Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 8. januar 2020

Ali je naše srce takšno kot vaše?

Japonska je leta 1865, po več kot dveh stoletjih popolne zaprtosti, odprla svoje meje tujcem. Pater Petitjean (1829–1894), član Misijonske družbe iz Pariza (Francija), je prispel v Nagasaki (Japonska) in je tam zgradil majhno cerkev.
Duhovnik pripoveduje:
»Nekega dne je skupina dvanajstih do petnajstih oseb, sestavljena iz moških, žensk in otrok, prišla do vrat naše cerkve. Šel sem jim naproti, da bi jim odprl vrata. Neka žena se mi je približala in ko mi je na prsi položila roko, je rekla:
'Ali je naše srce in srce vseh nas tukaj navzočih takšno kot Vaše?'
'Seveda', sem ji odgovoril, 'ampak od kod prihajate?'
'Skoraj vsi smo iz Urakamija [severna četrt mesta Nagasaki]. In v Urakamiju imajo vsi takšno srce kot mi.'
[Prav v Urakamiju je med dvema tovarnama orožja 9. avgusta 1945 eksplodirala druga atomska bomba.]
Takoj nato me je žena vprašala:
'Kje je podoba Svete Marije?'
Ko sem slišal to blaženo ime, nisem imel več nobenega dvoma. Zavedal sem se, da so bile tiste osebe zagotovo stari japonski kristjani. Bilo jih 15.000 in so svojo vero ohranili kljub temu, da dve stoletji in pol ni bilo duhovnikov. Skupinico sem torej peljal k oltarju Svete Device, kjer so polni veselja in vznemirjenosti vsi pričeli moliti.«
Enciklopedija Maria, zvezek IV, izdal Beauchesne 195, str. 27

torek, 7. januar 2020

PO MARIJI K JEZUSU Pričevanje mlade matere ob milostnem romanju v Lurd leta 2017

Januarja 2017, teden dni po porodu tretje deklice, se mi je v ustih naredila afta. Bila je nekoliko večja kot po navadi in mislila sem, da bo kmalu izginila. Pri osebnem zdravniku sem dobila kremo in po enem tednu me je poslal na ORL kliniko, kjer so mi odvzeli del tkiva in ga poslali na analizo. Februarja sem izvedela, da imam raka na jeziku. Bilo je hudo. Po poklicu sem medicinska sestra, videla sem bolezni, smrti, trpljenja. Smrti se do tega trenutka nisem bala. Toda občutila sem strah. Živo me je prevzel. Veliko sem o tem razmišljala, mislila sem, da bom kmalu kar umrla in zapustila svojo mlado družino.
Po operaciji meseca marca se je pričelo težko zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji. V bolnišnici sem si zaželela, da bi po koncu vsega tega šla vsa naša družina na romanje v Lurd. Uspelo nam je v mesecu juliju. Drugi dan v Lurdu sem začutila močno željo, da bi šla v kopel. Sprva sem se tja odpravila z gospo iz skupine. Bilo je veliko ljudi in tudi če bi čakali več ur ne bi prišli na vrsto. Zato sva sklenili, da bova šli naslednji dan po sveti maši. Vrnili sva se v hotel. V sebi nisem imela miru, kot da bi me Marija posebej klicala. Naslednji dan sem odšla k votlini. S seboj sem vzela svoji starejši dekleti. Tam je bila ravno skupina naših bolnikov in smo se jim pridružile. Skupaj smo odšle do kopeli in v vrsti čakale, med tem molile rožni venec. Ko sem stopila v kopel, sem občutila, kako mrzla je voda. Gledala sem Marijin kip in se povsem prepustila. Gospe, ki sta bili ob meni, nisem več videla, kot da bi izginili. Ob potopu telesa mi je jezik otrdel, občutila sem kovinski okus v ustih in ko sem vstala iz vode, sem čutila, tako kot voda spolzi po telesu, mi je nekaj iz konice jezika spolzelo nazaj in stran. Neverjetno močno in nepozabno občutenje.
Po vrnitvi z romanja sem opravila medicinske preiskave, ki niso zaznale prejšnje bolezni. Ravno tako lepi izvidi so bili ob kontroli naslednje leto. Verjamem, da se je zgodil v Lurdu v kopeli Marijin dotik, verjamem v ozdravljenje in verjamem, da je bil to čudež.
Ko sem po operaciji ležala na oddelku, sem začutila močno željo, da bi se vključila v molitveno skupino. Ker sem Prenovo v Duhu poznala že iz mladostniških let, sem si močno želela ravno v takšno skupino. Na internetu sem iskala skupine in videla velik seznam. Spraševala sem se, katero naj izberem in kako naj se vključim, če nikogar osebno ne poznam. Neverjetno kako sem čutila Duha, da me vabi, a videla sem same ovire. Mogoče bi za bolj odprte ljudi to sploh ne bi bila težava. Nekako sem se predala in rekla, da, če je v božjem načrtu, naj me kdo povabi v molitveno skupino.
Zadnji dan našega romanja v Lurdu, je prišla na letališču k meni gospa Mojca. Poslovili sva se in vprašala me je, če kdo moli zame. Rekla sem ji, da verjetno kdo. Nato je izrekla besede, ki sem jih dolgo čakala: »Bomo v naši molitveni skupini molili zate. A bi prišla?«
Tako deluje ljubi Jezus. Preko drugih, počasi in ob času ko nekaj v nas dozori.
Po tem milostnem dogodku redno sodelujem v molitveni skupini, kjer se goreče zahvaljujem in slavim Gospoda, obenem se spominjam vseh, ki so mi v času bolezni in stiske stali ob strani z molitvijo.
Hvala Bogu in Mariji,
hvaležna Maja

ponedeljek, 6. januar 2020

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Rožni venec rešuje pokojne

Žena in mati Marie-Andrée je živela brez Boga. Njeno življenje je bilo prazno do trenutka, ko je njen mož Michel po dvajsetih letih skupnega življenja nenadoma umrl. Ta travma je povzročila, da je odkrila vero. Sama pripoveduje:
»Spoznala sem, da je Devica Marija še posebno povezana z rožnim vencem. Marija dušam, ki jo prosijo, podeljuje to, za kar jo prosijo. V svoji preproščini in zaupanju sem se odločila, da bom molila rožni venec za Michela, ki je umrl pred štirimi tedni. Moje stanje izčrpanosti se je povečalo. V svoji notranjosti sem prosila, da bi se zbudila ob šestih zjutraj in zmolila polovico rožnega venca. Če sem zvečer zaspala, preden sem dokončala še drugo polovico, sem prosila, da bi se zbudila in zmolila rožni venec za tisti dan.
Kakšno presenečenje! Molitev deluje, in to prav vsak dan. Ne glede na svojo utrujenost se zbudim vsako jutro in tudi vsak večer, če slučajno zaspim, še preden do konca zmolim rožni venec!
Približno štiri tedne kasneje sem nekega večera jasno slišala glas, ki mi je rekel: 'Lahko prenehaš moliti zanj. Zahvaljujoč tvojim molitvam, je prispel tja, kamor je moral priti. Zdaj moli zase …' Kakšno veselje! Kakšna nagrada!«

Dokler papež ni zmolil rožnega venca

Papež Pij XI. (1922 – 1939) je svetoval: »Recite vašim duhovnikom, naj veliko molijo. Dokler papež ne zmoli rožnega venca, njegov dan še ni zaključen … Rožni venec je najbolj priljubljeno sredstvo, s pomočjo katerega bi se osebe, družine in narodi vrnili h Kristusu … Je zelo močno orožje, da bi pregnali hudobne duhove, ohranili življenjsko celovitost in si lažje pridobili kreposti in dosegli resnični mir med ljudmi.« 
Papež Pij XII. (1939 – 1958) v svoji okrožnici Ingentium malorum piše: »Ne obotavljamo se znova odločno in javno izjaviti, da imamo veliko upanje v sveti rožni venec za ozdravljenje zla v našem času. Oborožimo se z rožnim vencem, da bi svet osvobodili sovraštva, ki ga trga, nevednosti, ki ga slepi, nečistosti, ki ga duši, da bi zgradili civilizacijo ljubezni do Boga in bližnjega.«
Vir: spirituelle-chretienne.com

nedelja, 5. januar 2020

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE

Letos bo ta oddelek v glasilu namenjen obhajanju 35-letnice Bernardove družine in obenem 35-letnemu izhajanju glasila V Materini šoli. Člani Bernardove družine so vpisani v posebni knjigi in na računalniku. Gledal sem, če jih je še veliko živih od tistih 105, ki so bili prijavljeni že v letu 1985. Precej več kot polovica je že pokojnih, med njimi tudi prof. Marta Silvester, ki je zelo zaslužna za začetek Bernardove družine (BD) in pridobivanje novih članov. Tudi zdaj bi potrebovali kakšno takó vneto članico za pomladitev naših vrst. Doslej je vpisanih 1467 članov, a tudi od teh je že več kot polovica pokojnih.
Da se spomnimo začetkov BD in takratne mladostne navdušenosti, bomo v tem oddelku v letu 2020 objavljali zlasti takratne odmeve prvih članov. Naj najprej sledi urednikovo pojasnilo že v 1. številki novembra 1985

Bernardova družina – kaj je to?

S prvim srečanjem 6. oktobra letos v Stični je bila ustanovljena Bernardova družina (= BD), in sicer v okviru cistercijanske redovne skupnosti v Stični. V BD se lahko vključijo mladi in starejši, zdravi in bolni, poročeni in neporočeni, laiki in škofijski duhovniki – vsi, ki želijo kaj več narediti za Boga in bližnjega in se duhovno poglabljati po duhovnih smernicah cistercijanov v Stični.
Člani BD naj bi sredi sveta živeli cistercijansko duhovnost: moli in delaj! Molili naj bi za uspeh dejavnosti cistercijanov in za njihove nove poklice vsaj eno desetko rožnega venca ali križev pot ali litanije ali hvalnice in večernice. Sami pa bi bili vsak dan deležni milosti sv. maš, molitev in dobrih del cistercijanov. Tako bi bili drug drugemu molitveno zaledje.
Člani BD naj bi bili med seboj povezani. Drug za drugega naj bi molili in si med seboj tudi drugače pomagali. Pripravljeni naj bi bili po svojih močeh pomagati tudi cistercijanski skupnosti, če bi bilo to kdaj potrebno.

Odmevi

Prijateljica mi je pripovedovala o molitveni skupini, ki nastaja v vaši opatiji v Stični. Sklenila sem, da se vam pridružim. Ne morem vam obljubiti pogostna vidna srečanja, saj sem stoodstotni invalid. S srcem in dušo pa bom z vami vsemi v molitvi, tihem darovanju upanja, sreče pa tudi bolečin in žrtev. Utrjujmo edinost z Gospodom in med seboj! Upajmo in molimo skupaj!

Morala bi pričeti svoje pismo s pesmijo, da bi izrazila vso svojo notranjo radost ob rojstvu Bernardove družine: Hvala večnemu Bogu …

V tej puščobi življenja si je tak dan, kot je srečanje Bernardove družine v Stični, treba ukrasti.

Kako osrečujoče je, pripadati družini redovne skupnosti, ji z molitvijo pomagati in biti tudi sam deležen njenih molitev! Zato Bogu hvala za Bernardovo družino, ki je še bolj osmislila moje življenje. Želim, da bi ga tudi mnogim drugim.

Zelo rada sprejmem vaše povabilo, da me včlanite v Bernardovo družino. Bom tudi izpolnjevala dolžnosti, kot jih veleva. Ne bom izmolila samo ene desetke, cel rožni venec! Saj imam dosti časa, ko sem sama. Naj bom pa v samoti z Bogom, da mi ne bo tako dolgčas.

sobota, 4. januar 2020

Retrospektivna razstava likovnih del Jožeta Trontlja

Dne 23. 11. 2019 smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli retrospektivno razstavo likovnih del Jožeta Trontlja. Slovesna otvoritev je bila organizirana v okviru 20. festivala Stična, ki ga pripravljajo članice in člani Kulturnega društva Stična.
Jože Trontelj, slikar, kipar, umetniški mizar, stilist, restavrator, je razstavo postavil v treh prostorih v pritličju muzeja. Slike, ki jih ustvarja v tehniki olje na platno, in kipe, ki jih ustvarja v lesu, je razporedil kronološko. Iz začetnega obdobja so na ogled slike, ki jih zaznamujejo rdeče kocke. S kockami, ki so večje ali manjše, je avtor ustvaril zanimiv medprostor med prostorom v sliki in gledalcem. Med njegovimi zgodnejšimi deli lahko ponovno občudujemo realistična portreta zakoncev Ingeborg in Huberta Patzelta, velikih dobrotnikov stiškega samostana, in portret znamenitega »stiškega dohtarja« p. Simona Ašiča. Na ogled je tudi njegov Sv. Job na smetišču. Med kipi naj omenim dramatično upodobljenega Davida in umirjenega sv. Huberta. V drugi sobi, poleg slik, dominirajo njegove lesene skulpture; Dobro in slabo, Vetrovi, Čuvaj. Odpadni les, namenjen za kurjavo, je preoblikoval v neverjetne kiparske mojstrovine. V zadnji sobi ostrmimo nad Trontljevimi novejšimi deli. Z meglico zakrite pokrajine, človeške postave so izredno čutne in mehke. Prvič je na ogled tudi slikarjev avtoportret (2019).
Kot so zapisali organizatorji Festivala Stična v Programsko knjižico 2019, »je retrospektivna razstava slik in skulptur Jožeta Trontlja kakor na stežaj odprt mojstrov dnevnik samoosvobajanja. Kakor njegova zgodnja dela nakazujejo močno, jasno izraženo formo, tako z leti njegova dela postajajo vse svobodnejša in hkrati duhovno neposrednejša.«
Jože Trontelj, rojen leta 1967, živi in ustvarja na Dolih pri Polici. Med letoma 1990 in 2003 je bil zaposlen v Cistercijanski opatiji Stična kot restavrator. Za meditativni park v stiškem samostanu je leta 1994 izdelal lesene monumentalne kipe sv. Bernarda, sv. Benedikta, Vstalega Kristusa, Marijo z Otrokom in Lojzeta Grozdeta. Leta 1998 je s 37 lesenimi sedeži in ambonom opremil kapitelj. Na sedežih je upodobil cistercijanske svetnike in blažene. Med letoma 2000 in 2004 je izdelal opremo za meniško obednico (refektorij). Na stranicah miz je mojstrsko upodobil svetopisemske prizore, povezane z obedi. Za stiški samostan je leta 1999 oblikoval tudi ornat. Po njegovih vzorcih so Mariborske šolske sestre v Radovljici izdelale mitro, pluvial, mašni plašč in dalmatiki.
V stiškem muzeju se je s samostojnima razstavama predstavil že leta 1994 in 1999.
Z letošnjo retrospektivno razstavo se je Jože Trontelj ponovno vrnil v Stično. Pri njegovem delu mu želim še naprej veliko ustvarjalne moči.
Mag. Nataša Polajnar Frelih,
direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem