ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (8) Različne stopnje ljubezni do Boga

Ne moremo govoriti o ljubezni do Boga, niti o kakem pozitivnem odnosu do njega pri tistih, ki so ga pripravljeni žaliti s smrtnim grehom. “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi,” pravi Jezus (Jn 14,15). “Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi” (Jn 14,21).

Vsak smrtni greh je grobo zavračanje ljubezni do Boga, velika nehvaležnost do njega. Rešitev je v upoštevanju apostola Pavla: “Ura je že, da se zbudite iz spanja. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem” (Rim 13,11–14).

Nekateri izpolnjujejo Božje zapovedi iz strahu pred peklom. Ti so podobni nekdanjim sužnjem, ki niso delali za gospodarja iz ljubezni do njega, ampak iz strahu pred kaznijo. Takšno izpolnjevanje ni popolno, ker ne izvira iz ljubezni do Boga. Je pa vseeno veliko boljše kakor ravnanje tistih, ki se za Božje zapovedi sploh ne zmenijo. Tomaž Kempčan pravi: “Toda dobro je, da te zadržuje vsaj strah pred peklom, če te ne varuje greha ljubezen.”

Pri določitvi našega odnosa do Boga moremo uporabljati podobo sužnja, delavca (najemnika) in dobrega otroka. Bogu je mogoče služiti na tri načine: kot suženj, kot delavec (najemnik) in kot otrok (ali kot nevesta).

Katekizem ima izraze 'suženj', 'najemnik' in 'otrok', za stopnjo naše ljubezni do Boga. Osvobaja nas le otroški odnos, odnos popolne ljubezni. Kristjan, ki živi v ljubezni, “nič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne kot najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki 'nas je prvi vzljubil' (1 Jn 4,19).”

Že sv. Bazilij Veliki pravi: “Ali se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje, in tedaj smo v razpoloženju otrok.”

Pot duhovnega napredovanja se kaže prav v prehodu iz nižje v višjo obliko služenja. Pri sužnju običajno ne moremo govoriti o ljubezni do gospodarja. Suženj dela dobro in se varuje hudega iz strahu pred kaznijo, ne iz prave ljubezni do gospodarja. Kristjan, ki je na tej stopnji, se varuje smrtnega greha iz strahu pred peklom, ne iz ljubezni do Boga. Kristjan napreduje, če se stráhu pred Božjo kaznijo pridruži in vedno bolj prevladuje ljubezen do Boga. Ta ljubezen stráhu odvzame nepopolnost. Zlega dejanja se več ne izogibamo iz strahu pred kaznijo, ampak iz svetega strahu, da bi z njim razžalili dobrega Boga, ki je vse ljubezni vreden.

XI. Šesto prikazanje Marije

»Povsod drugod so bolj verjeli otrokom, kot v domačem kraju. Za 13.oktober, ko je bil napovedan čudež, so grozili, da jih bodo pobili, če se čudež ne zgodi. Starši pastirčkov so bili zelo zaskrbljeni. Govorilo se je celo, da so nastavili bombe. Sosedje so jim svetovali, naj otroke odpeljejo kam proč. Toda otroci se niso bali. Pogumno so se odpravili v Irijsko globel. Od doma so odšli v najhujšem nalivu. Sledilo jim je okoli 7o tisoč ljudi. »

»To je zelo dosti, kajne«, je ocenil Miha.

»Lahko si predstavljata, koliko je to. Pravijo, da gre v našo cerkev v Ivančni Gorici, kadar je polna do zadnjega kotička, okoli 6oo ljudi. Če to pomnožimo s sto in jih še tisoč prištejemo, vidimo kakšna množica se je valila po poteh okoli Fatime. Ljudje so prišli s konji in vozovi, nekateri tudi z avtomobili. Si lahko mislite koliko pašnikov in njiv so poteptali?«

»Potem je bilo po poti najbrž dosti blata.« je sklepal Miha.

»Seveda. Toda ljudje so vseeno poklekovali in rotili otroke, naj zanje prosijo pri Mariji.«
»Pa so si pastirji zapomnili vse te prošnje, če je bilo toliko ljudi?« je dvomila Nika.

»Prav gotovo ne, saj tudi ni bilo časa, da bi jih posredovali Gospe. Ampak ljudem je nekaj pomenilo že to, da so izrekli svoje prošnje.«

»Seveda, saj bi jih Marija slišala tudi, če bi jih iskreno izrekli samo v svojem srcu. Ampak najbrž so mislili, da bo bolj zaleglo, če jih bodo izrekli po posrednikih ,«je ugotovila Nika.

»No, končno se je nad drevesom, ki so ga obiskovalci že dodobra opustošili, pojavila čudežna svetloba. »

»Pa so zdaj vsi ti tisoči ljudi tudi videli Marijo?«

»Ne, bilo je tako kot vsakokrat. Otroci so začeli moliti rožni venec. Lucija je rekla ljudem, naj storijo isto. Potem so Frančišek, Jacinta in Lucija nad drevesom zagledali Marijo. Najprej je naročila, naj ji na tistem mestu postavijo kapelo. Nato je povedala, da se imenuje Gospa rožnega venca in naj še naprej molijo rožni venec.«

»Tudi pri nas radi molimo rožni venec«, se je pohvalil Miha

»Ga vedno molite vsi skupaj?«

»Velikokrat ga molimo skupaj, dostikrat pa tudi sam.«

» Kadar ga molimo skupaj, je lepše,« je pristavila Nika.«To je, ko so prazniki. Nazadnje smo ga molili na Sveti večer, pa za novo leto in sv. Tri kralje. Takrat smo tudi blagoslovili hišo.. Pa ob vseh svetih zvečer ga tudi molimo« .

»Jaz ga zelo rad molim tudi sam«, je zašepetal Miha.

»Ali ni to dolga molitev za takšnegale fanta?«

» Ne, saj ne zmolim vedno vseh delov. Znal sem ga moliti že, ko sem imel pet let.«

»Nemogoče,« nisem mogla skriti presenečenja.

»Ja, babica je učila Niko, jaz sem pa poslušal.«

»Marija v Fatimi je pri vseh prikazovanih imela v rokah rožni venec. Tudi zdaj, ko je povedala, da je Gospa rožnega venca. Ko je izrekla svoje naročilo, se je dvignila v nebo in izginila. Šele tedaj se je na nebu prikazalo čudno videnje, ki so ga doživeli tudi drugi. Lucija ga je opisala takole: Videli smo nenavadne slike: svetega Jožefa z detetom Jezusom in nebeško Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši Karmelski Gospe.“

»To je, kakor bi gledali film,« je ugotovil Miha.

»Ko so na nebu izginili ti nadnaravni pojavi na nebu, se je zgodil tako imenovani „sončni čudež“, ki so ga videli vsi navzoči, med njimi tudi neverni in tisti, ki so prišli z namenom, da bi govorili o prevari. V času videnja je dež nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce. Podobno je bilo okrogli srebrni plošči. Izgubilo je svoj bleščeči odsev, tako da so ljudje brez težav zrli vanj. Zdelo se je, da se sončni rob z veliko naglico vrti okoli svoje osi. Med vrtenjem so se iz sonca osipavali svetlobni žarki različnih barv in ljudem se je zdelo, kot bi gledali v vrteči se ognjemet. Žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je postalo vijolične, nato pa oranžne barve. Vse to je trajalo približno deset minut. Nenadoma se je sonce s silovito naglico pognalo proti zemlji. Ljudje so zakričali od groze in se v molitvi zatekli k Jezusu in Mariji. Slednjič se je sonce ustavilo in začelo svetiti z običajno svetlobo. Ljudje so si oddahnili. V času sončnega čudeža se je obleka na premočenih ljudeh popolnoma posušila. Potem pa je bilo spet vse tako, kakor prej.«

Nika in Miha sta molčala. Lep čas nista ničesar vprašala, potem je rekla Nika:« Ali so otrokom zdaj končno verjeli?«
»Mnogi so verjeli. Mnogi niso hoteli verjeti in še danes ne verjamejo. Zato bomo tudi mi vztrajno molili rožni venec, da bi čim več ljudi verjelo,« sem jima rekla za slovo.

Valerija Ravbar

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji X. Peto prikazanje Marije

»Novica o Marijinih prikazovanjih se je hitro razširilo po vsej deželi. Več kot 25 tisoč ljudi je prišlo v Fatimo na dan, ko so že petič pričakovali Marijo. Ko so otroci odhajali v globel, so jim vzklikali svoje prošnje, ki naj bi jih prenesli Mariji. Svoje prošnje so kričali z vrhov dreves. Tam so odmevale vse bridkosti, stiske in bolezni ubogega človeštva. Največ jih je prosilo za zdravje. Ko so Lucija, Frančišek in Jacinta prispeli do Gospejinega drevesa, so začeli skupaj z ljudmi moliti rožni venec. Marija je spet prišla v svetlobi, toda videli so jo spet samo pastirji. Vendar so ljudje lahko spremljali mnoge druge nenavadne pojave. Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle. Pojavila se je tudi svetleča krogla in se počasi pomikala nad glavami ljudi in nato izginila v soncu. Drevo in pastirje je obdal bel oblak in čutili so se srečne.«

»Jim je Marija povedala kaj posebnega?«

» Tudi tokrat jim je naročila, naj molijo še naprej, da bodo izprosili konec vojne. Rekla jim je, naj ne spijo z vrvjo!«

»Zakaj so spali z vrvjo?« se je začudil Miha.

»To je bila v starih časih posebna vrsta pokore. Mnogi svetniki so si na golo telo privezali vrv in bolj kot so jo zategovali, bolj jih je žulila.«

»Ali je Marija naročila otrokom, naj se tako pokorijo?«

»Ne, spomnili so se sami. Začelo se je tako, da so na poti našli kos vrvi. Lucija si jo je zavezala okoli roke, pa jo je začela žuliti. Tako se je spomnila, da bi si vrv navezali koli pasu in bogu darovali to žrtev. Včasih je povzročala strašne bolečine. Vendar so se odločili, da se vrvi ne bodo odrekli. Hoteli so darovati to žrtev Jezusu v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov. Posebno jih je žulila med spanjem. Mariji se je to zdelo prehudo in je naročila, naj jo nosijo samo podnevi.«

»Zdaj so tudi drugi ljudje videli na nebu nekaj znamenj. Ali jih to ni prepričalo? Kaj so rekli starši?«

»Lucijina mati je bila obupana. Zanjo še vedno ni bilo pravega dokaza, da otroci ne lažejo. Bila je obupana, ker so obiskovalci poteptali njihove njive in pašnik. Morali so prodati čredo, ker ni bilo več paše. Lucijini domači so še vedno mislili, da si otroci izmišljujejo. Jacinta, Frančišek in Lucija pa so še naprej vse trpljenje darovali Bogu in se mu zahvaljevali zanj.«

»Jaz bi Boga raje prosil, naj mi ne naloži trpljenja.«

»Zato pa se Marija ne prikaže tebi, ker ti ne more zaupati.«

»In zakaj se ne prikaže tebi?«

»Marija se prikaže, kadar je zares treba. Ne vsak dan in ne vsakomur, ki bi si to želel,« je modro ugotovila Nika. In morala sem ji prikimati.

Ali je naše srce takšno kot vaše?

Japonska je leta 1865, po več kot dveh stoletjih popolne zaprtosti, odprla svoje meje tujcem. Pater Petitjean (1829–1894), član Misijonske družbe iz Pariza (Francija), je prispel v Nagasaki (Japonska) in je tam zgradil majhno cerkev.

Duhovnik pripoveduje:

»Nekega dne je skupina dvanajstih do petnajstih oseb, sestavljena iz moških, žensk in otrok, prišla do vrat naše cerkve. Šel sem jim naproti, da bi jim odprl vrata. Neka žena se mi je približala in ko mi je na prsi položila roko, je rekla:

'Ali je naše srce in srce vseh nas tukaj navzočih takšno kot Vaše?'

'Seveda', sem ji odgovoril, 'ampak od kod prihajate?'

'Skoraj vsi smo iz Urakamija [severna četrt mesta Nagasaki]. In v Urakamiju imajo vsi takšno srce kot mi.'

[Prav v Urakamiju je med dvema tovarnama orožja 9. avgusta 1945 eksplodirala druga atomska bomba.]

Takoj nato me je žena vprašala:

'Kje je podoba Svete Marije?'

Ko sem slišal to blaženo ime, nisem imel več nobenega dvoma. Zavedal sem se, da so bile tiste osebe zagotovo stari japonski kristjani. Bilo jih 15.000 in so svojo vero ohranili kljub temu, da dve stoletji in pol ni bilo duhovnikov. Skupinico sem torej peljal k oltarju Svete Device, kjer so polni veselja in vznemirjenosti vsi pričeli moliti.«

Enciklopedija Maria, zvezek IV, izdal Beauchesne 195, str. 27

PO MARIJI K JEZUSU Pričevanje mlade matere ob milostnem romanju v Lurd leta 2017

Januarja 2017, teden dni po porodu tretje deklice, se mi je v ustih naredila afta. Bila je nekoliko večja kot po navadi in mislila sem, da bo kmalu izginila. Pri osebnem zdravniku sem dobila kremo in po enem tednu me je poslal na ORL kliniko, kjer so mi odvzeli del tkiva in ga poslali na analizo. Februarja sem izvedela, da imam raka na jeziku. Bilo je hudo. Po poklicu sem medicinska sestra, videla sem bolezni, smrti, trpljenja. Smrti se do tega trenutka nisem bala. Toda občutila sem strah. Živo me je prevzel. Veliko sem o tem razmišljala, mislila sem, da bom kmalu kar umrla in zapustila svojo mlado družino.

Po operaciji meseca marca se je pričelo težko zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji. V bolnišnici sem si zaželela, da bi po koncu vsega tega šla vsa naša družina na romanje v Lurd. Uspelo nam je v mesecu juliju. Drugi dan v Lurdu sem začutila močno željo, da bi šla v kopel. Sprva sem se tja odpravila z gospo iz skupine. Bilo je veliko ljudi in tudi če bi čakali več ur ne bi prišli na vrsto. Zato sva sklenili, da bova šli naslednji dan po sveti maši. Vrnili sva se v hotel. V sebi nisem imela miru, kot da bi me Marija posebej klicala. Naslednji dan sem odšla k votlini. S seboj sem vzela svoji starejši dekleti. Tam je bila ravno skupina naših bolnikov in smo se jim pridružile. Skupaj smo odšle do kopeli in v vrsti čakale, med tem molile rožni venec. Ko sem stopila v kopel, sem občutila, kako mrzla je voda. Gledala sem Marijin kip in se povsem prepustila. Gospe, ki sta bili ob meni, nisem več videla, kot da bi izginili. Ob potopu telesa mi je jezik otrdel, občutila sem kovinski okus v ustih in ko sem vstala iz vode, sem čutila, tako kot voda spolzi po telesu, mi je nekaj iz konice jezika spolzelo nazaj in stran. Neverjetno močno in nepozabno občutenje.

Po vrnitvi z romanja sem opravila medicinske preiskave, ki niso zaznale prejšnje bolezni. Ravno tako lepi izvidi so bili ob kontroli naslednje leto. Verjamem, da se je zgodil v Lurdu v kopeli Marijin dotik, verjamem v ozdravljenje in verjamem, da je bil to čudež.

Ko sem po operaciji ležala na oddelku, sem začutila močno željo, da bi se vključila v molitveno skupino. Ker sem Prenovo v Duhu poznala že iz mladostniških let, sem si močno želela ravno v takšno skupino. Na internetu sem iskala skupine in videla velik seznam. Spraševala sem se, katero naj izberem in kako naj se vključim, če nikogar osebno ne poznam. Neverjetno kako sem čutila Duha, da me vabi, a videla sem same ovire. Mogoče bi za bolj odprte ljudi to sploh ne bi bila težava. Nekako sem se predala in rekla, da, če je v božjem načrtu, naj me kdo povabi v molitveno skupino.

Zadnji dan našega romanja v Lurdu, je prišla na letališču k meni gospa Mojca. Poslovili sva se in vprašala me je, če kdo moli zame. Rekla sem ji, da verjetno kdo. Nato je izrekla besede, ki sem jih dolgo čakala: »Bomo v naši molitveni skupini molili zate. A bi prišla?«

Tako deluje ljubi Jezus. Preko drugih, počasi in ob času ko nekaj v nas dozori.

Po tem milostnem dogodku redno sodelujem v molitveni skupini, kjer se goreče zahvaljujem in slavim Gospoda, obenem se spominjam vseh, ki so mi v času bolezni in stiske stali ob strani z molitvijo.

Hvala Bogu in Mariji,

hvaležna Maja