Po Mojzesovih stopinjah (16)

Minila je tista ura in krožne vožnje je bilo konec. Nastanili so nas v lepem hotelu. Mislim, da smo ob osmih zvečer že večerjali. Takoj po večerji sva z bratom Frančiškom odšla v sobo, saj sva bila oba do konca utrujena in neprespana. Noč je bila zelo kratka, pa še vzpon na vrh Sinaja se je krepko poznal. Z velikim naporom sva zmolila brevir, saj so oči kar same lezle skupaj.

Zjutraj so nas budili hotelski delavci. Bil sem buden že nekoliko prej.

Hitro smo pozajtrkovali in kmalu odšli na pot. Šofer je dejal, da v Petro ne bomo mogli, ker tam sneži. Pater Peter mu tega ni verjel. Rekel je, da se želi na svoje oči prepričati, če je to res. Zato smo se podali v hribe.

Jordanija je neke vrste planota. Ob morju je ozek pas nižine, kmalu nad Akabo pa se začnejo hribi. Hribi so okoli osemsto metrov visoki. Za njimi pa je spet ravnina, a na isti višini, kot hribi. Zato je tam tudi podnebje drugačno. Bolj zmerno. Toda poleti se tudi tam razgreje in je zelo vroče.

Po dobri cesti smo se vzpenjali v hribe. Ko smo prispeli na planoto, je bilo že precej hladno. Vozili smo naprej in upali, da s snegom ni tako hudo, kot je bilo slišati. Toda zmotili smo se. Začele so naletavati snežinke. Bolj ko smo šli naprej, več jih je bilo. Končno smo prišli do policijskega avtomobila, ki je stal počez na sredi ceste. Cesta je bila zaprta in poti naprej ni bilo. Morali smo se vrniti nazaj do Akabe. Zgubili smo malo več kot dve uri.

V dolini smo se obrnili na desno in nadaljevali pot po puščavi Arawa. To je puščava, ki teče po meji med Izraelom in Jordanijo. Od Akabskega zaliva se okoli štiristo metrov dvigne, potem pa se začne spuščati proti Mrtvemu morju, ki pa je štiristo metrov pod gladino morja. Ker se Mrtvo morje zelo hitro suši in manjša, so pred kratkim Izraelci in Jordanci podpisali skupno namero, da bodo zgradili kanal od Akabskega zaliva do Mrtvega morja. Nekaj je treba ukreniti, saj se gladina Mrtvega morja vsako leto zniža za en meter. Iz severa po Jordanu priteče premalo vode, sa jo obe deželi veliko porabita za namakanje.

Puščava je bila podobna drugim. Peska je bilo veliko in moč je bilo videti peščene sipine. Ponekod so bile tako ostrih iz izrezanih oblik, da jih je bilo veselje gledati. Ostre in elegantne črte na kupih peska, naredil jih je veter. Tu in tam je bila ob cesti ograja iz kovinske mreže. Ob robovih so bila posajena drevesa, ki so imela dolge in vitke veje, ki so segale do tal. Bolj je bilo videti kot kup grmovja in ne drevo. Kaj so imeli posajeno v sredi za drevesi, nisem mogel ugotoviti.

Vreme je bilo lepo. Nebo je bilo modro, le dokaj močan veter je pihal. Ko pa smo prišli nekoliko globlje v puščavo, nas je zajel močan peščeni vihar. Neba ni bilo več mogoče videti. Vse okoli nas je bilo rumeno. Tudi nebo je bilo rumeno. Po cesti se je vozil pesek sem ter tja, tako kot pri nas pozimi suh sneg, ki ga veter prenaša po cestah. Videti je bilo, kot bi se po cesti prelivala rumena voda.

Bilo je zanimivo. Potrudil sem se, da bi naredil nekaj dobrih posnetkov peščene nevihte. Seveda bi bilo teoretično najbolje, da bi bil zunaj. A to bi bilo usodno za fotoaparat, saj bi veter droban in fin pesek nanesel v vsako, še tako malo režo na fotoaparatu, potem bi vse škripalo, kar bi obrnil. Zato je bilo kar prav, da smo počasi vozili naprej. Bolje je bilo, da sem ostal skrit za šipo, kot da bi uničil fotoaparat.

Vožnja po peščenem viharju je trajala mogoče pol ure. Bilo je lepo videti, kako veter vrtinči pesek in ga prenaša sem ter tja. Vse okoli nas je bilo kot v rumeni megli. Pravijo, da za avtomobile peščeni vihar ni koristen, ker počasi gloda barvo s pločevine. Najbrž bo kar držalo, še posebej, če so peščena zrnca ostra in velika in jih veter podi z vso silo naokoli.

Naenkrat je bilo peščene nevihte konec, začelo je deževati. To je bil lep avtobus, ki je bil sprva ves zaprašen in rumen, sedaj pa še moker po vrhu. Toda tudi dež ni trajal dolgo.

Bolj ko smo se bližali Mrtvemu morju, bolj lepo vreme se je naredilo. Kmalu so se pokazali prvi sledovi morja. Najprej zaplate vode, kot mala močvirja, potem jezerca in končno pravo modro Mrtvo morje. Bilo je nekoliko viharno, valovi so pljuskali ob bele skale na obalah. Ker ima ogromno soli, pravijo, da okoli trideset odstotkov, so skale na obali bele od kristalov soli.

Ustavili smo se, da se malo naužijemo te lepote. Globoko pod nami se je slana voda divje zaganjala v skalovje. Nad nami skale. Čisto na vrhu cestne useke je stal pokončen kamen, ki mu je pater Peter hitro nadel ime: Lotova žena.

Nekoliko naprej smo šli čez reko Arnon. To je mala rečica, ki je poleti najbrž sploh ni. Ostane samo suha struga. Ko smo se tam vozili, je bila močna blatna reka, ki se je valila po globoki soteski. To je pomenilo, da je tam zgoraj na planoti osrednje Jordanije res zelo slabo vreme, da toliko vode pridere v dolino.

Zanimivo je bilo gledati, kako se voda reke Arnon izliva v Mrtvo morje. V lepo modrino je drl velik blaten val. Ni se takoj pomešala, ampak je dolgo časa ostala ločena. Meja med obema vodama je bila zelo ostra. Skoraj tako, kot bi v lepo modro vodo vlil tekočino blatne barve, ki se ne meša z vodo.

Pot ob morju se je končala. Začeli smo se vzpenjati v hribovje. Najprej se je za oblake skrilo sonce. Kmalu je začelo deževati. Še nekoliko višje pa so se kaplje spremenile v debele snežinke. Bolj ko smo se dvigali, več snega je bilo. V predmestju Amana, kjer smo se ustavili, je bilo snega dobrih dvajset centimetrov. Hitro je poletelo nekaj sneženih kep. Fantje so takoj pokazali, da so vajeni snega.

V mestu je bil popoln nered. Vsak je vozil tam, kjer je bilo najmanj snega. Nič niso imeli, ne naprav, ne orodja, da bi sneg splužili. Zato je za tiste kraje sneg prava zmešnjava, ker vse obstoji. Treba je enostavno počakati, da se stopi in normalno življenje se spet lahko začne. Da se sneg stopi, seveda ni treba čakati dolgo. Običajno že po nekaj urah snega ni več. No, v našem primeru je obležal en dan. Potem pa so ga tople sape spremenile v vodo, ki je tekla vsepovsod. Po kotanjah pa so nastala jezerca.

V glavnem mestu smo zavili na jug. Nameravali smo si ogledati zelo znane mozaike iz Madabe. To je zelo star talni mozaik, na katerem je upodobljen skoraj ves Bližnji vzhod, posebej svetopisemska mesta.

Deževalo je, ko smo izstopili v Madabi. Ob posebni sobi s spominki so nam najprej razložili ves mozaik. Nisem si natančno zapomnil, koliko mest je upodobljenih na zemljevidu, mislim, da okoli 120.

Cerkvica, kjer je mozaik, je majhna in jo še zmeraj uporabljajo. Spredaj in nekoliko ob stani je ta slavni zemljevid v obliki mozaika. Lep za pogled. Poskušal sem narediti čim več fotografij, a ni bilo tako preprosto, saj bi moral biti na visokem odru, da bi lahko slikal na tla. Stavil sem se na prste, da bi bil čim višji, a kljub temu fotografije niso bile dobre. Pozornost so mi pritegnile slike, ki so visele na cerkvenih stenah. Bile so skoraj vse v obliki mozaika. Uokvirjen mozaik in obešen na steni. Precej je bilo lepih Marijinih ikon, ikon z božičnim motivom, z motivi Jezusovega trpljenja. Lepa slika svetnika na konju. Najprej sem mislil, da je sveti Sergij, a napis jasno razodeva, da je sveti Jurij.

Po snegu in dežju smo se vrnili nazaj v Aman. Poiskali smo eno izmed katoliških župnij in tam prosili, da bi smeli darovati sveto mašo. Župnik je bil prijazen gospod, ki je govoril tekoče italijansko. Povedal je, da je študiral v Rimu. Sveto mašo smo darovali v mali kapeli, ki jo uporabljajo namesto cerkve, ki je v gradnji in še ni dokončana.

Po sveti maši nam je župnik povedal nekaj besed o župniji. Posebej me je obšlo spoštovanje do njega, ko je povedal, da je v župnišče sprejel nekaj begunskih družin, ki so pribežale iz Sirije. Bili so kristjani, ki so si z begom rešili življenje. Ker smo vedeli, da potrebuje denar, da jih lahko preživlja, smo mu dali vsak nekaj, da bo vsaj malo laže skrbel za brate kristjane. Njegova odločitev je bila čudovita gesta, ki jo je treba spoštovati.

Srečali smo se tudi z begunci. Bili so prijazni, skromni in so nas prosili, naj molimo zanje. Posebej so se vsi želeli srečati z gospodom škofom Jurijem. Spoštljivo so mu poljubljali roko, on pa je z ljubeznijo vsakega pokrižal na čelo. Bili so srečni, posebej otrokom so kar žareli obrazi. O, Gospod, pomagaj sirotam, ki jih zaradi njihove vere preganjajo in pobijajo. Daj jim moči in zvestobe do konca!

p. Branko Petauer

Bog – vir sreče

Ko sem bil še majhen, sem videl marsikaj hudega in tudi sam doživel. Koliko je bilo umazanije. Dokler so mi bile še oči nekako zaprte in nisem vedel za krivdo in grdobijo, ki je v vsem tem bila, sem bil tudi jaz na tem, da ji docela zapadem, da postanem tak, kakor so bili najhujši tisti, ki sem prišel z njimi v stik, in še morda hujši od najhujših. Nekoč smo bili na paši in še sedaj se jasno zavedam tistega trenutka, ko je nekdo izmed navzočih izrekel misel: »Kako prijetno, kako lepo in sijajno bi bilo, ako bi ne bilo Boga, vse bi mogli storiti.« Morda sem sam to misel izrekel. In gotovo je to, da me je ponovno ta misel še pred 10. (letom) starosti prevzemala. Nekaj pred 10. letom pa sem jasno, čeprav nekako še podzavestno začutil, da vse to, s čimer sem prišel v stik in kar je nekaj časa tudi mene pritegovalo, Bog kaznuje s pogubljenjem. Hudo malo sem vedel, kako je s tem, a tako živo me je ta misel napadala, da me je večkrat navdajala naravnost vrtoglavica, posebno zato, ker nisem znal razlikovati med tem, kar je prostovoljnega, in tem, kar se človeku vsiljuje proti volji. Nihče razen Boga, ki me je hotel rešiti nesreče, ni vedel za mojo stisko. Spovedniku nisem znal prav povedati, da bi dobil opore. Tako sem živel kakor v nekaki vrtoglavici. – Počasi se je to umirilo in prišle so druge stvari, ki so zameglile prejšnje vtise, vendar pa sem od tistega časa čutil velik strah pred vsako takšno umazanostjo in mi je bilo vsako nesramno govorjenje naravnost muka, rekel bi fizična muka. Čutil sem, da se moram za vsako ceno tega obvarovati. Polno je bilo v meni trmoglavosti in samovoljnosti, trde neprijaznosti in nedostopnosti, pa tudi skrite častiželjnosti, ker sem z nekaterimi stvarmi v šoli vzbujal pozornost. A vedno mi je ostal odpor zoper umazanost takšne vrste, kakršno sem doživel, preden sem sploh vedel, ali je to greh ali ne.

Obenem pa sem čutil, da nikoli ne bom srečen tudi ne na zemlji, ako ne bi služil Bogu na neki nenavadni način, ne na tisti način, kakor so služili Bogu tisti, ki so živeli okoli mene. To se mi je zdelo premalenkostno. Topline očeta nisem poznal, mati moja je bila zelo dobra, a zelo zaposlena, jaz pa sem veliko bival v samoti, na paši itd. Tam se mi je zdelo, da sem v elementu, pa zopet ne ... Nekam daleč me je gnalo hrepenenje. Ko se je zdelo, da je vse to hrepenenje zastonj, tedaj so se mi za trenutek in nekoliko, samo za majhno režo, odprla vrata. Vse moje življenje mi je potem dokazovalo, da ni res: Kako lepo bi bilo, ako bi Boga ne bilo. – Vse mi je dokazovalo prav nasprotno: Kako lepo je, ker Bog je, ker nas ljubi, ker nam je blizu, ker nismo sami, ker se nam je tako približal, kako lepo je, da nam je dal zapovedi, ki naj nas vodijo po lepi poti sreče. Kako lepo je, da se zavedamo, da imamo nekoga za pričo svojih dejanj. Kako čudovite trenutke sem doživljal prav tedaj, ko sem bil na zunaj osamljen in v navidezni nesreči. Tedaj sem čutil, da sem blizu učlovečenemu Bogu, ki je dal samega sebe zame. Tedaj sem čutil, da sem preko Kristusa povezan z občestvom svetnikov, z množico plemenitih duš. Nisem čutil osamljenosti. Ko sem hodil v počitnicah kot bogoslovec k sv. maši uro daleč hoda, sem imel navado premišljevati, da sem potem šel lahko na delo. Kako lepa so bila tista pota, kako sem tedaj čutil, da sv. obhajilo vse globlje posega v mojo dušo, čeprav sem bil poln napak, poln neke grenkobe do vsega in vseh, ki so me »motili« v mojem svetu, ki je bil posvečen razmišljanju. Deloma tudi sanjarjenju. – Mislim, da sem bil že bogoslovec, ko sem prišel v družbo akademsko izobraženih dveh katoliških laikov, enega duhovnika in enega katoliškega učitelja. Toda videl sem, da ta družba ni zame. Da je to tako prazno, saj ni bilo kaj tako slabega, a prazno. Ni bilo Boga in nisem čutil veselja tam, čeprav Boga niso izrečno izključili od tam. Bog me je ob vsej moji mizernosti in malenkostnosti vendarle dvigal k sebi s tem, da mi je spet in spet dal jasno čutiti: Ni sreče resnične razen v meni. – To je dominanta mojega življenja, ki je eno samo tkivo moje mizernosti in božje dobrote do nevrednega svojega služabnika. Čutim se včasih, kakor da božja milost obhaja zmagoslavje nad mojo mizerijo in samo to dokazuje, da je dobro, najvišje dobro tam, kjer je Bog. Kako lepo je, ker Bog je[1] … Zato pa sem na novomašno podobico dal napisati »Povsod Boga!« Mislil sem najprej na nebeško mater! 2. bila mi je pred očmi Marija, srednica vseh milosti in življenja.[2]

Anton Strle

---

[1] Od tu naprej je na roke napisano besedilo zelo nečitljivo.

[2] Ta konec besedila je zelo težko razbrati in je napisan bolj po sklepanju kot po videnju črk.

Česa ljudje od nas duhovnikov najbolj pričakujejo in žele?

(Duhovna misel prof. Antona Strleta za jesensko konferenco duhovnikom 6. 10. 1958 v Begunjah pri Cerknici)

V 'Panorama Chrétien', Paris, je bil spomladi letos priobčen članek mladega duhovnika iz Pariza, ki je v 23. letu starosti zamenjal bankirski poklic za duhovniškega. Pripoveduje, kako so predstojniki poslali novomašnike, preden so zapustili semenišče, na študijski teden, kjer so laiki iz vseh stanov govorili o tem, kaj si želijo od duhovnikov. Neki delavec je dobesedno dejal: »Bodite svetniki!« Podobne želje so izražali vsi: »Bodite sveti!«. Tudi če bi mi duhovniki prisluhnili slovenskemu človeku, vernikom po naših župnijah, v katerih sami pastirujemo, bi slišali o isti najgloblji želji – da bi bili mi duhovniki čim bolj sveti. Spričo te želje se umakne v ozadje vse drugo, kajti vse drugo bo navrženo, kolikor je pač treba, da izpolnimo božji načrt, ki ga ima z nami prav v teh časih in na tem kraju, kjer smo. – Pred dobrim mesecem sem po več letih spet govoril z znanim umetniškim delavcem v Ljubljanski drami. Mislil sem, da je vero popolnoma zavrgel. Ko pa sva se na ulici razgovarjala, se je takoj videlo, da to ni res. Ko je prišel govor o nekem duhovniku, ki ga je z veliko pohvalo omenil, sem se pohvali tudi jaz pridružil in dejal, da je oni duhovnik kljub visokemu položaju tako silno preprost in demokratičen, ne po imenu, marveč zares, tedaj je dramski delavec v moje presenečenje naglasil: »Pa svet je, svet! To je najvažnejše ... Nekateri duhovniki ga pa tako lomijo ... Še mi laiki se trudimo, da bi živeli tako, da je čemu podobno.«

Mi duhovniki sicer vse to vemo, a vse premalo nas to spoznanje prevzema v vse globine: biti svet, postati čimbolj svet, to je zame najbolj važno. Vsakdanja meditacija naj bi mi pomagala, da bi to spoznanje vplivalo na moj duhovniški dan; naj bi meditacija vedno izzvenela v živo željo: »O Jesu, vivens in Maria, veni et vive in famulis tuis, in Spiritu sanctitatis tuae, in plenitudine virtutis tuae, in perfectione viarum tuarum ...« Naj me napolni Sveti Duh, Duh Jezusov in Duh Marijin, Duh svetosti, da bodo vsa moja pota preko dneva Jezusova pota, da bo On po meni izžareval Svetega Duha v okolje, kamor sem postavljen. In naj ta Duh svetosti napolni moje sobrate, da bomo v tem času v čim večji polnosti izvršili nam od Boga naloženo najvišjo nalogo, kar jih more človek imeti. – Mesečna duhovna obnova (ali jo izvršim temeljito?) naj vse to prenese na raven celotnega meseca. Prav je, da se ob teh obnovah hvaležno spomnimo svojega mašniškega posvečenja, ko smo bili izločeni iz profanosti in določeni za Boga. Bistveni obred, s katerim smo bili neizbrisno zaznamovani z večnim znakom Kristusovega duhovnika, se je izvršil tedaj, ko je škof položil svojo roko na našo glavo in je neposredno potem nad vsemi posvečenci z razprostrtimi rokami molil: »Daj, prosimo, vsemogočni Oče, tem svojim služabnikom duhovniško čast, obnovi v njihovih srcih duha svetosti, da bodo od tebe, Bog, podeljeno službo drugega reda sprejeli in z zgledom svojega življenja pripomogli do zboljšanja nravi.« (Glej Const. apost. »Sacramentum ordinis« z dne 30.11.1947; slov. prevod v: Sv. mašniško posvečenje. Ljubljana 1943, 64).

Naš ideal mora biti torej več kakor le »dober duhovnik«, da ne rečemo »povprečen duhovnik«, o katerem pravi Bernanos v »Dnevniku vaškega župnika«, da je gnusoba, ko išče skoraj le to, kako bi čim bolj komodno živel, kako bi čim več odnesel od tega sveta, tako da se marsikdo na tihem ali celo na glas izgovarja: »Saj duhovniki niso nič boljši kakor jaz.« Biti moramo v čim večji meri luč sveta in sol zemlje, – še navadni verniki bi to morali biti – zato pa se mora to na nas poznati. – Ljudje so za to zelo občutljivi in hitro spoznajo, ali je v nas kaj resnične svetosti, vsaj iskrene, goreče želje po svetosti. – Duhovnik, ki piše v zgoraj omenjenem francoskem mesečniku, pripoveduje: »Ko sem bil poklican k nekemu bolniku, sem bil presenečen, ker je bil bolni takoj pripravljen, da se spravi z Bogom. Dejal je: 'Pri pogrebu moje matere se mi je zdelo, da ste mož, ki moli ...' Duhovnik, ki ne moli mnogo, in ki zakramente deli le mehanično, je ovira za širjenje božjega kraljestva. Duhovnik pa, ki se trudi, da je združen z Bogom tako, da s svojimi gestami in besedami da slutiti Boga, je res pravi duhovnik. Biti simpatičen človek nikakor ne zadostuje. Duhovnik je navsezadnje mož, ki ljudi vodi k Bogu. Na tem področju je nemogoče biti dolgo časa le za fasado.« – Tako francoski duhovnik. Pri nas je ista Cerkev, iste želje in zahteve; zato pa: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo!« Potem bo moglo biti prenovljeno obličje zemlje.[1]

---

[1] Proti koncu je kopija besedila slabo čitljiva.

VEČ IN BOLJE MOLITI (31) Mistična molitev

»Kristjan, ki moli, more, če to hoče Bog, končno dospeti do posebnega izkustva zedinjenja. Zakramenti, predvsem krst in evharistija, so objektivni začetek kristjanovega zedinjenja z Bogom. Na tej osnovi more biti po posebni milosti Svetega Duha molivec poklican k tisti posebni obliki zedinjenja z Bogom, ki jo v krščanskem prostoru označujejo kot mistiko« (Kongregacija za verski nauk, Nekateri vidiki krščanske meditacije).

Pri svetnikih imamo pogosto primere mistične molitve. Poglobljeni duhovni spisi krščanske starodavnosti in novejšega časa razodevajo ta Božji dar. Tako tudi knjiga Hoja za Kristusom kaže na pisatelja, ki je imel izkustvo mistične molitve. Hrepenenje po takšni molitvi izražajo npr. vrstice: »O, kdaj pride tista blažena in zaželena ura, v kateri me boš nasitil s svojo navzočnostjo in mi boš v vsem vse!«

Sv. Bernard na podlagi svojega izkustva v Nagovorih o Visoki pesmi piše:

»Božja Beseda, Bog, Ženin duše, kakor sam hoče, prihaja v dušo ter jo spet zapušča; samo zavedati se moramo, da se vse to dogaja v občutju duše, ne v premikanju Besede. Ko na primer duša začuti milost, spozna njegovo navzočnost; kadar je ne občuti, zaradi odsotnosti toži ter prosi za ponovno navzočnost in pravi s prerokom: 'Moje obličje tebe išče; tvoj obraz iščem, Gospod' (Ps 26,8)...

Priznavam, da je tudi k meni prihajala Beseda – v nespameti govorim – celo večkrat ... Kakor hitro je vanjo vstopila, je zbudila mojo dremajočo dušo, jo razgibala in omehčala in ranila je moje srce, ker je bilo trdo in kamnito in nezdravo ... Silno moč Besede-Ženina sem spoznal po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva ...

Kakor hitro pa se je Beseda umaknila, v neki nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu odtegnil ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna, dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj bi pomenilo njen povratek ... Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: 'Vrni se!' da nazaj prikličem Besedo.«

Romano Guardini pove v knjigi Uvajanje v molitev o mistični molitvi tele poučne misli, ki bodo morda komu prišle prav: »Kdo morda doživi v premišljevanju nekaj posebnega. Dolgo časa je črpal misli o Bogu iz vere; nenadoma je tu Bog sam ... Psihološko povedano: naj bomo še tako živo prepričani ali pretreseni, imamo Boga običajno tako pred seboj kakor pač vse, pri čemer sami nismo izjema. To se pravi v območju svoje zavesti, v obliki predstave ali misli. Ta misel na Boga nas gane, nas nagiba k ljubezni, nas priganja k določenemu dejanju. V doživetju, ki o njem govorimo, misel kot ovira odpade. Boga se zavemo neposredno ...

Komur so dana taka doživetja, se mora zavedati, da nalagajo obveznosti. Moral bo postati strožji do sebe, bolj vesten v svojih dolžnostih, skrbnejši v molitvi, resnejši v odločanju glede svoje družbe, berila, razvedrila itd.«

zbral p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi nekaterih vztrajnih posameznikov in skupnosti smo napredovali kar za 7 zrn in tako napolnili vse klase. Prihodnjič bomo začeli polniti pet novih klasov. Bog naj obilno povrne vsem sodelujočim, posameznikom in skupnostim. Nekateri vztrajate že več let. Pomembno ni le število, ampak še bolj kvaliteta molitve. Naj bo naša molitev ponižna, zaupna, vztrajna, prežeta z ljubeznijo do Marije in Jezusa ter vdana v Božjo voljo. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost.