Duhovne prireditve v Stični v letu 2017

OKTOBER

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

14. ob 9.00 slovensko–hrvaška fatimska stoletnica

20. – 22. Vera in luč, voditelji skupin

27. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

27. – 29. Ciril Čuš, skupina za duše v vicah

NOVEMBER

9. – 12. P. Vital Vider, zakonci z otroki

12. ob 14.30 Bernardova družina

18. – 19. Skupnost Emanuel, družine

24. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

DECEMBER

7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki

10. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 17. Skupnost Emanuel, za vse

31. ob 20.00 molitvena noč, za vse

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin.

P. dr. Nikolaj Aracki, GSM: 041/972 813; e-naslov: nikolaj.aracki@rkc.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj (mag. Jože Kukman), Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2017

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 10. septembra, 8. oktobra, 12. novembra in 10. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2017

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 29. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Praznovanje fatimske stoletnice po škofijah

9. 09. 2017, Nadškofija Ljubljana, Brezje: 9.00 molitvena ura, 10.30 sv. maša

Priprava na vseslovensko fatimsko stoletnico z nadškofom Turnškom 23. septembra ob 9.00 v Stični

Program: rožni venec, mašna daritev, nagovor z meditacijo, možnost spovedi, pogovor o pripravi in sodelovanju 14. oktobra.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike

Na prvi del enomesečnega tečaja iz meniške teologije in duhovnosti, ki se bo nadaljeval naslednji dve leti, sta odšla v Rim naša bogoslovca br. Jona Vene in br. Elred Jeneš. V jeseni bosta študirala teologijo v Ljubljani, br. Jona šesti letnik, br. Elred pa prvi. Od nas se je poslovil, ko je dobil iz Rima razvezo redovniških zaobljub, Bernard Rajbar in je zdaj v domačem kraju.

Kakor je že pred več leti bil utečen delovni tabor, ga je župnik p. Maksimilijan File ponovno uvedel. Tudi na enotedensko srečanje Molitev in delo s cistercijani je prišlo nekaj mož.

Letošnja letina je zaradi pozebe spomladi in suše poleti slabša od običajne, kljub temu so čebele nabrale okrog 400 kg medu, predvsem cvetličnega.

kronist

ODMEVI

V soboto, 13. maja, je prišla v našo dekanijo Leskovec Fatimska mala Marija Romarica, ki bo romala po vseh naših župnijah in tudi domovih. Sprejel jo je v Šentjerneju, za leskovško dekanijo, g. župnik in dekan Tone Trpin. Marijo smo ob prihodu počastili s fatimsko pesmijo. Gospod dekan je v posebni molitvi kleče pred Marijo predstavil vseh 13 župnij in njihove župnike. Vsakemu posebej se je zahvalil za njihovo delo in njih ter vse župnije izročil Mariji. Prav tako je nebeški Materi izročil kartuzijane, ostale duhovnike in vse ženske redovne skupnosti, ki delujejo v dekaniji, in se jim zahvalil za njihovo delo. 

Na koncu so vsi zbrani duhovniki z gospodom dekanom pred Marijo v kapelici zapeli litanije Matere Božje. Po končani slovesnosti je Marijo Romarico prevzel škocjanski gospod župnik in MARIJA je začela romanje po naši dekaniji.

Marijo prosimo, naj na romanju po naši dekaniji prosi za Božji blagoslov naših družin in zopet obudi družinsko molitev.

Marija Bunšek

Ko sem prebirala knjižico Sto let Fatime, št. 7, je to branje pomnožilo moje veselje do molitve rožnega venca. Tudi križev pot rada prebiram iz knjižice Molimo križev pot. Ko gledam spredaj na ovitku podobo Jezusa, ki nese križ, je res pretresljivo, a še bolj na zadnji strani ovitka, ko se vidi globoka rana na njegovi rami. Ta rana mi je tudi ponoči pred očmi, ko ne spim trdno. Ne bi mogla biti tako povezana z Jezusovim trpljenjem, če ne bi imela omenjene knjižice, v kateri je pet križevih potov. Vsak dan v postu sem molila zadnjega za duhovne poklice.

Ivanka Hočevar

Z nepopisno radostjo sem spoznala in sprejela, kako me Bog ljubi. Njegov ljubeč pogled se me je notranje dotaknil. Prepustila sem se temu pogledu, v katerem je gorela ljubezen. Bila sem ganjena ob njegovi pozornosti. Sveti Duh me je razsvetlil. On me sedaj še bolj intenzivno vodi in uči. Samo verovati je treba. Hočem ga v vsem ubogati. Spominja me, da moram mnogim in mnogo odpustiti ter da je to pot k svetosti. Samo z molitvijo premagamo greh. Hvala Bogu tisočkrat, da nam daje, kar imamo. Hvala za njegovo ljubezen, mir in tiho srečo.

Kati Ribič

V Jezusovi domovini (5)

Čisto blizu cerkve Marijinega zaspanja je votlina. Ravno tako je velika, da je lahko sprejela naš avtobus. Tu nam je škof Jurij razložil vse okoli dogodkov v vrtu Getsemani. Votlina se je gotovo uporabljala kot bogoslužni prostor, saj ima oltarček in poslikan strop. Krasijo ga lepe zvezde, ki jo jih narisali na omet. Videl pa sem tudi del ikone, ki je še ostal na stropu, drugi del je namreč odpadel z ometom vred.

Vrt Getsemani, pogosto mu rečejo tudi pristava, je bil zasajen z oljkami. Najbrž je bila tam stiskalnica za olive. Veliko razlagalcev Svetega pisma pa dodaja, da je bila tam tudi neka stavba, če ne zidana pa vsaj lesena. Ta pristava z vrtom naj bi bila last staršev evangelista Marka. Jezus in učenci so se pogosto zadrževali na tem vrtu. Mogoče je bila lopa toliko prostorna, da so v njej prenočevali.

Tako se je zgodilo tudi na tisti četrtek, ko je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Po večerji so odšli v Getsemani. Jezus je šel nekoliko naprej, ostali učenci pa so ostali najbrž pri lopi. Ker so bili utrujeni so hitro zaspali. Petra, Jakoba in Janeza je vzel s seboj, sam pa se je še nekoliko bolj oddaljil. Na veliki ploščati skali, ki je gledala iz tal, je Jezus molil in v grozi gledal vse, kar se bo skoraj zgodilo. Doživljal je resničen smrtni boj. Kaplje znoja, ki so padale na skalo, so postale kot kaplje krvi. Učenci, ki so bili z njim, so Jezusovo molitev sicer spremljali, a tudi njih je občasno premagal spanec.

Tudi izdajalec Juda je vedel za ta kraj, saj je bil z Jezusom večkrat tam. Zato mu ni bilo težko najti Jezusa in ga izdati velikim duhovnikom in tempeljski straži.

Dandanašnji je vrt Getsemani ostal skoraj tak, kot je bil v Kristusovem času. Gotovo je nekoliko manjši. Zanimive so starodavne oljke, ki rastejo v tem vrtu. Zagotovo so še iz Jezusovih časov, saj so stare in vse skrivenčene. Ko smo bili tam kot novomašniki, smo se med starimi oljčnimi drevesi lahko sprehajali. Tokrat je bilo zaprto. Najbrž zaradi romarjev, ki si radi jemljejo spominke in trgajo vejice. Ker je bil nekaj dni prej sneg, je oljke precej poškodoval. Kar nekaj vej je bilo polomljenih. Ležale so na robu. To je bila edinstvena priložnost za romarje, ki so si lahko mirno nabrali vejic in jih nesli domov za spomin.

Del vrta Getsemani je pozidan z veliko cerkvijo, ki ji rečejo cerkev narodov. Nad pročeljem je velik mozaik, ki prikazuje Jezusa, ki poti krvavi pot. On je osrednji lik, na vsaki strani pa so ljudje, ki trpijo v bolečini. Med njimi je mati, ki drži v naročju mrtvega otroka, kralj ki žalosten kleči ob Jezusu. Na tleh pred seboj ima položeno krono ter še mnogo drugih. Na vrhu pročelja, kjer se obe strani strehe stikata, je postavljen velik križ, ki stoji na zemeljski obli. Na vsaki strani pa sta upodobljena dva jelena, ki koprnita po izviru, saj se je z Jezusovo smrtjo na križu odprl studenec milosti. Na cerkveni strehi je narejenih veliko kupol, naštel sem jih devet, lahko pa da jih je enajst. Nad prezbiterijem je večja osrednja kupola.

V cerkev smo vstopili, ko je neka skupina že odhajala iz cerkve. Torej smo imeli prosto cerkev za sveto mašo. Notranjost je temačna, saj so okna narejena iz zelo temnih barvnih stekel. Pred oltarjem je velika skala, ki je ograjena z nizko ograjo v obliki trnove krone. Na tej skali je Jezus vnaprej doživljal svoj smrtni boj. Tu je potil krvavi pot. Ljudje z velikim spoštovanjem pokleknejo okoli te skale in tiho molijo. Nekateri nanjo naslonijo glavo in tako ostanejo zatopljeni v premišljevanje dogodka v vrtu Getsemani. Okoli skale so sedeži, da lahko vsaj nekaj ljudi spremlja sveto mašo iz neposredne bližini.

V prezbiteriju je velik mozaik, ki lepo upodobi Jezusa, ki poti krvavi pot. Na poljih ob strani pa sta upodobljena še dva prizora iz vrta Getsemani: Judežev poljub in izdajstvo ter prizor, ko se Jezus prostovoljno preda in ves sije v temno noč, učenci in ostali pa popadajo po tleh.

Ob skali, na kateri je Jezus potil krvavi pot, smo darovali sveto mašo v spomin Jezusovemu trpljenju. Nekateri romarji so obsedeli ob skali, saj so čutili Jezusovo bližino. Da, če se človek zamisli, je res pretresljivo biti na takem kraju. In še bolj me lahko pretrese, če se zavedam, da je šlo zame. Zame je Jezus trpel, in pravzaprav zaradi mojih grehov in moje nezvestobe. Moji grehi so mu povečali bridkost in zaradi mene so bili trenutki na skali še bolj bridki. O, Gospod, kako naj ti pokažem hvaležnost za tvojo ljubezen. Vem, da je najbolj primerno, da bi živel sveto. V meni je tudi želja biti svet. A v življenju je drugače, tako pogosto padam in moje zvestobe je kmalu konec. Gospod, naj ne bo tvoje trpljenje zaman zame. Naj me utrdi in naravna na pot svetosti.

Kako pretresljivi kraji! Niso mi tuji, saj so povezani z mojim odrešenjem. Tudi na takih krajih bi moral človek ostati dolgo in se zahvaljevati Jezusu za vso njegovo ljubezen. Obisk tako svetih krajev bi človeka moral tako pretresti, da bi sklenil: Nikoli več grešiti. Na tem kraju se zelo jasno pokažejo posledice greha. Jezus, Božji Sin, je moral zaradi mojega greha umreti. Tudi danes ima vsak moj velik greh ubijalsko razsežnost. V prvi vrsti prinaša meni samemu duhovno smrt, in to je grozno. To je huje, kot telesna smrt, saj vodi proč od Boga in razdira prijateljstvo z Bogom.

Tudi drugi romarji so globoko doživeli svetost kraja. Kraj sam jim je spregovoril in jim pomagal globlje doživeti skrivnost Jezusovega trpljenja. To je moč kraja. Pravijo, da je kraj peti evangelij, ki nam pomaga globlje doživeti skrivnosti Svetega pisma.

Po sveti maši sem se še nekoliko zadržal ob skali Jezusovega smrtnega boja. Tudi jaz sem se je dotaknil in se nanjo naslonil, kakor bi hotel Jezusu preložiti moje nemoči, slabosti in grešnost.

Zunaj smo še enkrat obšli v tihoti tiste prastare oljke, ki so bile priča vseh teh dogodkov. Res jih je polomil sneg, a kljub temu bodo rasle naprej in razodevale svojo trdoživost in moč življenja. Da, življenje je močno in lahko kljubuje preizkušnjam, ki si jih človek niti ne zna predstavljati.

Na steni pri izhodu iz vrta je zanimiva spominska plošča. Na njej piše, da so trije Hrvati iz Sarajeva: Pavel, Anton in Jakob, ki so bili vitezi Božjega groba, leta 1681 kupili vse posestvo Getsemanskega vrta in ga podarili bratom frančiškanom. Vsekakor lepo dejanje treh pobožnih romarjev. Na ta način so se sveti kraji ohranili v krščanskih rokah. Danes jih je mogoče obiskati in na njih moliti. Kaj vem, kako bi bilo, če ti trije možje ne bi velikodušno darovali svojega imetja za svete kraje.

Pot smo nadaljevali po zahodnem pobočju Oljske gore. Nekoliko više od vrta Getsemani stoji lepa ruska cerkvica svete Magdalene s pozlačenimi čebulastimi zvoniki. Človeka takoj spomni na Kremelj in cerkev v njem. Rad bi jo obiskal, a ni bilo mogoče.

Bolj ko smo se vzpenjali, bolj se nam je odpiral pogled na staro mesto Jeruzalem. Precej na sredini obzidja so Zlata vrata, ki so zazidana. Nekoč so vodila naravnost na tempeljsko ploščad. Bolj desno od njih pa znamenita ovčja vrata. Ime so dobila po ovcah, ki so jih skozi ta vrata vodili v tempelj in jih tam prodajali za žgalne daritve. Seveda ne samo ovce, tudi vole in junce so skozi ta vrata dostavljali v tempelj. Zanimivo je, da imajo ta vrata več imen. Kristjani so jih poimenovali tudi Štefanova vrata, ker so nekoliko levo od teh vrat kamnali diakona Štefana. Tretje ime za ta vrata pa je: Levja vrata. To ime je nastalo, ker se je enemu od velikašev Jeruzalema sanjalo, da hoče skozi ta vrata vdreti v mesto cel trop levov.

Zame je bila velika novost to, da je pobočje Oljske gore postalo eno samo pokopališče. Pred petindvajsetimi leti je pokopališče začelo rasti na vzhodnem pobočju Oljske gore. To je postal za Jude najbolj imeniten kraj za pokopavanje. Nikjer na svetu ni tako dragih mest za judovske grobove kot prav na Oljski gori, posebej na vzhodnem delu. Pravijo, da bo na sodni dan Gospod prihajal iz vzhoda. In tisti, ki ga bodo prvi videli, bodo prvi vstali.

Zahodno pobočje je bilo ob mojem prvem romanju še prazno. Po njem smo se sprehajali. Tu in tam med kamenjem so rasle lepe rdeče anemone. Ob sedanjem romanju pa je bilo vse pozidano z grobovi. Grobovi so zelo preprosti in skromni. Ni nagrobnih kamnov in ne spomenikov. Grob je preprosta kamnita škatla na betonskih temeljih. Na nagrobni plošči so napisi, ki povedo, kdo je tam pokopan. Nekateri so bili pokriti s ploščami v obliki table z desetimi Božjimi zapovedmi, torej zgoraj zaobljeni. Zanimivo je, da je na vsakem grobu nameščenih nekaj malih kamenčkov. Ne vem, kaj to pomeni. Mogoče jih prinašajo, ko pridejo molit h grobu?

p. Branko Petauer