Odrešenjska vrednost trpljenja

BOŽJI SIN je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu sprejel nase vse naše zlo in trpljenje, čeprav osebno ni imel nobenega greha. S tem nas je tega zla, greha in trpljenja v korenini odrešil. Tako nas v vseh prepadih našega zla in trpljenja popolnoma razume in nam hoče pomagati, da bi se zavestno in svobodno vključili v njegovo trpljenje in smrt ter bi po tej poti prišli skupaj s poveličanim Kristusom tudi do njegovega vstajenja. Smisel trpljenja bolje razumemo, če gledamo na drugo stran. Smisel Kristusovega trpljenja nam postane jasen, če gledamo na njegovo vstajenje. Naš križ postane lažji in bolj razumljiv, če gledamo na drugo stran, onkraj groba. Pravzaprav ga prav razumemo samo, če se prestavimo na Božjo stran, preko groba.

Bog ni brez srca za naše stiske in bolečine. SVETO PISMO ga predstavlja, da je boljši od vsake zemeljske matere: »Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15–16).

Pismo Hebrejcem pravi o Jezusu: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanega v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15).

Trpljenje ima veliko odrešenjsko vrednost. Je sredstvo za odreševanje sveta, sredstvo za graditev novih nebes in nove zemlje.

Jezus je trpljenje prostovoljno vzel nase, da nas je z njim odrešil. V njem je moral videti veliko vrednost, sicer ga ne bi sprejel. Nedolžen je trpel za vse ljudi vseh časov, da je trpljenju vseh ljudi vseh časov odvzel nesmisel in mu dal smisel. Vera trpljenja ne odpravlja, pač pa mu daje smisel. Brez Kristusa, ki visi in umira na križu, a tudi vstane od mrtvih, bi bilo naše trpljenje res nerazrešljiva uganka. Če pa svoje še tako veliko trpljenje povežemo z njegovim, zgubi svojo izzivalno moč proti Bogu.

Pisatelj ALOJZ REBULA se je problema trpljenja lotil s prave strani, ko je zapisal: »Čemu trpljenje? Lahko je vreči ta ugovor v obraz nebesom, manj lahko pa Človeku, ki visi na križu! Jezus je šel preko velikega petka do velike noči. Kristjan ve, da tudi zanj ni druge poti.«

Najboljši način za združevanje našega trpljenja in trpljenja vsega človeštva s Kristusovim trpljenjem je dejavno sodelovanje z mašno daritvijo. Tu se za nas daruje Jezus in se ponavzočuje njegovo trpljenje in vstajenje. Vse trpljenje združujemo z njegovim in ga skupaj z njim darujemo nebeškemu Očetu. Jezus je na Kalvariji na križu pravzaprav že sprejel nase vse naše trpljenje. Pričakuje pa od nas, da pri tem darovanju sodelujemo tudi sami, ker nas sprejema za svoje sodelavce in sodarovalce.

Človekov zadnji cilj seveda ni trpljenje, ampak sreča, večna sreča. Veliki petek je potreben, ker brez njega ni velike noči. Nobene druge poti ni do velike noči kakor prek Kalvarije. Če bi bila kakšna druga, ki bi bila boljša od te, bi jo Jezus gotovo izbral. V tej luči Kristusov križ ni bil kraj poraza, temveč zmage. Podobno velja za naš križ, če ga le povezujemo s Kristusovim križem. Ko sprejemamo trpljenje v tem duhu, se v našem življenju uresničuje Kristusova zmaga. Za to je potrebna vera. Uganko zla in trpljenja zadovoljivo reši le tisti, ki je globoko veren. Problem trpljenja je razrešljiv v luči vere. Zaradi tega za trpljenje nismo neobčutljivi, pač pa ga moremo potrpežljivo prenašati.

p. Anton

LETO VERE SE NADALJUJE Trpljenje kot klic k spreobrnjenju

Pogosto je trpljenje, ki je združeno s smrtjo dragega človeka, klic k spreobrnjenju in poglobljeni veri v Boga. Tak primer je francoski zdravnik in pisatelj HENRI GHEON (+ 1944), ki je s petnajstim letom izgubil vero. S tem je zelo prizadel svojo verno mater, a je vse življenje ohranil veliko ljubezen do nje. Ko je mati umrla, je bil to zanj strašen udarec. V hudi bolečini je kričal k Bogu, ki ga ni priznaval: »O Bog, tebe ni, tebe ne more biti, ker si mi vzel mater.« Ta pridiga smrti je Henrija pretresla, a ostal je ateist.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil poklican v vojsko. Zelo se je spoprijateljil z nekim zelo plemenitim in globoko vernim oficirjem. Ta prijatelj je padel. Smrt ga je zelo prizadela. Pisatelju Gidu je pisal: »Ali sem molil zanj? Skoraj bi verjel, da sem. V razpoloženju, v kakršnem sem bil, sem bil sposoben moliti, ne da bi veroval; verovati za druge, ne zase.« Žena padlega prijatelja je Henriju pisala: »Peter moli za vas. Tja, kamor moramo priti, pa naj nas stane, kar hoče, tja vas z močnim glasom kliče Bog, z glasom vašega notranjega nemira vas kliče. In Peter je še vedno vaš prijatelj, zdaj bolj kot kdajkoli.«

Henri je ob nemi pridigi obeh smrti – matere in prijatelja – zopet začel verovati in moliti. Leta 1915 je opravil dobro spoved in prejel sv. obhajilo. Zelo se je poglobil v svojo vero. Začel je pisati verske igre, ki so jih igrali po mnogih deželah.

Kardinal NEWMAN takole razmišlja: »Morebiti se ob izgubi dragega prijatelja ali sorodnika šele zavemo Njegovega klica, ki nam razodeva ničnost vsega zemeljskega in nas pripravi do tega, da si izberemo Boga za svojo oporo. Tako prihajamo po milosti na doslej neznano pot; in ko se po mnogih letih oziramo nazaj na svoje življenje, spoznamo, da nas je tisti žalostni dogodek ponesel v novo presojanje v luči vere in da smo postali drugi ljudje, kakor pa smo bili.«

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Na svidenje v nebesih!

Ko se je Lucija zvečer vrnila k Frančišku in Jacinti, »je Frančišek žarel od veselja. Spovedal se je in duhovnik mu je obljubil, da mu bo naslednji dan prinesel sveto obhajilo.

Potem ko je naslednji dan prejel sveto obhajilo, je rekel Jacinti:

'Danes sem mnogo srečnejši od tebe, ker imam skritega Jezusa v svojem srcu. Grem v nebesa, veliko pa bom molil k našemu Gospodu in naši Gospe, naj tudi vaju kmalu pripelje tja.'«

Lucija in Jacinta sta bili skoraj ves dan ob Frančiškovi postelji. Prosil ju je, naj namesto njega molita rožni venec, ker ga on ni mogel več moliti. Potem je rekel Luciji:

»Prepričan sem, da te bom v nebesih zelo pogrešal. Ko bi te vsaj naša Gospa čim prej privedla tja!«

»Saj me ne boš pogrešal!Samo predstavljaš si! Tam boš skupaj z našim Gospodom in našo Gospo! Tako dobra sta!«

»Res je! Morda sploh ne bom mislil na to.«

Lucija takole opisuje svoje poslednje zemeljsko srečanje s Frančiškom:

»Bila je že noč, ko sem se poslovila od njega.

'Frančišek, zbogom! Če boš to noč šel v nebesa, me tam nikar ne pozabi, si slišal?'

'Ne bom te pozabil, ne; bodi mirna.'

Prijel me je za desnico, jo nekaj časa močno stiskal in me s solzami v očeh gledal.

'Hočeš še kaj?' sem ga vprašala in solze so mi tekle po vsem obrazu.

'Ne,' mi je rekel s šibkim glasom.

Ker je prizor postajal že preveč pretresljiv, mi je teta ukazala, naj grem iz sobe.

'Torej zbogom, Frančišek, se vidiva v nebesih! Na svidenje v nebesih!'

In nebesa so se približala. Tja je odletel naslednji dan v roke svoje nebeške Matere.

Ne morem opisati, kako ga pogrešam. Ta bridkost je kot trn v srcu, ki bode v srce mnogo let. Je spomin na preteklost, ki odmeva v večnosti.«

Frančišek je umrl na svojem domu na prvi petek, 4. aprila 1919 ob 22. uri, še preden je dopolnil enajst let. Pokopan je bil na prvo soboto, 5. aprila 1919, na fatimskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so ga prenesli v fatimsko baziliko.

Ko so pozneje pri zasliševanju Lucijo vprašali, katera je najznačilnejša Frančiškova lastnost ali krepost, je odgovorila:

“Duh ljubezni in zadoščevanja žaljenemu Bogu ali kontemplativno življenje.”

Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:

“Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.”

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Lucija je naročala Frančišku za čas, ko bo prišel v nebesa

»Tam ne pozabi prositi naše Gospe, da tudi mene hitro vzame k sebi.«

»Tega ne bom prosil. Ti dobro veš, da te Ona še noče tam.«

Na dan pred svojo smrtjo je Luciji rekel:

»Glej, jaz sem že zelo slab, samo še malo in šel bom v nebesa.«

»Potem glej, da ne boš pozabil mnogo moliti za grešnike, svetega očeta, zame in za Jacinto, ko boš tam.«

»Seveda, molil bom. Toda raje vse to naroči Jacinti, bojim se, da bom pozabil, ko bom prišel k našemu Gospodu. In potem bi ga raje tolažil.«

Zdaj se bom pred obhajilom spovedal

Frančišku se je nenadoma stanje poslabšalo. Dušil ga je kašelj, vročina je kar naprej rastla, vsaka jed se mu je uprla. Očeta je prosil:

»Oče, preden umrjem, bi rad prejel našega Gospoda.«

»Takoj bom to uredil,« je dejal oče in v strahu, da mu župnik ponovno ne bo dovolil prejeti skritega Jezusa, je odšel v župnišče. Župnik je obljubil, da bo prišel bolnika spovedat. Frančišek pa je medtem prosil sestro Terezijo, naj gre po Lucijo.

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

»Nekega dne navsezgodaj zjutraj me je prišla njegova sestra Terezija poklicat:

'Pridi hitro! Frančišek je zelo slab in bi ti rad nekaj povedal.'

Hitro sem se oblekla in šla k njemu. Prosil je mamo, brate in sestre, naj odidejo iz sobe. Kar mi je hotel povedati, je skrivnost. Odšli so, on pa je rekel:

'Zdaj se bom spovedal, da bom lahko prejel sveto obhajilo, potem pa bom umrl. Prosim, da mi poveš, če si me videla narediti kakšen greh, in da greš tudi Jacinto vprašat, ali me je videla grešiti.'

'Nekajkrat nisi ubogal svoje matere,' sem mu odgovorila, 'kadar ti je rekla, da ostani doma, ti pa si odšel k meni in se skril.'

'Res je, ta greh imam. Sedaj pojdi vprašat Jacinto, če se spomni še kakšnega.'

Šla sem k Jacinti in ko je malo premislila, mi je odgovorila:

'Povej mu, da je, še preden se nam je prikazala Marija, očetu ukradel novčič, da je od Joséja Marto da Casa Velha kupil piščalko, in ko so dečki iz Aljustrela metali kamenje proti tistim iz Boleirosa, jih je tudi on nekaj vrgel.'

Ko sem mu sporočila sestrine besede, je odgovoril:

'Teh grehov sem se že spovedal, a se jih bom še enkrat. Morda je zaradi teh mojih grehov naš Gospod tako žalosten! In tudi če ne bi umrl, takih grehov ne bom več počel. Danes jih iz vsega srca obžalujem.'

In s sklenjenima rokama je molil:

'O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'

Nato je rekel:

'Poslušaj, tudi ti moraš prositi našega Gospoda odpuščanja za moje grehe.'

'Prosila ga bom, ne skrbi. Če ti ne bi naš Gospod že odpustil, bi naša Gospa takrat ne rekla Jacinti, da te bo kmalu odpeljala v nebesa. Zdaj pa grem k maši in bom pri skritem Jezusu molila zate.'«

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Oče je bil bolničar tiste bolnišnice

Že pri prvem prikazanju je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. V drugem pa je povedala, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu. Misel na smrt ju je stalno spremljala in ju spodbujala, da sta se junaško žrtvovala. Po zadnjem Marijinem prikazanju v oktobru 1917 sta bila zdrava še eno leto. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za tako imenovano špansko gripo oba, najprej Jacinta, za njo pa Frančišek. Za to epidemijo so takrat ljudje umirali po vsej Evropi. Njun oče je povedal, da so bili o vseh svetih v njihovi družini vsi v postelji, razen njega in sina Janeza. Oče je bil »bolničar tiste bolnišnice«, kakor je sam rekel. Frančišku in Jacinti se je stanje zboljšalo, da sta vstala, a sta kmalu zopet zbolela. Bolezen je zdaj bolj prizadela Frančiška, ki je dobil pljučnico.

Lucija v drugem Spominu poroča o njem:

»V svoji bolezni je bil junaško potrpežljiv, nikoli ni zastokal ali potožil. Nekoč, tik pred smrtjo, sem ga vprašala:

'Frančišek, ali zelo trpiš?'

'Da, toda vse trpim iz ljubezni do Jezusa in Marije.'

Drugič mi je dal vrv, o kateri sem že govorila:

'Vzemi jo, nesi jo proč, preden jo vidi moja mati. Sedaj je ne morem več nositi.'

Jedel je vse, kar mu je mati prinesla, in nisem opazila, da bi se mu kakšna jed upirala. Tako je prišel dan, ko naj bi odšel v nebesa. Na predvečer je rekel mami in svoji sestri: 'Odhajam v nebesa, a tam gori bom zelo prosil Jezusa in Marijo, naj tudi vaju čim prej vzameta gor.'«