Božji služabnik duhovnik prof. dr. Anton Strle o svoji družini

Božji služabnik Strle o sebi ni veliko govoril, tudi pisal ne. Sem ter tja pa zlasti v pismih le kaj pove. Tako je v pismu z dne 25. 4. 1965 eni od svojih sorodnic takole obujal spomine na svojo mladost:

»Moč molitve in zaupljive ponižnosti nasproti našemu Odrešeniku in njegovi ter naši duhovni Materi je naravnost čudovita in doseže velikanske stvari. Tudi jaz se moram za svoj poklic zahvaliti svojim staršem, ki sta se že ob poroki dogovorila, da bosta, če Bog da, enega od svojih otrok posvetila Bogu v duhovniškem poklicu. To sem zvedel šele preko svojega duhovnega voditelja tedaj, ko ni bilo več nevarnosti, da bi name kdo izvajal kak pritisk pri izbiri poklica. Vem pa tudi, da je molila za duhovniške poklice moja svetniška teta Anica, ki je odšla k usmiljenkam in zgodaj umrla, vsa srečna, da se more popolnoma dati Kristusu v njegovih bratih – bolnikih in ubogih. Nikoli tudi ne bom pozabil na marsikateri vtis, ki sem ga imel od neponarejene pobožnosti svoje mame, ki ni nikoli hodila v šolo, pa je bila mnogo modrejša kakor žene, ki neprestano tiče ob radiu ali pa so gledale vse filme. Kako bi mogel pozabiti mamine solze, ko sem kot otrok, ko še nisem hodil v šolo, bral iz mašne knjižice križev pot – počasi in še nekoliko črkovaje – pa so mama ob kolovratu bridko jokali ob razmišljanju Kristusovega trpljenja! In še in še! Marsikaj slabega, zelo slabega sem videl v zgodnji mladosti, pa še to je neskončno dobri Bog obrnil na dobro, da me je tem tesneje pritegnil k sebi – a neizbrisne temelje je polagala domača hiša, ki ni bila najbolj zgledna, a vendar v bistvu trdno krščanska: to se je videlo že takoj, ko je človek stopil v »hišo« - same svete podobe, ki so bile moja prva šola bogoslovja; in prav tako po drugih sobah, nič šare, nič posvetnosti! Še danes mi je pred očmi v revni 'hišci' nad 'kevdrom' nad mojo posteljo (čeprav je navadno ležal še kdo poleg mene) podoba angela varuha z napisom: 'Ti, o Bog, si moj Gospod, jaz sem tvoj služabnik' in: 'Gospoda Boga moli in samo njemu služi!' Še v starosti 30 in več let, ko sem bil pred težkimi odločitvami, mi je to prišlo na misel: 'Ne bom služil nobenemu gospodu, razen Bogu, pa naj pride karkoli!' Kako sem danes tega vesel! …«

Strle ima v mislih čas zapora. Ko je bil prvič v zaporu je imel ravno 30 let, drugi zapor pa je preživljal v starosti od 32. do 37. leta.

Ko se je božji služabnik Strle tako oziral nazaj na svoje življenje, se je veselil, da je vztrajal v zvestobi tudi v najtežjih trenutkih zapora. Zaslugo za to stanovitnost in tudi za svoj poklic pa je, kot vidimo, pripisoval svojim staršem in vernemu ozračju, ki ga je bil v okviru lastne družine deležen v svoji mladosti.

VEČ IN BOLJE MOLITI (33) Liturgična molitev

Liturgične molitve so imeli že v stari zavezi. Opravljali so jih v jeruzalemskem templju in v sinagogah. Šlo je za sveti zbor, ki ga je sklical Bog, kar pomeni beseda »cerkev« v grščini (ekklesia) in hebrejščini (kahal).

Zbiranje Božjega ljudstva je dobilo poseben pomen ob praznikih, zlasti za veliko noč. Tedaj so se skupaj spominjali rešitve iz egiptovske sužnosti. Božje reševanje ni bilo le pretekla stvarnost. Bog namreč vedno rešuje, še posebej ob spominjanju preteklih dogodkov odrešenjske zgodovine. Ti dogodki po liturgičnem obhajanju postanejo sedanja stvarnost.

V novi zavezi se v liturgičnih dejanjih in molitvah Božje ljudstvo spominja Kristusovega odrešenjskega dela. Skozi vse leto obhajamo posamezne dogodke iz Jezusovega življenja, od njegovega spočetja in rojstva, pa do njegove smrti, vstajenja, vnebohoda in prihoda Svetega Duha. Vrhunec praznovanja je obhajanje Kristusove velikonočne skrivnosti, njegove smrti in vstajenja. To se na najodličnejši način dogaja pri vsaki mašni daritvi, posebej ob nedeljah, ki so male velike noči, najbolj slovesno pa od velikega četrtka do velike nedelje. Ko se spominjamo preteklih odrešenjskih dogodkov, ti dogodki na neki skrivnostni, a resnični način postanejo navzoči in zdaj odrešenjsko delujejo na nas. Ne gre torej samo za zgodovinski spomin, ampak predvsem za sedanje dogajanje, v katerem Kristus odrešuje, deli sadove, ki nam jih je s svojim odrešenjem zaslužil.

Drugi vatikanski cerkveni zbor takole opredeljuje bogoslužje: »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (B 7).

V naši veri ne gre samo za Kristusov nauk, niti ne samo za njegove zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. V naši veri gre v prvi vrsti za Kristusovo odrešenjsko delovanje v svetu in v človeku. Kristus nam prihaja s svojim odrešenjskih delovanjem na pomoč predvsem v liturgičnih opravilih in molitvah: v sveti maši, v besednem bogoslužju in v zakramentih, v molitvenem bogoslužju in v različnih blagoslovih.

Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).

Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega. Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).

Tudi zakrament sprave je povezan z molitvijo. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen »pogovor« z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava neke redovnice in katehistinje:

»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ... ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'«

K liturgični molitvi spadajo tudi različni blagoslovi. Neki duhovnik je dejal: »Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«

Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki redovnik: »Brez prave iskrene osebne molitve se življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje) postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s katerim živim.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ delavcev pa malo

V januarju 2017 smo napredovali za 3 zrna in nadaljujemo s polnjenjem prvega klasa na novem plakatu. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Molitev za duhovne poklice ima pri Bogu veliko vrednost in zasluženje za tiste, ki sodelujejo. Pomembno ni le število, ampak še bolj kvaliteta molitve. Naj bo naša molitev ponižna, zaupna, vztrajna, prežeta z ljubeznijo do Marije in Jezusa ter vdana v Božjo voljo. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost v ljubezni do Boga in do bližnjega. Prihodnost Slovenije je na področju duhovnosti v veliki meri odvisna od dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, diakonov, katehistinj in drugih poklicev.

Škofijski postopek za beatifikacijo sestre Lucije je končan

Rektor fatimskega svetišča prosi romarje za molitev

Škofijski del postopka za kanonizacijo sestre Lucije od Jezusa (1907–2005), ene od treh fatimskih vidcev, je končan in se bo nadaljeval v Rimu pri Svetem sedežu. Novico je objavil 13. januarja »Correiro de Coimbra«, glasnik škofije, v kateri je redovnica umrla in v kateri se je, pod vodstvom takratnega škofa msgr. Albina Cleta, 30. aprila 2008 začel postopek za njeno razglasitev za blaženo. Škofija, s posebno noto, obvešča in vabi na slovesno sejo ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo Božje služabnice Lucije od Jezusa, ki bo 13. februarja v Karmelu Svete Terezije v Coimbri. »Omenjeni škofijski postopek obsega vse spise sestre Lucije, pričevanja (60) zaslišanih prič o sluhu svetosti in herojskih krepostih »Božje služabnice«.

Po sklepni seji bo vse zbrano gradivo izročeno Kongregaciji za svetnike v Rimu, kjer se bo postopek nadaljeval skladno s pravili, ki jih določa Cerkev. Prvi del postopka za kanonizacijo [tj. razglasitev za svetnico] sestre Lucije se je začel že leta 2008, samo tri leta po njeni smrti, potem ko je sedaj upokojeni papež Benedikt XVI. dal spregled na predpis Zakonika cerkvenega prava, da se postopek lahko začne šele pet let po smrti kandidata.

Na tiskovni konferenci v fatimskem svetišču je rektor p. Carlos Cabesinhas izrazil veliko veselje nad to novico in dostavil, da to veselje nalaga fatimskemu svetišču in vsem romarjem odgovornost vestnega izpolnjevanja njihovega primarnega poslanstva, ki je molitev. »Vse vas vabim k molitvi za čimprejšnji zaključek postopka v Rimu,« je dejal rektor fatimskega svetišča in dostavil: »Vsi se zavedamo pomembnosti sestre Lucije, vidkinje s tako dolgim življenjem, in sluha o njeni svetosti; podpirajmo torej z zaupno molitvijo ta zahteven postopek s prepričanjem, da bo dobro sprejet.«

Tudi vicepostulatorka za beatifikacijo sestre Lucije je na tiskovni konferenci v fatimskem svetišču dejala, da je postopek na škofijski ravni trajal kar nekaj let zaradi obilice dokumentov in natančnega preučevanja le-teh. »Vsaka stran, ki jo je sestra Lucija napisala, je morala biti skrbno analizirana; gre za nad 10.000 pisem, ki smo jih uspeli zbrati, in za dnevnik v obsegu 2.000 strani, poleg vseh ostalih bolj osebnih spisov,« je povedala Angela Coelho, ki je obenem postulatorka tudi za kanonizacijo blažene Jacinte in Frančiška Marto, brata in sestre, ki sta bila skupaj z Lucijo, po pričevanju, ki ga je priznala katoliška Cerkev, priči prikazovanj Device Marije v Irijski globeli, med majem in oktobrom 1917. Po mnenju postulatorke mora postopek za beatifikacijo sestre Lucije upoštevati dejstvo, da se nahajamo v navzočnosti »žene, ki je živela skoraj 98 let, ki si je dopisovala s papeži, od Pija XII. do Janeza Pavla II., s kardinali, škofi« in z mnogimi drugimi ljudmi. »Preučevanje vseh teh vsebin zahteva čas, da bi se ta primer lahko obravnaval s potrebno natančnostjo,« je še povedala in poudarila tudi veliko število zaslišanih prič. »Sem torej zelo srečna ob sklepu tega postopka,« je rekla in poudarila, da je »sluh svetosti in znamenj sestre Lucije zelo razširjen.« Za ta postopek je delalo, s polnim delovnim časom, okrog 30 ljudi, od teh je bilo 18 teologov in 8 članov zgodovinske komisije.

Sestra Lucija od Jezusa (1907–2005) je živela kot karmeličanka 57 let. Od leta 2006 je pokopana v baziliki blažene Device rožnega venca v fatimskem svetišču. Je ena izmed treh otrok, ki so bili, od maja do oktobra 1917, priče šestih prikazanj Device Marije v Irijski globeli, kot so sami izpričali, in katoliška Cerkev je njihovo pričevanje potrdila. Po sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo bo postulator – imenovan od kongregacije za svetnike – pripravil »positio« na podlagi poročil in študij, ki jih je pripravila pravna komisija.

Škofom ordinarijem je pridržana pravica, da preučujejo življenje, kreposti, sluh svetosti, domnevne čudeže in češčenje vernika, za katerega se predlaga kanonizacija. Rezultat tega preučevanja se nato pošlje Svetemu sedežu: če ima proučevanje poslanih dokumentov pozitiven izid, je »Božji služabnik« razglašen za »častitljivega«. Drugi del postopka preučuje čudeže, pripisane priprošnji »častitljivega«; če je eden od teh čudežev prepoznan za pristnega, je »častitljivi« razglašen za »blaženega«. Kadar se, po beatifikaciji, zgodi še en čudež, ki je pravilno raziskan in potrjen, takrat je blaženi razglašen za svetnika. Kanonizacija – dejanje pridržano papežu – je potrditev s strani Cerkve, da je nek katoliški vernik vreden javnega in vesoljnega češčenja (v primeru blaženega gre češčenje na škofijski ravni) in da se ga lahko predlaga vernikom za priprošnjika in vzornika svetosti.

Sklep škofijskega postopka za beatifikacijo – odprt za udeležbo vernikov – bo v Karmelu svete Terezije v Coimbri 13. februarja s pričetkom ob 17.00. Sklepni seji bo sledila zahvalna sveta maša, zvečer ob 21.30 pa bo koncert »Moja pot« s sodelovanjem simfoničnega orkestra Cantata iz Lisbone, otroškega regionalnega pevskega zbora iz Coimbre in stolnega orkestra iz Coimbre.

spletna stran fatimskega svetišča,

prevod Dragica Čepar

Slovensko-hrvaško srečanje v Stični ob stoti obletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi

V soboto, 14. oktobra, bo v Stični slovensko-hrvaško srečanje ob stoti obletnici fatimskih dogodkov. To bo že šesto slovensko-hrvaško srečanje. Skupaj se bomo Bogu zahvalili za vse milosti, ki jih po Marijini priprošnji oboji prejemamo.

Septembra 2014 smo se Slovenci pridružili Hrvatom pri češčenju Predragocene Kristusove krvi v Ludbregu, letos se nam bodo oni pridružili pri češčenju Fatimske Marije v Stični. Slovenski odbor za pripravo srečanja vodi celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek, hrvaški odbor pa varaždinski škof msgr. Josip Mrzljak.