Skladnost vsega našega življenja s Kristusom

 na področju našega mišljenja in delovanja, v kateri je bistvo krščanskega življenja, na privilegiran način ustvarja in omogoča rožni venec. Zakaj je temu tako? Vzrok najdemo v besedah papeža Pija X.: »Ni VARNEJŠE IN LAŽJE POTI od Marijine, po kateri ljudje lahko pridejo do Jezusa Kristusa. Rožni venec nas postavlja v povsem marijansko okolje. Marijino skrivnost nam omogoča živeti skupaj s Kristusovo.«

Benoit Thierry D'Argenlieu

Rožni venec je način molitve Zdravih Marij

, ki so razdeljene v različne oblike. Njegov namen je ohranjati pozornost do molitve in obnavljati veselje do nje. Papeži so ji pripisovali velik pomen. Po nauku Leona XIII. je rožni venec »še posebej primeren za poživljanje duha pobožnosti … Rožni venec je za Marijo najdražja molitev in najučinkovitejše sredstvo za doseganje večnega življenja …« ker se v rožnem vencu na najodličnejši način uresničuje to, kar je Ludvik Marija Montfortski izrazil takole: »Marija je odmev Boga in se odziva samo na Boga.« Po pravici rožnemu vencu ne moremo očitati, da zakriva Boga. Nasprotno. Rožni venec je najodličnejša kristocentrična molitev! Leon XIII. pravi: »Pri molitvi rožnega venca je KRISTUS POVSEM JASNO V SREDIŠČU.«

Rožni venec stori, da hodimo po poti, ki sta jo posvetila KRISTUSOVA KRI IN MARIJINE SOLZE.

papež Leon XIII.

Pred nami je sveto leto usmiljenja

Pred leti me je zelo nagovoril sv. Janez Pavel II. kot papež Božjega usmiljenja. Napisal je okrožnico o Božjem usmiljenju. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica Božjega usmiljenja. Uvedel je praznik Božjega usmiljenja. Umrl je na soboto pred tem praznikom leta 2005. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju. Bil je velik prerok Božjega usmiljenja.

Božje usmiljenje je povezoval s češčenjem Jezusovega Srca. V okrožnici o Božjem usmiljenju je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«

Sedanjemu papežu Frančišku je Božje usmiljenje prav tako zelo pri srcu. Zato je razumljivo, da je, na veliko veselje ljudi, napovedal sveto leto usmiljenja, Božjega in človeškega. V buli o usmiljenju je zapisal: »Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost krščanske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta.”

Zakaj takšen poudarek na Božjem usmiljenju; na Bogu, ki je usmiljenje? Božje usmiljenje, to je prizanesljiva, razumevajoča in odpuščajoča ljubezen Boga do nas slabotnih ljudi. Ničesar bolj ne potrebujemo! Božje usmiljenje je rešilna bilka za človeštvo, ki razodeva bolj zaskrbljujoče kakor vesele dogodke: vojni spopadi, nesreče, begunska kriza, družinske tragedije, številni splavi ... Večina kristjanov se malo briga za Jezusa in njegov nauk. Parlamenti v krščanskih deželah sprejemajo zakone, ki niso v soglasju z desetimi Božjimi zapovedmi. Evropa se sramuje svojih krščanskih korenin.

Z vero sprejemamo, da se bo uresničila Jezusova obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Prav tako obljuba, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Smemo verjeti tudi Marijini napovedi v Fatimi, katere stoletnico bomo kmalu praznovali: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«

Ljudje, tudi največji zločinci, stalno umirajo in prihajajo pred usmiljenega Sodnika. Ob smrti je treba biti v prijateljstvu z Bogom, če hočemo priti k njemu. Zanašamo se na usmiljenega Sodnika, za katerega upamo, da še v trenutku smrti daje milost, da se more človek pokesati svojih grehov in se zavestno odločiti zanj. Za kristjane pa je redna pot prejem zakramenta sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). Zato mu daje tudi možnost, da se zveliča, a mora pri tem tudi sam sodelovati.

Upanje nam dajejo številne cerkve in oltarji, na katerih se vsak dan daruje Jezusova zakramentalna daritev: Jezusovo telo, ki se za nas daje; njegova kri, ki se za nas preliva. Premagana sta greh in smrt. Za naše odrešenje bi bila dovolj samo ena kaplja Gospodove krvi, a on je za nas na križu do konca izkrvavel. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje. Usmiljeni Bog se sklanja h grešnemu človeku. Dokler se bo daroval za nas, je upanje za še tako zavoženo življenje. In daroval se bo do konca sveta, do svojega drugega prihoda.

Usmiljeni Bog se posebno jasno razodeva v spovednici. V svetem letu usmiljenja je zelo naglašena. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.« V letu usmiljenja moramo zopet odkriti pomen zakramenta sprave, sprave z Bogom in vsem stvarstvom, posebej s tistimi, s katerimi pogosto zaškriplje.

Uprimo oči v Mater Marijo, ki je Mati usmiljenja. Kot srednica milosti nam bo posredovala Božje usmiljenje, zlasti ko bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 med nami kip fatimske Marije romarice. Z njo bo navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.

p. Anton

Pogovori z Jezusom (20) Sodeluj zavestno, pobožno in dejavno!

Predragi kristjan, Drugi vatikanski cerkveni zbor glede sodelovanja pri mašni daritvi naroča: Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju.

Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče mene samega, me tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Evharistična daritev je zadeva vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev beril, pevcev, drugačno drugih vernikov.

Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Vsak naj bi prišel k mašni daritvi dobro pripravljen. Vsak mora poslušati Božjo besedo, moliti s srcem in z ustnicami. Vsak mora nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev.

Mašna daritev je vrhunec tvojega življenja. Če bi bilo tvoje življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se pri mašni daritvi ne bi moglo dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in apostol Janez. Čim bolj boš sredi življenja povezan z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.

Gospod Jezus, rad bi dosegel, da bi imela mašna daritev v mojem življenju središčno mesto. Zavedam se svojih slabosti. Pred tebe prihajam praznih rok, zato te prosim, da jih ti napolniš. Osvobodi me vseh navezanosti. Prizadeval si bom, da bom zbrano sledil Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Prosim te, naj bo moje srce goreče, ko te prejemam pri svetem obhajilu. Naj se zavedam, da si moj najzvestejši Prijatelj. Hočem se ti za vse darove zahvaljevati, te občudovati in ti priporočati svoje življenje, moje najdražje pa tudi ves svet.

Neusahljiv vrelec žive vode

Za češčenje Jezusovega Srca najdemo navdih pri tistih mislih, ki govorijo o živih vodah, tekočih iz Mesijevega Srca, in tam, kjer je govor o Božji ljubezni kot temelju vseh mesijanskih dobrin.

Že v Stari zavezi je veliko prerokb, ki opisujejo najbolj notranje lastnosti »srca« ali »osrčja« prihodnjega Odrešenika. Druga mesta govore o »vodi iz studencev odrešenja«, ki se bodo izlile iz srca prebodenega Odrešenika, ki jo bo novi Mojzes, to je Jezus, dajal iz skale (iz osrčja) svojega telesa.

V Novi zavezi se na starozavezne napovedi sklicuje Jezus sam. Ob šotorskem prazniku je zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega (to je iz Odrešenikovega) osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37 s).

Evangelist Janez na izredno slovesen način pripoveduje, kako je vojak s sulico prebodel Odrešenikovo stran (srce) (Jn 19,31–37) in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.

Pri preroku Ezekijelu beremo: »Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). V poveličanem Kristusu samem je bila napoved o novem srcu že uresničena. Po stiku z njim pa se uresničuje tudi v udih Kristusovega skrivnostnega telesa.

p. Anton