, rman pripomore k dobremu fizičnemu počutju, materina dušica pomirja.

Pri napetosti, stresu in živčnosti tudi lahko posežemo po čaju iz plahtice. Čaj nas bo pomiril, pijemo ga trikrat na dan po eno skodelico. Razmišljam, da če živimo v zavetju in varstvu Device Marije, se nam nič hudega ne more pripetiti – smo mirni. Morda tudi od tu izhaja ime Marijin plašček za plahtico.

Barbara Kozan, mag.farm.

Znamenja ob poti

Prej, ko so ljudje hodili peš od hiše do hiše ali za delom od vasi do polja, so postavljali na križiščih, ob robu polja, pred mostovi in pod košatimi drevesi kapelice in znamenja, ki so vabila h kratki molitvi. Zakaj potrebujemo takšne kraje? Ali ne bi mogli tudi kar tako moliti, prositi ali se zahvaljevati. Ljudje imamo pač toliko opravkov, da kar vihramo skozi čas. Zato potrebujemo nekaj, kar nas zadrži. Ko smo bili še otroci, smo na poti do šole šli mimo dveh znamenj in treh kapelic. V prvih razredih, ko smo še hodili peš, smo vedno za trenutek postali in se pokrižali. Kasneje, ko smo se vozili s kolesi, smo se pokrižali zelo na hitro. Zdaj, ko mimo hitimo z avtomobili, teh znamenj skoraj ne opazimo več. Pa vendar ima vsako svojo zgodbo.

Bilo je na pomlad tretje leto prve svetovne vojne. V daljni Galiciji je umrl prvorojeni sin na veliki kmetiji. Umrl je sam v tujem svetu brez ljubeče matere, ki bi mu ob poslednji uri zatisnila oči. Da bi spomin nanj nikoli ne zamrl, so domači ob poti postavili kapelico. Stric, ki je bil župnik, je zanjo preskrbel Marijin kip, prekrasen kip iz belega porcelana. Vsi, ki so hodili mimo, in ni jih bilo malo, so se z občudovanjem ozirali vanj, se pokrižali in izrekli vsaj » Sveti križ božji«. Dokler je živela stara mati, je pogosto dolgo molila pred kapelico in mimoidočim pripovedovala o pokojnem sinu. Vnuki so v mesecu maju nabirali poljsko cvetje, ga vtikali v stare stekleničke za zdravila in jih razvrščali okoli Marije. Potem je prišla druga svetovna vojna. Marsikatera mati je zaustavila korak in se je obrnila k Mariji z gorečo prošnjo za sina ali moža, ki se morda ne bo nikoli več vrnil k njej. Nekateri so se vrnili, mnogi nikoli. Toda prišli so novi časi in nekega jutra je domači otrok zagledal moža iz soseščine, ki je odprl vrata kapelice, pograbil snežno beli kip in ga zabrisal na sredo ceste, da se je razletel na kosce. Otrok je jokajoč tekel k očetu, ki mu je pomirjajoče rekel: «Nič ne jokaj, to je samo kip. Kupili bomo drugega. Marija je še vedno v nebesih. Molimo, da je ne bi preveč bolelo, kar ji je storil nespametni pijanec.«

Tako je oče nevede izrekel misel, ki jo je v Fatimi angel izrekel trem pastirčkom in jim naročil, naj molijo: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«

Mati je pobrala črepinje in namesto kipa so v kapelico postavili razpelo. Ni ostalo dolgo. Polomljenega so našli na njivi koruze. Potem so na oltarček preprosto položili podobico z Brezij. Ko so čez mnoga desetletja gradili novo hišo, so črepinje porcelanastega kipa vzidali v njene temelje za blagoslov novemu rodu. In ta rod zdaj skrbi za kapelico, da je še lepša, kot je bila v času, ko so jo pozidali in je pred njo mati molila za svojega sina.

Mi pa v avtomobilih hitimo mimo in pozabimo reči: »Marija, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnost, s katerimi te žalimo dan na dan.«

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ali še znamo (po)trpeti?

Sodišče v Celju je 2. septembra 1946 obsodilo župnika Franca Krajnca iz Braslovč na en mesec in dvanajst dni odvzema prostosti. Obtožen je bil, da je pri verouku v Braslovčah učence »navajal k samouničenju s tem, da jim je razlagal legendo o treh otrocih iz kraja Fatima na Portugalskem in jim prigovarjal, da tudi oni posnemajo muke, katerim so se prostovoljno podvrgli otroci, ki nastopajo v legendi, kar je imelo za posledico, da so učenci hodili bosi po koprivah, se postili ter se zbadali.«

To se je dogajalo dobro leto po vojni, ko so se otroci še spominjali vojnih grozot in trpljenja, s katerim so bili soočeni vsak dan. Danes ne znamo prenašati trpljenja. Še umrli bi rajši kakor trpeli. Za naše stare starše je bilo trpljenje sestavni del vsakdana. Tudi fatimski pastirčki trpljenja niso sprejemali kot kazen ampak kot posebno milost. Mi sicer nosimo vsak svoj križ, sprijaznili smo se s tem, nismo pa hvaležni za milost trpljenja.

Milko Mikola, Sodni procesi na Celjskem, 1944–1951, Celje 1995.