Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sreda, 19. oktober 2016
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
Ker je bil čas od zadnjega do današnjega
pregleda vaših prispevkov glede molitve za duhovne poklice zelo kratek, hkrati
pa čas počitnic in dopustov, smo napredovali le za eno zrno. Na Marijino
priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Leto Božjega usmiljenja
je tudi leto duhovnih poklicev. Bog kliče ljudi v službo svojega usmiljenja. Vsi
poklicani moramo biti orodje njegovega usmiljenja. Po nas Bog deli svoje
usmiljenje, mi pa smo spodbujevalci medsebojnega usmiljenja. Fatimska Mati
Marija v teh mesecih slovenskemu narodu deli Božje usmiljenje in nas spodbuja k
medsebojnemu usmiljenju.
torek, 18. oktober 2016
Peter se je bridko zjokal
Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede'«. »Peter mu je odgovoril: 'Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.' Jezus mu je rekel: 'Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' Peter mu je dejal: 'Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil'« (Mt 26,31).
Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in
zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali
in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo
trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča:
»Zgrabili so ga torej in odvedli.
Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim.
Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje.
Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla:
'Tudi ta je bil z njim.' On pa je tajil in dejal: 'Ne poznam ga, žena.' Kmalu
nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: 'Tudi ti si izmed njih.' Peter pa je
rekel: 'Človek, nisem.' Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: 'V
resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.' Peter pa je rekel:
'Človek, ne vem, kaj praviš.' In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin
zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil
Gospodove besede, kako mu je rekel: 'Preden bo danes petelin zapel, me boš
trikrat zatajil.' In šel je ven in se bridko zjokal« (Lk 22,54–62).
Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli,
razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Preveč je računal na
svoje moči. Ni se zavedal, da je slaboten in da hitro lahko pade. Namesto da je
zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s
svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil.
Sveti arški župnik Janez Vianney ob
Petrovem primeru takole razmišlja: »Skušnjava nam je potrebna, da nam da
občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sveti Avguštin nam pravi, da se moramo
enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za
tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo
večkrat padli v hudičeve zanke, je to zato, ker preveč zaupamo v svoje sklepe
in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti
in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo
pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno
izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati.
Lep zgled za to vidimo v svetem Petru, ki je dejal dobremu Bogu: 'Tudi če bi te
vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.'
Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je
človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja,
temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo
brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne
pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni
sebi!«
p. Anton
ponedeljek, 17. oktober 2016
SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (8) Usmiljeni kakor nebeški Oče
Jezus je učil: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Kako je usmiljen nebeški Oče, nam najlepše razodeva prilika o izgubljenem sinu, o kateri smo že govorili. Z njo bo Jezus do konca sveta vabil kristjane k zaupanju v čudovito Božje usmiljenje. Hkrati nas prilika vabi k medsebojnemu usmiljenju.
Usmiljenje je posebna oblika ljubezni, o
kateri pravi papež Janez Pavel II. leta 1980 v okrožnici o Božjem usmiljenju
(Dives in misericordia): »Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu
izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni
bedi, grehu« (CD 10,6).
Jezus ni o svojem Očetu in njegovem
usmiljenju do grešnikov samo čudovito govoril, ampak je svojega Očeta razodeval
z vsem svojim življenjem. Zato je lahko rekel apostolu Filipu: »Kdor je videl
mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Jezus je bil popolno razodetje Očetove ljubezni
in njegovega usmiljenja. Kdor je videl Jezusovo usmiljenje, je s tem videl
Očetovo usmiljenje.
Jezusovo usmiljenje do bolnikov,
grešnikov in sploh pomoči potrebnih ljudi so apostoli vsak dan opazovali in
občudovali. Po Jezusovem opozorilu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta,« so
začeli spoznavati, da Jezus pravzaprav razodeva Očetovo ljubezen in usmiljenje.
V Jezusovem usmiljenju, v njegovih dejanjih in besedah, je Očetovo usmiljenje
postalo vidno in slišno. Najbolj pa se je Očetovo usmiljenje razodelo v
Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju.
Apostol Pavel je pozneje učil, da je Bog
»bogat v usmiljenju« (Ef. 2,4); on je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2
Kor 1,3).
Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o
Božjem usmiljenju zapisal: »Kristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o
Božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami
in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem
smislu, usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog
'viden' kot Oče, 'ki je bogat v usmiljenju' (Ef 2,4)« (CD 10,2).
Bog je neizmerno blizu človeku, »zlasti
tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva,«
pravi papež dalje v isti okrožnici. »Prav zato se v današnjem položaju Cerkve
in sveta mnogi ljudje in mnoga občestva, ki jih vodi živ verski čut, tako rekoč
sami od sebe obračajo k Božjemu usmiljenju. K temu jih gotovo nagiblje Kristus,
čigar Duh deluje na dnu človeških src. Skrivnost Boga kot 'Očeta usmiljenja',
ki nam jo je razodel, postaja spričo današnjih groženj človeku svojevrsten klic
Cerkvi« (CD 10,2). Človek in današnji tako krhki svet sta tako zelo potrebna
Božjega usmiljenja. »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga
bojijo« (Lk 1,50). Tako je zapela Mati Marija v svoji hvalnici ob obisku pri
sorodnici Elizabeti. Vedno znova odkrivamo, kako resnična in tolažilna je ta
resnica.
Prišel sem
klicat grešnike
Evangeliji pogosto naglašajo, kako je
bil Jezus usmiljen do grešnikov in kako se je vedno znova zavzemal zanje.
Poučen je dogodek v zvezi z Jezusovim poklicem Mateja. Sam evangelist je
dogodek takole opisal:
»Ko je Jezus šel od tam, je zagledal
moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: 'Hôdi za
menoj!' In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je
prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi
učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj
jé s cestninarji in grešniki?' On pa je to slišal in rekel: 'Ne potrebujejo
zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede:
Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak
grešnike'« (Mt 9,9–13).
Matej je bil
cestninar ali mitničar v Kafarnaumu. Cestninarji so bili judovski uradniki, ki
so za Rimljane in njim podrejene vladarje pobirali različne neposredne davke in
carine. Bili so torej davkarji in cariniki. Svojo službo so večkrat zlorabljali
in krivično bogateli, zato so jih pobožni Judje zaničevali in jih imeli za
grešnike. Cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in
razbojniki. Jezus se je cestninarja Mateja usmilil in ga poklical za svojega
učenca in apostola. Jezusov klic ga je tako prevzel, da je takoj pustil mitnico
in šel za Jezusom. Njegovo življenje se je v Jezusovi bližini popolnoma
spremenilo. Nič več ni bilo njegovo središče denar, ampak Jezus sam in njegovo
kraljestvo.
Matej je od
veselja, da je postal Jezusov učenec in da se je lahko poslovil od osovraženega
poklica cestninarja, napravil Jezusu na čast v svoji hiši gostijo. Ta pojedina
ne bi zbujala nobene pozornosti, če se je ne bi udeležilo »precéj cestninarjev
in grešnikov«. Farizeji so se ob nje spotikali. Vprašanje je, ali so bili ti
gostje pri mizi res večji grešniki kakor farizeji, ki so bili polni napuha.
Jezus pa je naglasil, da je prišel na svet za tiste, ki se imajo za grešnike,
ki torej priznajo, da so grešniki: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak
grešnike.« Če priznamo, da smo grešniki, in se svojih grehov kesamo, nam jih bo
odpustil.
Sv. Pavel je zapisal v prvem pismu
Timoteju: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus
Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.
Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso
potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1
Tim 1,15 s).
Skupaj s sv. Favstino Kowalsko se obrnimo na
usmiljenega Jezusa: »Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do
nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo
neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega
Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili. Goreče te prosimo zaradi tvoje
ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.«
nedelja, 16. oktober 2016
Klic k ljubezni do Boga in bližnjega
Marija, ki se je v Fatimi prikazala z izrazitim srcem, simbolom ljubezni, nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega. Fatimsko sporočilo želi spodbuditi ljudi k takšni nesebični ljubezni. Temu vabilu so se najprej odzvali fatimski pastirčki, ki so izvrševali junaška dejanja ljubezni. Žrtvovali so se za spreobrnjenje grešnikov, da bi prišli v nebesa. Iz ljubezni do Boga in do njih so zanje veliko molili. Molili pa so tudi za druge potrebe ljudi. Angel in Marija sta spodbujala k molitvi za mir. Marija je v ta namen naročala molitev rožnega venca.
Frančišek in Jacinta
sta v ljubezni do Boga in bližnjega posebno napredovala v času bolezni. Jacinta
je tedaj rekla Luciji: “Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Marsikdaj, ko mu
to rečem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, vendar me ne ožge.« »Tako rada imam
Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da
ju ljubim.«
Umirajočemu
Frančišku je naročila, naj izroči Jezusu in Mariji mnogo pozdravov. Pred
zadnjim odhodom v bolnico je Jacinta poljubljala križ, ga objemala in molila:
“O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti zate.« Drugič je rekla: »O
Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.«
Na Lucijino
vprašanje, kaj bo delala v nebesih, je Jacinta med drugim odgovorila: »Zelo bom
ljubila Jezusa, brezmadežno Marijino Srce, mnogo bom prosila zate, za grešnike,
za svetega očeta, za svoje starše in brate in za vse tiste ljudi, ki so me
prosili, naj molim zanje.«
Svetost je
predvsem v ljubezni do Boga in bližnjega. Pokora in molitev sta v službi
ljubezni. Tudi tako velike žrtve, kakor so jih delali fatimski pastirčki, jih
ne bi posvetile, če ne bi bila v ozadju ljubezen, ki mora biti gonilna sila
vseh naših dejanj. V pristni ljubezni do Boga in bližnjega dobijo vsa naša
dejanja svojo pravo vrednost. Klic Marije iz Fatime je klic k poglobljenemu
življenju v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. To je življenje po
evangeliju.
p. Anton
sobota, 15. oktober 2016
Fatima – šola molitve
Fatima je že takoj od začetka zelo povezana z molitvijo. Letos je ravno sto let, odkar se je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, trikrat prikazal angel miru. Pri prvem prikazanju, spomladi 1916, jih je naučil posebno molitev, prav tako pri tretjem v jeseni. Obe molitvi je molil z njimi in jim naročil, naj ju redno molijo. Pri drugem prikazanju poleti jih je povabil: »Molite! Mnogo molite! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!« Prva angelova molitev je zelo apostolska, saj v njej prosimo za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Pastirčki so prosili predvsem za spreobrnjenje grešnikov.
Pri vseh šestih Marijinih
obiskih leta 1917 je zelo naglašena molitev rožnega venca. Že takoj pri prvem,
13. maja 1917, je Marija obljubila pastirčkom nebesa, za Frančiška pa je
posebej naglasila, da bo moral zmoliti še veliko rožnih vencev. Pri vsakem
prikazanju je vsem naročila, naj vsak dan molijo rožni venec. Že pri prvem
prikazanju je povedala namen te molitve: »Molite vsak dan rožni venec, da boste
izprosili svetu mir in konec vojne.« Bilo je namreč sredi prve svetovne vojne.
Ko jih je avgusta 1917 prostozidarski župan za dva dni zaprl, so tudi tam,
skupaj z drugimi jetniki, molili rožni venec. Pri zadnjem prikazanju, 13.
oktobra 1917, je Božja Mati povedala, da je Gospa rožnega venca. Naročila je:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec.«
Z molitvijo rožnega venca in
premišljevanjem posameznih skrivnosti je tesno povezano obhajanje petih prvih
sobot, ki sta ga Devica Marija in Jezus posredovala sestri Luciji, z naročilom,
naj ga razširi med ljudi, kar jim bo pomagalo do zveličanja in svetovnega miru.
Marija ponovno naglaša
molitev za spreobrnjenje grešnikov in odpuščanje grehov. Tudi v molitvi, ki jo
je naročila pastirčkom med tretjim prikazanjem, 13. julija 1917, in jo molimo
po vsaki desetki rožnega venca, prosimo za odpuščanje grehov in večno
zveličanje, še posebej tistih, ki so najbolj daleč od Boga in so v nevarnosti
večnega pogubljenja. Dne 19. avgusta 1917 je Marija pastirčkom z žalostnim
izrazom naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko
duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil
zanje.«
Pred posameznimi Marijinimi
prikazanji so se navzoči ljudje, ki so bili vedno bolj številni, obračali na
pastirčke, naj prosijo Marijo zlasti za ozdravljenje bolnikov in spreobrnjenje
grešnikov. Lucija je te prošnje posredovala Mariji, ki jih je večinoma
uslišala.
Med zgledi uspešne molitve,
ki jih je sestra Lucija zapisala, navedimo dva:
»Nekega dne je v sobo
bolnega Frančiška vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je
zelo žalostna, ker je njen mož
napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril: ‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom
prišel tja, bom našo Gospo prosil za
to milost.’
Na dan
Frančiškove smrti je sin tiste ženske drugič prosil očeta za odpuščanje. Ko ga
je prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni
hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto
hišo.«
Drug zgled: »K Jacinti je
prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko,
doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za
ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli
rožni venec. Potem mu je rekla: ‚Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo
vam bo dala milost, za katero prosite.‘
Ni pozabila na moža. Na
koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je
prišel s svojo ženo in z otroki, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti.
Zaradi vročine, ki jo je imel pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe,
njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.«
Iz
naših družin je skoraj popolnoma izginila molitev. Fatima je klic k redni in
poglobljeni molitvi, zlasti k molitvi rožnega venca. Bog je navezal svojo
milost in naše zveličanje na molitev. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja:
»Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). Angel in
Marija nas vabita: »Molite, mnogo molite!«
p. Anton
Naročite se na:
Objave (Atom)