Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 23. junij 2019

Razmišljanja ob zmedi

67. Stopnje razkroja
Razvrednotenja besed, denarja, čustev,
ki jih pozna današnji svet – kot da so del razvoja,
so le različne stopnje istega razkroja.

68. Revščina
Vzrok revščine, tako duhovne kakor tvarne,
pogosto sta nezmernost in sebičnost nekaterih,
lahko pa tudi je zanikrna brezbrižnost in nevednost drugih.

69. Napuh
Med željo prvega človeka,
ki hotel je postati sličen Bogu,
in med sodobnikov zahtevo,
ki hočejo visok življenjski standard
z malo ali z nič napora, je podobnost.
Obe sta se rodili iz napuha,
ki ceni sebe previsoko,
prezira omejitve, ki so del narave,
a končno povzroči le razočaranje in bolečino.
dr. Marko Kremžar

sobota, 22. junij 2019

Vir največje moči II/4 »Vrata nebeška«

Advokat je ležal na smrtni postelji. Čeprav je bil vzgojen v krščanski veri, se ji je že pred davnimi leti odtujil. In prišel je do prepričanja, da nič več ne veruje. Bolezen in trpljenje pa sta spremenila njegovo mišljenje. Ko so zdravniki obupali nad njim, se je kot kristjan skušal pripraviti na smrt.
Če bi kdo v takem položaju pomišljal kar naravnost prositi Boga za milost spreobrnjenja in srečne smrti, naj posluša nekoliko prilagojeno in skrajšano zelo staro mehiško ljudsko legendo.
Naš Gospod je nekega dne poklical k sebi svetega Petra in mu dejal: »Peter, dal sem ti ključe nebeškega kraljestva, da se zanimaš za tiste, ki prihajajo noter, da bi nebeških meja ne prestopil nihče, ki nima svojega potnega lista v redu. Že nekaj dni opažam v nebesih zelo sumljive obraze. Povedali so mi, da so komunisti ali revolucionarji. Ni prav, da spuščaš take ljudi v nebesa.«
Sveti Peter se je popraskal po glavi in je potrt odgovoril: »Gospod, tudi jaz sem isto opazil. Ampak zagotavljam ti, da teh ljudi jaz nisem spustil noter. V prihodnje bom še bolj pazil in poskušal dognati, kako so se ti barabini vtihotapili v nebesa.«
Od tega dne se sveti Peter ni več ganil od nebeških vrat, vedno je hranil pri sebi ključe, ki so odpirali nebeška vrata. Nekega popoldneva je sedel na klopi in se delal, kakor da bi dremal, pa je s pol odprtim očesom videl, da se nebeškim vratom neslišno približuje preblažena Devica, ki je, misleč, da Peter spi, z zlatim ključkom odklenila mala stranska vratca zraven glavnih nebeških vrat. Komaj jih je odprla, se je usula noter cela drhal razcapanih, pokvečenih in zamazanih potepinov. Sveti Peter pa plane ter nebeški Kraljici z vsem spoštovanjem, vendar odločno pove: »Gospa, saj vendar veš, da je tvoj Sin nebeške ključe zaupal meni in da ne mara, da bi prihajali noter ljudje, ki svojega potnega lista nimajo v redu. Enkrat me je že okregal, ker je videl tod hoditi nekaj zelo sumljivih ljudi. Ti pa odpiraš vrata tem capinom!« »No, no, Peter,« ga miri Devica, »tile siromaki so me prosili, da bi smeli vstopiti v nebesa, pa bi jih rada priporočila svojemu Sinu. Govorila bom z njim, pa boš videl, da mi tega ne bo zameril.« Sveti Peter je že hotel nekaj ziniti, pa se je spomnil, da bi tudi on ne prišel v nebesa, če bi zanj ne prosila Marija. Zato se je molče obrnil, si obrisal solzo z lic in šel Gospodu poročat, kaj se je zgodilo.
»Gospod,« je rekel sveti Peter Jezusu Kristusu, »sem že dognal, kdo odpira vrata tem nezaželenim ljudem, o katerih si mi zadnjič govoril. Gospod, tisti, ki jih noter spušča, je sveta Devica, tvoja dobra Mati!« »Če je pa tako,« je naš Gospod smeje se odgovoril, »res ne morem nič reči. Saj sem ji sam dal tisti zlati ključek, da lahko odpira stranska vrata tistim, ki jo kličejo na pomoč. Saj zato ji tudi po pravici pravijo 'Vrata nebeška!' Nič ji ne morem odreči, kar me prosi. Kar ona stori, je dobro!«
C. M. de Heredia

petek, 21. junij 2019

Misli sv. Bernarda

Bog deluje po preprostih.
Peter in njegov brat Andrej, Jakob in njegov brat Janez in vsi drugi učenci niso prišli k Jezusu iz govorniških ali modroslovnih šol, in vendar je Odrešenik po njih reševal svet. Ni jih rešil zaradi njihove modrosti, ki bi bila večja kot vseh drugih ljudi, kakor je neki svetnik rekel sam o sebi, ampak zaradi vere in krotkosti; celo za svetnike in učitelje jih je naredil. In svetu niso pokazali poti življenja z bleščečimi govori ali učenimi besedami človeške modrosti, ampak Bogu je bilo všeč, da je verne rešil z nespametjo njihovega oznanjevanja, ker ga svet v svoji modrosti ni spoznal.

Znanje in dobra dela
Na svetu so ljudje, ki hočejo spoznavati edino s tem namenom, da vedo; to je grda radovednost. Drugi hočejo spoznavati, da bi bili sami znani; to je grda nečimrnost … Potem so taki, ki hočejo spoznavati, da bi svoje znanje prodali, na primer za denar ali za slavo; to je umazan dobiček. So pa tudi taki, ki hočejo s svojim znanjem druge duhovno Bogatiti; to je ljubezen. In končno so taki, ki hočejo s svojim znanjem sami duhovno Bogateti.
Med vsemi temi sta samo zadnji dve vrsti ljudi, ki ne zlorabljajo svojega znanja, marveč si ga hočejo pridobiti za to, da bi kaj dobrega storili.

četrtek, 20. junij 2019

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (12) Ne vpelji nas v skušnjavo temveč reši nas hudega

Predzadnja prošnja ima zelo čudne besede: Ne vpelji nas v skušnjavo. Kako bi Bog, ki je ljubezen sama, mogel človeka voditi v skušnjavo? Bog ne more skušati s skušnjavo. Nekateri narodi to drugače prevajajo. Ne pusti, da pademo v skušnjavo, ali: ne pusti, da pademo v skušnjavi. To bi lahko bolje razumeli. Bog je dober in daje moč takrat, ko je najbolj potrebno. Človek posebej potrebuje njegovo bližino, ko je v skušnjavi. Takrat je nevarnosti, da pade. Če te takrat Bog varuje in ti da moči, je vse dobro.
Zadnja prošnja nam spet pove, kako zelo je bil Jezus pozoren do nas. Ko nam je izročil to molitev, je v njej zbral vse prošnje, s katerimi bi lahko Očeta prosili za vse svoje potrebe. Vedel je, da smo slabotni, da padamo v skušnjavah. Zato nas je naučil, naj se v nevarnostih zatekamo k Očetu po pomoč. Oče je gotovo ne bo odrekel, saj nas ima rad iz vsega srca. Jezus je vedel, da odločanje ni vedno lahko, saj nas mikajo vse vrste reči. Božja izbira ni vedno za človeka najbolj zanimiva. Človeka mika tisoč drugih reči. Po prvem grehu je odnos z Bogom nekoliko skrhan. S človekove strani ga je treba vedno obnavljati in graditi. Zato je Bog pogosto izbira med izbirami. Če se človek sam ne potrudi – seveda s pomočjo Božje milosti – da bi Boga postavil najvišje v svojem življenju, bo vedno znova padal. Potrebna je osebna odločitev za Božje. Človek običajno pretehtava, kaj mu bo prineslo več koristi. Toda žalostno je, da se pogosto odloči za časne koristi, ki so kratkotrajne.
Lahko pa bi besede in ne vpelji nas v skušnjavo razumeli tudi na drugačen način. Pomenijo lahko, da nas Bog tako čuva, da nas ne pripelje niti v bližino skušnjave. To je mogoče. Če bi tako razumeli to prošnjo, bi imeli res jasno spoznanje, kaj se lahko zgodi v skušnjavi. Človek bi se zavedal, da lahko v skušnjavi hitro pade, zato se ji bo na daleč izognil. Skušnjavo je treba takoj na začetku odbiti. Ni se dobro pogajati, koliko se sme popustiti. Takoj, ko se začne popuščanje, skušnjava postane vedno bolj vabljiva. V popuščanju človek misli, da niti ni tako nevarna, zato je padec blizu.
Popolnoma na mestu je, da se zavedamo lastne šibkosti in prosimo Boga, naj nam niti v bližino skušnjave ne dovoli priti. Bog to seveda rad naredi, toda odvisno je spet od človeka samega. Samo človek lahko zavestno in svobodno zavrne skušnjavo, seveda z Božjo pomočjo. Če to stori takoj na začetku, je veliko bolje, kot da se s skušnjavo »pogovarja«. Ko se začne pogovarjati, ga skušnjava že na nek način omreži. Začne se zapletati v njene niti. Bolj ko se zaplete, bolj težko se je rešiti iz teh niti. Zato v tej prošnji lahko razumemo tudi željo, da nam dá Bog toliko moči in spoznanja, da bi se bili sposobni skušnjavi takoj zoperstaviti. Takrat je največ možnosti za uspeh.
Skušnjava pričara človeku vabljivi svet. Svet ima mnogo mikavnih reči. Posebej pogoste so skušnjave v zvezi z imetjem in slavo. Te lahko človeka tako omrežijo, da je vse njegovo delovanje usmerjeno samo v pridobivanje in množenje imetja. To lahko postane človeku bog.
Drugi vir skušnjav prihaja iz človeka samega. To je padla človekova narava, ki ni več usmerjena k Bogu. Razna poželenja lahko človeku tako zagospodujejo, da jih ni več sposoben krotiti. Hiti, kamor ga vlečejo, in se peha, da bi čim več užil. Poželenja so dobila moč nad človekom, ko je ta prvič zatajil Boga. Kakor da bi v notranjosti pretrgal vezi, s katerimi so bila poželenja zvezana. Sedaj imajo moč, da se razbohotijo in človeku zagospodarijo.
p. Branko Petauer

sreda, 19. junij 2019

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo.

Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Naj Kraljica rožnega venca spodbudi čimveč njenih hčera in sinov, ki se bodo odločili, da bodo molili za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. V večnosti bomo spoznali, kolikerim in katerim je naša molitev pomagala, da so se odločili in postali duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke ter na tej poti vztrajali do smrti. To je sicer ozka pot, na katero vabi Gospod Jezus, a zvestim in velikodušnim prinaša Božjo srečo na tem in prihodnjem svetu. Bog nas vadi v potrpežljivosti. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.