LETO VERE SE NADALJUJE Marijine krvave solze in prikazovanja v mestu Civitavecchia (1)

Fabio Gregori, oče Gessice pripoveduje za Zenit.org, povzela D. Č.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je obšla svet novica, da kipec z upodobitvijo medžugorske Marije toči krvave solze. Zgodilo se je v italijanskem pristaniškem mestecu Civitavecchia v bližini Rima. Tamkajšnji župnik Pablo Sanguiao se je v jeseni leta 1994 odločil, da bo poromal v Medžugorje skupaj z neko družino in prijatelji. Pred vrnitvijo v Italijo, 16. septembra 1994, je v Medžugorju nabavil dva kipa: kip svetega nadangela Mihaela za družino, s katero je romal, in Marijin kip za družino Gregori iz svoje župnije, ki bi ga rada namestila v svojem vrtu.

Ob vrnitvi je župnik odnesel Marijin kip zakoncema Anni Mariji in Fabiu Gregoriju, ter narisal votlinico, v katero naj bi ga na vrtu namestila. Fabio je s kamenjem z morske obale v nekaj dneh izoblikoval votlinico in jo osvetlil z dvema svetilkama. Delu sta prisostvovala njegova otroka: šestletna Gessica in dveletni David.

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 3.

Na podlagi zapisa v knjigi profesorja Strleta smemo sklepati, da je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in eno od zloženk, oboje v več izvodih. Prof. dr. Anton Strle je namreč v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944, zapisal, kaj je Lojze vzel s seboj domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski Božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti. V eni knjigi o Fatimi je bil objavljen Rožmanov predgovor.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav v noči od prvega petka na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 2.

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čimveč ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 1.

1. Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj s številnimi takratnimi verniki navdušil tudi Lojze Grozde. Na to sklepamo že iz tega, ker je bil vnet Marijin častilec in voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču. Že prej je opravljal prve petke in celo pridobival sošolce za to pobožnost; vedno je zelo naglašal izpolnjevanje Božje volje, ki jo je spoznaval tudi v papeževih in škofovih naročilih, njegov škof dr. Gregorij Rožman pa je naročal prav pobožnost prvih sobot, kakor je že prej naročal pobožnost prvih petkov.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.

Bolniki so se mu smilili

Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:

»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«

Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:

»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«

Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:

»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«

p. Anton

Klečal je in se tresel od groze

Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:

»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«

'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'

Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:

»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«

Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:

'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'

Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:

»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«

Frančišek je živel samo za Boga

Frančišek je bil zvest v izpolnjevanju Božje volje. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:

»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«

Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.

Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.

Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Kot smo že videli, je z veseljem sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko ga je Lucija poklicala, ji je pokazal rožni venec.

Večkrat se je neopazno oddaljil od Lucije in Jacinte. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Lucija ga je včasih vprašala:

»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«

'Ker rajši molim sam.'