Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 29. september 2017

V Jezusovi domovini (5)


Čisto blizu cerkve Marijinega zaspanja je votlina. Ravno tako je velika, da je lahko sprejela naš avtobus. Tu nam je škof Jurij razložil vse okoli dogodkov v vrtu Getsemani. Votlina se je gotovo uporabljala kot bogoslužni prostor, saj ima oltarček in poslikan strop. Krasijo ga lepe zvezde, ki jo jih narisali na omet. Videl pa sem tudi del ikone, ki je še ostal na stropu, drugi del je namreč odpadel z ometom vred.
Vrt Getsemani, pogosto mu rečejo tudi pristava, je bil zasajen z oljkami. Najbrž je bila tam stiskalnica za olive. Veliko razlagalcev Svetega pisma pa dodaja, da je bila tam tudi neka stavba, če ne zidana pa vsaj lesena. Ta pristava z vrtom naj bi bila last staršev evangelista Marka. Jezus in učenci so se pogosto zadrževali na tem vrtu. Mogoče je bila lopa toliko prostorna, da so v njej prenočevali.
Tako se je zgodilo tudi na tisti četrtek, ko je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Po večerji so odšli v Getsemani. Jezus je šel nekoliko naprej, ostali učenci pa so ostali najbrž pri lopi. Ker so bili utrujeni so hitro zaspali. Petra, Jakoba in Janeza je vzel s seboj, sam pa se je še nekoliko bolj oddaljil. Na veliki ploščati skali, ki je gledala iz tal, je Jezus molil in v grozi gledal vse, kar se bo skoraj zgodilo. Doživljal je resničen smrtni boj. Kaplje znoja, ki so padale na skalo, so postale kot kaplje krvi. Učenci, ki so bili z njim, so Jezusovo molitev sicer spremljali, a tudi njih je občasno premagal spanec.
Tudi izdajalec Juda je vedel za ta kraj, saj je bil z Jezusom večkrat tam. Zato mu ni bilo težko najti Jezusa in ga izdati velikim duhovnikom in tempeljski straži.
Dandanašnji je vrt Getsemani ostal skoraj tak, kot je bil v Kristusovem času. Gotovo je nekoliko manjši. Zanimive so starodavne oljke, ki rastejo v tem vrtu. Zagotovo so še iz Jezusovih časov, saj so stare in vse skrivenčene. Ko smo bili tam kot novomašniki, smo se med starimi oljčnimi drevesi lahko sprehajali. Tokrat je bilo zaprto. Najbrž zaradi romarjev, ki si radi jemljejo spominke in trgajo vejice. Ker je bil nekaj dni prej sneg, je oljke precej poškodoval. Kar nekaj vej je bilo polomljenih. Ležale so na robu. To je bila edinstvena priložnost za romarje, ki so si lahko mirno nabrali vejic in jih nesli domov za spomin.
Del vrta Getsemani je pozidan z veliko cerkvijo, ki ji rečejo cerkev narodov. Nad pročeljem je velik mozaik, ki prikazuje Jezusa, ki poti krvavi pot. On je osrednji lik, na vsaki strani pa so ljudje, ki trpijo v bolečini. Med njimi je mati, ki drži v naročju mrtvega otroka, kralj ki žalosten kleči ob Jezusu. Na tleh pred seboj ima položeno krono ter še mnogo drugih. Na vrhu pročelja, kjer se obe strani strehe stikata, je postavljen velik križ, ki stoji na zemeljski obli. Na vsaki strani pa sta upodobljena dva jelena, ki koprnita po izviru, saj se je z Jezusovo smrtjo na križu odprl studenec milosti. Na cerkveni strehi je narejenih veliko kupol, naštel sem jih devet, lahko pa da jih je enajst. Nad prezbiterijem je večja osrednja kupola.
V cerkev smo vstopili, ko je neka skupina že odhajala iz cerkve. Torej smo imeli prosto cerkev za sveto mašo. Notranjost je temačna, saj so okna narejena iz zelo temnih barvnih stekel. Pred oltarjem je velika skala, ki je ograjena z nizko ograjo v obliki trnove krone. Na tej skali je Jezus vnaprej doživljal svoj smrtni boj. Tu je potil krvavi pot. Ljudje z velikim spoštovanjem pokleknejo okoli te skale in tiho molijo. Nekateri nanjo naslonijo glavo in tako ostanejo zatopljeni v premišljevanje dogodka v vrtu Getsemani. Okoli skale so sedeži, da lahko vsaj nekaj ljudi spremlja sveto mašo iz neposredne bližini.
V prezbiteriju je velik mozaik, ki lepo upodobi Jezusa, ki poti krvavi pot. Na poljih ob strani pa sta upodobljena še dva prizora iz vrta Getsemani: Judežev poljub in izdajstvo ter prizor, ko se Jezus prostovoljno preda in ves sije v temno noč, učenci in ostali pa popadajo po tleh.
Ob skali, na kateri je Jezus potil krvavi pot, smo darovali sveto mašo v spomin Jezusovemu trpljenju. Nekateri romarji so obsedeli ob skali, saj so čutili Jezusovo bližino. Da, če se človek zamisli, je res pretresljivo biti na takem kraju. In še bolj me lahko pretrese, če se zavedam, da je šlo zame. Zame je Jezus trpel, in pravzaprav zaradi mojih grehov in moje nezvestobe. Moji grehi so mu povečali bridkost in zaradi mene so bili trenutki na skali še bolj bridki. O, Gospod, kako naj ti pokažem hvaležnost za tvojo ljubezen. Vem, da je najbolj primerno, da bi živel sveto. V meni je tudi želja biti svet. A v življenju je drugače, tako pogosto padam in moje zvestobe je kmalu konec. Gospod, naj ne bo tvoje trpljenje zaman zame. Naj me utrdi in naravna na pot svetosti.
Kako pretresljivi kraji! Niso mi tuji, saj so povezani z mojim odrešenjem. Tudi na takih krajih bi moral človek ostati dolgo in se zahvaljevati Jezusu za vso njegovo ljubezen. Obisk tako svetih krajev bi človeka moral tako pretresti, da bi sklenil: Nikoli več grešiti. Na tem kraju se zelo jasno pokažejo posledice greha. Jezus, Božji Sin, je moral zaradi mojega greha umreti. Tudi danes ima vsak moj velik greh ubijalsko razsežnost. V prvi vrsti prinaša meni samemu duhovno smrt, in to je grozno. To je huje, kot telesna smrt, saj vodi proč od Boga in razdira prijateljstvo z Bogom.
Tudi drugi romarji so globoko doživeli svetost kraja. Kraj sam jim je spregovoril in jim pomagal globlje doživeti skrivnost Jezusovega trpljenja. To je moč kraja. Pravijo, da je kraj peti evangelij, ki nam pomaga globlje doživeti skrivnosti Svetega pisma.
Po sveti maši sem se še nekoliko zadržal ob skali Jezusovega smrtnega boja. Tudi jaz sem se je dotaknil in se nanjo naslonil, kakor bi hotel Jezusu preložiti moje nemoči, slabosti in grešnost.
Zunaj smo še enkrat obšli v tihoti tiste prastare oljke, ki so bile priča vseh teh dogodkov. Res jih je polomil sneg, a kljub temu bodo rasle naprej in razodevale svojo trdoživost in moč življenja. Da, življenje je močno in lahko kljubuje preizkušnjam, ki si jih človek niti ne zna predstavljati.
Na steni pri izhodu iz vrta je zanimiva spominska plošča. Na njej piše, da so trije Hrvati iz Sarajeva: Pavel, Anton in Jakob, ki so bili vitezi Božjega groba, leta 1681 kupili vse posestvo Getsemanskega vrta in ga podarili bratom frančiškanom. Vsekakor lepo dejanje treh pobožnih romarjev. Na ta način so se sveti kraji ohranili v krščanskih rokah. Danes jih je mogoče obiskati in na njih moliti. Kaj vem, kako bi bilo, če ti trije možje ne bi velikodušno darovali svojega imetja za svete kraje.
Pot smo nadaljevali po zahodnem pobočju Oljske gore. Nekoliko više od vrta Getsemani stoji lepa ruska cerkvica svete Magdalene s pozlačenimi čebulastimi zvoniki. Človeka takoj spomni na Kremelj in cerkev v njem. Rad bi jo obiskal, a ni bilo mogoče.
Bolj ko smo se vzpenjali, bolj se nam je odpiral pogled na staro mesto Jeruzalem. Precej na sredini obzidja so Zlata vrata, ki so zazidana. Nekoč so vodila naravnost na tempeljsko ploščad. Bolj desno od njih pa znamenita ovčja vrata. Ime so dobila po ovcah, ki so jih skozi ta vrata vodili v tempelj in jih tam prodajali za žgalne daritve. Seveda ne samo ovce, tudi vole in junce so skozi ta vrata dostavljali v tempelj. Zanimivo je, da imajo ta vrata več imen. Kristjani so jih poimenovali tudi Štefanova vrata, ker so nekoliko levo od teh vrat kamnali diakona Štefana. Tretje ime za ta vrata pa je: Levja vrata. To ime je nastalo, ker se je enemu od velikašev Jeruzalema sanjalo, da hoče skozi ta vrata vdreti v mesto cel trop levov.
Zame je bila velika novost to, da je pobočje Oljske gore postalo eno samo pokopališče. Pred petindvajsetimi leti je pokopališče začelo rasti na vzhodnem pobočju Oljske gore. To je postal za Jude najbolj imeniten kraj za pokopavanje. Nikjer na svetu ni tako dragih mest za judovske grobove kot prav na Oljski gori, posebej na vzhodnem delu. Pravijo, da bo na sodni dan Gospod prihajal iz vzhoda. In tisti, ki ga bodo prvi videli, bodo prvi vstali.
Zahodno pobočje je bilo ob mojem prvem romanju še prazno. Po njem smo se sprehajali. Tu in tam med kamenjem so rasle lepe rdeče anemone. Ob sedanjem romanju pa je bilo vse pozidano z grobovi. Grobovi so zelo preprosti in skromni. Ni nagrobnih kamnov in ne spomenikov. Grob je preprosta kamnita škatla na betonskih temeljih. Na nagrobni plošči so napisi, ki povedo, kdo je tam pokopan. Nekateri so bili pokriti s ploščami v obliki table z desetimi Božjimi zapovedmi, torej zgoraj zaobljeni. Zanimivo je, da je na vsakem grobu nameščenih nekaj malih kamenčkov. Ne vem, kaj to pomeni. Mogoče jih prinašajo, ko pridejo molit h grobu?
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar