Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 29. marec 2017

Božji služabnik duhovnik prof. dr. Anton Strle o svoji družini

Božji služabnik Strle o sebi ni veliko govoril, tudi pisal ne. Sem ter tja pa zlasti v pismih le kaj pove. Tako je v pismu z dne 25. 4. 1965 eni od svojih sorodnic takole obujal spomine na svojo mladost:
»Moč molitve in zaupljive ponižnosti nasproti našemu Odrešeniku in njegovi ter naši duhovni Materi je naravnost čudovita in doseže velikanske stvari. Tudi jaz se moram za svoj poklic zahvaliti svojim staršem, ki sta se že ob poroki dogovorila, da bosta, če Bog da, enega od svojih otrok posvetila Bogu v duhovniškem poklicu. To sem zvedel šele preko svojega duhovnega voditelja tedaj, ko ni bilo več nevarnosti, da bi name kdo izvajal kak pritisk pri izbiri poklica. Vem pa tudi, da je molila za duhovniške poklice moja svetniška teta Anica, ki je odšla k usmiljenkam in zgodaj umrla, vsa srečna, da se more popolnoma dati Kristusu v njegovih bratih – bolnikih in ubogih. Nikoli tudi ne bom pozabil na marsikateri vtis, ki sem ga imel od neponarejene pobožnosti svoje mame, ki ni nikoli hodila v šolo, pa je bila mnogo modrejša kakor žene, ki neprestano tiče ob radiu ali pa so gledale vse filme. Kako bi mogel pozabiti mamine solze, ko sem kot otrok, ko še nisem hodil v šolo, bral iz mašne knjižice križev pot – počasi in še nekoliko črkovaje – pa so mama ob kolovratu bridko jokali ob razmišljanju Kristusovega trpljenja! In še in še! Marsikaj slabega, zelo slabega sem videl v zgodnji mladosti, pa še to je neskončno dobri Bog obrnil na dobro, da me je tem tesneje pritegnil k sebi – a neizbrisne temelje je polagala domača hiša, ki ni bila najbolj zgledna, a vendar v bistvu trdno krščanska: to se je videlo že takoj, ko je človek stopil v »hišo« - same svete podobe, ki so bile moja prva šola bogoslovja; in prav tako po drugih sobah, nič šare, nič posvetnosti! Še danes mi je pred očmi v revni 'hišci' nad 'kevdrom' nad mojo posteljo (čeprav je navadno ležal še kdo poleg mene) podoba angela varuha z napisom: 'Ti, o Bog, si moj Gospod, jaz sem tvoj služabnik' in: 'Gospoda Boga moli in samo njemu služi!' Še v starosti 30 in več let, ko sem bil pred težkimi odločitvami, mi je to prišlo na misel: 'Ne bom služil nobenemu gospodu, razen Bogu, pa naj pride karkoli!' Kako sem danes tega vesel! …«
Strle ima v mislih čas zapora. Ko je bil prvič v zaporu je imel ravno 30 let, drugi zapor pa je preživljal v starosti od 32. do 37. leta.
Ko se je božji služabnik Strle tako oziral nazaj na svoje življenje, se je veselil, da je vztrajal v zvestobi tudi v najtežjih trenutkih zapora. Zaslugo za to stanovitnost in tudi za svoj poklic pa je, kot vidimo, pripisoval svojim staršem in vernemu ozračju, ki ga je bil v okviru lastne družine deležen v svoji mladosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar