Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 8. junij 2019

Razmišljanja ob zmedi

64. Razvrednotenje
Inflacija denarja je varljiva sanja,
da bomo od države kaj zastonj dobili,
je otipljiv izraz neskladja
med tem, kar nam obljublja
in kar nam lahko posreduje neka vlada;
a hkrati tudi nas zavaja,
ko mislimo, da potrebujemo vse, kar želimo;
in da nam več pripada,
kot to, kar smo si z delom zaslužili.

65. Trdnost vrednot
Brez trdnih in nespremenljivih opor,
ki dajo jih družbi moralne vrednote,
pričenja se širiti dvom o slehernem redu,
o vrednosti dane besede,
podpisa pogodbe in sodbe sodnikov.
Nered pa odganja ustvarjalne napore,
pripravlja pogoje za vlado nasilja.

66. Teženja po neskončnosti
Nič končnega ne umiri človeka.
K neskončnosti se moremo usmerjati s poglabljanjem,
kar je naporno,
zato jo mnogi skušajo dosegati s seštevanjem,
kar je brezupno.
Medtem, ko vodi prva pot v poznanje stvarstva
in s tem v postopno rast,
pripelje druga, ko postane strast,
do razvrednotenja nabranega bogastva.
dr. Marko Kremžar

petek, 7. junij 2019

Vir največje moči II/3 Znane podobe

Angel luči, ko jo je izgubil, se je spremenil v kneza teme. Boj na življenje in smrt se je začel med njim, ki je Luč sveta, in med močjo teme. Satan in vsi njegovi tovariši, bodisi da so pripadali temu svetu ali pa peklu, vsi ti, vsa moč teme se je borila zoper Kristusa. Ta pa ni maral, da bi mu v tem boju pomagali niti njegovi s tega sveta, niti angelski duhovi. Kristus je imel v rokah orožje, mogočnejše kakor vsakršno drugo, da premaga sovražnike: molitev! – »Nadel si je vso Božjo bojno opravo, da se je mogel ustavljati vsem hudičevim zvijačam; kajti ni se mu bilo treba bojevati zoper kri in meso, marveč zoper hudobne duhove v podnebju« (Ef 11–12). Zato je rekel Petru: »Spravi svoj meč v nožnico … Ali misliš, da ne bi mogel prositi svojega Očeta in bi mi poslal več kot dvanajst legij angelov?« Ampak vzel je čelado zveličanja in meč Duha in vztrajno ter goreče pošiljal prošnje k Bogu (Ef 6,17–18). S tem mečem je zmagal v najhujši izmed bitk, ki sta jim kdaj bila priča nebo in zemlja, čeprav je moral prej pretrpeti smrtne muke. V to temo je zasvetila luč, in Jezus je jasno spoznal Očetovo voljo. Kakor grešnik je moral umreti na križu. »Kako naj se sicer izpolnijo pisma,« je rekel Petru, »da se mora tako zgoditi«?
Poštenjaka nič bolj ne zaboli, kakor če ga obsodijo, da je razbojnik. Hudič je vedel, da bo Kristus najbolj trpel, če ga bodo prišteli med grešnike; zato je tudi hotel, da so njegovi pomagači Kristusa prijeli, kakor bi bil razbojnik. »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel pri vas v templju in učil, in me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se spolnila pisma prerokov« (Mt 26,55–56). Kristus je že iz vse svoje duše spregovoril svoj »Zgodi se« – »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Telesne muke, ki jih je Kristus trpel med svojim trpljenjem, krivice, ki so mu jih prizadeli, Peter, ki ga je zatajil, vse to je v njegovem duhu zastiralo tisto misel, ki ga je najbolj mučila: da bo moral pred svojega Očeta kot grešnik. Ko pa se je približal trenutek smrtne muke, je peklenski boj postajal vedno hujši in hujši. Satanovi agentje, podžgani od njega, so Jezusa križali med dvema razbojnikoma, ki sramotita svojega »tovariša« in ga hkrati dolžita, da morata zaradi njega to muko prestajati prej, kakor bi jo sicer.
Jezus na križu pa moli, moli kar najprej … Moli zanje, ki ga preganjajo in se iz njega norčujejo, moli zanje k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Obrekujejo me … imajo me za razbojnika, kakršna sta ta dva … Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj govore…
In Jezus je spregovoril: »Žejen sem!« Tedaj je zaslišal glas enega izmed razbojnikov, ki sta bila z njim križana, kako govori svojemu tovarišu: »Kaj? Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? Midva prejemava po pravici, primerno temu, kar sva storila, ta pa ni storil nič hudega … » Razbojnik je Jezusu izkazal pravico …
Zadnja molitev, ki jo je Jezus moral uslišati na zemlji, je bila molitev razbojnika, ki je njemu izkazal pravico.
Nato je razbojnik ogovoril Jezusa: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«. Ta srečni razbojnik je Kristusu še kar naprej izkazoval pravico s tem, da ga je priznal in razglasil za Kralja in je tako rekoč vložil prvo prošnjo, ki jo je Kristus moral ugodno rešiti, kakor hitro pride v svoje Kraljestvo.
In Jezus mu je odgovoril: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,39-43).
Ravno ob tistem času, ko je boj najbolj strašno divjal in ko se je ves peklenski bes ob sodelovanju Judov zaganjal v Kristusa samega, je ta boj ustavila molitev drugega Juda, razbojnika, ki je Kristusu izkazal pravico in ga spoznal za nedolžnega ter celo za Kralja. Tako je Kristus, križan kot grešnik in hudodelec, postal Kralj slave in je svojo prvo pomilostitev podpisal s svojo krvjo, ki jo je pravkar prelival. »Si razbojnika odrešil, tudi moj up boš utešil!«
To je bila ura »moči teme« …
Zmagoslavje razbojnikove molitve na križu je moralo raztogotiti Satana, kneze in sile teme ter njihove pomagače, kateri so zato, da bi bil boj še strahotnejši in da bi pokazali svojo moč, vso zemljo pokrili s temo od šeste do devete ure, to je od poldneva do treh popoldne (Lk 23,44).
Če nas nočni mrak kdaj navdaja s strahom, kadar je naša duša v skrbeh, povzroči tema sredi dneva pravo grozo. Hkrati s zunanjo temo je umirajočega Zveličarja še bolj mučila duhovna tema.
In spet se mu je približal Satan in ga nadlegoval: Če si Božji Sin, zakaj si prištet med razbojnike? Zakaj si križan, če nisi razbojnik? O, hudobni sin, poglej, v kakšni sramoti puščaš tisto, ki ti je dala življenje. Kako naj verjame, da si nedolžen, ko pa vidi, da te je obsodilo najvišje sodišče izvoljenega ljudstva? Hudobni sin, le glej, kako puščaš svojo mater.«
In Jezus se v svoji strašni smrtni muki obrne k Mariji, ki stoji ob križu in jo priporoči Janezu: »Glej, tvoja Mati!« »Slepar, hinavec,« ponavlja Satan, porogljivo rjovejo njegovi pajdaši: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe! Če si Božji Sin, stopi s križa!« (Mt 27,39).
Satan pa ponavlja: »Slepar, goljuf!«
Veliki duhovniki se mu naprej rogajo: »Če je Izraelov Kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj« (Mt 27,41). In Satan ponavlja: »Hinavec, naj zdaj pride tvoj Oče in te reši. On, ki te vedno usliši, naj zdaj pride, naj le pride«.
V tistem hipu je Zveličarjevo srce obdala gosta tema, ko se je božanstvo umaknilo, da bi človek sam trpel. Jezus ni nič več videl ne spoznal, klical je k Očetu, pa se je zdelo, da mu ne odgovarja. Njegova molitev se je zdela brez haska in uspeha.
Satan pa se je spet rogal: »Le kliči, kolikor hočeš, svojega Očeta, saj vemo, da Bog grešnikov ne usliši, ti pa si grešnik in hinavec. Tvoj Oče te je zapustil.«
V svoji veliki potrtosti brez vsake tolažbe Jezus zakliče s psalmistom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Nato je svoje oči povzdignil proti nebu: »Vse je dopolnjeno!« Izvršil sem tvojo voljo! »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« S to molitvijo je Kristus nagnil glavo in izdihnil. »In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli in veliko teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo.«
Ko so stotnik in ti, ki so z njim Jezusa stražili, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in so govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« (Mt 27,45–54). Kristusova molitev je bila uslišana. Odrešenje sveta je bilo dovršeno, in sicer tako, kakor je sklenil in odločil Oče.
C. M. de Heredia

četrtek, 6. junij 2019

Misli sv. Bernarda (44) Združenje s Kristusom

Če je kdo med nami tak Božji ljubljenec, da hrepeni, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom, in če je njegova želja velika, želja goreča in misel neprestana: ta bo gotovo sprejel Besedo pod podobo Ženina v času obiskanja, to se pravi ob uri, ko bo znotraj začutil, da so ga objele roke modrosti in da mu od tod priteka sreča svete ljubezni, čeprav v izgnanstvu telesa, le deloma in v času, za malo časa. Ko smo ga z bedenjem, z mnogimi prošnjami in z močno ploho solz priklicali in že mislimo, da ga držimo, se nam naglo izmakne.
Če ga ponovno v solzah iščemo, nam pride naproti in se da prijeti, ne pa zadržati ter zopet hipoma izgine iz rok.
In če vdana duša ne neha s prošnjami in solzami, se zopet vrne, da ne bi bile vse njene prošnje zaman; toda vnovič izgine in se ne prikaže, razen,če ga duša zopet išče z vsem hrepenenjem.
Tako se je torej mogoče v tem telesu veseliti pogostne Ženinove navzočnosti, toda ta radost ni nikoli popolna, kajti kakor je duša vsakega obiska vesela, tako je ob ločitvi žalostna.
Seveda ne bo takšne Ženinove navzočnosti niti prehodno deležna vsaka duša, marveč samo tista, ki se z globoko vdanostjo, gorečim hrepenenjem in najnežnejšo ljubeznijo izkaže kot nevesta, vredna, da jo obišče Beseda v vsej svoji lepoti in v podobi ženina. Kdor pa še ni dosegel take stopnje ljubezni, ampak je ob spominu na svoja nekdanja dejanja globoko skrušen, bo z bridkostjo v duši govoril Bogu: »Ne obsojaj me« (Job 10,2), ali če ga morda še vedno nevarno skuša lastno poželenje, ne išče Ženina, ampak zdravnika. Zato tudi ne bo deležen poljubov in objemov, ampak olja in mazila kot zdravila za svoje rane.
Nagovori o Visoki pesmi

sreda, 5. junij 2019

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (11)

Zagotovilo, »kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, Jezus ni dodal v očenaš zato, da bi nam grenila življenje. To je resen opomin, da smo dolžni biti usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Če se zavedamo prošnje, ki smo jo izrekli, nas besede obljube še bolj postavijo na trdna tla. Razodevajo nam, da je nebeški Oče neskončno usmiljen, a isto pričakuje tudi od nas. Tudi mi mu moramo biti podobni, sicer je naša podobnost Bogu zlagana. Ker hrepenimo, da bi ljubezen izkazovali, razdajali, je odpuščanje bližnjemu čudovita priložnost za to delo. Resničnost je seveda drugačna. Kot je delavec iz prilike hitro pozabil na gospodarjevo usmiljenje, tudi ljudje pogosto pozabljamo, kolikšno usmiljenje nam je izkazal Oče. Svojemu bližnjemu bi najraje zaračunali vse z obrestmi vred. Za usmiljenje pa v srcu ni prostora.
Kaj naj torej storimo? Ali teh besed ni treba vzeti čisto zares? Ali je Jezus nekoliko pretiraval? Nič ni pretiraval. To je storil zato, ker nas tako dobro pozna. Ve, da smo slabotni in vsak trenutek potrebni usmiljenja. Ko prosimo, ga tudi prejmemo. Vedel je, da smo tudi pozabljivi, ko gre za odpuščanje bližnjim. Zato nas v tej obljubi tako pogosto spominja na naše dolžnosti. Ko bi jo vedno izrekli z iskrenim srcem, bi nas morala v globino srca pretresti.
Na koncu prilike Jezus pove besede: »In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Oče se lahko razjezi. Ker je izkazal usmiljenje tistemu, ki prosi, je obdarovani dolžan usmiljenje izkazati. V tej naši napaki se vidi trdota človeške narave. Človek bi bil rad pravičen in dobil nazaj tisto, kar mu pripada. Pri tem pa ne pomisli, koliko je prejel. Jezusove besede nakazujejo, da bomo prejeli toliko odpuščanja, kolikor ga bomo podelili, izkazali. To je resno sklepanje, saj nam jasno pove, da je možnost, da ostanemo brez odpuščanja.
Življenje ni kupčkanje z Bogom. Življenje je resna stvar, ki se dogaja sedaj in tukaj. Noben trenutek se ne povrne, nobena priložnost se ne ponovi. Če danes nisem izkazal usmiljenja, bo zadolžitev ostala. Zato je treba bolj modro ravnati v naslednjem primeru. Modrost pa je v izkazovanju usmiljenja. Treba je prerasti sebičnost in drugemu izkazati ljubezen. Ljubezen ni samo pravljično lepa, ki človeka očara do pijanosti. Ljubezen je pogosto tudi težka, zahtevna in boleča. Tudi Boga boli, ko ne sledimo njegovi ljubezni. Škoda, ker si na ta način grenimo življenje in postavljamo svojo večnost v nevarnost. Sami sebe obsojamo, ker nočemo biti usmiljeni. Sebe samega izganjamo izpred Božjega obličja. Zato se srečanja z Bogom ne veselimo. Mnoge je groza umirati, ker iz podzavesti vstajajo neporavnani računi zaradi lastne trdosrčnosti. Ni Bog kriv, da ne bomo videli njegovega obličja, kriv je vsak človek sam.
p. Branko Petauer

torek, 4. junij 2019

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo le za eno zrno. Pridružimo se molitvi, ki jo je poslala Olga: Dobri Bog, prosim, brani pred zapeljevanji hudega duha, varuj pred posvetnimi zankami in ohrani v trdni stanovitnosti vse naše drage duhovnike, redovnike, redovnice, diakone, vse Tebi in Tvoji Materi posvečene, vse, ki kakorkoli služijo v Tvojem vinogradu. Podari jim evangeljsko veselje in obilno jih blagoslovi z darovi Svetega Duha. Pomnoži njihovo rodovitnost apostolata in vseh dobrih del. Posvečuj jih iz dneva v dan; naj bodo sol zemlje in luč sveta, naj nas z zgledom, besedo in molitvijo vodijo k Tebi. Pomnoži njihove vrste in pošlji novih delavcev na svojo žetev, da sedanji ne omagajo pod težo velikih bremen.