Zakaj je ta molitev tako dragocena?

Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker se nam v njej približata Jezusovo in Marijino življenja od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je njegova Mati. Brez Matere ni Sina, takšna je Božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu.

Kar v molitvi premišljamo in podoživljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi laže ravnamo. Rožni venec je vrelec Božje milosti. Ni samo ustna, ampak je tudi in predvsem premišljevalna molitev.

Spominjanje in podoživljanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno. Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje.

Podoživljanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, deset zdravamarij in Slava Očetu, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri. Te skrivnosti postanejo po Svetem Duhu na neki način navzoče »s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda« (A. Strle).

An

Zakaj rožni venec? (2) Rožni venec vodi k Bogu

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Kdor redno s premislekom prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Povejte ljudem, naj molijo rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

Kaj je po vernih slovenskih hišah nekoč pomenil rožni venec, zaslutimo ob besedah v knjigi »Preproste stvari« našega znanega umetnostnega zgodovinarja akademika dr. Emilijana Cevca:

»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal ...«

Bl. Friderik Ozanam, ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je našel slavnega učenjaka, svojega profesorja Ampèra, ki je molil rožni venec. Pozneje je Friderik rekel: »Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig.«

V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom in s tem k duhovniškemu posvečenju. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«

Sv. Klemen Dvoržak (Hofbauer), vzgojitelj našega Friderika Baraga, je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe. Povedal je, da ga je molil, ko je šel na obisk k bolniku. Kadar je imel čas, da je med potjo zmolil rožni venec, se je še tako od vere oddaljeni bolnik spravil z Bogom. Sam je povedal: »Ko grem previdevat bolnika, če imam med potjo čas, da zanj zmolim rožni venec, vem, da bo dobro opravil sv. spoved. Popolnoma prepričan sem: grešnik se vedno spreobrne, če sem med potjo imel dovolj časa, da sem zanj zmolil rožni venec.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Maršal Radecky (bitka pri Custozzi) je vsak dan molil rožni venec.  Pred smrtjo je rekel škofu, ki mu je podelil zakramente: »Da sem sedaj v  uri svojega slovesa s tega sveta miren in srečen, se moram zahvaliti  Materi Božji, ki sem jo vse življenje častil in se ji priporočal.«

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, težko bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.« Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Zdravnik je poiskal rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem je rasla vera, upanje. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njim je prišel v nebesa.

Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.«

Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Pripravljamo se z rožnim vencem (4) Sadovi molitve rožnega venca »Kakšne sadove je prinesla molitev rožnega venca?«

-Ta molitev je vplivala na pastirčke, da so zvesto in junaško izpolnjevali vsa Marijina naročila in rasli v svetosti. Lahko si mislimo, da je vplivala na svetovni mir in skrajšala prvo svetovno vojno, saj je Marija prav to obljubila.

Molitev rožnega venca je prinesla tudi druge sadove. Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj pri Devici Mariji izprosi zdravje za očeta in za sina milost, da mu ne bi bilo treba iti v vojsko. Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so na glas molili drugi del rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu so se vrnili v Irijsko globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.

K Jacinti je prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora v vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri otročiče. Prosil je, da bi žena ozdravela ali pa bi bil poziv preklican. Jacinta ga je povabila k skupni molitvi rožnega venca. Pozneje je sama molila za tega moža. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in z otroki, da se zahvali naši Gospe za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil dan pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.

»Ali so Marijina prikazovanja v Fatimi kaj vplivala, da so se ljudje v večjem številu odločali za molitev rožnega venca?«

-V času mojih staršev in zlasti starih staršev je bila ta molitev zelo razširjena. Če bi takrat šel pozno zvečer ob kmečkih hišah, bi skozi okna slišal, kako družina za večerno molitev skupaj moli rožni venec. Blaženi ti časi! Družina, ki moli skupaj, kljub težavah, ki jih nikjer ne manjka, ostane skupaj!

Molitev rožnega venca so že več stoletij zelo priporočali papeži in zato so o njej govorili tudi duhovniki. Ko so sredi druge svetovne vojne naši ljudje zvedeli za Marijina sporočila v Fatimi, so se zelo zanimali zanje in s tem tudi za rožni venec, ki ga je Marija tako zelo priporočala.

Marija je, kot sva videla, že v Lurdu po Bernardki priporočala molitev rožnega venca. Njeno priporočilo je danes vsaj tako aktualno, kakor je bilo v času Lurda in Fatime. Marsikdo je molitev rožnega venca opustil, če ga je sploh kdaj molil. Morda se bo ob obisku fatimske Marije Romarice zopet odločil za to čudovito molitev, ki je kratek in nazoren povzetek evangelija.

Na splošno velja prepričanje, da danes Slovenci, in še posebej mladi, malo molijo, če pa že molijo, ne molijo rožnega venca.

Rožni venec je v zgodovini odigral zelo pomembno vlogo. Zmago kristjanov nad Turki v bitki pri Lepantu leta 1571 splošno pripisujejo Marijinemu posredovanju na podlagi molitve rožnega venca. Papež Pij V. je v zahvalo uvedel praznik rožnovenske Matere Božje.

An

Romarski shod v Kisovcu – slovenski Fatimi

Nekateri udeleženci duhovnih vaj v Fatimi smo se 17. oktobra 2015 zopet srečali med seboj in z voditeljem duhovnih vaj ter številnimi Marijinimi častilci v Kisovcu, ki je edino svetišče v Sloveniji, posvečeno Fatimski Gospe. Slovesnost in procesijo je vodil dr. Marjan Turnšek in nas z naslednjimi besedami povedel v čudovite neraziskane globine rožnega venca:

»Danes se spominjamo šestega Marijinega prikazanja v Fatimi in znamenitega sončnega čudeža. Čudeži potrdijo Marijina prikazovanja in naredijo še trdnejša in bolj gotova njena sporočila in naročila. Luciji se je »lepa Gospa« predstavila kot 'Gospa rožnega venca': razumljivo, saj jo je tako najlažje prepoznala, ker je imela najmočnejše doživetje Marije prav ob kipu Rožnovenske Matere Božje v župnijski cerkvi ob svojem prvem svetem obhajilu.

Marija je nato neomajno vztrajala pri naročilu, naj fatimski pastirčki molijo rožni venec, in ga je tudi sama molila z njimi; naročala pa je tudi, naj to molitev razširjajo tako, da njeno sporočilo prenašajo naprej. V fatimskih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki smo jo v duhu zrli, ko smo v berilu brali: 'Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati' (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija edina posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev, bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, pa verjetno tudi še kasneje. In ker se nahajamo v mesecu rožnega venca, je še kako primerno, da premislimo kakšen vidik te molitve, da bomo še lažje dojeli, zakaj je tako pomembna in tako koristna. Hkrati pa damo s tem Mariji spet priložnost, da tudi nas uvaja v pristno molitev in duhovno življenje.

Pri redni molitvi rožnega venca nas Marija uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – kot Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja. Štirje deli rožnega venca so kot štiri etape ali stopnje, ki jih na svoj način moramo v življenju uresničiti.

VESELI DEL: S premišljevanjem učlovečenja Boga nas prepaja spoznanje in resničnost Božje ljubezni do nas. Za vsakega človeka, tudi zame, se je učlovečil – predvsem zaradi mojih grehov, da bi me rešil njihovih posledic, ki se jih sam ne morem. Ob ponotranjenju te ljubeče resničnosti, ki se je konkretno zgodila po Mariji, me more preplaviti ljubeča Božja bližina in se v nas usidra veselje; podobno kot v Mariji. Bog me je prišel iskat kot 'izgubljenega Adama' na svet in v zgodovino. Doživetje te Božje ljubezni je temelj duhovnega življenja. Veseli del rožnega venca želi, da se najprej ta temelj ponovno utrdi in še poglobi. Nanj šele lahko postavim zavedanje svoje grešnosti in vso zlost greha v odnosu do Boga in soljudi. Tako ob Mariji šele po uvodnem izbruhu veselja ob spočetju in rojstvu Jezusa, učlovečenega Obličja Očetove ljubezni, srečamo starčka Simeona, ki napove trpljenje kot posledico greha. Zarota grešnosti je ob takšni Božji ljubezni še večja, a je Božja ljubezen močnejša od vsakega greha in njegovih posledic, zato se lažje in odrešujoče lahko srečamo tudi s tem 'poglavjem' svojega življenja in ga izročimo Očetovemu usmiljenju po Jezusu Kristusu.

SVETLI DEL rožnega venca nas s spremljanjem Jezusovega javnega delovanja postopoma prepaja z njegovo besedo, ki jo oznanja, in z njegovimi deli, ki jih opravlja: od krsta v Jordanu, čudeža v Kani, oznanjevanja Božjega kraljestva in spreobrnjenja, preko spremenjenja na gori, vse do postavitve Evharistije – svoje stvarne in resnične navzočnosti v svetu. Vse to nas razsvetljuje v življenju, da vedno bolj prepoznavamo, kam in kako nas Gospod kliče, da v življenju živimo evangeljske svete. To je etapa odločitev in izbir v življenju – temeljne odločitve (za Boga ali proti njemu), življenjske odločitve (glede stanu) in nato vsakodnevne izbire, med dobrim in boljšim, kajti med dobrim in zlom pravzaprav ne bi smelo biti izbire. Vendar je prav, da do teh odločitev in izbir pride šele potem, ko smo do dobra prepojeni z duhom Jezusa Kristusa: ko je globoko v nas prodrla njegova beseda in ko imamo v svoji zavesti živo podobo njegovega konkretnega delovanja, odnosov z ljudmi, zlasti do ubogih in stiskanih ter grešnikov. Sicer tvegamo, da se odločamo po svojih presojah ali po mikih tega sveta.

ŽALOSTNI DEL: Ob Kristusovem trpljenju in smrti se krepimo in utrjujemo v odločitvi za hojo za njim. Ni dovolj prvo navdušenje, ampak se je treba utrditi za zvestobo v odnosu z Njim, ki zdrži tudi najhujše preizkušnje zatajitve in izdaje. Ni druge poti za Kristusom, kot pot križa, trpljenja vse do Kalvarije. Če bi obstajala, nam bi jo gotovo pokazal.

ČASTITLJIVI DEL rožnega venca pa nam, že usidranim v Kristusu, pomaga na vse dogajanje gledati – tako na lepo, prijetno, osrečujoče, kot tudi na negativno, boleče – z vidika vstajenjske luči in z razsvetljenjem, ter z pomočjo darov Svetega Duha dosegati cilj, ki je bil zastavljen skupaj s Kristusom.

Vse te etape duhovnega življenja niso nikoli enkrat za vselej opravljene, ampak se vedno znova znajdemo zdaj v eni, zdaj v drugi, glede na nove situacije, ki se v življenju dogajajo. Tako so vsi deli rožnega venca lahko nenehno aktualni. Enkrat, da poživimo in poglobimo ali utrdimo, kar že živimo, drugič pa, da nove dogodke prav prepoznamo, se prav v njih usmerimo, izberemo in v navzočnosti Marije in Jezusa zaživimo. Spet drugič pa smo znova potrebni prepojiti se z Božjo ljubeznijo in jo konkretno prepoznati v vsakdanjem življenju.

Vsega tega molitvenega dogajanja bi bilo treba mnoge, ki ne znajo moliti, naučiti uresničevati. Vedno več je takšnih. Tudi v tem smislu je pristna molitev rodovitna. Saj se spomnite, da so učenci sami prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, ko so ga doživljali, kako moli in kako nato živi.

Ali ni to izziv v pripravi na prihod kipa fatimske Marije Romarice in za njeno romanje samo!!! Amen!«

Po končani slovesnosti, med katero smo obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo se zadržali še v kratkem pogovoru v cerkvi. Iz Fatime nam je namreč ostalo še nekaj vprašanj za g. nadškofa, predvsem vprašanje, kako nadaljevati po vrnitvi domov v Fatimi začeto druženje z Marijo, ki vodi v Jezusovo Srce, in nas povezuje med seboj.

Dragica Čepar

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Priprava na prihod kipa Marije romarice iz Fatime Kaj moramo nujno vedeti in upoštevati

1. Smo pred STOLETNICO FATIMSKIH DOGODKOV, ki so jim bili priče fatimski pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat.

Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in ob njej se bomo zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Po Sloveniji bo romala od 13. maja do 13. oktobra 2016. Njo in njena sporočila bo predstavljal kip, narejen po podobi, ki so jo videli leta 1917 fatimski pastirčki.

2. Na dekanijski konferenci se bodo duhovniki dogovorili o vsem potrebnem za PRIPRAVO NA MARIJIN OBISK. Prej je potrebna razdelitev po dekanijah (poskrbi pastoralna služba). Dva dosedanja prihoda v Slovenijo, leta 1997 in 2008, sta prinesla zelo dobre dušnopastirske sadove. Če bo vse skrbno organizirano in zlasti spremljano z gorečo molitvijo, bo šlo za vseslovenski Marijin misijon s poglobitvijo vere, upanja in ljubezni.

Predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan je priporočil (v Družini in Sporočilih SŠK), naj bi duhovniki od januarja do maja leta 2016 kot molitveno pripravo organizirali pet prvih sobot na fatimski način. Tudi sicer naj bi v ta namen vsi več molili, zlasti rožni venec, ki ga Mati Marija in papeži zelo priporočajo.

Pobožnost petih prvih sobot sta sestri Luciji naročila Jezus in Marija leta 1925 in že 1917, leta 1939 pa potrdil in vpeljal leirijski (fatimski) škof. Hitro se je razširila po vsej Portugalski. Pri nas jo je duhovnikom naročil leta 1942 ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, od januarja do maja 1943 pa so jo z zelo veliko udeležbo vernikov obhajali po posameznih župnijah, na koncu pa so se 30. maja 1943 po navodilih papeža Pija XII. posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pobožnost petih prvih sobot po Marijini obljubi prinaša, če jo resno jemljemo in v soglasju z njo živimo, dva zelo pomembna sadova: prispeva k svetovnemu miru in zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za večno zveličanje.

K prvosobotni pobožnosti na fatimski način spadajo: zakrament sprave, sv. obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in petnajst minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca – vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Spovedati se je možno že več dni prej ali več dni pozneje, ob prejemu zadostilnega sv. obhajila pa je seveda treba biti v posvečujoči milosti (brez smrtnega greha).

Duhovnik lahko iz utemeljenih razlogov (tako je pojasnil Jezus sestri Luciji) prenese pobožnost na nedeljo po prvi soboti. S tem je zagotovljen predvsem večji obisk. Ob koncu prvosobotne pobožnosti naj bi se posvetili Marijinemu in po njem Jezusovemu Srcu.

Ena od možnih oblik ob prvosobotni ali najbolj obiskani nedeljski maši: 1) molitev rožnega venca; 2) mašna daritev, med katero ob pomoči duhovnikove pridige petnajst minut premišljujemo skrivnost(i) rožnega venca (glej šmarnice l. 2003), povezano z Božjo besedo; 3)prejmemo zadostilno sv. obhajilo; 4) spovemo pa se svojih grehov ob primernem času, ko bo(do) za to na razpolago spovednik(i); morda istega dne, en teden prej, med tednom ali prihodnjo nedeljo.

Za poglobitev ima Salve na Rakovniku: Pet prvih sobot; Sto let Fatime (6 knjižic, glavni podatki o Fatimi so v prvi); posebno zgibanko; priročnik ob sprejemu in slovesu kipa Marije romarice v župniji (v pripravi). Glej: www.sticna.com.

p. Anton