FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Znamenje v Kani

Homilija kardinala Josepha Ratzingerja ob mednarodnem romanju v Kani 13. oktobra 1996

 

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani storil prvi čudež ter razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj (Jn 2,1–11).

Gospod je gostom na svatbi v Kani podaril okoli šeststo litrov okusnega vina iz šestih vrčev, ki so jih služabniki napolnili z vodo, kakor jim je Jezus naročil. Čeprav vemo, da so vzhodnjaške poroke trajale ves teden in se je poroke udeležil ves družinski klan novoporočencev, še vedno velja, da gre za nedoumljivo obilje. Obilje je znamenje Boga in njegovega stvarjenja: Bog je razsipen, ustvari celotno stvarstvo in s tem daje prostor človeku. Daje življenje v nedoumljivem obilju. V odrešenju pa se Bog sam razdaja, postane človek in tako prodre v vse uboštvo človeškega bitja, saj naredi vse, da bi pokazal svojo ljubezen. To obilje je izraz ljubezni, ki ne preračunava, temveč se, ne da bi mislila nase, zgolj predaja. Njegova velikodušnost v Kani kaže, kako se Bog v zgodovini razodeva človeku. Po njej zaslutimo veličastnost, veličino in neizčrpno dobroto Boga.

Poleg čudeža z vinom je v evangeliju tudi čudež s kruhom, ko Gospod s petimi hlebi kruha nasiti na tisoče ljudi in daje toliko, da še ostane dvanajst košar, polnih kruha. Če je kruh simbol tistega, kar človek potrebuje, je vino simbol velikega obilja, ki ga tudi potrebujemo. Vino je znamenje veselja in preobrazbe stvarstva. Popelje nas iz žalosti in vsakodnevne naveličanosti; iz našega bivanja napravi praznik. Vino prebudi čute in dušo, razveže jezik in odpre srce ter odstrani ovire, ki omejujejo naše bivanje. Tako je vino postalo simbol darov Svetega Duha. Izročilo govori o “trezni opojnosti – sobria ebrietas”, ki nam jo podeljuje Sveti Duh. Že v pripovedi o binkoštih je rečeno, da so se apostoli tujcem zdeli kakor pijani. V resnici so bili apostoli trezni in obenem pijani, se pravi napolnjeni z radostjo Svetega Duha, ki jih je odpirala v življenje velikih razsežnosti in jim položila v usta besede, ki niso prihajale iz njih samih. Dala jim otipljivo razumeti lepoto življenje, razsvetljenega z lučjo živega Boga. Zdaj začenjamo razumevati pomen čudeža z vinom, ki ga Janez jasno opisuje kot znamenje - se pravi kot resničnost, ki sega onkraj neposrednega dogodka in je usmerjena v drugi, še večji dogodek. Veliki dar daje slutiti neizčrpno naravo božje ljubezni, govori o ljubezni, ki izhaja iz večnosti, ki je neizmerljiva in zato odrešujoča. Čudež z vinom nam tako pomaga razumeti, kaj pomeni prek Jezusa v veri sprejeti Svetega Duha - se pravi novo veličino, novo vzvišenost in novo izobilje življenja.

Toda v svojem razmišljanju moramo iti še naprej: Rekli smo, da vino poraja praznovanje. V evangelijskem besedilu je vino povezano s praznovanjem svatbe, s poročnim slavjem. Vino označuje veličino tistega, kar se zgodi pri poroki: dva človeka postaneta eno zaradi ljubezni, ki jo je Stvarnik položil vaju ter iz njiju napravil eno meso, kakor pravi Adam v svetopisemski pripovedi o stvarjenju, ko mu Bog predstavi ženo in ko se njegovo življenje izpolni. Na ta način znamenje v Kani nakazuje še nekaj globljega: Jezus je prišel, da bi popeljal človeško naravo - človeka samega - k poročnemu občestvu z Bogom. Bog in njegovo ustvarjeno bitje morata postati ne le eno samo meso, marveč tudi en sam duh, kakor pravi Pavel (1 Kor 6,17). Na tem mestu Pavel izrazi to stvarnost tudi s tem, ko zatrdi, da verniki postanejo eno telo z Gospodom, njegovo lastno telo.

Dejansko se je poročno slavje začelo že z učlovečenjem v naročju device Marije: Bog, Božji Sin, si je prevzel človeško meso, k sebi je pritegnil človeško bitje in tako je Jezus postal pravi človek. Tako Jezus, pravi človek in večni Sin Boga skupaj sestavljata eno samo osebo.

Ta poroka, to poročno slavje, ki sta se zgodila v skrivnosti utelešenja, morata trajati skoz vso zgodovino, saj želi Gospod “vse pritegniti k sebi” (Jn 12, 32), da bi bil končno “Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28). Jezusova ura, o kateri govori v odgovoru svoji materi, je čas poročnega slavja. Tej uri se približuje, zanjo je tukaj. Ta ura se začne, kot smo rekli, s spočetjem v Mariji in doseže svoj vrhunec na križu, ki ga Janez vedno opredeljuje kot trenutek Jezusovega poveličanja. Na križu se Jezus popolnoma izroči: križ je dejanje, ko se dokončno in popolnoma izroči in s tem dejanjem vse nas vabi k sebi. Ker gre za skrajnjo in najvišjo stopnjo ljubezni, je križ kljub vsemu ponižanju, ki ga nosi s seboj, trenutek poveličanja: nikjer drugje namreč božja ljubezen ni tako silno vidna kot tedaj, ko nam je Sin izkazal ljubezen “do konca” (Jn 13,1). Iz odprte Jezusove strani tečeta kri in voda - krst in evharistija; se pravi, oba temeljna zakramenta krščanstva izvirata prav od tukaj. Evharistija je dokončen dar novega vina v takšnem preobilju, ki vekomaj zadostuje za vse rodove. Na to vino kot na resnično daritev Jezusove ljubezni in kot na resnično razodetje njegovega božjega veličastva med nami že vnaprej kaže dar vina v Kani.

Ob koncu pripovedi v Kani je zapisan pomemben stavek, s katerim evangelist nakaže smisel dogodka: “Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj” (Jn 2,11). Pravi namen dogodka v Kani ni vino - to je zgolj znamenje in že zdavnaj so ga popili in ni od njega nič ostalo. Dejanski namen je prej razodetje Jezusovega veličastva, sijaj neskončne božje dobrote in prebujenje vere učencev. Najgloblji čudež, ki se je dogodil v Kani, je vera učencev, ki onkraj zunanjega dogodka začenjajo spoznavati nekaj večjega: presveto navzočnost Boga med nami. In za to gre tudi zdaj. Ob tem moremo razumeti tudi Marijino poslanstvo, ki postane dobro vidno v pripovedi o svatbi v Kani.

Marija ne prosi Gospoda za čudež. Dejansko še ni bilo jasno, da čudeži sestavljajo njegovo poslanstvo. Jezusu preprosto zaupa težavo, v kateri so se znašli njeni prijatelji. Marija vse položi v Jezusove roke in se prepusti njemu in njegovemu delovanju. Celo navidezna zavrnitev ji ne vzame poguma. Njeno zaupanje v Jezusa in njena združenost z božjo voljo ostaneta nedotaknjeni. S tem nas uči, da se moramo tudi mi v svojem odnosu do Boga nenehno doživljati zavrnitev in vseeno nadaljevati. “Moje misli niso vaše misli”. Resnico teh svetopisemskih besed okušamo v svojem življenju. Pomembno je torej, da se odpovemo svojemu načinu gledanja in se ne prepustimo razočaranju ali celo dvomu. Na ta način se lahko naučimo spreobračati svojo voljo, ki je pogosto zmotna, tako da se ta zlije z božjo voljo in postane pravilna.

V odlomku o svatbi v Kani najdemo tudi stavek, ki ga izreče Marija služabnikom in je morda po "zgodi se - fiat" njena najlepša beseda. Če bolje pogledamo, ta beseda udejanji njen fiat, njeno privoljenje, v povezavi z nami: “Karkoli vam reče, storite.” To pa za nas pomeni: "Uskladite svojo voljo z božjo. Poslušajte in bodite pripravljeni na njegov klic. Prepoznajte ga kot Gospoda, ki vam kaže pot in vas vodi po pravi poti". S temi besedami vabi služabnike in tudi nas k veri. Marija ni neposredno prosila za čudež vina, temveč je notranje čakala, kaj bo naredil Jezus. Klicala je k veri in omogočila je pravi čudež. Zato je Elizabeta Marijo ob njenem obisku pozdravila z besedami: “Blagor ji, ki je verovala.” (Lk 1,45) S svojo vero je odprla vrata utelešenju Besede, sveti svatbi med večnim Bogom in njegovim ustvarjenim bitjem, človekom. Zaradi svoje vere je, kakor pravi vzhodna Cerkev Hodegétria (tista, ki nam kaže pot – Kristusa), vodnica, ki vodi k veri, v samo središče poročne skrivnosti Kristusove ljubezni. S tem je naznanila bistvo tistega, kar se je zgodilo in nam kaže tisto, kar moramo vedeti za vselej.

"Karkoli vam reče, storite". Verujte v Jezusa Kristusa, Sina živega Boga. Verujte z vero, ki je ljubezen, verujte z vero, ki ni zgolj teorija, marveč je življenje; verujte z vero, ki sprejema božjo voljo tudi takrat, ko je ne poznamo in je v nasprotju z našo voljo. Verujte in sredi zemeljskih stvari boste zagledali božjo slavo, preobilje in sijaj njegove ljubezni. Verujte in boste videli: tam, kjer drugi vidijo samo križ, neizpolnjeno bivanje in sramoten konec, boste vi videli izlitje preobilja božje ljubezni, njegovo slavo, ki nas rešuje. Verujte in boste prejeli žlahtno vino božje navzočnosti v svojem življenju. Verujte v Boga, in uboga voda naše vsakdanjosti, ubogi darovi, ki jih dajemo, se bodo spremenili v vino njegove svete bližine.

To nam govori Marija, in prav k temu nas spodbuja tukaj v Fatimi. Besede “Karkoli vam reče, storite”, izražajo ljubezni, materinsko skrb tiste, ki je kot Božja mati po Kristusovi volji obenem tudi naša mati. V resnici je Gospod, ko je visel na križu, napravil mater ljubljenega učenca za mater vseh učencev Kristusa, svojega Sina, torej za našo mater. Kakor pravi zadnji koncil: "To Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja - od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve izvoljenih." (LG 62) Matere že po naravi želijo in iščejo najboljše za svoje otroke. Zato prav tako presveta Marija, ki je kraljica, mati usmiljenja, mati premila in na docela edinstven način pridružena delu svojega Sina, kakor naša mati v redu milosti (LG 61), nenehno skrbno izvršuje svoje materinsko poslanstvo, ko nas spodbuja, da izpolnjujemo božjo voljo, da poslušamo in uresničujemo besede njenega Božjega Sina. Kakor v Kani, njene spodbude, njena zaščita in njena materinska prošnja trajajo na vekov veke in “jo bodo blagrovali vsi rodovi” (Lk 1,48).

Po dveh velikih znamenjih v Lurdu in v Fatimi je z nami kot usmiljena mati in nas spodbuja. Ne potrebuje veliko besed, saj je vse povedano v teh nekaj besedah, ki jih prežema materinska skrb: “Karkoli vam reče, storite.” Pripomnimo tudi, da je Marija spregovorila otrokom, ponižnim, tistim brez glasu, tistim, ki nič ne veljajo v tem svetu, polnem blišča, polnim napuha, ki daje znanje in je poln vere v napredek. Toda ta svet je zapisan uničenju, strahu in obupu: kajti ljudje dejansko nimajo vina, temveč samo še vodo. O, kako to sporočilo ohranja svojo veljavo tudi danes! Marija govori najmlajšim, da bi nam pokazala, kaj je nujno potrebno vedeti, se pravi, da je treba biti pozoren samo na eno potrebno, kar je hkrati povsem preprosto in nadvse pomembno: dostopno vsem ter obenem pomembno in mogoče vsem: verovati v Jezusa Kristusa, blagoslovljeni sad njenega telesa. Zahvaljujemo se ji za njeno materinsko navzočnost. Zahvaljujemo se ji, da nam kot premila in usmiljena mati prav na tem kraju govori tako živo in tako jasno. In zaradi tega z vso Cerkvijo hvalimo Božjo mater in našo nebeško mater ter jo pozdravljamo kot kraljico in mater usmiljenja ter jo prosimo: "Pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija." Amen.

Prevod iz portugalščine Barbara Terseglav: Communio 16(2006)45–49.

Šopek Materi Mariji

Nekega dne leta 1953 je letalo sv. Kierana poletelo s 25 potniki iz Dublina (Irska) v Birmingham (Anglija). Malo pred ciljem so se motorji ustavili.

Stevardesa je mirno sporočila: »Potnike prosimo, da zapnejo varnostne pasove!« Pojasnila je resnost situacije, nato je pokleknila na sredo prehoda in rekla: »Gospe in gospodje, mislim, da je sedaj trenutek za molitev.« Glasno je izrazila boleči trenutek in se nato obrnila k sveti Devici in jo prosila za pomoč. Izvlekla je rožni venec in pričela moliti. Medtem je pilot letala, ki je izgubilo višino, iskal prostor, ki bi bil primeren za zasilni pristanek. Ko se je letalo dotaknilo z vso svojo težo zemlje, je prišlo do močne eksplozije: letalo se je razklalo na dvoje …

Prve priče, ki so prispele na kraj nesreče, niso mogle verjeti svojim očem, ko so videle, da so iz razbitin prišli nepoškodovani vsi potniki … Samo pilot in njegov pomočnik sta bila lažje ranjena. Potniki so bili prepričani, da je Mati Božja zelo jasno nagradila zaupanje pogumne stevardese.

Povzeto iz: L'ami du Clergé.

Ob koncu oktobra, ki je z majem najodličnejši marijanski mesec, je papež Frančišek priporočil molitev rožnega venca.

Ob koncu generalne avdience, ko je pozdravljal mlade, bolne in mladoporočence, je sveti oče pokazal na to preprosto marijansko molitev, ki naj bi mladim ljudem razodela »način za spoznavanje Božje volje« v njihovem življenju.

Bolnikom je priporočil rožni venec, ker »prinaša tolažbo za um in srce«, mladoporočencem pa je zaželel, da bi ta marijanska molitev postala »poseben trenutek duhovne globine v njihovih družinah«.

Ko je še prej pozdravljal poljske romarje, je papež označil rožni venec »kot sintezo Božjega usmiljenja«. V njegovih skrivnostih »z Marijo premišljujemo o Jezusovem življenju, ki izžareva usmiljenje Očeta samega«.

It.zenit.org

Številni verniki, ki so kip Marije romarice iz Fatime od 12. maja do 13. oktobra 2016 spremljali, pravijo, da je bil ta kip št. 5 med najlepšimi in najmilejšimi. Tako pravi tudi slovenski duhovnik, ki je v Fatimi iskal kip za svojo cerkev, ki bi mu bil vsaj malo podoben, a se je vrnil brez kipa. Ker so se nekateri intenzivno zanimali, kje se sedaj nahaja ta milostni kip, so nam iz Fatime poslali naslednje okvirne podatke: po obisku v Sloveniji se je kip št. 5 nekaj časa ustavil v Fatimi; od 13. do 19. marca 2017 bo v župniji svetega Antona v Lizboni; od 30. aprila do 1. junija v škofiji Siguenza v Guadalajari; od 20. junija do 11. julija v škofiji de Santos v Braziliji; od avgusta do oktobra pa se vrača v našo bližino: na Madžarsko.

Napovedi sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega:

»Jezus Kristus, ki ga pričakuje vsa Cerkev, da bi zakraljeval povsod, bo prišel v dobi in na način, ki si ga ljudje ne predstavljajo. Ob koncu časov, ki bo prišel hitreje, kot si mislimo, bo Bog obudil velike svetnike, da bi po pobožnosti do presvete Device na pokvarjenem svetu utrdil kraljestvo svojega Sina.«

»Marijina moč se bo v poslednjih časih razodela vsem. Kristusovo kraljestvo bo razširila vse do muslimanov.«

»V poslednjih časih se mora Marija bolj kot kdaj koli odlikovati v usmiljenju, moči in milosti …«

»Prijatelji sveta bodo bolj kot v drugih časih preganjali tiste, ki pripadajo presveti Devici. Ponižna Marija bo vedno zmagala …«

»Marijina moč se bo usmerila proti vsem hudobnim duhovom posebno v poslednjih časih …«

www.touteslespropheties.net

Pogovori z Jezusom (34) Molitev pred Najsvetejšim (1)

Gospod Jezus, k tebi prihajam s tvojo Materjo Marijo, ki te tako zelo ljubi. Ker je tvoja Mati in Mati Cerkve, je tudi Mati Evharistije.

Skupaj z njo te prisrčno pozdravljam in ti hočem darovati nekaj svojega časa. Še več, hočem ti dati svoje srce.

Ti si isti Jezus, ki si se pred dva tisoč leti zame učlovečil v telesu Device Marije in se rodil v revnih jaslih v Betlehemu; isti Kristus, ki si hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote; isti Odrešenik, ki si zame umrl na križu in poveličan vstal od mrtvih; isti Gospod, ki si šel v nebesa, da mi prostor pripraviš pri Očetu in mi pošlješ Svetega Duha, oživljajočo moč z višave.

Moj Bog in moje vse, ti gledaš mene, jaz gledam tebe. Ti misliš name, jaz mislim nate. Ti vidiš v moje srce in poznaš vse kotičke moje notranjosti. Daj mi to milost, da bom živel z zavestjo, da tvoj pogled vedno počiva na meni.

Usmiljeni Odrešenik, prosim te, očisti moje slabotno in grešno srce. Prizadeval si bom, da te ne bom več žalil. Povabim te, pridi v moje srce. Naj se ob tvojem Srcu odpočijem in okrepim za nadaljnjo pot skozi življenje. Naj bom v hoji za teboj vedno bolj zvest.

Samó izkustvo ljubezni rodi ljubezen

Pogosto je naše srce sebično, usmerjeno na lastni jaz, zato je v njem za Božji Jaz malo prostora, malo prostora za ljubezen in zvestobo, za darovanje. Rešitev je v odložitvi sebičnosti, v usmerjenosti na Boga in bližnjega, v pripravljenosti za služenje potrebnim. Kako to doseči? Samo ljubezen rodi ljubezen. Kdor doživi ljubezen, jo bo pripravljen vračati, tudi s predanim služenjem.

Pravzaprav bi bilo treba na vse dogajanje v nebesih in na zemlji gledati pod vidikom ljubezni. To gotovo velja za bitja, ki so obdarjena z razumom in svobodno voljo, za bitja, ki so zmožna ljubiti. Pri tem je bistvo ljubezni v darovanju in služenju.

Jezus nas neizmerno ljubi, ljubi s človeškim srcem. Iz ljubezni do nas »je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7–8). Papež Janez Pavel II. je dejal: »Ljubezen, ki je použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega Srca, je in ostane nepremagljiva moč.«

Danes, v času silnega razvoja znanosti in tehnike, bi še posebej potrebovali pravo ljubezen. Velja namreč, kar pravi holandski teolog Walgrave: »Tudi najbolj popolna tehnika je nesposobna prebuditi najmanjši atom ljubezni.« Češčenje Srca Jezusovega in Marijinega nas opozarja prav na to najpotrebnejše, na ljubezen, sicer bomo postali podobni robotom.

Blagor mu, kdor dojame globino Kristusove ljubezni, kakor jo je dojel sv. Pavel, ki je dejal: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Kdor to doume, bo tudi sam začel resnično ljubiti Kristusa. Dajal mu bo prednost pred vsem drugim. Postal bo nov človek. S svojim življenjem bo potrdil resničnost Jezusovega nauka: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). Samo tisti, ki resnično ljubi Jezusa, ga je pripravljen poslušati in mu služiti ter se odpovedati vsemu, kar Jezusu ni po volji.

Jezusova ljubezen do nas pa nas ne nagiba le k ljubezni do njega, ampak tudi do bližnjega, saj je v vsakem bližnjem, posebej še v pomoči potrebnem Jezus. Sv. Janez je zapisal: »V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal svoje življenje za nas. Tudi smo dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).

Papež Janez Pavel II. je ob 300. obletnici smrti sv. Marjete Marije Alacoque (izg. Alakók) zapisal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

Božji Sin me je vzljubil

Apostol Janez je zapisal: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19). Sv. Janez Eudes [Ed], ki so mu dali vzdevek »prerok srca«, je zelo naglašal, da nas je Bog prvi vzljubil. Božja ljubezen je po tem svetniku alfa in omega, začetek in cilj vsega, kar biva. Ob razglasitvi za blaženega leta 1909 je papež Pij X. Janeza Eudesa označil za »začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja« Jezusovega in Marijinega Srca. Eudes je zapisal, kaj je cilj češčenja Božjega Srca: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.« Cilj češčenja Jezusovega Srca je torej v tem, da bi tudi mi postali drugi Jezus, da bi umrl naš sebični jaz in dal prostor Jezusovemu Srcu, njegovi osebi, njegovi ljubezni.

Pri češčenju Srca Jezusovega niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje Kristusovega telesnega srca kot odličnega dela Kristusovega telesa, saj po Svetem pismu in splošni govorici ljudi srce označuje osebno središče človeka. V ospredju je Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo Božjo ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo v popolni podreditvi Božji volji.

Katekizem katoliške Cerkve takole uči o Jezusovem Srcu: »Jezus nas je vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas: ‘Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe’ (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol… tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi« (št. 478).

Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«