Zakaj je molitev rožnega venca tako dragocena v Božjih očeh in v očeh svetnikov

Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker v njej razmišljamo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega učlovečenja v Devici Mariji do njenega kronanja v nebesih. Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je njegova mati. Brez Matere ni Sina, takšna je Božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu. Kar v molitvi premišljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi laže ravnamo. Rožni venec zato ni samo ustna, temveč je tudi in predvsem premišljevalna molitev. Spominjanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno. Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, deset zdravamarij in Slava Očetu, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri.

Bl. Friderik Ozanam, ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je našel slavnega učenjaka, svojega profesorja Ampèra, ki je molil rožni venec. Pozneje je Friderik rekel: »Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig.«

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Človek, ki redno s premislekom in ljubeznijo prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Vsak dan molite rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

Neki študent je zapisal: »Že dolgo molim rožni venec, in sicer vsak dan. Pa moram reči, da mi prav ta molitev vedno zopet vliva novo moč in nov pogum. Zakaj naj bi rožni venec ravno v našem času krajšali? Dovolj bi bilo žalostno, če bi za vse drugo našli čas, molitev pa začeli krajšati. Če bi ljudje današnjega časa bolj posegali po rožnem vencu, sem prepričan, da bi šlo vsakomur izmed nas bolje, kakor mu dejansko gre. Vsakdo, ki se spotika nad dolgostjo te molitve, naj pomisli, da je s tem združena tudi majhna žrtev, ki edina prinese dragocene sadove. Torej ne premišljujmo, kako bi mogli kaj skrajšati, temveč vzemimo rožni venec in ga spet začnimo moliti.«

Rožni venec moremo moliti kleče (kar je najbolje, če to zmoremo in smo v primernem prostoru), stoje, sede, ponoči v postelji, v avtu, na vlaku, v avtobusu, na sprehodu, med lahkim ročnim delom. Nekdaj je bil najbolj priljubljena večerna molitev. Veliko bolj srečne bi bile naše družine, če bi vsak večer dan končale s to prelepo starodavno molitvijo.

Mnogim starim in bolnim ljudem je molitev rožnega venca velika tolažba, sredstvo za apostolat in odlična priprava za popotovanje v večnost.

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, težko bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal:

»Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.« Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Zdravnik je poiskal rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem je rasla vera, upanje. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njim je prišel v nebesa.

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Kako poživiti molitev rožnega venca? Letošnji obisk male Marije romarice v kapelici je imel prav ta namen, da bi se ob Mariji družine navdušile za to molitev. Kjer to za celo družino ni mogoče, bodo posamezniki molili sami zase ali poiskali skupino, kateri se bodo pridružili. Čudovit sad fatimske stoletnice bi bil, če bi nastale skupine po vzoru treh fatimskih pastirčkov ter bi jih v molitvi, delovanju in življenju posnemale.

p. Anton

Rožni venec Mnogi znameniti ljudje so imeli redno v rokah rožni venec.

Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal:

»Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Danes bi govoril o dvajsetih oknih.

Papež bl. Pavel VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca. Ker pri treh delih skupaj zmolimo 150 zdravamarij – prav toliko je tudi psalmov – nekateri rožnemu vencu rečejo psalterij za laike ali Marijin psalterij. Danes, po sv. Janezu Pavlu II., ki je v Cerkev uvedel še četrti, svetli del rožnega venca, imamo pri vseh štirih dvesto zdravamarij.

Papež sv. Janez Pavel II. je prijetno presenetil svet s svojo izjavo: »Rožni venec je moja najljubša molitev.«

V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, poznejšega svetega arškega župnika, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«

Sv. Klemen Dvoržak je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga je molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe.

Ko je dr. Joseph Récamier, ki je deloval v sredini 19. stoletja, nekoč na neki znanstveni seji vzel v roke žepni robec, je z njim iz žepa potegnil tudi molek, ki mu je padel na tla. Svobodomislec Mace, ki je bil na tej seji navzoč, je pozneje priznal: »Moji tovariši in jaz smo bili presenečeni. Učeni Récamier, slavni profesor, učenjak, avtoriteta na področju zdravilstva, zdravnik knezov in kraljev, katerega sloves se širi po vsej Evropi, moli rožni venec.« Ko je Récamier videl začudene obraze, je zadevo pojasnil:

»Da, gospodje, molim rožni venec. Če mi kak bolnik povzroča skrbi in so izčrpana že vsa zdravilna sredstva, se obrnem k Njemu, ki more zdraviti vse. Z eno ali dvema desetkama rožnega venca prosim preblaženo Devico, naj posreduje pri Bogu. Priznavam, da sem videl čudovite uspehe.«

Josef Haydn, znameniti skladatelj, je bil zelo goreč molivec rožnega venca. Glede oratorija Stvarjenje je rekel:

»Nikoli nisem bil tako pobožen, kakor v tem času, ko sem se ukvarjal s tem oratorijem. Če mi delo ni šlo dobro od rok, sem šel z rožnim vencem v sobo, zmolil nekaj zdravamarij, in zopet so prišle misli in melodije.«

Dr. Emilijan Cevc, slovenski umetnostni zgodovinar in akademik, ki se je posebej posvečal naši srednjeveški umetnosti, je v knjigi Preproste stvari zapisal:

»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal.«

Italijanski duhovnik, pisatelj, časnikar in profesor Alessandro Pronzato je kot posvetilo svoji knjigi Rad bi molil zapisal: »Svoji stari materi Jožefi in mnogim kilometrom njenega debelega molka z oglodanimi jagodami, ki so odločilno vplivali na mojo življenjsko pot.« V zvezi s svojo novo mašo, med katero je večkrat pogledal na svojo staro mamo, piše: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi njene prste.«

Isti pisatelj je tudi zapisal: »Naj povem, da sem ohranil zelo grdo navado, da molim rožni venec. In to vsak dan, vsak večer. Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti ... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud ...

Povedali so mi, da je neki duhovnik v cerkvi raztrgal rožni venec in mahal pred verniki z evangelijem v roki, češ: to berite, tisto staro šaro pa vrzite stran! Rekli so mi, da ga je neka ženica po tistem 'obredu' takole zavrnila: »Gospod, jaz ne vidim več brati ... Pripravljena sem poslušati branje evangelija, ko boste vi zares verovali in ko boste potrgali vse molke. Za nagrado pa bom vsak dan zmolila en rožni venec za vas. Je prav tako?«

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Naj Kraljica rožnega venca spodbudi čimveč njenih hčera in sinov, ki se bodo odločili, da bodo molili za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. V večnosti bomo spoznali, katerim je naša molitev pomagala, da so se odločili in postali duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke ter na tej poti vztrajali do smrti. To je sicer ozka pot, na katero vabi Gospod Jezus, a zvestim in velikodušnim prinaša Božjo srečo na tem in prihodnjem svetu. Naj bo vse naše prizadevanje Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.

Pomen Fatime za naš čas (9) Drugi del skrivnosti

“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”

V drugem delu fatimske skrivnosti so nekatere napovedi izpolnjene, druge pa še ne ali vsaj ne v celoti. Poglejva posamezne stavke ali dele besedila.

»Da bi jih rešil [pekla], hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Tu ne gre v prvi vrsti za neko pobožnost, čeprav gre tudi zanjo. Kardinal Ratzinger v razlagi fatimske skrivnosti 26. junija 2000 pravi, da »v bibličnem jeziku pomeni 'srce' središče človeške eksistence, stekališče razuma, volje, čustev in čutenja, v katerem najde človek svojo enoto in svojo notranjo usmerjenost. 'Brezmadežno srce' je v skladu z Mt 5,8 srce, ki je v naslonitvi na Boga dospelo do popolne notranje enote in zato 'gleda Boga'. 'Devozione', 'pobožnost' (češčenje, predanost) do brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnanosti srca, v katerem 'fiat' – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne eksistence.« Za Marijo v najvišjem pomenu velja Jezusov blagor: »Blagor čistim [brezmadežnim] v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Kdor se popolnoma njej [njenemu Srcu] izroči, doseže gledanje Boga in s tem svetost. Tako je ravnal sv. Janez Pavel II., kar izraža njegovo življenjsko geslo: 'Totus tuus!' [Ves tvoj!]. Pravo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca vedno vodi do tega cilja.

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo zveličanja. Na prvem mestu je treba omeniti posvetitev (izročitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje iz posvetite, ki je v bistvu življenje po krstnih obljubah. Posebno mesto ima obhajanje petih prvih sobot na fatimski način v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas usmerja k življenju po veri, upanju in ljubezni ter sploh k rednim sredstvom zveličanja, med katerimi so najodličnejši zakramenti s krstom in evharistijo na čelu, življenje iz Božje besede in redna molitev.

Ne moremo reči, da je češčenje Marijinega brezmadežnega Srca splošno razširjeno. Vsaj pri nas je mnogo manj navzoče, kakor je bilo v času druge svetovne vojne. Zato se lahko bojimo za zveličanje ljudi, če ne bomo storili več kot doslej, in sicer v zadoščenje za grehe tistih, ki ničesar ne storijo, in kot prošnjo za odpuščanje njihovih grehov.

»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec.«

Prva svetovna vojna, na katero se nanaša Marijina napoved, se je končala naslednje leto. Rešitev mnogih duš in mir pa sta odvisna od izpolnjevanja sporočil, ki jih je Marija posredovala v Fatimi. Za zgornjimi besedami, ki jih je Marija izrekla 13. julija 1917, je bilo še več njenih besed, ki so vabile k molitvi in žrtvam za spreobrnjenje grešnikov, za odpuščanje lastnih in drugih grehov ter v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, je značilno in pretresljivo Marijino naročilo:

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija pastirčkom naročila:

»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«

Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, imamo Marijino naročilo:

»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Bolj žalostna je izrekla ljubečo tožbo in nežno prošnjo:

»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija je pozneje o tej prošnji zapisala: »O, da bi mogla odjekniti po vsem svetu in da bi jo slišali vsi sinovi naše nebeške Matere!« »Kakšna škoda, da te besede ljudje niso bolj premišljevali in merili v vsem njihovem obsegu.«

Ljudje smo le deloma upoštevali Marijine prošnje in naročila, večinoma pa zanje nismo niti vedeli. Zato je vprašanje, koliko je naše ravnanje vplivalo na napovedano rešitev mnogih duš. Mir je po prvi svetovni vojni res nastopil, a je trajal le 21 let.

p. Anton