Fatimsko svetišče pripravilo pripomoček za Marijino romanje po škofijah

V okviru tega načrta je fatimsko svetišče pripravilo različne pripomočke in jih poslalo v posamezne škofije za pripravo različnih slovesnosti med obiskom Marije romarice. Iz Fatime se je podal na pot prvi fatimski kip, ki je v '50 – ih letih prejšnjega stoletja prepotoval ves svet in je bil leta 2003 umeščen v baziliko Kraljice rožnega venca.

LeopolDina Simões

Posebna pobuda portugalskih škofov

Portugalska škofovska konferenca, zbrana na plenarnem zasedanju v Fatimi aprila 2015, je izdala posebno pobudo, v kateri je to Marijino romanje poimenovala »velik misijon nove evangelizacije« in naročila vernikom, naj se pripravijo na prisrčen sprejem, ki naj ga zaznamuje veselje zaradi srečanja v veri s podobo Matere Boga in Matere ljudi. »Izkoristimo ta trenutek milosti,« je rečeno v povabilu, »da povabimo Božje ljudstvo, naj vstopi v globino obhajanja svoje vere, posebej z udeležbo pri evharističnem slavju, obhajanju zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter češčenja Najsvetejšega, ki je tako značilno za fatimsko duhovnost, k obnovitvi molitve rožnega venca v krščanskih družinah, ki naj ga spremlja premišljevanje Svetega pisma in tiha kontemplacija.« Škofje poudarjajo izrazito marijanski značaj portugalskega naroda in samo Fatimo, saj »fatimsko marijansko sporočilo in fatimska duhovnost dejansko odpirata srca ljudi za sprejem veselega oznanila, ki ga prinaša Cerkev«.

Fatimska Marija romarica obiskuje portugalske škofije

Od maja 2015 do maja 2016 kip Marije romarice obiskuje portugalske škofije. Namen romanja: priprava na stoletnico prikazovanj.

Zavedamo se, da je obhajanje tega jubileja čas milosti, ki nam ga Gospod naklanja za poživitev naše vere. Ne gre le za obhajanje stoletnice, ampak je to priložnost za novo evangelizacijo in pot k spreobrnjenju in srečanju s Kristusom po Mariji. Škofje so pobudo z navdušenjem sprejeli. S to pobudo nameravamo vključiti vse portugalske škofije v obhajanje stoletnice prikazovanj in pomagati cerkvenim občestvom, da zaživijo fatimsko sporočilo in fatimsko duhovnost. Zavedamo se velikega pozitivnega učinka, ki se lahko rodi iz te pobude, bodisi zato, ker bo zbrala in med seboj povezala veliko število vernikov, bodisi zato, ker bo nudila priložnost za oznanjevanje Kristusa, h kateremu nas Devica Marija vedno pripelje. Želimo si, da bi bilo to romanje Marijinega kipa močna izkušnja vere, s pomočjo poglobljene osebne molitve, bogoslužnih slovesnosti in ljudskih pobožnosti; želimo doseči vse stanove in dati vsem možnost, da globlje spoznajo fatimsko sporočilo in ga zaživijo.

p. Carlos Cabecinhas

Fatima in življenje po smrti

Pripravljamo se na fatimsko Marijo romarico, ki nas bo prihodnje leto obiskala. Pripravljamo se z molitvijo, zlasti z molitvijo rožnega venca, in s poglabljanjem v fatimska sporočila, ki jih skušamo uresničevati v življenju.

Dne 13. julija 1917 je Marija pastirčkom posredovala fatimsko skrivnost, ki ima tri dele. V prvem delu so za kratek trenutek doživeli strahoto pekla in trpljenje pogubljenih. S tem videnjem je Bog po Mariji hotel spodbuditi pastirčke in z njimi vse kristjane, da bi se zavzeli za reševanje grešnikov, da ne bi prišli v pekel. Bog Sin je vsemu človeštvu najprej pokazal svojo ljubezen s tem, da se je učlovečil in za nas umrl na križu. Ker pa njegova ljubezen za marsikoga ne zadostuje in se za Boga ne zmeni, je Bog z videnjem pekla pokazal končno stanje tistih ljudi, ki v svojem življenju Boga zavržejo in umrjejo v stanju smrtnega greha. Dejstvo pekla govori vsakemu človeku: »Človek, imej sebe vsaj toliko rad, da se boš potrudil in po smrti ne boš prišel v kraj in stanje večnega pogubljenja, večne ločenosti od Boga. Brez Boga zate ni sreče, ampak največja nesreča! Hudobni duhovi ti pripravljajo samó nesrečo in so največji sovražniki človeštva.«

Videnje pekla je bilo za tri male otroke nekaj tako groznega, da je vidkinja Lucija pozneje zapisala: »To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.«

Bog je vedno ljubezen, zato je poslal k trem pastirčkom v Fatimo Devico Marijo, da bi po njej grešnikom pripravil novo sredstvo rešitve. Ona razodeva materinski obraz Boga, njegovo usmiljenje in sočutje. Marija je po videnju pekla pastirčke takole nagovorila: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je torej sredstvo, ki nas vodi v nebesa. To edinstveno sredstvo Božjega usmiljenja hoče vpeljati Bog. Ko govorimo o grešnikih, seveda štejemo mednje tudi sebe. Biti moramo izredno ponižni in majhni pred Bogom in Materjo Marijo. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca rešuje pekla vse ljudi, nas in tiste, ki so najbolj oddaljeni od Boga, ki se zanj ne zmenijo, ki ga celo sovražijo, ki vanj ne verujejo. Življenje po smrti je večno. Največja nesreča za človeka je, če umrje v smrtnem grehu. Zato se bomo potrudili, da ne le sebe, ampak čimveč ljudi rešimo za nebesa. Naš cilj so nebesa, večna sreča pri Bogu!

Na kaj mislimo, ko govorimo o češčenju Marijinega brezmadežnega Srca? a)Najvišja oblika je posvetitev temu Srcu, pogostno obnavljanje te posvetitve in življenje iz posvetitve. Imeti moramo v sebi stalno zavest, da smo Marijini otroci in da jo hočemo v svojem življenju posnemati. Po njenem zgledu imejmo veliko ljubezen do tistih, ki so daleč od Boga in so v nevarnosti večnega pogubljenja. Pomagajmo Materi Mariji, da jih bo rešila!

b)Za svoje in tuje grehe je treba zadoščevati s spokornimi deli, tudi za tiste grehe, ki so usmerjeni zoper Marijino brezmadežno Srce. To je druga oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca.

c)Tretja oblika pa je obhajanje petih prvih sobot na fatimski način. Morda se bo kdo odločil za neprestano obhajanje. Vse slovenske župnije pa so povabljene, da bodo to organizirale od januarja do maja leta 2016 kot pripravo na prihod fatimske Marije romarice in tako rekoč vnaprejšnji pozdrav. Če kje obhajanja petih prvih sobot ne bodo organizirali, lahko vsak sam poišče ustrezno možnost. Pomembno je, da poznamo in izpolnimo pet pogojev: 1)spoved, 2)obhajilo, 3)rožni venec, 4)15 minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca tako, da delamo družbo Materi Mariji, 5)vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ozrimo se še enkrat na Marijin stavek: »Da bi jih rešil (da ne bi prišli v pekel), hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« 1)Bog hoče, da se posvetimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, 2)da za svoje in tuje grehe zadoščujemo in 3)da obhajamo prve sobote na fatimski način.

3)Poleg tega je Marija 13. julija kot sredstvo za reševanje grešnikov poudarila pomen molitve rožnega venca in posredovala bogato in pomenljivo molitev: »O Jezus, 1)odpusti nam naše grehe, 2)obvaruj nas peklenskega ognja in 3)privedi v nebesa vse duše, 4)posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Vsaka beseda v tej molitvi ima velik pomen prav za reševanje duš za nebesa!

Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in pričakuje, da mu bomo mi pri tem pomagali. To je velika čast za nas, a tudi odgovornost. V nebesa ne bomo šli sami, ampak skupaj z mnogimi, ki jim bomo pri tem pomagali.

p. Anton

Jacintine žrtve iz ljubezni do Gospoda

Jacinto je bolelo, da ljudje z grehi žalijo Gospoda. Luciji je rekla:

»Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Ko je Lucija nekega jutra prišla k Jacinti, jo je ta vprašala:

»Koliko žrtev si darovala to noč našemu Gospodu?«

'Tri: trikrat sem vstala in molila angelovo molitev.'

»Jaz pa sem mu jih darovala zelo veliko, ne vem, koliko, ker sem imela veliko bolečin in se nisem pritoževala.«

V drugem Spominu beremo:

»Nekoč je Jacinta rekla:

'Naš Gospod je gotovo zadovoljen z našimi žrtvami, ker sem tako zelo žejna! Pa nočem piti, hočem trpeti iz ljubezni do Njega.'

Nekega dne smo sedeli pri vratih hiše mojega strica, ko opazimo, da se bliža precej ljudi. Frančišek in jaz sva hitro tekla v sobo in se skrila pod posteljo, Jacinta pa reče:

'Jaz se ne bom skrila, našemu Gospodu bom darovala to žrtev.'

Ljudje so se približali, govorili z njo in dolgo čakali, medtem ko so naju iskali. Končno so odšli.«

p. Anton