Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 23. februar 2016

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Napredovali smo le za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po Božje povrne vsem, ki sodelujete! V pomembnih in odgovornih časih živimo. Začeli smo s svetim letom usmiljenja in s prvosobotno pripravo na prihod milostnega kipa fatimske Marije romarice. Naj bi obe milostni dogajanji v Cerkvi na Slovenskem prebudili nove duhovne poklice in okrepili gorečnost že poklicanih. Marija, Mati usmiljenja, naj se usmili slovenskega naroda in v njem prebudi in poglobi vero, upanje in ljubezen do Boga. Ko se v novem letu priporočamo za pomoč od zgoraj, se hkrati zahvaljujemo za vse milosti v preteklem letu, tudi za srečen izid referenduma za vrednote družine.

ponedeljek, 22. februar 2016

Bog je moja rešitev


V stari zavezi je izvoljenemu ljudstvu mnogokrat zmanjkalo zaupanja v Boga. Namesto nanj so se ljudje pogosto opirali (samo) na svojo moč, na čarovnike in malike, na denar in vojsko ter na vojaške zveze. Preroki so jih zato ostro karali. Bog je dopustil, da so jih stiskali sosednji narodi.
Preroki so zaupali v Gospoda, ker so izkusili veliko Božjo dobroto in ljubezen. Prerok Izaija je sicer predvideval, da mu številni ne bodo verjeli, temveč bodo iskali lažne preroke. Kljub temu je zapisal: »Čakal bom Gospoda, ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj« (Iz 8,17). Drugje je poln zaupanja dejal: »Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim, kajti moja moč in moja pesem je Gospod Bog, bil je moja rešitev« (Iz 12,2). Prerok vabi tudi druge k zaupanju v Boga: »Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala« (Iz 26,4). »V mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 30,15). »Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj« (Iz 30,18).
Prerok Izaija kliče gorje na tiste, ki ne zaupajo v Gospoda: »Gorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč, se zanašajo na konje, zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko, in v konjenike, ker so silno močni, ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega in ne iščejo Gospoda!« (Iz 31,1). Prerok je sam veliko trpel, v trpljenju in temi pa ga je reševalo zaupanje v Boga. Zato svetuje vsem trpinom: »Kdor hodi v temi in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga« (Iz 50,10).
Prerok Jeremija ostro zavrača tistega, ki zaupa samo v človeka, blagoslavlja pa moža, ki zaupa v Gospoda: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda« (Jer 17,5). »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje"«(Jer 17,7).
Mnogo spodbudnih misli o zaupanju v Boga najdemo v svetopisemskih Pregovorih. Oglejmo si nekatere: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj« (Prg 3,5). »Kajti Gospod bo tvoje zaupanje, varoval bo tvojo nogo pred zanko« (Prg 3,26). »Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje« (Prg 11,28). »Modri se boji in se ogiblje hudega, norec dela prestopke in zaupa vase« (Prg 14,16). »Blagor mu, ki zaupa v Gospoda« (Prg 16,20). »Zaupaj v Gospoda in pomagal ti bo« (Prg 20,22). »Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moje poti« (Prg 23,26). »Lakomnik izziva prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v obilju« (Prg 28,25). »Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25).
V Knjigi modrosti je zapisano, da se Bog razodeva »takim, ki vanj zaupajo« (Mdr 1,2). »Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico« (Mdr 3,9).
Vse te misli nam lahko pomagajo, da bomo za naprej tudi mi bolj zaupali v Boga, v njegovo moč, dobroto, ljubezen in usmiljenje.
p. Anton

nedelja, 21. februar 2016

Zaupajte v Boga


Vsem je poznana zgodba o egiptovskem Jožefu. Ker ga je oče Jakob bolj ljubil kakor druge sinove in ker mu je naredil dolgo suknjo, so ga bratje sovražili in ga prodali potujočim Izmaelcem. V Egiptu ga je kupil faraonov dvorjan Potifar, poveljnik telesne straže. Ta ga je postavil za oskrbnika svoje hiše. Ker se ni vdal poželenju Potifarjeve žene, ga je ta klevetala svojemu možu, da jo je Jožef zapeljeval v greh. Gospodar ga je dal vreči v ječo. Vendar je bil tudi v ječi Gospod z njim. Zaslovel je kot razlagalec sanj. Tedaj je imel faraon sanje o sedmih lepih in rejenih kravah ter o sedmih grdih in mršavih kravah, ki so požrle lepe in rejene krave. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo o sedmih debelih in lepih klasih, nato o sedmih drobnih klasih, ki so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Vsi egiptovski vedeževalci in modrijani niso znali razložiti faraonovih sanj. Razložil jih je Jožef: »Prišlo bo sedem let obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo« (1 Mz 41,29 s). Jožef je faraonu predlagal, naj v letih obilja organizira zbiranje živeža za leta pomanjkanja. Faraon je na to mesto postavil Jožefa, ki je s svojimi pomočniki zbiral petino živeža in tako prebivalci Egipta niso pomrli zaradi lakote.
V času lakote so prišli po živež tudi Jožefovi bratje. Končno so se skupaj z očetom Jakobom naselili v Egiptu, kjer so njihovi potomci ostali štiristo let. Pri egiptovskem Jožefu se lepo vidi, kako je bil Bog z njim, kako ga je vodil, čeprav so ljudje zoper njega naklepali zlo. Bratje so se ga hoteli znebiti, a prav to je Bog porabil za njihovo rešitev. Kako čudovita so Božja pota! Nad brati, ki so naklepali zlo, se je razodelo Božje usmiljenje. Bratje so svoj greh obžalovali in v Egiptu začeli novo življenje.
Po štiristo letih bivanja v Egiptu so se Izraelci zelo namnožili, da so se jih Egipčani začeli bati. Zato so jih silno stiskali. Tedaj je Bog poskrbel, da je faraonova hči posvojila hebrejskega dečka Mojzesa in je bil tako deležen vzgoje na dvoru ter se je usposobil za voditelja izvoljenega ljudstva. Ko ga je pozneje Bog poklical, je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Božja previdnost je izraz Božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Pogosto dogodkov sproti ne razumemo. Šele pozneje, ko gledamo nazaj, vidimo, kako je vse Bog vodil. Mati Terezija nam naroča: »Zaupajte v Boga. Čutite gotovost Božje previdnosti. Zanesite se nanj. On ve. On bo poskrbel.«
Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Kar Bog stori, vse prav stori, z eno roko vzame, z dvema pa da. Bog je doslej vse prav storil. Hvalimo njegovo neskončno modrost! Bog bo tudi v prihodnje vse prav storil. Zanašajmo se na njegovo previdnost! Svet bi se bil že sam pokončal, če ne bi Božja previdnost tudi slabih dejanj ljudi obračala v dobro.«

sobota, 20. februar 2016

V naročju Božjega usmiljenja (2) Usmiljen in milostljiv je Gospod


Po padcu prvih staršev se je Bog človeškega rodu usmilil in napovedal Odrešenika. Celotna zgodovina odrešenja je zaradi človekove slabotnosti in grešnosti zgodovina Božjega usmiljenja. Bog je na podlagi sklenjene zaveze z ljudmi vedno znova usmiljen. Usmili se vsakega, kdor pred njegovim usmiljenjem ne zapira vrat svojega srca. Psalmist ugotavlja: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Ps 103,8). Ko se je kralj David skesal grehov prešuštva in uboja, je prosil Gospoda: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3). Pesnik Žalostink se zaveda: »Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo« (Žal 3,22).
Za svoje prestopke je sicer treba delati pokoro. Čeprav je pregreham sledila kazen in pokora, se je Bog vedno znova usmilil svojega ljudstva. Bog je po preroku Izaiju napovedal: »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim. (…) Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod« (Iz 54,7–10). Judje se bodo vrnili iz babilonske sužnosti: »Gospod se bo usmilil Jakoba, ponovno bo izvolil Izraela in jih pripeljal v njihovo deželo« (Iz 14,1). Bog se bo ljudstva usmilil. Pri tem prerok Izaija poudarja pomen zaupanja in goreče molitve: »Gospod čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,18 s). Gospod »tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). Božje usmiljenje je večje od usmiljenja matere do otroka: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15 s).
Da se Bog človeka usmili, se mora ta vrniti h Gospodu in delati pokoro: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). »Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega« (Jl 2,12 s). Bog se je usmilil Ninivljanov, ki so delali pokoro, in jih ni pokončal.
Za dosego Božjega usmiljenja je potrebno, da smo drug do drugega usmiljeni. Gospod naroča: »Izrekajte pravične sodbe in ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!« (Zah 7,9). Božje usmiljenje je odvisno od našega usmiljenja: »Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi« (Mal 3,17).

petek, 19. februar 2016

SVETO LETO USMILJENJA Povezanost med svetim letom in Marijinim obiskom


Kaj imata skupnega sveto leto usmiljenja in tretji milostni obisk fatimske Marije v Sloveniji ter priprava nanj s prvosobotno pobožnostjo od januarja do maja 2016? Precej časa bosta v letu 2016 obe milostni dogajanji potekali skupaj. Tu in tam se sliši pomislek: Množitev različnih pobožnosti hkrati vendar ne more prinesti dobrih sadov. Zato je pomembno, da ugotovimo, koliko se ti dve milostni dogajanji medsebojno dopolnjujeta in imata pred seboj isti cilj ter zato obetata boljše duhovne sadove.
Skupna vez med obema dogajanjema je prav MATI MARIJA. Zakaj? Ker tudi ona s svojim Sinom spada k svetemu letu usmiljenja, ob romanju po naši versko mlačni deželi pa nam bo še bolj blizu ter bo govorila našemu srcu. Obiskovala bo naše župnije, romarske kraje in kontemplativne samostane ter nagovorila vsakega posebej. Z letom usmiljenja je povezana zato, ker je Mati usmiljenja, kakor jo imenuje naša stara molitev in pesem Pozdravljena, Kraljica. Ona je spočela, rodila in vzgojila tistega, ki se je človeškega rodu usmilil tako, da ga je s svojo smrtjo na križu odrešil. Marija je v svoji pesmi Moja duša poveličuje Gospoda opevala Božje usmiljenje, ki traja iz roda v rod. To usmiljenje se iz roda v rod razodeva tudi nad našim narodom. Razodeva se prav zdaj! Mati Marija nam bo kot srednica vseh milosti posredovala Božje usmiljenje v letu usmiljenja in med svojim romanjem po Sloveniji. Z njo bo med nami navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.
Pri obeh odrešenjskih dejstvih je v središču milostnega dogajanja in skupni cilj JEZUS KRISTUS in po njem v Svetem Duhu nebeški Oče. Jezus je obličje Očetovega usmiljenja. Božje usmiljenje se je najbolj razodelo z Jezusovo smrtjo na križu. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje.
Kalvarija z umirajočim Kristusom na križu se na zakramentalni nekrvavi način podaljšuje v naš prostor in čas pri evharistični daritvi. A ne samo Kalvarija, ampak tudi Kristusovo vstajenje. Na zelo nazoren in učinkovit način se Božje usmiljenje razodeva v spovednici. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.«
Z Božjim usmiljenjem so zelo tesno povezani fatimski dogodki in priprava nanje. Pri obhajanju PETIH PRVIH SOBOT je v ospredju Jezus Kristus v mašni daritvi in zadostilnem svetem obhajilu, prav tako pa tudi v zakramentu sprave. Fatimski pastirčki so bili popolnoma evharistično usmerjeni in so »skritega Jezusa« v domači cerkvi zelo pogosto obiskovali in dolgo častili. Cilj prvosobotne pobožnosti in Marijinega obiska je ravnanje po Jezusovem oznanilu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). To je tudi cilj svetega leta. Marijina nežna materinska usmiljena ljubezen more pritegniti tudi oddaljene. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 v Fatimi zaželel, da bi priprava na stoletnico Marijinih prikazovanj pomagala k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.
Sveto leto in Marijin obisk lepo povezuje podoba vrat. Zunanji simbol svetega leta so SVETA VRATA, ki jih za to leto odprejo. Romarji gredo iz posvetnega grešnega sveta v spokornem duhu skoznje v svetišče, kjer se s posebnim bogoslužjem in popolnim odpustkom pod navadnimi pogoji povežejo z Bogom in med seboj. Pri tem ima posebno vlogo Devica Marija kot posrednica vseh milosti. Ko je bil leta 2010 papež Benedikt XVI. na Portugalskem, je 11. maja dejal, da se je s fatimskimi dogodki »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je Mati Marija. Zato je Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za pripravo na Marijin prihod in za njeno romanje po naši deželi izbralo geslo, ki je navzoče na plakatih in zgibankah: MARIJA – OKNO UPANJA! Ona nam bo pomagala, da bomo Kristusu v čim večjem številu, tudi tisti že bolj oddaljeni, na široko odprli vrata svojega srca, tista vrata, ki so za našega Gospoda pogosto zaprta. Prav to hočemo doseči tudi s svetimi vrati. Iti skozi ta vrata je in mora biti isto kot odpreti vrata svojega srca Kristusu, ki stoji pred temi vrati in trka nanje (prim. Raz 3,20). To odprtje pa je hkrati zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, ki je bila napovedana v Fatimi.
V Sloveniji so bila (ali še bodo) odprta sveta vrata v vseh šestih stolnicah: Ljubljana (13. decembra), Maribor (13. decembra), Celje (13. decembra), Koper (13. decembra), Murska Sobota (8. decembra), Novo mesto (13. decembra); poleg tega tudi v bazilikah: Brezje (1. januarja), Stična (14. februarja), Maribor frančiškani (13. decembra), Ptujska Gora (20. decembra), Brestanica (13. decembra), Petrovče (13. decembra), Sveta Gora (13. decembra); in v romarskih cerkvah: Log pri Vipavi (13. decembra), Čatež Zaplaz (v sezoni romanj).
Sveto leto usmiljenja se bo končalo na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra 2016, od milostnega kipa Marije romarice pa se bomo poslovili 13. oktobra na Ptujski Gori.
p. Anton