Posredujem kratko spodbudo, ki naj pomaga,
da bi poslanstvo, ki nam je zaupano, opravljali lepo in dobro – kaj dobro:
odlično, kakor se le dá! Naše poslanstvo je del vodstvene službe – slednjo smo
skupaj z učiteljsko in duhovniško prejeli, oz. nam je bila »naložena«, s svetim
krstom. Vodstvena služba je v tem, da sami sebe prav usmerjamo – potem pa k
temu pomagamo tudi drugim – tako vodimo, da gre naša pot h Kristusu, v
življenje, v večno domovino, ki »je v nebesih« (Flp 3,20), kakor uči sv. Pavel.
Voditelj mora poznati poti, ki so na razpolago tistim, ki naj bi hodili po
pravih potih; voditelj mora prav tako poznati tiste, ki jih je potrebno ter jih
mora voditi; končno: voditelj mora imeti resnično, dejavno in neprenehno
ljubezen do tistih, ki so mu zaupani in izročeni. Nekoč je slavni pisatelj
Dostojevski zapisal, da smo vsi odgovorni za vse. Če smo vsi odgovorni za vse,
pomeni, da so nam vsi na nek način
zaupani. Ne sicer vsakemu enako, toda če smo mi (jaz, ti) »odgovorni za
vse«, so nam drugi zaupani, in sicer v taki meri, kakršna je naša odgovornost
do njih.
Jezusovo presveto Srce in Marijino
brezmadežno Srce gorita, plamtita in hrepenita, da bi razdajala zaklad,
življenje in dobroto svojega Srca ljudem. Ljubezen, ki jo imata v vzvišeni
meri, se hoče izliti, podariti in napolniti srca ranjenih in bolnih, starih in
mladih. Vsak, prav vsak človek – tako hočeta – je naslovnik, h kateremu hoče ta
ljubezen priti, se v njem naseliti, nastaniti in udomačiti. Animator Jezusovega
in Marijinega Srca v župniji, v škofiji, v naključni ali stalni družbi, v šoli
ali med oddihom, je sicer ranjeni in z mnogimi preizkušnjami zaznamovani
človek; vendar to zanj ni ovira, da bi v njem ne gorela in plamtela ljubezen,
ki je v Jezusovem presvetem in Marijinem brezmadežnem Srcu. Združenje
animatorja z Jezusovim in Marijinih Srcem ne pozna počitnic, še več: zanj je
resnična ločenost od teh dveh Src najtežje in najhujše stanje ter razpoloženje,
največje gorje, največja tlaka ter v nekem smislu največje zlo. Animator naj bi
vsaj nekoliko posnemal Jezusa in Marijo. Kar
gori v njunem Srcu, za to naj bi se z njuno pomočjo trudil, da bi se nahajalo,
živelo in gorelo, delovalo ter svetilo tudi v njegovem srcu in se iz
njega izlivalo. Ne sicer v enaki meri, ampak po odprtosti animatorjevega srca
in po animatorjevih zmožnostih, kakor mu jih je Bog pač ustvaril. Tudi animator
si želi, da bi se ta sveta ljubezen razlila, prišla, se ustalila ter
razplamenela v srcih in življenjih drugih. Ta ljubezen hrepeni, namreč, da bi
se razlivala, podarjala in osrečevala poti in sedanjost drugih bratov in
sester.
Pavel je nekoč zapisal: »(Bog) hoče,
da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice« (1 Tim 2,4); torej
je naslovnik Jezusovega odrešenja vsak človek, prav vsak. Torej imamo
odgovornost do vseh, odgovornost in poslanstvo, da Jezusu in Mariji pomagamo;
odgovornost in poslanstvo, da pomagamo, da bi se v vsakem, z zgledom in besedo,
začelo, napredovalo in dopolnilo Jezusovo odrešenje. Nikogar ni, h kateremu ne
bi bili poslani! Poslani pa smo v
Jezusu in Mariji, po njima in v njima. Po in v njuni ljubezni ter z njuno
ljubeznijo, kateri se odpiramo in s katero vneto sodelujemo. To je naše
poslanstvo; to je naša naloga, naša vodstvena služba.
Robert Smodiš
Ni komentarjev:
Objavite komentar