Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 25. februar 2020

Animatorjevo spodbujanje njemu zaupanih

Dragi animatorji JMS!
Posredujem kratko spodbudo, ki naj pomaga, da bi poslanstvo, ki nam je zaupano, opravljali lepo in dobro – kaj dobro: odlično, kakor se le dá! Naše poslanstvo je del vodstvene službe – slednjo smo skupaj z učiteljsko in duhovniško prejeli, oz. nam je bila »naložena«, s svetim krstom. Vodstvena služba je v tem, da sami sebe prav usmerjamo – potem pa k temu pomagamo tudi drugim – tako vodimo, da gre naša pot h Kristusu, v življenje, v večno domovino, ki »je v nebesih« (Flp 3,20), kakor uči sv. Pavel. Voditelj mora poznati poti, ki so na razpolago tistim, ki naj bi hodili po pravih potih; voditelj mora prav tako poznati tiste, ki jih je potrebno ter jih mora voditi; končno: voditelj mora imeti resnično, dejavno in neprenehno ljubezen do tistih, ki so mu zaupani in izročeni. Nekoč je slavni pisatelj Dostojevski zapisal, da smo vsi odgovorni za vse. Če smo vsi odgovorni za vse, pomeni, da so nam vsi na nek način zaupani. Ne sicer vsakemu enako, toda če smo mi (jaz, ti) »odgovorni za vse«, so nam drugi zaupani, in sicer v taki meri, kakršna je naša odgovornost do njih.
Jezusovo presveto Srce in Marijino brezmadežno Srce gorita, plamtita in hrepenita, da bi razdajala zaklad, življenje in dobroto svojega Srca ljudem. Ljubezen, ki jo imata v vzvišeni meri, se hoče izliti, podariti in napolniti srca ranjenih in bolnih, starih in mladih. Vsak, prav vsak človek – tako hočeta – je naslovnik, h kateremu hoče ta ljubezen priti, se v njem naseliti, nastaniti in udomačiti. Animator Jezusovega in Marijinega Srca v župniji, v škofiji, v naključni ali stalni družbi, v šoli ali med oddihom, je sicer ranjeni in z mnogimi preizkušnjami zaznamovani človek; vendar to zanj ni ovira, da bi v njem ne gorela in plamtela ljubezen, ki je v Jezusovem presvetem in Marijinem brezmadežnem Srcu. Združenje animatorja z Jezusovim in Marijinih Srcem ne pozna počitnic, še več: zanj je resnična ločenost od teh dveh Src najtežje in najhujše stanje ter razpoloženje, največje gorje, največja tlaka ter v nekem smislu največje zlo. Animator naj bi vsaj nekoliko posnemal Jezusa in Marijo. Kar gori v njunem Srcu, za to naj bi se z njuno pomočjo trudil, da bi se nahajalo, živelo in gorelo, delovalo ter svetilo tudi v njegovem srcu in se iz njega izlivalo. Ne sicer v enaki meri, ampak po odprtosti animatorjevega srca in po animatorjevih zmožnostih, kakor mu jih je Bog pač ustvaril. Tudi animator si želi, da bi se ta sveta ljubezen razlila, prišla, se ustalila ter razplamenela v srcih in življenjih drugih. Ta ljubezen hrepeni, namreč, da bi se razlivala, podarjala in osrečevala poti in sedanjost drugih bratov in sester.
Pavel je nekoč zapisal: »(Bog) hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice« (1 Tim 2,4); torej je naslovnik Jezusovega odrešenja vsak človek, prav vsak. Torej imamo odgovornost do vseh, odgovornost in poslanstvo, da Jezusu in Mariji pomagamo; odgovornost in poslanstvo, da pomagamo, da bi se v vsakem, z zgledom in besedo, začelo, napredovalo in dopolnilo Jezusovo odrešenje. Nikogar ni, h kateremu ne bi bili poslani! Poslani pa smo v Jezusu in Mariji, po njima in v njima. Po in v njuni ljubezni ter z njuno ljubeznijo, kateri se odpiramo in s katero vneto sodelujemo. To je naše poslanstvo; to je naša naloga, naša vodstvena služba.
Robert Smodiš

ponedeljek, 24. februar 2020

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (9) Nosímo križ skupaj s Kristusom!

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”

Spreminjajmo svoje križe v ljubezen do Križanega!

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda … saj jih ljubim! … Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar trpite!”
“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”
p. Anton

nedelja, 23. februar 2020

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji XII. Slovo Frančiška in Jacinte

Čeprav smo se že dodobra pogovorili o tem, kaj so Lucija, Frančišek in Jacinta doživljali neko poletje pred več kot sto leti v daljni Portugalski, sta moja mala nečaka naslednji večer spet prišla na obisk.
»Rekli ste, da se Marija potem ni več prikazovala v Fatimi.«
»Ne, pač pa se je še nekajkrat v življenju prikazala Luciji. Lucija je doživela 97 let in je prebivala v samostanu. Njeno življenje je bilo posvečeno temu, da je čuvala, potem pa obelodanila skrivnosti, ki jih je zaupala Marija.«
»Frančišek in Jacinta pa sta kmalu umrla,« sta se spomnila otroka.
»Po Marijinem prikazovanju sta bila zdrava še eno leto. Med tem se je vojna sicer končala, a Evropo je zajela epidemija španske gripe. Za njo je umrlo veliko ljudi, tudi Frančišek in Jacinta. Prvi je umrl Frančišek, in sicer 4. aprila 1919. Zelo si je želel, da bi pred smrtjo prejel prvo sveto obhajilo. Takrat so ga lahko prejeli šele z desetimi leti. Izjema je bila Lucija, ki ga je prejela že pri šestih. K prvemu obhajilu so smeli samo tisti, ki so dobro obvladali veroučno snov. Frančišek pa se ni izkazal. Ko je bil vprašan vero, je nekaj zamešal.«
»Midva sva prvo sveto obhajilo prejela že v drugem razredu. Sploh ni bilo težko! Molitvice sva znala, še preden sva šla v šolo. Pri verouku smo se naučili še vse drugo. Nič težkega.«
»Takrat pred več kot sto leti, je bilo marsikaj drugače. Ne doma ne pri verouku se niso toliko ukvarjali z otroki kot danes. Kmalu po drugem Marijinem prikazanju je peljal oče Frančiška in Jacinto k župniku, da sta se spovedala. Toda župnik je menil, da bi z obhajilom še počakal. Naslednje leto sta šla spet v župnišče, da bi preveril njuno znanje katekizma. Z Jacinto je bil zadovoljen, Frančišek pa je nekaj zamešal v apostolski veri. Zato ni smel k obhajilu, čeprav si je zelo želel. Jokal je, saj si je zelo želel, da bi skriti Jezus prišel k njemu.«
»Skriti Jezus? Kje je bil skrit? Ali v njegovem srcu,« je razmišljala Nika.
»Ne, Frančišek je tako imenoval Jezusa v hostiji. Z Lucijo sta skupaj hodila v šolo v Fatimo. Sestrični je večkrat rekel, naj gre sama v šolo, on pa bo ostal v cerkvi pri skritem Jezusu. Takrat šolsko znanje ni bilo tako pomembno kot danes in tudi obiskovanje šole ne obvezno.«
»O, kako lepi časi,« je skoraj vzdihnil Miha.
»Daj no, daj, če imamo teden dni počitnic, že komaj čakaš, da greš v šolo. Če si bil kakšno nedeljo bolan, da nisi mogel ministrirat, bi tudi najraje jokal,« ga je zatožila Nika.
»Ko je Frančišek hudo zbolel, ni mogel niti v cerkev. Tedaj je prosil Lucijo, naj obišče skritega Jezusa v njegovem imenu.«
»Pa kljub temu ni smel k prvemu svetemu obhajilu!« je protestirala Nika. »Mislim, da je bil njihov župnik preveč strog.«
»Malo pred smrtjo mu je vseeno izpolnil gorečo željo. Frančišek se je veselil smrti in nebes, saj je Marija obljubila njemu in Jacinti, da bosta prišla tja. Frančišek je zelo trpel v bolezni, a ni nikoli potožil.«
To sta Nika in Miha težko razumela, zato sta umolknila.

XIII Blaženi Frančišek in Jacinta

Nazadnje smo se z Niko in Mihom pogovarjali o trpljenju in o tem, kako so fatimski pastirčki vdano prenašali bolečine.
»O, jaz pa potožim mami, kadar me kaj boli. Ko me potolaži, mi je takoj bolje,« je bila iskrena Nika.
Ob tem sem se spomnila, kaj mi je moja mama pripovedovala o svoji babici.
»Naša prababica Frančiška – vidva je nista poznala, pa jaz tudi ne, a so mi o njej pogosto pripovedovali – je bila dolga leta zelo bolna. Trpela je hude bolečine, a ni nikoli potožila. Dajali so mi jo za zgled, ko sem jokala za vsak trn ali udarec. Toda otrok tega ne razume, šele z leti doumeš in daruješ svojo bolečino Mariji in Jezusu. Frančišek in Jacinta sta to zmogla kot otroka.«
»Rekli ste, da je tudi Jacinta umrla kmalu za bratom.«
»Jacinta je zelo trpela. Bila je dolgo v bolnišnici daleč od doma. Vedela je, da ni v bolnišnici zato, da bi ozdravela, ampak da bi še več trpela. Vse za spreobrnjenje grešnikov. Tudi umrla je popolnoma sama. To je bilo 20. februarja leta 1920.«
Nika se je spomnila, kako je bilo, ko je sama morala v bolnišnico: »Tudi jaz sem bila že dvakrat v bolnišnici. Mama je bila ves čas z mano. Vseeno me je bilo strah.«

»Jacinta je svoje trpljenje darovala za spreobrnjenje grešnikov. Ko je umrla, ob njej ni bilo njene mame, je pa zato prišla ponjo nebeška mama in jo odpeljala v nebesa.«
Pred smrtjo je Jacinta napovedala, da se bo vrnila v Fatimo. Petnajst let pozneje so njeno in Frančiškovo krsto prenesli v grobnico na fatimskem pokopališču. Pozneje so ju premestili v fatimsko baziliko. Ko so krsti bratca in sestre prenesli v Fatimo, je škof naročil njuni sestrični Luciji, naj napiše spomine na njihovo skupno otroštvo in srečanja z Marijo.«
»Je to pomagalo, da ju je spoznal ves svet?«
»Prav gotovo. Verjetno je imela Marija v načrtu, da se spet zbudi zanimanje za naročila, ki jih je takrat med prvo svetovno vojno povedala otrokom. Svet je rabil novo vzpodbudo, da se poboljša.«
»In kaj se je zgodilo potem?«
»13. maja leta 2000 je sv. oče Janez Pavel II. Jacinto in Frančiška v Fatimi razglasil za blažena. Poleg je bila na častnem mestu tudi Lucija, ki je bila takrat stara 93 let. Leta 2017, prav tako 13. maja – torej natanko sto let po prvem Marijinem prikazanju – je papež Frančišek prav tako v Fatimi oba pastirčka razglasil za svetnika.«
»Lepo je, da imamo tudi otroci svoje svetnike! Saj sta videla Marijo, čeprav sta bila samo otroka!«
»Ne samo zato. Papež ju ni povzdignil med blažene zato, ker sta videla Marijo, ampak ker sta ubogala njena navodila in tudi zaradi vseh njunih žrtev.«
Zdelo se nam je, kakor da bi se s smrtjo Frančiška in Jacinte končala zgodba o fatimskih pastirčkih. A v resnici se je šele začela. Niko in Miha je zanimalo, kaj se je dogajalo v Irijski globeli potem, ko sta oba otroka že zrla nanjo iz nebes.
»Fatima je kmalu po smrti Frančiška in Jacinte postala milostni kraj, kamor romajo množice z vsega sveta. Večina prosi Marijo, da bi jim pomagala v njihovih lastnih težavah. Verjamem, da prihajajo tudi takšni, ki darujejo svoje molitve za spreobrnjenje grešnikov. Na priprošnjo Fatimske Marije so se namreč zgodila številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja.«
Valerija Ravbar

sobota, 22. februar 2020

Prvi priznani čudež v Lurdu

Osemintridesetletna žena Katarina Latapie iz Loubajaca (Francija), kmetica in mati štirih otrok, je oktobra leta 1856 padla s hrasta, ko je nabirala želod za svoje domače živali. Izpahnila je desno roko. Po zdravljenju je desna roka sicer ozdravela, zadnja prsta te roke pa sta ostala ukrivljena in hroma. To stanje je trajalo osemnajst mesecev in v tem času z roko ni mogla delati. Na začetku leta 1858 se je pričelo govoriti o Lurdu, prikazovanjih, čudodelni vodi. Katarina je bila že petič noseča. Kako se bo ukvarjala z dojenčkom?
V noči z 28. februarja na 1. marec 1858 je Katarina začutila, da jo votlina privlači. Zelo hitro se je s svojima najmlajšima otrokoma podala na pot v Lurd, ki je bil oddaljen šest kilometrov. Bil je 1. marec 1858, dan 12. prikazovanja Device Bernardki. Ko je prišla k votlini, je Katarina pričela moliti, čeprav ni bila ravno pobožna. Šla je do konca votline in pomočila roko v kotanjo, napolnjeno z vodo, ki je bila še pomešana z zemljo. Ko je roko potegnila iz vode, je spet z lahkoto premikala oba prsta in je takoj sklenila obe roki v zahvalo Devici.
Katarina je začutila prve porodne popadke. Prosila je Devico, da bi ji naklonila še drugo milost, da bi imela čas za vrnitev v Loubajac, kjer bi lahko rodila otroka. Popadki so prenehali. Odpravila se je domov in ko je prišla v rodno vas, je rodila dečka, kateremu je dala ime Janez Baptist, ki je kasneje postal duhovnik.
Njeno čudežno ozdravljenje je štiri leta pozneje priznal msgr. Laurence, škof iz Tarbesa. Opisani dogodek velja za prvi lurški čudež.
Vir: La depeche

petek, 21. februar 2020

POTREBEN JE DOBER TEMELJ


Svatba v Kani
Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo pa so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je rekel: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«
Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je starešina poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v Kani Galilejski naredil prvo od znamenj in razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. (Jn 2,1-12)
Duhovne vaje so svatbena gostija. Čakata nas Jezus in Marija. Za nas imata pripravljeno presenečenje. Na Marijino posredovanje je Jezus spremenil vodo v vino. Če je to zmogel, bo tudi naša trda srca oblikoval po svojem in Marijinem Srcu. To bo storil po posredovanju naše Matere Marije. Pogoj je le eden, ki ga je v Kani izrekla Marija, priprošnjica in posrednica pri Jezusu: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite.«
Odprli bomo vrata Odrešeniku in srca Mariji ter Svetemu Duhu.

1. MATI MILOSTI BOŽJE

Sv. MAKSIMILIJAN KOLBE je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi otrok, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. »Katerega hočeš?« me je vprašala. Rekel sem: »Oba bi rad.« Nato se je nasmehnila in izginila.
Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, mu posredovala posebno milost že v mladosti, saj je posrednica in priprošnjica za vse milosti. V zdravamariji Marijo pozdravljamo kot »milosti polna«. Ona nam bo podelila tudi tiste milosti, ki so potrebne, da dobro opravimo duhovne vaje. Po njej je prišel Kristus na svet, po njej še danes prihaja med nas. Zato odprimo srca Mariji!
SV. GERMAN je zapisal: »Nihče ni rešen gorja, razen po tebi, Marija. Vse dobrote in milosti prejemamo le po tebi in tudi svojo zmago moremo izbojevati le po tebi, o Marija.«
SV. BERNARD si je predstavljal Marijino vlogo kot nebeški vodovod milosti.
Kolikim tisočem grešnikov je Marija izprosila spreobrnjenje, mlačni so na njeno priprošnjo postali goreči. Koliko svetnikov je vzgojila, koliko se jih je rešilo za večnost na njeno priprošnjo ob smrtni uri. Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.
Vsaka milost je Kristusova milost; on jo je zaslužil. On jo deli po svoji Materi. Vsaka milost je na oddaljen način Marijina milost, ker je 1) Mati Kristusa, ki je milost zaslužil; 2) ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; 3) ker zdaj v nebesih prosi za milost.
K svoji duhovni Materi se zatekamo z molitvami in pesmimi, predvsem pa z življenjem, ki ga Jezus uči. Ona vodi k njemu. V Kani je naročila strežnikom: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite!« To zdaj naroča nam.
Najstarejša molitev k Mariji je: »Pod tvoje varstvo pribežimo.« V zdravamariji molimo: »Prosi za nas, grešnike, zdaj …« Sv. Bernard je sestavil molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija«. Ne smemo pozabiti na rožni venec. Slovenci imamo veliko Mariji posvečenih pesmi.
Mladi, starejši, zdravi, bolni, vsi potrebujemo Mater. Bog nas je take ustvaril, da potrebujemo Mater – zato nam jo je dal. Naša mati je zato, ker je najprej Kristusova mati. Kakor je Kristusa prinesla na svet, ga prinaša tudi nam.
Naša mati je tudi zato, ker nas je v bolečinah rodila na Kalvariji, pa tudi zato, ker še danes izvršuje nalogo duhovnega materinstva. Še posebej je mati duhovnikov in po njih deli številne milosti.
Če duhovne vaje začnemo z Devico Marijo, jih začnemo s Svetim Duhom, ki je v obilni meri deloval še posebej v Devici Mariji. Sv. Ludvik Montfortski pravi, da je Sveti Duh Marijin Duh. Z njim je bila ona popolnoma prežeta.

2. PRILIKA O SEJALCU (Mt 13,1–9)

Poznamo priliko o sejalcu in semenu. Sejalec je šel sejat. Sejal je z roko. Krepko je mahal. Zrnje je imel v sejalnici. Letelo je na vse strani: kraj pota, na kamnita tla, med trnje, na dobro zemljo. Tisto seme, ki je padlo kraj pota, na kamnita tla in med trnje, ni obrodilo sadu. Le tisto seme, ki je padlo na dobro zemljo, je obrodilo: stoteren, šestdeseteren ali trideseteren sad. Sejalec je Jezus, pravzaprav njegov Sveti Duh, ki bo sejal tudi pri teh duhovnih vajah, ki jih začenjamo. Spregovoril bo vsakemu na srce. Voditelj duhovnih vaj je pravzaprav Sveti Duh.
Odprimo srca Mariji, ki je polna Svetega Duha. Po njej bomo odprli vrata Odrešeniku. Biti moramo z Božjo in Marijino pomočjo rodovitna zemlja, da bomo obrodili vsaj trideseteren sad. Mati Marija nam bo pomagala, da se bomo zavedali, da so dobre duhovne vaje najprej Božje delo, delo Svetega Duha. Jezus je učil: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« V 126. psalmu beremo: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. Če Gospod ne varuje mesta, zaman čuje stražnik.«
Duhovne vaje pa so tudi naše delo, sodelovanje s Svetim Duhom. Mati Marija bo pri tem naša pomočnica. Potrebna je naša vztrajnost, ki je v odpiranju vrat Odrešeniku, da vstopi v naše življenje. Spomnimo se, kako je v Knjigi razodetja zapisano: »Glej, stojim pred vrati in trkam …« Kot starozavezni Samuel bomo tudi mi odgovorili: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
Duhovne vaje pa bodo tudi odpiranje src Marijinemu delovanju in delovanju njenega Svetega Duha. »Pridi, Sveti Duh, pripravi nas, da bomo dobra, rodovitna zemlja. Zrahljaj steptano zemljo, odstrani kamenje in trnje. Ti hočeš, da bi bili dobri in zvesti Jezusovi učenci tam, kjer živimo in delujemo. Naj se vse tvoje želje uresničijo!«
Duhovne vaje naj nas spodbudijo, da bomo vse življenje vztrajali v dobrem. Nekaj zgledov naj nam pomaga razumeti, kako pomembno vlogo ima pri vztrajnosti Devica Marija.
Sv. Frančišek Borgia je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.
Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: »Izkaži se mi mater!« Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.
Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa Žalostne Matere Božje, je vedno zmolil zdravamarijo. Ker so bile v samostanu težke razmere, mu je nekega dne bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa Žalostne Matere Božje, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

3. HIŠA NA SKALI IN HIŠA NA PESKU (Mt 7,24–27)

Ko je Jezus končal svoj dolgi govor na gori, je povedal priliko o hiši na skali in hiši na pesku. Kdor Jezusove besede posluša in spolnjuje, je podoben pametnemu možu, ki je postavil hišo na skalo. »In ulila se je ploha in pridrlo je vodovje in privršali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, pa ni padla, ker je imela temelje na skali. In vsak, kdor moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je postavil svojo hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in padla je in njena podrtija je bila velika« (Mt 7,24–27).
Duhovne vaje so čas zidanja hiše na skalo, ne na pesek. Potrebno je branje ali poslušanje s srcem. Ni dobrih duhovnih vaj brez dobre molitve! Lahko bi rekli, da gre pri duhovnih vajah za zidanje duhovne hiše na Jezusu. Edino on je trdna skala našega duhovnega življenja. K njemu nas vodi Mati Marija. Po Mariji k Jezusu! Ona je naša zanesljiva priprošnjica in pomočnica.
Grški filozof Diogen je imel na trgu v Atenah kolibo, nad vhodom vanjo pa napis: Tu se prodaja modrost. Ljudje, ki so ta napis brali, so se večinoma le nasmehnili. Nekdo pa je vendar poslal svojega služabnika s 3 sesterci, da kupi modrost. Diogen je rekel: "Povej svojemu gospodarju tole življenjsko navodilo: Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec!" Gospodarju je bilo to navodilo tako všeč, da si ga je dal z zlatimi črkami napisati nad vhodna vrata svoje hiše. Ta napis ga je rešil smrti. Ubijalec, ki je bil najet, da ga ponoči umori, je v siju svetilke pred hišo opazil napis: Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec! Pomislil je, da bi uboj lahko pomenil žalosten konec tudi zanj. Zato se je umaknil od hiše. – Glej na konec, velja tudi pri duhovnih vajah. Imejmo Boga pred očmi kot svoj sedanji in večni cilj!
p. Anton