Z duhovniki v Sankt Peterburgu (9)

Desno od Jezusove ikone in levo od Marijine sta upodobljena še dva svetnika. Kolikor se spomnim, je desno od Jezusa sveti Izak Dalmatski, kateri pa je levo od Marije, se mi pa niti sanja ne. Sveti Izak nekoliko malomarno drži v rokah velik pergament, na katerem je narisana cerkev, v kateri smo bili. Ob obeh ikonah in na obeh straneh sta velika in močna stebra. Na pol sta vzidana v steno. Sta vsaj enkrat debelejša od onih dveh stebrov iz lazurita. Sijeta v čudoviti zeleni barvi. Narejena sta na podoben način kot notranja dva. Ta zeleni dragi kamen pa se imenuje malahit. Tudi tu so mali koščki kamna tako spretno dani skupaj, da imaš občutek, da gre za en sam kos dragega kamna. Prav tako so izbrani in zloženi, da vidiš celo žile, ki se naredijo v kamnu. Če ti kdo ne pove, sploh ne moreš verjeti, da so to sami mali koščki. Bili so resnično vrhunski mojstri v sestavljanju dragih kamnov. To smo videli tudi kasneje v drugih cerkvah in muzejih.

Človek kar strmi, koliko bogastva je v tej cerkvi. Pa čemu toliko bogastva v cerkvi? To je bilo znamenje njihove vere in tudi spoštovanja do Boga. V dnu srca so imeli zapisano resnico, da za Boga ni nikoli preveč drago. Žrtvovali so veliko premoženja in ga dali za okrasitev cerkva. Da, lahko bi ta sredstva uporabili kje drugje in na drugačen način. Toda gotovo bi se razgubila ali pozabila. Ko so jih vložili v cerkev, so bila za dolge čase položena na varno.

Mogoče se tudi danes ljudje sprašujejo: »Čemu ta potrata? Ali ne bi bilo bolje, da bi ta sredstva razdelili med uboge, ko cerkev vendar toliko poudarja skrb za uboge?« Da, lahko bi jih, in dobro bi bilo, toda v zgodovini ne bi ostalo zapisano in danes ljudje ne bi imeli kaj občudovati. Lahko bi bilo zapisano samo v nebesih, kot dobra dela, ki so jih storili enemu izmed Jezusovih najmanjših.

Upam, da so kljub temu imeli posluh za male ljudi in jim pomagali v njihovi stiski. Toda tako velike umetnine pričajo o veri, da je Bog tako velik, da mu nobena dragocenost ne more biti niti malo blizu. Vse, kar vidimo, kar občudujemo, bo minilo, ko bo svet prešel v poveličano stanje. Ostala bodo samo dobra dela, ki jih je navdihovala iskrena ljubezen.

Toda človek je na tem svetu še vedno tudi telesno bitje. Še vedno smo odvisni od tega, kar vidimo, kar gledamo. Tudi zunanje podobe, podobe svetnikov in Jezusa, nam pomagajo, da si lažje predstavljamo nebeško srečo, za katero smo ustvarjeni. Dragocena cerkvena oprema nam dvigne pogled v onstranstvo, kjer bo vse še veliko bolj dragoceno. Pa ne zato, ker bo iz dražjih materialov, ampak zaradi ljubezni, ki je neminljiva. Tam šele bomo spoznali, kaj je edino vredno. Ne bomo več občudovali dragih kamnov ne zlatih predmetov. Bog bo tisti, ki bo naše največje bogastvo. Tudi tukaj bi moral biti Bog naše najvišje dobro in največje bogastvo. Toda to razume le malo ljudi. Preveč nas zaslepi blišč tega sveta in zato pogosto oči obračamo tja, kjer ni prave sreče.

Če prav gledamo, nam lahko dragocene umetnine pomagajo, da razumemo Božjo veličino. Lahko nam spregovorijo o veri, ki so jo imeli naši predniki. Koliko rečem so se znali odpovedati, da so zbrali za nekaj dragocenega, kar so posvetili, darovali Bogu. To je izraz vere. Kaj pa danes dajemo Bogu? Dajemo mu ubogo in nič vredno, pa še pri tistem hočejo tako imenovani umetniki čim več zaslužiti. Ali je to še daritev? Ali ni to samo trgovina? Bitka, kjer bi mogel čim več zaslužiti. Ali še kateri izmed umetnikov danes dela samo za kruh? Za preživetje? Mnogi bi radi imeli čim več. Iščejo si sposobne menedžerje, ki naj ljudi prepričajo, kako dragocene so njihove umetnine. Dvigajo cene in hvalijo umetnine, ki so pogosto brez izpovedne vrednosti. Današnji umetniki pogosto niso več možje in žene molitve. Njihove umetnine niso več izraz njihove vere in ne upodobitev njihove molitve. Zato ne morejo imeti velike vrednosti. Samo tisto, kar je nastalo iz ljubezni do Boga, je dragoceno, ker nosi v sebi neminljiv pečat vere in ljubezni do Boga.

Nad velikimi vrati ikonostasa je upodobljena zadnja večerja. Tudi ta nam je bila tako domača, saj je bila zelo zahodno zasnovana.

Tudi kupola je mojstrovina zase. Oblikovana e tako, da človek dobi občutek, da gleda v odprto nebo, v nebeško glorijo. Nad okni je pod obokom mavrice upodobljena Mati Božja, ki ji glavo obdaja venec dvanajstih zvezd. Ob njej so svetniki vseh vrst, mučenci in oni, ki so drugače pokazali največjo ljubezen. Čisto na vrhu pa je Sveti Duh v podobi goloba z razprtimi krili. Žarki izhajajo iz njega in posvečujejo vse stvarstvo, tudi nas, ki smo bili tam spodaj in občudovali te umetnine.

Ustavili smo se tudi pred velikimi vhodnimi vrati, ki so bila seveda zaprta. Na njih je na bronastih tablah upodobljena zgodovina krščanstva v Rusiji.

Še in še bi lahko pisal, kaj vse sem videl. Toda, kako naj bi si vse to zapomnil. Preveč podatkov je bilo za mojo puhlo glavo.

Vodnica nam je pokazala celo prižnico. Razložila nam je, zakaj je v cerkvi. Potem pa nam je še malo razložila o današnjem statusu te cerkve. Cerkev je dejansko muzej. Tisti, ki v njej delajo, se trudijo, da bi jo čim bolje vzdrževali in pokazali ljudem. Toda poudarila je, da je cerkev še vedno Božja hiša, torej hiša molitve. Ob nedeljah in praznikih je v njej sveta liturgija. Tudi vsi delavci, ki so v cerkvi - muzeju zaposleni, pomagajo pri službi božji. Ko je v cerkvi sveta liturgija, je cerkev odprta in vstopnine ni treba plačati. Tudi iz besed vodnice sem dobil občutek, da je verna ženska. Tu in tam je izrekla tako globoke besede, ki so bile tudi pričevanje njene vere. Bil sem vesel, da je našla pot do Jezusa, in to v Rusiji, ki je bila prva in najbolj divja komunistična dežela. Da, tudi tisti, ki so ostali zvesti in se niso pustili odtrgati od Jezusa, danes pričujejo za Jezusa. Njihova kri je seme novim kristjanom v novih generacijah.

Polni vtisov smo se vračali iz cerkve. Niti mislil si nisem, da bom tam daleč na severu kaj tako lepega videl in doživel. Bogu hvala za možnost, da sem smel obiskati tiste kraje.

Prečkali smo zelo prometno cesto pred cerkvijo svetega Izaka. Že prej sem mislil, da bi tekel na drugo stran in naredil kakšen posnetek, a je bilo veliko prometa. Pa še polno avtobusov je bilo na oni strani in bi težko naredil dobro sliko pročelja cerkve. Sedaj pa smo šli skupaj v tisto smer, v katero sem že prej hotel iti. Na drugi strani je bil mali park s skrbno in na sveže pokošeno zelenico. To je bilo tudi zame dobro , saj smo se od cerkve že toliko oddaljili, da je bilo mogoče narediti normalen posnetek.

Ustavili smo se pri velikem spomeniku moža na konju. Bil je spomenik iz leta 1859. Postavili so ga carju Nikolaju prvemu, imperatorju vse Rusije. Tam ob spomeniku smo čakali na naš avtobus. Vodička ga je šla iskat. Bilo je parkiranih cela množica avtobusov. Mogoče je bil naš med njimi pa ga nismo našli. Jaz sem izkoristil čas, da sem naredil nekaj dobrih posnetkov cerkve in zelenice spredaj. Gospodje so se malo pošalili na moj račun in rekli, da fotografira »profesionalec«. Dejali so, da me bodo prosili za fotografije, saj bodo najbrž boljše kot njihove. Dejal sem, da jim jih bom z veseljem odstopil.

Peljali smo se ob severnem robu cerkve svetega Izaka in prišli pred Admiraliteto. Njen oster stolp je molel visoko v modro nebo. Ves pozlačen je in daleč viden. Skušal sem narediti nekaj posnetkov skozi okensko šipo, a je bila slika polna odsevov, ki so nastali v šipi. Pot smo nadaljevali do vogala Ermitaža in tam zavili na levo, na veliki most čel Veliko Nevo. To je tisti most, ki se še danes dviguje.

Na drugi strani sta nas pričakala dva debela in visoka stebra. Na njih so bile ladje tako upodobljene, kot da bi se polovica ladje že zarila v debeli rdeči steber. Kaj sta ta dva stebra predstavljala, ne vem.

p. Branko Petauer

Božji služabnik Anton Strle in prebiranje revij in časopisov

V zapuščini božjega služabnika Antona Strleta je kar za tri arhivske škatle izpiskov in izrezkov iz raznih časopisov in revij (AASV, šk. 66, 67 in 68). Dejansko je zlasti izpiskov še veliko več, ker so ti vloženi pod gesla različnih avtorjev ali pa pod različne teme. Prof. Strle je imel navado, da si je skoraj vse, kar je bral, tudi izpisal. Pri časopisih, na katere je bil naročen, pa si je članke, ki so ga zanimali, izrezal, jih opremil z geslom in razporedil v svoje kartoteke. Več revij si je izposodil iz knjižnice teološke fakultete. Zlasti v revijah je podobno kot v knjigah s svinčnikom zaznamoval pomembnejša mesta, da je kasneje po potrebi to takoj našel.

Prebiral je teološke revije in verske časopise, a je sledil tudi svetnemu tisku, ki je bil po 2. svetovni vojni v glavnem naravnan proticerkveno. Ohranjenih je kar nekaj izrezanih člankov iz časopisa Delo, zlasti iz sobotne priloge tega časopisa. Zanimalo ga je vse, kar je bilo zapisano v povezavi z vero in moralo ter v povezavi s Cerkvijo. Člani teološke komisije pri jugoslovanski škofovski konferenci so imeli med drugim  tudi nalogo, da sledijo pisanju svetnega tiska o veri in morali.

Iz ohranjenih izpiskov in izrezanih strani raznih časopisov in revij se vidi, da je prof. Strle sledil pisanju najrazličnejših teoloških revij in časopisov v nemščini, francoščini, italijanščini in angleščini, hrvaščini in slovenščini. Dolg je seznam revij in časopisov, ki jih je prebiral. Ni vseh prebiral z enako intenzivnostjo, nekatere le določeno obdobje, druge pa kar stalno. Sledil je pisanju različnih duhovnih usmeritev.

Branje časopisov in revij mu je pomagalo ustvariti jasno podobo svetovnih miselnih tokov, hkrati pa je marsikatero misel uporabil pri pisanju svojih sestavkov o najrazličnejših temah. Koliko in kaj je od prebranega citiral pri svojih objavljenih člankih in razpravah, bo potrebno še raziskati. Snovi bi bilo dovolj za disertacijo. Pri tem bi bilo zanimivo raziskati, kako je v duhu razlikovanja ocenil posamezne prebrane in izpisane misli.

Že na prvi pogled moremo zaključiti, da je z izredno marljivostjo sledil temu, kar so objavljale različne revije in časopisi in to uporabil za pisanje člankov, za pridige, tudi za svetovanje, kar naj študenti teologije uporabijo pri pisanju seminarskih, diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog.

p. Andrej Pirš

Iz življenja sv. Bernarda

Ko je nekoč sveti mož Bernard potoval v Pariz, je šel kot ponavadi, na njihovo prošnjo, v šole klerikov. Pokazal jim je obliko prave filozofije, opominjal jih je k še večjemu trudu pri preziranju grešnega sveta in pri prenašanju prostovoljnega uboštva iz ljubezni do Jezusa Kristusa. Ko pa se po pridigi ni hotel nobeden spreobrniti, jih je žalosten zapustil, ker je bilo to proti njegovi želji in zanj nenavadno. Ko je prišel v hišo nekega arhidiakona, je šel v tam pripravljeno molilnico. Ko je začel zelo duhovno vznemirjen moliti, je planil v jok, zadet od zelo ostre bolečine, tako da so lahko zunaj slišali njegovo stokanje in ihtenje, katerega ni mogel obvladati.

Ko je arhidiakon to slišal, je vprašal svoje tovariše, kaj neki je vzrok za tako veliko žalost. Odgovoril je eden od njih z imenom Rainald, pobožen mož, nekoč opat v Foignyju, ki je skrivnosti Božjega služabnika bolje poznal in po katerem poročilu smo to zvedeli. Rekel je: »Ta pomilovanja vredni mož, popolnoma ožgan od ljubezni, docela zazrt v Boga, ne zahteva v življenju nič drugega kot samo to, da bi bil v stanju tiste ljudi, ki so v zmoti, pripeljati k resnici in njihove duše pridobiti za Kristusa. In ker je besedo resnice sejal v šolah in kar se tiče klerikov, ni prejel nobenega sadu svoje besede, misli, da se Bog jezi nanj, ker danes ni zaznal njegove pomoči pri pridigi. Od tod ta napad vzdihovanj, od tod prelivanje solza. Tako upam sedaj prav trdno, da bo obilica jutrišnje setve nerodovitnost današnjega dne poravnala z bogatim pridelkom.«

Ko je zopet prišlo jutro in je izredni pridigar spet obiskal šolo, je zapeljal na Gospodov mig ladjo svojih misli na globoko morje in je vrgel za lov mreže svetega nauka. Ko pa je bila pridiga končana, se je zelo veliko klerikov posvetilo Gospodu po njegovi roki. Ta se jih ni pomišljal iz nevarnosti sveta, enako kot iz morskih valov potegnjene, v najetem vozu pripeljati v odrešilni Clairvaux. Končno je zapustil mesto v njihovem spremstvu in je prišel do hiše sv. Dionizija ter tam prenočil. Zgodaj zjutraj pa, ko so njegovi bratje mislili, da bo odpotoval po ravni poti, je dejal: »Mi se moramo v vsakem primeru vrniti v Pariz, ker so tam še nekateri od naših, ki jih moramo pripeljati sem in pridružiti tej Gospodovi čredi, da postane ena čreda, en pastir.« Ko so torej vstopili v mesto, je videl od daleč tri klerike, ki so mu šli naproti, in je rekel svojim tovarišem: »Gospod nam je pomagal in kmalu bomo nadaljevali svojo pot. Glejte, tu so kleriki, zaradi katerih smo prišli!« Ko pa so ti prišli bliže in spoznali, da je on tu, so se zelo razveselili in rekli: »O, ti prihajaš kot poklican, blaženi oče, ker je bil naš namen priti k tebi in smo komaj še verovali, da te moremo dobiti tu pred tvojim odhodom.« In on jim je dal tale odgovor: »Jaz sem vedel, predragi, zato sem se podvizal k vam, ki ste tekli naproti. Pojdimo torej skupaj in jaz vas bom z Božjo pomočjo vodil na vaši poti.« Priključili so se torej zgoraj omenjenim, vdano so sledili svetemu možu in vadili so se v duhovni vojaški službi po navodilih njegovega nauka vse dni svojega življenja.

Exordium magnum

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (4) Z molitvijo se zahvaljujemo Bogu

Pogosto Boga za različne zadeve prosimo, bolj redko pa se mu za prejete darove zahvaljujemo. To kaže, da je naša molitev še pomanjkljiva. Človek je brez svojih zaslug velik Božji obdarovanec, zato naj bi se za prejete dobrote Bogu zahvaljeval. Bog je naš največji dobrotnik, saj nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Ustvaril je tudi naše brate in sestre, jih odrešil ter jih stalno posvečuje. Kako bi mu za vse to ne bili hvaležni! Poleg tega nas tudi uslišane prošnje navajajo k zahvaljevanju.

Sv. Pavel nas spodbuja: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,16s).

Redovnica in katehistinja piše: »Morda mi kdo ne bo verjel, toda zahvala se mi zdi mnogo pomembnejša od prošnje. Preden sem znala prositi, sem prejemala, saj je Bog vnaprej vedel in ve, česa potrebujem. Najpotrebnejša krepost v razmerju do človeka in do Boga je torej hvaležnost. To sem počasi spoznala in začela uresničevati v svojem življenju. Najlepše se izraža v mašni daritvi, s katero slavim Gospoda. Hvaležna in srečna sem zaradi njegovega popolnega zedinjenja z menoj pri svetem obhajilu.«

Izobraženka pripoveduje, kako se skupaj z možem Bogu zahvaljuje: »Veliko mi pomeni, kadar se moja molitev združi z moževo, ko se zahvaljujeva za odprtost med mama, za ljubezen, ki nama jo je izkazal v otrocih, za preizkušnje, ki jih s skupnimi močmi premagujeva, za ljudi, ki jih srečujeva.«

Da se bomo Bogu zahvaljevali, je najprej potrebno, da njegove darove opazimo in jih priznamo. Ker v stari zavezi še ni bilo polnosti milosti, tudi zahvaljevanje še ni prišlo toliko do izraza. Imamo pa tudi v stari zavezi že lepe zahvalne molitve in daritve. Noe je po vesoljnem potopu daroval Bogu zahvalno daritev, Mojzes se je s posebno pesmijo zahvaljeval Bogu za rešitev iz egiptovske sužnosti, Ana se je v templju zahvalila za sina Samuela, Tobija se je po ozdravljenju zahvaljeval za ponovni dar vida, Judita se je zahvalila po zmagi nad sovražniki, Makabejci prav tako. Mnogo zahvalnih misli je v psalmih.

V novi zavezi je prišla zahvala ali evharistija do svojega vrhunca v evharistični daritvi, ki pomeni zahvalno daritev. Vse Jezusovo življenje je bilo zahvaljevanje Očetu. Po evharistični daritvi se v Cerkvi sam Jezus zahvaljuje nebeškemu Očetu za neštete Božje darove.

Sv. Pavel piše svojim vernikom: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4). »Kadarkoli molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol 1,3). »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste« (2 Tes 1,3).

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na ta ali drug način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njih pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Apostolska dela poročajo, kako so v Filipih Pavla in Sila pretepli in vrgli v ječo. "Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali" (Apd 16,25). Če nas zadene kaj težkega, sicer težko pojemo Bogu hvalnice. Če se bomo kljub vsemu k temu prisilili, bomo doživeli, kako križ postaja znosnejši. Zlasti pa se bomo zelo utrdili v prijateljstvu z Bogom.

Redovnica izpoveduje: »Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem. Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: 'Darujem Ti, Gospod!' Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: 'Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!'«

an

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke skupnosti smo napredovali kar za štiri zrna. Bog povrni vsem sodelujočim z novimi duhovnimi poklici in s stanovitnostjo poklicanih. Danes način služenja Bogu in ljudem v duhovnih poklicih v očeh večine ljudi nima posebne veljave. Polovica Slovencev ne da več krstiti svojih otrok. Cerkev mora postati bolj misijonarska. Pri tem je treba, da sodelujemo vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. Vsi smo eno Božje ljudstvo. Vsem nam je glava Kristus, duša Sveti Duh, srce sveta Evharistija, za mater pa imamo Devico Marijo. Najprej je treba, da vsak začne pri sebi.