Kakor si veroval, naj se ti zgodi!

Evangelist Matej poroča o Jezusovem ozdravljenju stotnikovega služabnika takole: »Ko je (Jezus) prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: 'Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.' Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' Stotnik pa mu je odgovoril: 'Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.' Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!' (…) Stotniku pa je Jezus rekel: 'Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro« (Mt 8,5–13).

Pri poganskem stotniku lahko občudujemo njegovo usmiljeno ljubezen do hromega služabnika. Če je bil takšne ljubezni zmožen pogan, jo moramo tem bolj gojiti mi kristjani. Okrog nas je polno ljudi v različnih stiskah, še bolj duhovnih kakor materialnih. Pri pomoči ne bomo ravnali samo iz človeškega usmiljenja. Kristjan v bližnjem gleda Jezusa in mu pomaga. Mati Terezija je dejala: »Ubogi so veliki ljudje! Moramo jih ljubiti, ne iz občutka usmiljenja do njih. Ljubiti jih moramo zato, ker je Jezus v žalostni preobleki v ubogih. Naši bratje in sestre so. Naši ljudje so. Tisti gobavci, tisti umirajoči, lačni, nagi. Oni so Jezus!«

Vrnimo se k stotniku. Kljub temu, da je bil pogan in zato ni imel veliko zveze z Judi, je zvedel, da Jezus ozdravlja bolnike. Zato se je pogumno obrnil nanj. V stotnikovih besedah »samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« je izraženo njegovo zaupanje, da bo Jezus res pomagal.

Vsi sveti kristjani so imeli veliko zaupanje v Jezusa. Mati Terezija je dejala: »Jezus terja od mene samo to, da se zanesem nanj; kajti samo vanj popolnoma zaupam; njemu se izročam brez pridržka.« Jezus je sv. Favstini Kowalski razodel: »Najljubši mi je tisti, ki trdno veruje v mojo dobroto in mi popolnoma zaupa. Podarjam mu svoje zaupanje in mu dajem vse, za kar me prosi.«

Posebna stotnikova krepost je ponižnost. Ni se imel za vrednega, da bi Jezus prišel na njegov dom. Ponižnost in zaupanje v Boga sta kakor dve sestri, ki vedno živita v prijateljstvu. Čim bolj je kdo na pravi način ponižen, tem lažje se v popolnem zaupanju dvigne k Bogu. Bog sam ga dvigne k sebi in usliši njegove prošnje. Jezus je pohvalil stotnikovo veliko zaupanje, zato je na daljavo ozdravil njegovega služabnika: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!«

S svojo zaupno vero se odpiramo Božjemu usmiljenju. Sv. Favstina Kowalska je zapisala Jezusove besede: »Moja hči, ali sodiš, da si dovolj napisala o mojem usmiljenju? To, kar si napisala, je komaj kapljica v primerjavi z oceanom. Sem sama ljubezen in usmiljenje; ni stiske, ki bi se mogla meriti z mojim usmiljenjem. Nobena stiska ga ne more izčrpati, ker se v trenutku podelitve moje usmiljenje poveča. Kdor zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečen, kajti jaz sam skrbim zanj.«

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (4) Če hočeš, me moreš očistiti

Jezusova molitev in delovanje razodevata neomajno zaupanje v nebeškega Očeta. Ko je svojim učencem oznanjal, kako je Bog dober in kako jih ljubi, ko je čudežno ozdravljal bolnike in delal druge čudeže ter izganjal hudobne duhove, je v ljudeh raslo zaupanje v Jezusa. On je ozdravil veliko posameznih bolnikov. Večina je pokazala veliko zaupanje, da jih bo Jezus ozdravil. Nanj so se večinoma obračali v obliki prošnje. Poglejmo, kako je Gospod ozdravil gobavca. Evangelist Marko o čudežu takole poroča:

»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: 'Če hočeš, me moreš očistiti.' Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!' Gobe so takoj izginile in bil je očiščen« (Mr 1,40–42).

Vživimo se v tega gobavca. Prijela se ga je neozdravljiva gobavost, ki je bila velika nadloga starega časa. Poseben bacil prizadene kožo, sluznico in živce. Bolezen se najprej pojavi v obliki lišajev na obrazu, na rokah in nogah. Nato nastanejo boleče otekline, ki se odpirajo in izcejajo gnoj. Postopoma odmrejo roke in noge. Gobavec je obsojen na počasno umiranje. Judje so imeli gobavca za živega mrliča. Bil je tudi obredno nečist, zato so se ga morali vsi izogibati.

Za našega gobavca je bil Jezus edino upanje. Veliko je že slišal o njegovi ljubezni do bolnikov in o njegovih čudežnih ozdravljenjih. Zato se mu je z vsem zaupanjem približal: »Če hočeš, me moreš očistiti.« S tem je pokazal zaupno vero, katere pomen je Jezus vedno znova naglašal. S to vero se je odprl Odrešenikovemu delovanju. Marko je zapisal, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Jezus ga je ozdravil z dotikom in z besedami: »Hočem, bodi očiščen!« S tem je bil ozdravljen gob in obredno očiščen, da ni več veljal za nečistega. Moral se je še pokazati duhovniku, ki je potrdil njegovo ozdravljenje in ga sprejel v versko občestvo.

Na poseben način se Jezus danes človeka usmili in ga očisti pri sveti spovedi. Jezus je sv. Favstini Kowalski v posebnem razodetju naročil: »Piši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem, kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži, ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež Božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo in čeprav bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev in bi bilo že vse izgubljeno – po Božje ni tako. Čudež Božjega usmiljenja to dušo popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabijo tega čudeža Božjega usmiljenja, zaman boste klicali, ker bo prepozno.«

Pomen in veličino čistega srca lepo naglaša arški župnik sv. Janez Marija Vianney:

»Nič ni lepšega kakor čista duša. Če bi to razumeli, ne bi hoteli izgubiti čistosti. Čista duša je nenavezana na materialno, na zemeljske stvari in nase (…) Čistost prihaja iz nebes: moramo si jo izprositi od Boga. Če bomo zanjo prosili, jo bomo prejeli. Zelo se moramo varovati, da je ne izgubimo. Svoje srce moramo zapreti napuhu, čutnosti in vsem drugim strastem, kakor zapiramo vrata in okna, da nihče ne more noter.«

Kadar našo dušo omadežuje greh in kadar stojimo pred spovednico, prosimo Gospoda: »Če hočeš, me moreš očistiti.«

Sporočila Device Marije

Devica Marija se je trem fatimskim pastirčkom leta 1917 prikazala šestkrat. Pozneje se je še nekajkrat prikazala Luciji. Tu bodo navedena le bistvena sporočila in naročila.

Pri prvem prikazanju, 13. maja, jih je vprašala:

»Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot priprošnjo za spreobrnjenje grešnikov?«

Lucija je odgovorila: »Da, hočemo.«

Tedaj je rekla Božja Mati:

»Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Pri drugem prikazanju, 13. junija, je Marija obljubila, da bo Frančiška in Jacinto kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je rekla:

»Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija, je Marija naročila:

»Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: 'O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.'«

Nato je razodela tri dele fatimske skrivnosti, na koncu pa je dodala prošnjo, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca. Prvi in drugi del skrivnosti je Cerkev razodela leta 1942, tretji del pa šele leta 2000.

Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta, je Marija naročila.

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pri šestem in zadnjem prikazanju, 13. oktobra, je Marija Luciji rekla:

»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Bolj žalostna je rekla:

»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Velika množica od petdeset do sedemdeset tisoč ljudi je tedaj videla znameniti sončni čudež, ki ga je Marija pastirčkom do dneva in ure natančno napovedala že tri mesece prej kot potrdilo pristnosti fatimskih dogodkov.

V zavodu sester dorotejk Vilar pri mestu Porto na severu Portugalske je Marija 26. avgusta 1923 Luciji priporočila molitev in žrtve za grešnike, da se ne bodo pogubili.

Ko je bila v Španiji, v mestu Pontevedra, pri sestrah dorotejkah v postulatu, se ji je ponoči, 10. decembra 1925, prikazala Marija z Detetom, ji pokazala svoje s trnjem obdano srce in ji dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot.

V samostanski kapeli v Tuyu v Španiji je Marija 13. junija 1929 sporočila, da Bog »prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo« Marijinemu brezmadežnemu Srcu, in »obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil«.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI PRIPRAVIMO SE NA MARIJIN OBISK (2) Sporočila angela miru

Angel miru se je leta 1916 trikrat prikazal trem fatimskim pastirčkom, takrat devetletni Luciji dos Santos, osemletnemu bratrancu Frančišku in njegovi šestletni sestrici Jacinti. Prikazovanja in naročila angela so pripravljala pastirčke na Marijina prikazovanja leta 1917.

Spomladi leta 1916 se je Božji poslanec predstavil kot angel miru in povabil otroke k molitvi. Nato je pokleknil na zemljo in se s čelom dotaknil tal ter trikrat molil, otroci pa za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.

Preden se je poslovil, je naročil: »Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Otroci so dolgo na kolenih in sklonjeni ponavljali to molitev.

Drugič se je isti angel prikazal sredi poletja in je naročil: »Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel pojasnil: »Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov […] Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroci so doumeli vrednost žrtve, kajti po njej Bog spreobrača grešnike. Od tega trenutka dalje so za spreobrnjenje grešnikov darovali Bogu vse, kar jih je bolelo.

V jeseni istega leta se je angel miru tretjič prikazal. V roki je imel kelih in nad njih hostijo, od katere je kapljalo nekaj kapelj krvi. Pustil je kelih in hostijo viseti v zraku, se vrgel na tla in trikrat ponovil molitev:

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,

molim te iz dna srca

in ti darujem predragoceno telo in kri,

dušo in božanstvo Jezusa Kristusa,

navzočega v vseh tabernakljih sveta,

v zadoščenje za žalitve,

bogoskrunstva in brezbrižnosti,

s katerimi ga žalijo ljudje.

Po neskončnem zasluženju

presvetega Srca Jezusovega

in brezmadežnega Srca Marijinega

te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Lucija je pozneje zapisala: »Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila.«

Prikazovanja angela miru so pastirčkom zelo pomagala, da so bili dobro pripravljeni na Marijina prikazovanja leta 1917. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, živeli so v Božji navzočnosti in se varovali greha.

Šopek Materi Mariji

Msgr. Delmas, škof v Angersu, je bil V LURDU DELEŽEN 68. ČUDEŽA, ki je bil javno objavljen v nedeljo, 27. marca 2011. Njegov tajnik Sergij François poroča:

»Po kirurškem posegu v juniju leta 1997 je bila moja leva noga skoraj paralizirana … Nikoli nisem prosil Marije pomoči zase, ampak sem vedno molil za druge bolnike.

Vse se je pričelo 12. aprila 2002 v popoldanskem času. Nahajal sem se v cerkvi sv. Bernardke pred votlino, da bi prejel zakrament bolniškega maziljenja. Ob koncu obreda se je mladi gospe ob meni pričelo kolcati. Kot svojo hčerko sem jo prijel za roke, da bi jo potolažil, pri tem pa sem rekel: 'Vse bo dobro. Marija je tukaj in nas vidi.'

V tistem trenutku je vse moje telo spreletel nenavaden srh … Domov sem odšel na svojih nogah. Šele ko sem hodil vzdolž obale sv. Jožefa, sem opazil spremembo. Običajno sem se vzpenjal tako, da sem se naslanjal na palico! […] Bolnišnica v Anjouju je tri dni kasneje prijavila ozdravljenje na uradu za ugotavljanje čudežev.«

www.famillechretienne.fr

Po znamenju z nebes, v noči s 25. na 26. januar 1938, je sestra Lucija, vidkinja fatimske Device, razumela, da je vojna, ki jo je Mati Božja napovedala v svojem sporočilu 13. julija, blizu. Po več poizkusih je končno obvestila škofa iz Leirie msgr. da Silvo.

Še posebej je potrebno omeniti 6. februar 1939, ko mu je šest mesecev pred uradno napovedjo vojne pisala o skorajšnjem spopadu evropskih razsežnosti. Ob tem je izpostavila izjemno pomembno stvar: Portugalski bo prizaneseno zaradi narodne POSVETITVE PORTUGALSKE MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU SRCU, ki so jo opravili portugalski škofje in jo obnovili 13. maja 1938.

Lucijina vnaprejšnja napoved se je uresničila dobesedno: noben portugalski vojak ni sodeloval v vojni in nobena tuja vojska tudi za kratek čas ni zasedla Portugalske. Medtem ko je vsa Evropa pet let trpela zaradi strašne vojne, je samo Portugalska ostala v miru.

www.fatima100.fr

Ves mesec december leta 2009 se je »zelo svetleča bela silhueta«, obdana s pasom »savojsko modre barve«, pojavljala na različnih krajih v Egiptu. Po prepričanju koptskega pravoslavnega škofa Anba Theodosiusa je šlo za »PRIKAZOVANJA SVETE DEVICE«. Ti dogodki so povzročili veliko gorečnost. Več kot 200.000 kristjanov in muslimanov zagotavlja, da so bili priča prikazovanjem Device Marije.

»Devica, ki je brez dvoma oblečena v bela in modra oblačila, ne more biti prikazen«, razlaga šestintridesetletni Rami, poročevalec agencije France Presse. V Egiptu je v koptski Cerkvi mesec december posvečen Devici Mariji. »Sveta Devica se je prikazala v Warrak Al-Hadar (Giza) pri cerkvi, ki nosi njeno ime. Dogodek je velik blagoslov za Cerkev in ves egiptovski narod«, razlaga še Anba Theodosius.

V intervjuju za revijo Familia Christiana je župnik pravoslavne koptske župnije v El Warrak Abbouna Loustos Kamel Dos povedal: »V nas ta dogodek vzbuja brezmejno veselje. Prikazovanja nam dajejo čutiti, da je Devica Marija z nami … Že večkrat je tukaj egiptovskim sinovom izkazala posebno ljubezen. Egipt je dežela, ki jo Gospod blagoslavlja.«

Paul Ohlott

actualitechretienne.wordpress.com

8. septembra 2015 so na praznik Marijinega rojstva v Yahoudu v Siriji ob navzočnosti škofa nadškofije Homs, apostolskega nuncija in katoliškega grško-melkitskega patriarha praznovali POSTAVITEV OGROMNEGA KIPA DEVICE MARIJE. Po mnenju mestnega župnika Georgesa Haddada je ta kip odgovor džihadistom, ki so v času svoje okupacije uničili številne kipe ali ikone.

Nekaj dni po osvoboditvi tega mesteca so se ljudje spomladi 2014 začeli vračati v svoje domove. Nekateri so bili porušeni, mnogi izropani. Župljani so povedali župniku Georgesu, da je KIP DEVICE MARIJE V KAPELICI OB KATEDRALI JOKAL. Naslednji dan so otroci pohiteli tja in videli, da Devica Marija spet joče. »Videl sem solzo v kotičku njenih oči in Devica Marija je sijala v čudoviti luči 48 ur,« razlaga župnik.

Ali je Devica Marija jokala zaradi naših tegob? Od veselja ob naši vrnitvi? »Tega ne vemo,« pravi župnik Georges, »toda odločili smo se, da jo častimo in ji posvetimo župnijo.« Novi kip, ki ga opogumlja, so postavili na trgu pred cerkvijo, s katero so džihadisti grdo ravnali.

fr.aleteia.org