Zelo prepričevalna je IZPOVED DUHOVNIKA:

            »Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli, edini resnični zemeljski prijatelj in svetovalec, ki mi je pomenil zares mnogo, je ob moji stiski ostal brez besed, knjige mi niso več govorile in me tolažile. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.

            In kaj mi je v tem stanju preostalo?   Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«

Rožni venec nas rešuje

Preberimo del pisma nekega DVAJSETLETNEGA FANTA:

»Petnajst minut pred mašo sem imel navadno prosto in takrat sem stopil v cerkev ter prebiral revije in časopise. Zaslišal sem tiho molitev, ki jo je vodila neka ženska, drugi pa so potem molili za njo. Stopil sem bliže in začel še sam moliti z drugimi. Tako sem počasi spoznaval rožni venec. Doma sem v molitveniku poiskal vse tri dele rožnega venca, tiste ženice pa so me potem 'učile, kako se moli'. Ko sem spet priel k molitvi, sem veliko lažje sodeloval. Nisem še znal vseh besed, toda kmalu sem se naučil tudi to. Spoznal sem, da je to najlepša molitev in v srcu mi je bilo žal, da jo ljudje tako opuščajo.

            Naša družina ne bo verjetno nikoli tako urejena, da bi bilo možno kdaj moliti rožni venec tudi doma. Zato pred spanjem vedno zmolim to molitev tudi za druge. Upam, da mi bo Bog dal to srečo, da bom spoznal tako dekle, ki zna moliti rožni venec, da bova lahko ob skupni molitvi vzgajala tudi najine otroke. To molitev bi priporočil tudi vsem vernikom, saj to ni navadna molitev, pač pa je nekaj več, nekaj velikega za vsako verno dušo.«

DUNAJSKI ŠTUDENT piše. »Že dolgo molim rožni venec, in sicer vsak dan. Pa moram reči, da mi prav ta molitev vedno zopet vliva novo moč in nov pogum. Zakaj naj bi rožni venec ravno v našem času krajšali? Dovolj bi bilo žalostno, če bi za vse drugo našli čas, molitev pa začeli krajšati. Če bi ljudje današnjega časa bolj posegali po rožnem vencu, sem prepričan, da bi šlo vsakomur izmed nas bolje, kakor mu dejansko gre. Vsakdo, ki se spotika nad dolgostjo te molitve, naj pomisli, da je s tem združena tudi majhna žrtev, ki edina prinese dragocene sadove. Torej ne premišljujmo, kako bi mogli kaj skrajšati, temveč vzemimo rožni venec in ga spet začnimo moliti.«

VEČ IN BOLJE MOLITI (19) Življenje kot hvalnica Očetu

Jezus ni slavil Očeta samo z molitvijo, temveč je vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu. Svoj vrh je dosegla v smrti na križu. Posebna značilnost Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja je bila v spolnjevanju Očetove volje. Kako je bila Jezusova srčna zadeva in njegovo življenjsko poslanstvo spolnjevanje Očetove volje, kažejo besede, ki jih pismo Hebrejcem polaga Jezusu v usta že ob njegovem prihodu na svet: »Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (10,7).

            Staršema, ki sta dvanajstletnega Jezusa žalostna iskala, je pojasnil, da mora biti pri tem, kar je njegovega Očeta. Te besede so posebno pomembne, ker so prve zapisane Jezusove besede in so bile izgovorjene v templju, ki je hiša molitve.

            V času javnega delovanja so učenci ob neki priliki prosili Jezusa, naj jé. Odgovoril jim je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo« (Jn 4,34).       Ob drugi priliki je rekel:         »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30).   Spomnimo se na Jezusovo molitev na Oljski gori, v kateri je dostavljal, naj se zgodi Očetova volja.

            Vsi ti in mnogi drugi primeri kažejo, kako je bila v veselih in težkih trenutkih Jezusova največja skrb, da izpolni Očetovo voljo. Pri Jezusu ni šlo za zunanje spolnjevanje predpisov, ki je pri nas ljudeh tako pogosto. Šlo je za globino skrivnostnih medosebnih odnosov med Sinom in Očetom. Odnos Jezusa do Očeta je odnos ljubezni in pokorščine, pokorščine iz ljubezni. Ta odnos opažamo pri vsaki Jezusovi dejavnosti. Zato je bila vsaka Jezusova zavestna dejavnost hkrati molitev.

            Spolnjevanje Očetove volje je za vsakega pravega kristjana njegova vsakdanja »jed«. Če je tako, potem tudi naše življenje postaja molitev, to je ljubeča povezanost z Bogom, delovanje zanj in njegove načrte. Naša pot k Očetu vodi po Kristusu. On je pot. Zato se bomo z izrečno molitvijo in s svojo dejavnostjo, ki bo v skladu z Božjo voljo, vključili v Kristusovo molitev in njegovo dejavnost, njegovo ljubečo pokorščino Očetu. Po Kristusu bomo dosegli popolno edinost z Očetom. Druge poti ni. Kakor Jezusovo je tudi naše življenje skupaj z njim hoja k Očetu.

            Naravnanost na Očeta v molitvi in v delovanju, v izpolnjevanju Očetove volje, je jedro Jezusove molitve. Lepo to jedro izraža prošnja v očenašu: »Zgodi se tvoja volja.«

            Svetniki so znali biti hkrati pri Bogu in pri delu. Sv. Izidor, kmet, je vsako jutro odšel najprej v cerkev, nato šele na polje. Življenjepis o tem svetniku pravi:

»Vsa njegova opravila so bila bogoslužna: ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, kateri mu je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, mu je bilo neposredno dano od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo skrivnostno sporazumevanje z Božjo ljubeznijo.«

Mnogi marijansko usmerjeni svetniki so s pomočjo svoje duhovne Matere po Kristusu dosegli zelo tesno povezanost z nebeškim Očetom, npr. sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski.

            Znani kirurg dr. Christian Barnard, štirikratni doktor, specialist za presajanje človeških src, je lepo povedal, kako moli in kako svoje življenje in delovanje povezuje z Bogom:

            »Tudi jaz molim. Vsi v družini molimo. Molimo zlasti zjutraj; molim pa tudi, če sem v letalu, ko vozim avto ali ko čakam na avtobus. Moj pogovor z Bogom je zelo preprost. Ne prosim ga za velike reči. Prosim ga predvsem za to, da bi mogel na kar najboljši način nadaljevati svoje delo. Prosim ga tudi, naj varuje mojo ženo, moja otroka, vso mojo družino ... Še naprej ponavljam Davidov psalm:'Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.' Naučite se tudi vi teh besed, ki so mi vedno prinesle toliko miru.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po božje povrne vsem, ki sodelujete! Posebno se odlikujejo tri molivke iz ene župnije. V tem mesecu so na škofovski sinodi v Rimu zbrani zastopniki škofovskih konferenc z vsega sveta. Razpravljajo o tako zelo pomembni zadevi, kot je družina. Gre za to, da bi bile naše družine čim bolj upodobljene po sveti nazareški Družini. Naši nadpastirji bodo razpravljali, a tudi molili. Mi pa naj bi v tem času zanje več in bolje molili. Tudi ko molimo za duhovne poklice, vključujemo naše družine, kajti iz dobrih družin redno prihajajo dobri duhovni poklici. Pri Bogu in pri ljudeh so sicer možne izjeme, a to so le izjeme. Spomnimo se na Jezusove besede: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo!«

Pričevanje madžarskega naroda za Devico Marijo

Po porazu madžarske revolucije leta 1956 je v srcih mnogih ljudi, tako v izseljenstvu kot v domovini, zavladalo prepričanje, da svoje zaupanje lahko položijo le v zavetnico madžarskega naroda, Devico Marijo. Materinska ljubezen Device Marije in njenega Božjega Sina pa ni šibka obramba. Nasprotno, gre za milo, vendar nepremagljivo moč, ki more spremeniti tok zgodovine. Kdo bi mogel verjeti, da se bodo, po tolikem prelitju krvi, čez nekaj desetletij naše sanje uresničile po mirni poti? In kdo bi verjel danes, da sredi tolikega nerazumnega sovraštva, bratomornih vojn, preganjanja in nasilja nad kristjani na mnogih krajih sveta, Devica Marija, katere Sin je pomiril vihar, še naprej gleda na nas, na našo Cerkev, na naš Madžarski narod? Veliko dolgujemo v tem pogledu p. Luisu Kondorju, ki nam je pomagal dojeti fatimsko skrivnost in nas spodbudil, da smo posvetili našo nadškofijo Esztergom-Budapest Devici Mariji na našem romanju leta 2003, in da smo tri leta za tem, ob 50. obletnici madžarske revolucije in ob 550. obletnici naše zmage v Nador-fehervaru posvetili ves madžarski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pozneje, leta 2007, pa smo pred njenim kipom v Fatimi, skupaj z evropskimi škofi, posvetili in izročili v varstvo Devici Mariji ves evropski kontinent.

Kardinal Peter Erdo