Šopek Materi Mariji

Varal bi se, kdor bi mislil, da je fatimsko preroško poslanstvo zaključeno. V njem oživi tisti Božji načrt, ki vse od njegovih začetkov zastavlja človeštvu naslednje vprašanje: »Kje je tvoj brat Abel?... Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,9.10)! Človek je lahko sprožil kolo smrti in nasilja, ne more pa ga zaustaviti.

V Svetem pismu pogosto najdemo mesta, v katerih Bog išče pravične, da bi rešil mesto. Isto počne v Fatimi, kjer je Mati Božja vprašala: »Ali se hočete darovati Bogu in prenašati vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, da bi zadoščevali za grehe, ki ga žalijo, in prosili za spreobrnjenje grešnikov?«

V človeško družino, pripravljeno žrtvovati svoje najsvetejše vezi na oltarju nacionalnih, rasnih, ideoloških, strankarskih in individualnih ozkosrčnih egoizmov, je iz nebes prišla naša blagoslovljena Mati in ponudila, da v srca tistih, ki se ji zaupajo, presadi Božjo ljubezen, ki žari tudi v njenem Srcu.

Benedikt XVI., Fatima,13. maj 2010

Med katoličani in pravoslavnimi obstaja duhovna in marijanska povezanost. Po padcu komunizma in berlinskega zidu – šlo je za eno najstrašnejših preganjanj, kar jih je krščanski svet poznal, trdi teolog Olivier Clement – je versko prebujenje v Rusiji vodilo k razcvetu ikon Device Marije. Globoka ljubezen do nje je ena od značilnosti ruske duše.

Malo je znano, da je na sedanjega moskovskega patriarha močno vplival metropolit Nikodim (bil je njegov asistent), ki je umrl na rokah Janeza Pavla II. na potovanju … v Fatimo!

Sedaj argentinskega papeža in moskovskega patriarha povezuje podobna pobožnost do Marije, o kateri švicarski teolog Hans Urs von Balthasar pravi, da »na skrit način vodi Cerkev, kot žena pri domačem ognjišču.«

Aymeric Pourbaix, Famille Chrétienne 09/02/2016

Daljna škofija Vijayawada v vzhodni Indiji je 11. februarja 2016 zelo slovesno praznovala obletnico prvega prikazanja Device Marije Bernardki Soubirous v Lurdu. Rektor svetišča p. Chinapa je opazil, da so se mnogi hindujci pomešali med kristjane. Prepričani so o dragocenosti Marijinega kipa, ki ga imenujejo Mati Božja iz Gunadale in so ga tja iz Lurda leta 1928 pripeljali na pobudo papeškega inštituta za zunanje misijone.

Prisotnost teh gorečih vernikov ob nogah Device Marije je ohrabrujoče znamenje za krščansko manjšino, ki je trpela zaradi brutalnih izpadov nekaterih fanatičnih predstavnikov hindujske stranke, ki odkrito sanjajo o deželi brez kristjanov in muslimanov.

Arthur Gosset, prostovoljec pri bazenih v Lurdu, je pred desetimi leti ugotovil, da ima kip Matere Božje iz Gunadale vpliv na mnoge hindujce: »Med osebami, ki se hočejo potopiti v lurški vodi, je od 20 do 25 % hindujcev. Zadnje poletje je njihova udeležba dosegla že 50%!«

fr.aletheia.org

Poljska razglasila Jezusa Kristusa za svojega kralja

Poljski škofje in predsednik države so v svetišču Božjega usmiljenja v Krakovu v soboto, 19. novembra 2016, slovesno razglasili Jezusa Kristusa za kralja Poljske. Prosili so Jezusa Kristusa, naj vlada poljskemu narodu, vsem državljanom in političnim voditeljem. V večini poljskih stolnic in župnijskih cerkva pa so slovesnost ponovili v nedeljo, 20. novembra, na nedeljo Kristusa Kralja, ko se je uradno končalo leto usmiljenja. Številni verniki so prepričani, da je to pogumno dejanje začetek velikih sprememb v državi. Seveda je ta razglasitev šele začetek prizadevanja za poglobitev krščanskega življenja in za vpliv Kristusovega evangelija v vsem javnem življenju. Kralj Kazimir je že pred 350 leti kronal Marijo za kraljico Poljske.

Kako daleč smo Slovenci od podobnega dejanja? Kdaj bomo imeli takšnega predsednika, ki bi si iz notranjega prepričanja upal narediti takšno dejanje, in takšne poslance in novinarje, ki ga ne bi pri priči »raztrgali«? Seveda, Kristus je kralj vesoljstva in naš kralj, pa naj to priznamo ali ne, vendar se nam ne vsiljuje. Spoštuje našo svobodo.

Upodobitev po Jezusovem in Marijinem Srcu

Življenje v ljubezni je zahtevno, mi pa smo slabotni. Gospod pozna našo slabotnost. Zato se nam je približal do jaslic, do križa, do oltarja in tabernaklja, do kruha, do podobe s prebodenim in s trnovo krono obdanim srcem. Zato nam je dal svojo Mater za mater.

Ko so farizeji Jezusu očitali, da jé s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). Gospod hoče, da se spreobrnemo in upodobimo po njegovem in Marijinem Srcu. Marija nas vodi k Jezusu: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5).

Začeti moramo pri sebi. Fizik in Nobelov nagrajenec Albert Einstein je dejal: »Problem današnjega časa ni atomska energija, ampak človekovo srce.« Bog je že po preroku Ezekijelu napovedal: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). Najprej se mora prenoviti naše srce. Potem bodo drugačne tudi naše besede in dejanja. Čim tesneje bomo povezani s presvetim Srcem Jezusovim in brezmadežnim Srcem Marijinim, tem bolj se bo prenovilo naše srce, tem bolj bomo vplivali tudi na tiste, ki so kristjani le po krstnem listu, Kristusa pa ne nosijo več v svojem srcu.

V litanijah Srca Jezusovega imenujemo Srce Jezusovo »žareče ognjišče ljubezni« in »dobrote in ljubezni polno«. V litanijah Matere Božje imenujemo našo Mater »Mati milosti Božje« in »Kraljica vseh svetnikov«. Ob teh dveh Srcih lahko naše srce zopet zažari v ljubezni, se napolni z dobroto in ljubeznijo, zahrepeni po svetosti ter začne nesebično ljubiti.

Samo ljubezen lahko premakne človeka. Te moči nima zunanja zapoved in dolžnost. Ob Srcu Jezusovem in Marijinem lahko vedno znova odkrivamo Božjo ljubezen do nas. Poglobimo se v Jezusov evangelij, v njegovo daritev na križu, v mašno daritev in v njegovo prebivanje v naših tabernakljih. Povsod bomo odkrili njegovo neizmerno ljubezen, ki more ogreti naša mrzla srca.

p. Anton

Pogovori z Jezusom (32) Bodi z menoj v prisrčnem češčenju

Predragi moj prijatelj, zelo sem vesel tvojega obiska. Pričakoval sem te, ker te imam rad in bi ti hotel izkazati svojo ljubezen.

Obudi vero v mojo resnično navzočnost. Od tvoje vere je odvisno, koliko darov boš od mene prejel. Spomni se, da sem zate postal človeški otrok! Zate sem dopustil, da so me pribili na križ. Zate sem zdaj pred teboj pod podobo kruha. Sem tako majhen, ponižen in ubog ter skrit v beli hostiji. Hočem, da me takšnega častiš, da boš tudi ti postal ponižen in ubog ter boš tako sposoben oznanjati moj evangelij ubogim.

V vseh tabernakljih sveta sem resnično navzoč. Sem središče in vrhunec življenja Cerkve, središče in vrhunec tudi tvojega življenja. Imej upanje in zaupanje vame in name preloži vse svoje skrbi. Vedno znova s srcem ponavljaj: »Jezus, vate zaupam!«

Ob misli na vse tisto, kar sem doslej storil zate, obudi ljubezen do mene: »Jezus, ljubim te!«

Spomni se, kako me je ljubil fatimski videc Frančišek. Ko je bil bolan, je vidkinji Luciji naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da ne morem iti k njemu in nekaj časa ostati tam.«

Ko je fatimska vidkinja Jacinta nekoč zbolela, je naročila Luciji: »Povej skritemu Jezusu, da ga imam zelo rada, da ga imam zares zelo zelo rada.« Drugič je rekla: »Reci Jezusu, da mu pošiljam svojo ljubezen in mnogo pozdravov.«

In zdaj z angelovo molitvijo v Fatimi poživi vse tri Božje kreposti, vero, upanje in ljubezen, ki so v tebi že od svetega krsta, a pogosto zaradi ovir s tvoje strani niso dovolj dejavne. One te tesno povezujejo z menoj: »Jezus, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse!«

Z ljubeznijo gledam nate. Si v svetlobi mojega pogleda. Isti moj pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je danes ustavil na tebi. Kakor mladeniča sem tudi tebe vzljubil. Mar ni nekaj čudovitega, če živiš z zavestjo, da moj milostni pogled počiva na tebi? Z vero, upanjem in ljubeznijo glej name in počivaj v mojem Srcu!

Predragi Gospod Jezus, ti si v Najsvetejšem zakramentu resnično navzoč. Pri svojem Očetu neprestano prosiš za nas grešnike. Iz tvojega čudovitega zakramenta ljubezni izvirajo reke usmiljenja in dobrote ter očiščujejo grehe sveta. Pod podobo kruha živiš, da nas tolažiš v naših bridkostih in nam daješ milosti za rast v ljubezni do tebe in do ljudi. Prosim te, pogosto me spomni in povabi, da te bom prišel obiskat in častit. Pomnoži mi vero, da si tu s svojo največjo ljubeznijo do mene resnično navzoč. Okrepi mi upanje, da se ne bom opiral nase, ampak le nate. Vžgi mi ljubezen, kakršno imajo do tebe serafi in svetniki. Tako bom s tvojo pomočjo tebe ter svoje brate in sestre ljubil do konca, kakor si nas ljubil ti.

An

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (21) Zvestoba posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu se sicer ne obvežemo pod grehom, da bomo izpolnjevali, kar smo s posvetitvijo sprejeli nase. Vendar ljubezen ne gleda samo na zapoved, ampak je pripravljena storiti več, kakor je strogo zapovedano. S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo obema dali častno besedo, da se bomo trudili, da bi v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je dobro pripravljena in zavestna obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli, in popolna pripravljenost, da po njih živimo.

Tudi po posvetitvi ostanemo slabotni ljudje. Pravijo, da sta na svetu dve stvari najbolj nestanovitni: luna na nebu in človek na zemlji. Kakor se luna vsak dan spreminja, tako se spreminja tudi človek. Danes smo goreči za Boga, drug dan nas že zagrabi mlačnost. Kar smo pri spovedi trdno sklenili, čez nekaj ur ne držimo več. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba z redno molitvijo izprositi.

Zunanja spodbuda je medsebojna pomoč posvečenih. Zgledi vlečejo. Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Tudi slika obeh Src v naših stanovanjih nam je v veliko oporo. Ljubeč pogled na obe podobi je odlična molitev. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Prav primerni so za to prvi petki in prve sobote.

Danes smo ljudje še posebej nagnjeni k nestanovitnosti in nezvestobi. Potrebno je neprestano sodelovanje z Božjo milostjo. Nujen je boj zoper zlo v nas in okrog nas. »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč,« pravi Jezus. Sv. Pavel je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,27). »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24). Jezus uči: »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22).

p. Anton