Fatima

Za Marijo iz Fatime v svojem otroštvu nisem nikoli slišala. V času njenega prikazovanja je divjala 1. svetovna vojna. Moj ded je bil tedaj v ruskem ujetništvu, babica se je na kmetiji sama z ostarelo taščo in dvema majhnima otrokoma, ubijala kakor je vedela in znala. Očitno tudi v času odraščanja glas o Fatimi ni segel do moje matere. Česar pa o svetih rečeh ni vedela ona, tudi jaz nisem vedela. V mojem otroštvu smo se tako z molitvijo zatekali k našim starim preizkušenim svetnikom. Potem pa se je kar iznenada razširilo vedenje o Mariji iz Fatime in s svojimi sporočili človeštvu seglo globoko v našo zavest.

Naj bo torej Marija iz Fatime moja zavetnica. Morda mi moja mati prav zato ni izbrala nebeške priprošnjice, da sem se lahko odločila sama.

Valerija Ravbar

Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.

Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.

Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.

Vse »moje« Marije

Marijino ime

Moji babici je bilo ime Marija. God je imela 8. septembra, ko je na koledarju zapisan velik praznik – rojstvo Device Marije. Ko sem bila otrok, me je mama na ta dan poslala, da sem ji nesla steklenico brinjevca. Danes, pol stoletja po njeni smrti, ji na ta dan prižgem svečo na grobu. Tudi moji materi je bilo ime Marija. Rodila se je 16. julija, na sam god Karmelske Matere Božje. Zelo je bila ponosna na svojo nebeško zavetnico in neizmerno ji je zaupala. Ker v teh dneh goduje tudi sv. Marjeta, zavetnica naše podružnične cerkve, je bilo za mamin god vedno praznično. Ko smo pekli štruklje za »žegnanje«, smo z njimi počastili tudi njen god.

Jaz sem se rodila v porodnišnici. Če bi prijokala na svet v domači hiši, mama najbrž ne bi mogla sama odločati o mojem imenu, saj so imeli sorodniki, predvsem ded, v mislih imena raznih imenitnih sorodnic. Mama pa je že od otroštva vedela, kako bo ime njeni hčeri. Ko je bila še majhna deklica, je prihajala na njen dom potovka s Polja pri Višnji Gori, ki je odkupovala jajca. Nekoč je imela s seboj vnukinjo, hčerko sina, ki je živel nekje daleč od doma. Potovka se je zaklepetala z babico. Ker ji je med tem vnukinja izginila izpred oči, jo je poklicala: »Valči, Valči!« Babica se je začudila, kakšno čudno ime je to, pa je je potovka razložila: »Njena zavetnica je sv. Valerija. Prelepo ime, a jo kličejo Valči, ker je krajše.« Moja mati je med tem čepela na stopnicah, ki so iz veže vodile na podstrešje in si te besede za vedno vtisnila v spomin. Že takoj naslednji dan po mojem rojstvu je prišla ena od sester v sobo, kjer so ležale mlade matere in vprašala, če katera želi, da nese njenega otroka krstit k bližnjemu sv. Petru. Takrat je bilo še v navadi, da so otroke krstili čim prej po rojstvu. V tistih prvih povojnih letih pa je najbrž tudi marsikatera mati rada opravila ta zakrament brez velike pozornosti. No, tako sem bila krščena kar na hitro, brez prisotnosti botrov. Mama je samo povedala imeni svojega strica in tete, ki bi bila najbrž tudi sicer moja botra. In ime? Bilo ji je jasno, da zdaj lahko da zapisati Valerija. Toda očitno se ji je zdelo, da me mora izročiti tudi v varstvo Mariji. Tako so kot moje prvo ime zapisali Marija. Tega imena sicer nisem nikoli uporabljala. Kadar je šlo za uradne dokumente pa sem seveda morala stisniti v navadno majhne razpredelnice obe imeni. Zato sem včasih razmišljala, da bi se enemu imenu odpovedala. Toda kateremu? Težko bi bilo črtati ime, pod katerim so me vsi poznali. Toda, da bi se odpovedala Marijinemu varstvu, je bilo nepredstavljivo. Tako imam še vedno obe imeni. Toda nikoli v življenju mi ni mama povedala, katera Marija je pravzaprav moja zavetnica.

Pa še dve Mariji sta me spremljali v mojem otroštvu. Prva je bila Žalostna Mati Božja iz stiške bazilike. Fotografija njenega oltarja je visela v naši »hiši«, kakor smo nekdaj rekli dnevni sobi. Na to podobo smo se vedno obračali s tihim spoštovanjem. Mama je znala povedati, da vse naše težave niso nič v primerjavi z njenim sedemkrat prebodenim srcem.

Druga pa je bila muljavska Marija Vnebovzeta. Ta je bila nam otrokom bolj pri srcu. Bila je vsa zlata sredi prav tako zlatih in okrogloličnih angelčkov. Pa tudi k maši smo raje hodili na Muljavo kot v Stično. Malo zato, ker je bilo bliže, malo zato, ker smo tam imeli več sorodnikov in smo vedno po maši še malo poklepetali.

Občestvo med zakoncema

Prvo občestvo je tisto, ki nastane med zakoncema v moči zakonske ljubezenske zveze, po kateri "nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). V tem občestvu morata rasti vsakodnevno. Vsak dan si morata obljubiti ljubezen, ki je pripravljena dati življenje za drugega, vsak dan znova morata biti pripravljena odpustiti si vse in začeti znova, se videti z novimi očmi. Imeti morata vse skupno. Biti morata pripravljena vse življenje deliti to, kar imata, in to, kar sta. Vedno morata biti pripravljena poslušati drug drugega do konca, spoštovati drug drugega mnenje in služiti drug drugemu, skratka biti v oporo, v pomoč drug drugemu. Vse, zlasti pa pomembnejše odločitve, morata sprejemati skupno, v edinosti.

dr. Alojz Snoj

Družina, skupnost oseb

"V zakonu in družini se oblikujejo raznovrstni medsebojni odnosi – zakonski, očetovski, materinski, otroški, bratsko-sestrski; vsi ti uvajajo sleherno osebo v človeško družino in v Božjo družino, ki je Cerkev" (O družini, 15,1). Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je torej skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok ter sorodnikov. Njena naloga je zvesto živeti v edinosti in si stalno prizadevati za pristno skupnost oseb. "Kolikor je družina občestvo in skupnost oseb in mora to vedno bolj postajati, najde v ljubezni vir in trajno spodbudo, da vsakega svojega člana sprejema, spoštuje in podpira v dostojanstvu njegove osebe kot žive podobe Boga" (O družini 22,1).

Notranje počelo, trajna moč in poslednji cilj te naloge je ljubezen – nadaljuje apostolsko pismo O družini – saj družina brez ljubezni ni skupnost oseb ter brez nje ne more živeti, rasti in se izpopolnjevati kot skupnost oseb. "Človek brez ljubezni ne more živeti" (Človekov Odrešenik 10). Ljubezen med možem in ženo poraja ljubezen tudi med drugimi člani družine: med starši in otroki, brati in sestrami, sorodniki in domačimi, in vodi družino k vedno globljemu občestvu.

Družina, mojstrovina ljubezni

Bog si je družino zamislil kot mojstrovino ljubezni. Ljubezen lahko nadomesti in dopolni vse zakone, vsi zakoni sveta pa ne morejo nadomestiti ljubezni. Brez ljubezni nobena stvar nima prave cene, ljubezen pa daje vsemu pravo vrednost. To nam je z njemu lastno modrostjo zapisal apostol Pavel v pismu Korinčanom. Prava ljubezen je "potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 4–7). Taka ljubezen nikoli ne mine. Mera te ljubezni je pripravljenost dati življenje drug za drugega. Takšno ljubezen bi si morala zakonca vsak dan znova zagotoviti. Evharistična daritev in obhajilo, družinska in osebna molitev ter posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je tisto mogočno sredstvo, ki zakoncema pomaga živeti in rasti v medsebojni ljubezni in svetosti in vztrajati do konca.

Bog je ustvaril družino kot znamenje in zgled za vsako drugo človeško sožitje. Naloga družine je torej ta, da stalno vzdržuje v domovih prižgano ljubezen, da tako oživlja tiste vrednote, ki jih je Bog podaril družini, da bi jih velikodušno in neutrudljivo nosili povsod v družbo. Ker si je Bog zamislil družino kot mojstrovino ljubezni, lahko družina navdihuje smernice, s katerimi bo prispevala k spreminjanju jutrišnjega dne.

ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (3) Božja zamisel o družini

Kaj je družina v Božjih očeh? Ko je Bog izoblikoval človeški rod, je izoblikoval družino. Ko je Božji Sin prišel na zemljo, se je želel roditi v družini. In ko je začel svoje javno delovanje, ga je začel s čudežem na svatbi v galilejski Kani. Bogu je bila družina tako pri srcu, da jo je osnoval po vzoru Svete Trojice, kjer se Oče in Sin z neizmerno ljubeznijo neprestano podarjata drug drugemu do te mere, da je njuna ljubezen poosebljena v tretji osebi – Svetem Duhu. To je čudovit ideal, v katerega se lahko zakonci ozirajo vse življenje, da bi iz njega črpali moč za svojo družinsko skupnost.

V družini odkrivamo izredno dragocene vrednote, ki morejo človeštvo, če jih prenesemo nanj, preobraziti v veliko družino. Družina temelji na ljubezni: to je ljubezen med zakoncema, med starši in otroki, med starimi starši, strici in vnuki, med brati in sestrami. To je ljubezen, ki raste in se stalno presega. Ljubezen zakoncev poraja novo življenje in bratstvo postane prijateljstvo. V družini je samo po sebi umevno, da je vse skupno, da si delijo vse dobrine, da imajo skupno blagajno. Prihranek ni kopičenje, temveč skrb za prihodnost. Normalno je pomagati tistemu, ki še ne proizvaja, in tistemu, ki tega ne zmore več.

V družini živijo skupaj ljudje vseh starosti. Naravno je živeti za drugega, ljubiti drugega. Tudi vzgoja je spontana. V družini je čut za pravičnost normalen. Naravno je trpeti za drugega, žrtvovati se za drugega, nositi težo drugega. Solidarnost in zvestoba svoji družini sta spontani. V družini je življenje drugega tako dragoceno kakor lastno, včasih še dragocenejše. Skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo breme tistega, ki se ne počuti dobro. V njej se življenje naravno začne in konča, v njej najdejo odprtost, ljubezen in skrb prizadeti, ostareli in umirajoči bolniki. Tudi medsebojni pogovor je v družini spontan; vsak je deležen vsega in vse deli.