Z lučko Ivanom sva prišla v Stično na
srečanje slovenske verne mladine že pred jutranjo sveto mašo ob 6.30 in svoje
služenje izročila Žalostni Materi Božji v varstvo. Čeprav sem v srcu upala, da
ne bo dežja, sem bila vseeno presenečena, da ves čas dela na stojnici res ni
deževalo. Ko je začelo deževati, se je že bližal čas za sveto mašo in smo
morali stojnico pospraviti, tako da smo vse še varno umaknili pred dežjem.
S prijateljico Metko sva pripravile 106
srčkov. Zmanjkalo jih je že ob 12.00 uri. 106 mladih je po teh srčkih Gospod
poklical po imenu in jim sporočil, da jih nosi v svojem Srcu. Da jih ima rad,
da so ljubljeni, da naj mu dovolijo, da jih ima rad.
Ostali mladi, ki so prihajali po 12.00 uri
so se ustavljali ob igri in pogovoru.
Iz pogovorov je bilo zelo razvidno, da mladi
iščejo izzive v življenju, da so mnogi zelo razočarani nad slabim zgledom
kristjanov, da so osamljeni, da pa je bilo zelo opazno veselje, da so skupaj in
da so v Stični. Bilo je kar nekaj navdušenih vzklikov o lepoti naše stojnice in
o lepoti sporočila, ki ga posredujemo. Zelo me je ganil srednješolec elektro
smeri, ki se kar ni mogel posloviti od stojnice in po daljšem pogovoru sem
začutila, da ima duhovni poklic. Ko sem mu to povedala, je dejal, da sem ga
zelo zadela, ker razmišlja o tem. Čez nekaj časa se je spet vrnil, bil zelo
resen in opazoval vse podrobnosti stojnice. Naj ga Marija varuje in spodbudi,
da bo potrkal na vrata bogoslovja.
Šest mladih se je odločilo, da bo redno
molilo za enega izmed ubogih, dvajset mladih pa je v spominsko knjigo napisalo
svoje misli.
Ob stojnici so se ustavile tudi dijakinje
iz Amerike, bile navdušene nad srčki in njihovimi sporočili in napisale nekaj
misli v spominsko knjigo.
Bogu in Vam sem hvaležna, da sem smela biti
orodje v Njegovih rokah; res sem bila presrečna, da sem smela mladim podariti
tudi košček sebe, svojega časa, jih poslušati in spodbujati za zakramentalno
življenje.
Ko sem se zvečer vračala domov, sem morala
ustaviti avto pred zapornicami, ker je mimo pripeljal vlak z mladimi iz Stične.
Potrobila sem jim in skozi okna se je vsul plaz veselih pozdravov. Naj ostane
STIČNA MLADIH vir pravega veselja, ki ima svoj temelj na skali – Božji
ljubezni.
Mojca
Ko sem danes bral Marijo Valtorto, sem v
zakladnici modrih Jezusovih nagovorov našel prelep biser, v katerem spodbuja
duhovnike. Jezus pravi: »Bog uporabi usmiljenje zato, ker je ljubezen. Božji
služabnik mora biti usmiljen, da posnema Najvišjega. Bog uporabi usmiljenje, da
privede k sebi izgubljene otroke. Božji služabnik mora uporabiti usmiljenje, da
privede izgubljene otroke k Bogu.
Zapoved ljubezni je obvezna za vse. Trikratno
obvezna pa mora biti za Božje služabnike. Brez ljubezni se ne da priti v
nebesa. A to velja za vse verujoče. Božjim služabnikom pa pravim: 'Vernike ne
boste mogli pripeljati v nebesa, če jih ne boste ljubili s popolnostjo [...]
Vaš cilj: Služiti. Kako? Tako, da Bogu vrnete tiste, ki so jih svet, meso ali
demon njemu ukradli. Na kakšen način? Z ljubeznijo. Z ljubeznijo, ki se kaže na
tisoč različnih načinov, a ima en sam namen: zbuditi ljubezen« (Evangelij VII.
del, str. 32).
Pepi
Močno sem molila in se udeleževala svetih
maš za svojo sestro, bolno za rakom, naj je Bog ne vzame prej, dokler ne bo
imela pogojev za nebesa. Umrla je. Enkrat v novembru sem šivala na šivalni
stroj in ona se mi je prikazala do pasu – lebdela je v zraku – z veliko milino
in me je s hvaležnostjo gledala. Vzkliknila sem: »O, Mojca, ti si prišla k
meni! Nato je odšla. Še danes vidim njen obraz. Pri delu nisem mislila nanjo.
Nisem pa vedela, kaj to pomeni, in sem v kapeli pred oltarjem klečala in
vprašala, ali je moja sestra že v nebesih. Kar naenkrat se pojavi na oltarju
močna svetloba, ki je tekla od zgoraj navzdol. V veselju sem vzkliknila:
»O, Mojca, Bog te je sprejel v nebesa.
Zahvaljevala sem se Bogu za to rešitev. Ona ni bila ne vem kako verna, a ko je
bila pri meni, jo je župnik spovedal in jo mazilil. Bila mi je za to hvaležna.
Ana
Sedem let sem vsak dan vztrajno molila, da bi
se moj vnuk cerkveno poročil in da bi hči postala verna. Ravno za 13. avgusta
sem dobila vabilo na cerkveno poroko in krst dvojčkov, mojih pravnukov. Zadnje
leto, ko pride hčerka k meni na obisk, me povabi, da bi skupaj molile rožni
venec. Ne morem verjeti, da so moje žrtve in molitve res všeč Mariji in jih je
uslišala.
Ivanka
Bog vlada in sedi na prestolu. Pokoren mu je
celo vihar. Jaz čutim ob grmenju Božjo bližino, ne kot tistega, ki se krega,
ampak ki nas drži v objemu in varuje. Ne moti me grmenje. Čutim se varno, kajti
Bog je dober in usmiljen. Ni kakšen tiran ali strog sodnik. Rekel je, da ni
prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Usmiljenja hočem in ne daritve, pravi.
Kajti zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.
Kati
