Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. oktober 2015

2. Mesec rožnega venca (Iz knjige Premišljevanje rožnega venca)



Molitev rožnega venca je bila, kratko rečeno, šola svetosti. Ogromno ljudi je doseglo junaško stopnjo svetosti prav po premišljevanju te ljudske molitve. Mnogim ljudem je postala molitev rožnega venca tako domača, da so jo uporabljali kot najbolj učinkovito pot za združenje z Bogom. Zanje to ni bilo samo ponavljanje besed, bila je meditacija v pravem pomenu besede. Ob tihem ponavljanju angelovega pozdrava so se poglabljali v skrivnosti Jezusovega življenja. Iz Marijinega naročja so opazovali in gledali Jezusa. Po Mariji so ga častili in polagali predenj svoje upe in prošnje, svoje trpljenje in veselje. V molitvi so ponovno podoživljali njegovo življenje in darovanje. Med jagode, ki so drsele skozi prste, so padale solze ljubezni in trpljenja. Rožni venec je bil pot, ki je ljudi vodila v Jezusovo bližino, v osebno srečanje z njim. Med jagode rožnega venca so vpletli vse svoje domače, tako da je bila vsa družina eno v Bogu. Običajno so ga molili vsak dan v vseh hišah. Družina se je usedla ali pokleknila in za nekaj časa zapustila svoje delo. V molitvi so položili po Marijinih rokah pred Boga vse svoje in sebe samega. To je bil obisk družine pri Njem, v katerem je bilo njihovo zadnje upanje. 
Po liturgični reformi so v bogoslužje uvedli tudi narodne jezike. Sveta maša je postala vsem razumljiva in vsi so lahko črpali iz bogastva Jezusove daritve. Rožni venec nekako ni bil več primeren, da bi ga molili med sveto daritvijo in je postal nekako porinjen iz cerkva v družinsko življenje.
V svetu so se začele nagle spremembe. Delo je postajalo vedno bolj raznoliko in je zahtevalo, da je človek prisoten pri njem z mislijo in telesom. Ljudje so se pustili tako vpreči v delo, da za molitev ni bilo več ne prostora in ne časa. Pojavilo se je celo nekoliko odklonilno stališče do rožnega venca, češ da je zastarela molitev. Mnogo ljudi je pozabilo na to molitev in svojih otrok niso več navajali k tej pobožnosti. Pri mnogih ljudeh je molitev rožnega venca utonila v pozabo, nekateri pa so ponovno odkrili njeno lepoto in vrednost. Poglabljali so se vanjo in doživljali njeno lepoto in duhovno bogastvo.
Papež Janez Pavel II. je to molitev cenil že od otroških let, ko ga je molil še s svojo materjo in očetom. Zavedal se je bogastva te molitve in jo skušal ovrednotiti ter na novo poživiti. V stalnem premišljevanju je opazil, da med skrivnostmi manjka del Jezusovega življenja. Upal si je poseči v dopolnitev te molitve: kar je bilo že skoraj tisočletje uveljavljeno, je dopolnil. Mislim, da je to delo Svetega Duha, ki govori po Janezu Pavlu II. V tem vidim tako preroškost tega papeža, da ga moremo občudovati kot orodje Svetega Duha. Ves katoliški svet je z veseljem sprejel nove ureditve in navdihe svetega očeta. Take prenovitve je sposoben samo tisti, ki je s celim srcem odprt delovanju Svetega Duha in je ves njegov. Iz vsega tega vidim, da Janez Pavel II. ni samo molil rožnega venca, ampak ga je tudi živel in premišljeval. Skrivnosti luči so kot nova posoda milosti in bogastva, dodana k zakladnici Jezusovega življenja. Pravzaprav nas papež po molitvi rožnega venca kliče, da skupaj z Marijo prehodimo vso pot Jezusovega življenja, pot odrešenja. Naša pot naj bi se končala v blaženem gledanju Jezusovega poveličanega obličja.
Skušajmo molitev rožnega venca tudi mi na novo odkriti. Z Marijo stopajmo po poti Jezusovega življenja. Molitev rožnega venca nam more postati povzetek vsega evangelija, veselo oznanilo za naše duhovno življenje. Skrivnosti rožnega venca morejo postati postaje našega življenja, ki se v Kristusovem življenju dopolnjuje v večnosti. Jezusovo življenje more postati življenje našega življenja.
p.Branko Petauer

sobota, 24. oktober 2015

1. Mesec rožnega venca (Iz knjige Premišljevanje rožnega venca)



Molitev rožnega venca je stara skoraj tisočletje. Pravijo, da jo je sestavil sveti Dominik, ustanovitelj reda pridigarjev ali dominikancev. Vendar ta trditev ne drži v celoti. Sveti Dominik je molitev rožnega venca zelo razširjal.
Sprva je bil rožni venec molitev, ki je nadomeščala molitev brevirja za tiste redovnike, ki so bili na potovanju. Bila je protiutež molitvi psalmov, zato je bilo sprva nanizanih sto petdeset očenašev. Od tod je ostalo še staro ime »patnošter« od latinskega pater noster. Kasneje so dodali še angelov pozdrav Devici Mariji. Očenaši so se skrčili: na vsakih deset zdravamarij je ostal eden, ki je povezoval enote med seboj. Ker je bil rožni venec že od prvih časov tudi premišljevalna molitev, so med molitvijo zdravamarij premišljevali skrivnosti iz Jezusovega življenja. Skrivnosti so bile vezane na različne čase cerkvenega leta, kasneje pa so jih razporedili po dnevih v tednu. Vsak dan je bil po svoje obarvan. Nedelja je bila že od vseh začetkov mala velika noč, zato je bilo primerno, da se premišljuje častitljive skrivnosti. Žalostne skrivnosti so seveda spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na veliki petek. Vse skrivnosti so skozi stoletja dobile svoje mesto v cerkvenih časih.
Molitev rožnega venca se je hitro razširila po vsem katoliškem svetu. Ljudje so jo vzljubili in ob njej doživljali Božjo bližino. Rožni venec so molili celo med sveto mašo, ko je bila še v latinskem jeziku. Ta molitev jim je nadomestila vse bogastvo, ki ga vsebujejo mašna besedila. Pomagala jim je pri pripravi na sveto obhajilo. Ta izkušnja povezanosti z Bogom v rožnem vencu se je prenašala iz roda v rod in vsakemu na novo postajala dragocena.
Rožni venec je bil neke vrste Marijina šola molitve. Ljudje so v rožnem vencu z Marijo in njeno pomočjo stopali v skrivnost Jezusovega življenja. Ko so molili, so ob sebi čutili Marijino navzočnost in računali na njeno pomoč pri svojih prošnjah ter molitvah. Marija jim je bila kakor Mati, ki jih po jagodah rožnega venca vodi k Troedinemu Bogu. Ob Mariji so se čutili sprejete in ljubljene. Nebeška Mati jim je v premišljevanju rožnovenskih skrivnosti na preprost in ljubezniv način govorila o svojem Sinu in Očetu. Če gledamo Marijina prikazovanja, lahko opazimo, da je povsod naročala molitev rožnega venca, večkrat se je celo prikazala z rožnim vencem v roki. Reči smemo, da je rožni venec dar samih nebes.

petek, 23. oktober 2015

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Napredovali smo za štiri zrna. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po božje povrne vsem, ki sodelujete! Ponovno se spomnimo, da pred prihodom Marije romarice iz Fatime molimo za dva namena: za duhovne poklice in za dobro pripravo Slovencev na obisk Marije romarice. To velja za čas do 13. maja 2016. Dobri Bog bo po Marijini priprošnji nagradil našo gorečnost. »Stori, kar moreš, in moli za to, česar ne moreš,« je dejal veliki sv. Avguštin. Vemo, kako malo zmoremo glede duhovnih poklicev in dobre priprave na Marijin obisk storiti sami iz svojih moči. Zato je tako pomembno, da izpolnjujemo drugi del Avguštinovega stavka: »Moli za to, česar ne moreš!« Spomnimo se na Jezusove besede: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo!«

četrtek, 22. oktober 2015

Odrešenjska vrednost trpljenja


BOŽJI SIN je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu sprejel nase vse naše zlo in trpljenje, čeprav osebno ni imel nobenega greha. S tem nas je tega zla, greha in trpljenja v korenini odrešil. Tako nas v vseh prepadih našega zla in trpljenja popolnoma razume in nam hoče pomagati, da bi se zavestno in svobodno vključili v njegovo trpljenje in smrt ter bi po tej poti prišli skupaj s poveličanim Kristusom tudi do njegovega vstajenja. Smisel trpljenja bolje razumemo, če gledamo na drugo stran. Smisel Kristusovega trpljenja nam postane jasen, če gledamo na njegovo vstajenje. Naš križ postane lažji in bolj razumljiv, če gledamo na drugo stran, onkraj groba. Pravzaprav ga prav razumemo samo, če se prestavimo na Božjo stran, preko groba.
Bog ni brez srca za naše stiske in bolečine. SVETO PISMO ga predstavlja, da je boljši od vsake zemeljske matere: »Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15–16).
Pismo Hebrejcem pravi o Jezusu: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanega v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15).
Trpljenje ima veliko odrešenjsko vrednost. Je sredstvo za odreševanje sveta, sredstvo za graditev novih nebes in nove zemlje.
Jezus je trpljenje prostovoljno vzel nase, da nas je z njim odrešil. V njem je moral videti veliko vrednost, sicer ga ne bi sprejel. Nedolžen je trpel za vse ljudi vseh časov, da je trpljenju vseh ljudi vseh časov odvzel nesmisel in mu dal smisel. Vera trpljenja ne odpravlja, pač pa mu daje smisel. Brez Kristusa, ki visi in umira na križu, a tudi vstane od mrtvih, bi bilo naše trpljenje res nerazrešljiva uganka. Če pa svoje še tako veliko trpljenje povežemo z njegovim, zgubi svojo izzivalno moč proti Bogu.
Pisatelj ALOJZ REBULA se je problema trpljenja lotil s prave strani, ko je zapisal: »Čemu trpljenje? Lahko je vreči ta ugovor v obraz nebesom, manj lahko pa Človeku, ki visi na križu! Jezus je šel preko velikega petka do velike noči. Kristjan ve, da tudi zanj ni druge poti.«
Najboljši način za združevanje našega trpljenja in trpljenja vsega človeštva s Kristusovim trpljenjem je dejavno sodelovanje z mašno daritvijo. Tu se za nas daruje Jezus in se ponavzočuje njegovo trpljenje in vstajenje. Vse trpljenje združujemo z njegovim in ga skupaj z njim darujemo nebeškemu Očetu. Jezus je na Kalvariji na križu pravzaprav že sprejel nase vse naše trpljenje. Pričakuje pa od nas, da pri tem darovanju sodelujemo tudi sami, ker nas sprejema za svoje sodelavce in sodarovalce.
Človekov zadnji cilj seveda ni trpljenje, ampak sreča, večna sreča. Veliki petek je potreben, ker brez njega ni velike noči. Nobene druge poti ni do velike noči kakor prek Kalvarije. Če bi bila kakšna druga, ki bi bila boljša od te, bi jo Jezus gotovo izbral. V tej luči Kristusov križ ni bil kraj poraza, temveč zmage. Podobno velja za naš križ, če ga le povezujemo s Kristusovim križem. Ko sprejemamo trpljenje v tem duhu, se v našem življenju uresničuje Kristusova zmaga. Za to je potrebna vera. Uganko zla in trpljenja zadovoljivo reši le tisti, ki je globoko veren. Problem trpljenja je razrešljiv v luči vere. Zaradi tega za trpljenje nismo neobčutljivi, pač pa ga moremo potrpežljivo prenašati.
p. Anton

sreda, 21. oktober 2015

LETO VERE SE NADALJUJE Trpljenje kot klic k spreobrnjenju


Pogosto je trpljenje, ki je združeno s smrtjo dragega človeka, klic k spreobrnjenju in poglobljeni veri v Boga. Tak primer je francoski zdravnik in pisatelj HENRI GHEON (+ 1944), ki je s petnajstim letom izgubil vero. S tem je zelo prizadel svojo verno mater, a je vse življenje ohranil veliko ljubezen do nje. Ko je mati umrla, je bil to zanj strašen udarec. V hudi bolečini je kričal k Bogu, ki ga ni priznaval: »O Bog, tebe ni, tebe ne more biti, ker si mi vzel mater.« Ta pridiga smrti je Henrija pretresla, a ostal je ateist.
Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil poklican v vojsko. Zelo se je spoprijateljil z nekim zelo plemenitim in globoko vernim oficirjem. Ta prijatelj je padel. Smrt ga je zelo prizadela. Pisatelju Gidu je pisal: »Ali sem molil zanj? Skoraj bi verjel, da sem. V razpoloženju, v kakršnem sem bil, sem bil sposoben moliti, ne da bi veroval; verovati za druge, ne zase.« Žena padlega prijatelja je Henriju pisala: »Peter moli za vas. Tja, kamor moramo priti, pa naj nas stane, kar hoče, tja vas z močnim glasom kliče Bog, z glasom vašega notranjega nemira vas kliče. In Peter je še vedno vaš prijatelj, zdaj bolj kot kdajkoli.«
Henri je ob nemi pridigi obeh smrti – matere in prijatelja – zopet začel verovati in moliti. Leta 1915 je opravil dobro spoved in prejel sv. obhajilo. Zelo se je poglobil v svojo vero. Začel je pisati verske igre, ki so jih igrali po mnogih deželah.
Kardinal NEWMAN takole razmišlja: »Morebiti se ob izgubi dragega prijatelja ali sorodnika šele zavemo Njegovega klica, ki nam razodeva ničnost vsega zemeljskega in nas pripravi do tega, da si izberemo Boga za svojo oporo. Tako prihajamo po milosti na doslej neznano pot; in ko se po mnogih letih oziramo nazaj na svoje življenje, spoznamo, da nas je tisti žalostni dogodek ponesel v novo presojanje v luči vere in da smo postali drugi ljudje, kakor pa smo bili.«