Klečal je in se tresel od groze

Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:

»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«

'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'

Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:

»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«

Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:

'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'

Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:

»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«