Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 29. avgust 2019

ODMEVI 3.


Iz srca se vam zahvaljujem za poslana čudovita in spodbudna pričevanja o molitvah. To večkrat prebiram in širim naprej. Posebej se vam zahvaljujem za darovane gregorijanske sv. maše za mojega sina, ki je umrl za posledicami prometne nesreče. Zdaj je pri Bogu in sva združena v molitvi. V veri grem naprej in zaupam v Božjo previdnost; v moč molitve! Za vse se zahvaljujem Gospodu, ker je Dober; vekomaj traja njegova Dobrota …
Magdalena

torek, 27. avgust 2019

ODMEVI 2.


Letošnji post je bil zame najlepši. Delala sem devetdnevnico k Jezusovemu trpljenju. Ko molim, najraje mislim na Jezusovo trpljenje. Zato sem se darovala zanj. V naši farni cerkvi imamo velik križ z Jezusom na njem. Od zadnje klopi sem po kolenih romala do njega, ga objela in poljubila ter se ob njem zjokala. Tako se hočem darovati za svoje grehe in grehe sveta. Vsemogočni mi je dal že toliko milosti, da ne morem biti zanje dovolj hvaležna.
M. Ž.

nedelja, 25. avgust 2019

ODMEVI 1.


V Domu starejših smo se s prostovoljci navadili, da se v začetku zberemo pred Najsvetejšim, se mu skupaj poklonimo in gremo od Njega skupaj na delo služenja. Ena izmed prostovoljk moli med zbiranjem v kapeli rožni venec, ostali pa pomagajo voziti invalide na vozičkih.
Eden izmed prostovoljcev je 91-letni Janez. Od leta 2016, ko smo začeli z vsakdanjo molitvijo pred Najsvetejšim, ves čas zelo zvesto pomaga.
Danes je bil pri zdravniku na pregledu za sestavo kosti. Zdravnik mu je dejal, da se je stanje glede na prejšnje zelo izboljšalo in da naj to, kar dela, kar pridno nadaljuje. Zdravnik seveda ni vedel, kaj v resnici dela.
Res je, da je g. Janez kljub 91-letom presrečen, da lahko na ta način služi Gospodu. Božja roka ima zdravila brez stranskih učinkov. Bogu hvala.
Mojca

petek, 23. avgust 2019

DOMAČA ZDRAVILA Osteoporoza


Osteoporoza je bolezen z zmanjšanjem kakovosti in količine kostnine, kar oslabi kosti, da se zlomijo že pri navadni obremenitvi ali najmanjših poškodbah. Je izrazito vezana na spol, saj je do trikrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Predstavlja pomemben dejavnik tveganja za zlome, zlasti vretenc, kolkov, zapestij in nadlahtnic.
Za stalno prilagajanje kosti skrbita dve skupini kostnih celic: osteoklasti, ki kosti razgrajujejo in dajejo mesto novi kostni masi. Osteoblasti – celice, ki vgrajujejo novo kostno maso.
Do 35. leta starosti obe vrsti delujeta enakomerno oziroma usklajeno. Po tej starosti pa je nastajanje počasnejše od razgrajevanja, kar povzroča zmanjšanje kostne mase. Pogosto je pri tem vzrok v prenehanju aktivnosti jajčnikov in s tem izločanja estrogenov, ki zavirajo razpadanje kosti.
Dejavnike nastanka osteoporoze lahko razdelimo na tiste, na katere ne moremo vplivati: starost, spol, dednost; in tiste, na katere imamo vpliv: kajenje, prekomerno uživanje alkohola in kave, premalo telesnega gibanja, prehrana, ki v sodobnem času pogosto vsebuje preveč živalskih beljakov ter premalo za kosti pomembnih vitaminov in mineralov, kot so kalcij, kalij in magnezij.
Osteoporoza je lahko tudi posledica pomanjkanja spolnih hormonov in prekomernega delovanja nadledvičnih žlez, ščitnice in žlez obščitnic. Pojavlja se lahko pri vnetnih boleznih črevesja, kroničnih boleznih jeter in ledvic, po presaditvi organov in pri anoreksiji nervozi.
Osteoporoza je potuhnjena bolezen, ker v začetni fazi ne povzroča težav – ne boli. Zato lahko traja desetletja, preden je odkrita. Pri napredovanju obolenja pa se pojavljajo:
1.      bolečine, predvsem v prsnem delu hrbtenice in križu,
2.      nočni krči v mečih in stopalih,
3.      bolečine v kosteh,
4.      ukrivljenost hrbtenice,
5.      pogosto razbijanje srca,
6.      zgodnje sivenje las.
Po odkritju osteoporoze je potrebno začeti z zdravljenjem. Poleg zdrave uravnovešene prehrane, bogate s kalcijem in vitamini, zlasti A, C, D in K, je potrebna ustrezna telesna aktivnost, redno gibanje na soncu, zadostna količina počitka.
Z zelišči si lahko pomagamo z zaviranjem napredovanja osteoporoze. Čajna mešanica pri osteoporozi naj vsebuje list koprive, zel rmana, zel tavžentrože, list rožmarina, list trpotca, list plahtice in zel pelina.
Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.
Sitik d.o.o.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

sreda, 21. avgust 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (5)

Preko velikega trga smo šli naprej in gledali na vse strani. V nekem kotu se je svetlikal lep zelo vitek pozlačen stolp. Lahko bi rekel zvonik, a je bil preveč vitek, da bi bilo prostora za zvonove. Silvo nam je razložil, da je to Admiraliteta. Najbrž je to kakšna šola za visoke oficirje. Poleg nje se je svetila kupola neke velike cerkve, ki smo jo obiskali naslednji dan. Imenuje se Izakijevski sabor.
Na veliki ploščadi je bilo živahno. Veliko je bilo turistov, a tudi delavcev, ki so nekaj pripravljali. Videti je bilo, kot da pripravljajo za kakšno veliko prireditev. Polno je bilo ograj in drugih elementov, ki so jih raznašali in razvažali na različne kupe.
Šli smo čisto do levega vogala Ermitaža in ob njem še naprej. To je mogočna zgradba, ki si jo je vredno ogledati.
Ob Ermitažu smo prišli do reke. Imenuje se Velika Neva. Pravzaprav smo šli po ulici med Ermitažem in Admiraliteto. Pred Zimskim dvorcem je prometna cesta, ki vodi do mostu in naprej čez Nevo. Hotel sem narediti vsaj kakšen posnetek Ermitaža od spredaj, od reke. Dogovorili smo se, da me bodo počakali. Stekel sem čez cesto, ko je bil zaprt semafor. S širokokotnim objektivom sem naredil nekaj posnetkov Ermitaža. Toda bil sem preblizu. Ermitaž je res ogromna zgradba, prevelika tudi za širokokotni objektiv. Ker sem že bil na drugi strani, sem se obrnil še v nasprotno smer. Bil je čudovit prizor. Sonce je pravkar zašlo. Oblaki, kolikor jih je bilo, so bili trdeče obarvani. Na obzorju sta se izrisovali dve kupoli. Visoko v nebo pa je štrlel ozek in oster zvonik. Zdelo se je, da je predrl rdečino oblakov in segel visoko do modrega neba. Pred njim pa se je na gladini Neve svetilo nekaj jadrnic. Jadra so bila osvetljena z različnimi barvami. Ena modro, druga rdeče, tretja pa so sijala v beli barvi.
Na mostu čez Nevo je bilo polno ljudi. Ta most se še danes dviga in spušča. Silvo nam je rekel, da vsak dan ob določeni uri. Takrat se zberejo ob mostu velike množice in gledajo ta prizor. Pravijo, da je nekaj posebnega. Cesto zaprejo in s posebnimi napravami dvignejo obe polovici mostu, kot bi odprl vrata.
Prav potruditi sem se moral, da sem prišel nazaj čez cesto. Bilo je že pozno, zato smo morali nazaj. Toda ko sem se obrnil, sem zagledal čudovito modro nebo. Pa ne od dnevne modrine. To je bila nočna modrina, ki se pojavi določen čas po sončnem zahodu. Temu fotografi rečejo »blu light«, modra svetloba. To je nekaj drugega kot dnevna modrina neba. Na fotografijah ta modra svetloba prav živo modro žari. Pri nas ne traja dolgo, mogoče največ petnajst minut. Potem pa se nebo obarva vedno bolj temno in nazadnje črno.

Spet smo šli nazaj mino Ermitaža. V daljavi sem zagledal polno luno, ki je komaj prilezla izza streh. Toda bila je tako nizko, da je ni bilo mogoče fotografirati. No, seveda se jo je dalo fotografirati. Toda jaz bi jo hotel imeti nad lepimi dvorci, ki so nasproti Ermitaža. Toda bolj ko smo se bližali kraju, kjer je bil lep pogled na dvorce, bolj je izginjala luna za strehe. Je pač ne bo na slikah, sem se potolažil.
Na ploščadi pred dvorcem so se svetlikale kočije, ki so bile lepo razsvetljene. To bi bila romantika, peljati se naokoli v tako lepo razsvetljeni kočiji! Naredil sem nekaj posnetkov. Kmalu pa sem opazil, da so se začele prižigati cestne svetilke. Torej najlepši prizori šele pridejo. Tudi stavbe so počasi začele žareti v toplih barvah in so z modrim nebom ustvarjale čudovit kontrast. Bilo je čarobno lepo. Ermitaž se je zasvetil, kot bi bil ves v zlato oblečen. Modro nebo je žarelo nad njim. Tudi druge stavbe so bile kakor v zlato obleko odete. Ljudje, ki so se sprehajali po ploščadi, so risali skoraj zabrisane sledi na sliko. Kakor bi bili neke sence, ki jih ni mogoče več prepoznati. Ali kakor duhovi skoraj brez telesa, saj se je skoznje lahko videlo.
Nismo bili edini na ploščadi. Zdi se, da ljudje vedo za te čarobne trenutke, saj je bilo veliko ljudi, ki so gledali in se pogovarjali. Tudi mi smo se ustavili za nekaj časa. Izkoristil sem ta postanek in naredil več fotografij na vse mogoče strani.
Angel na vrhu stolpa je kakor igla prebadal čudovito modro nebo. Križ, ki ga je imel v roki, je bil kakor nož, ki je živo zarezal v modrino nočnega neba. O, pa ne samo v nočno nebo, tudi v prostor nad Rusijo, tudi v srca ljudi. Spraševal sem se, kdo je bil na tem stolpu, ko je revolucija hotela pomesti z vsem, kar je bilo božjega. Z vsem, kar je dišalo po krščanstvu. Gotovo so dali gor kašnega revolucionarja, ki so ga naredili za boga. Mogoče je bil tam na vrhu Lenin? Ali kdo drug? Gotov sem, da angel ni ostal tam zgoraj, saj je njegov križ preveč pripovedoval o Tistem, ki si je upal sprejeti krivično obsodbo in se je pustil križati. Da, pustil se je križati nam ljudem, ki smo ga obsodili na smrt. Kakšno norost smo naredili. Ljudje smo se spravili križati Boga! Toda Bog nam tega ni zameril, ni se razjezil in poklical ogenj z neba. Mirno je sprejel krivično obsodbo in pokazal, da nas ima rad tudi takrat, ko ga mučimo, ko smo mu nezvesti.
Da, vrgli so angela z vrha stolpa in ga odstranili. Mogoče so njega in njegov križ pretopili v topovske granate? Tistega, ki so ga postavili gor, je odnesel veter. Ko je prišel čas, so ga sneli in angel se je vzpel nazaj na steber. Spet je visoko povzdignil križ in začel govoriti ljudem o Jezusu, ki je bil za nas križan. Vsak dan pripoveduje mimoidočim, da je le v znamenju križa odrešenje. To je znamenje, ki bo ostalo na veke, saj je znamenje neizmerne ljubezni Boga do svojega ljudstva. Ne, križ ne more zbledeti. Ne more izgubiti svoje pričevalne moči. Lahko ga podirajo, uničujejo, toda vedno znova vstaja, ker je znamenje vstajenja. Tudi danes mečejo križe s cerkva, s stolpov. Razbijajo jih in se zgražajo, da jim jemlje njihov mir. Seveda jim jemlje mir, saj jih spominja, da je samo v križu mogoče najti mir in pravo ljubezen. Jezusov križ je znamenje, ki nas spominja na ceno našega odrešenja. Tudi če uničijo in razbijejo materialni križ, duhovni križ še vedno ostane globoko zarisan v stvarstvo in človekovo srce.
Angel je stal preroško na vrhu visokega stolpa. V eni roki je držal križ, drugo roko pa je imel iztegnjeno, kot da nam hoče nekaj dati, ali kaj pomembnega povedati. Gledal je na Zimski dvorec ruskih carjev in na ljudi, ki so stali spodaj in uživali lepoto večera.
p. Branko Petauer