Ptuj: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu 1.

Na četrto adventno nedeljo, 21. 12. 2014, je bilo na Ptuju v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla redno mesečno srečanje medžugorskih romarjev, ki se na tem mestu že vrsto let zbirajo pod vodstvom gorečega Marijinega častilca in strokovnega sodelavca TV Exodus, g. Frenka Muzeka. Kot smo poročali v prejšnji številki VMŠ, je bila 8. decembra, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, na Ptujski Gori slovesna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pod vodstvom upokojenega nadškofa dr. Marjana Turnška. Za mnoge, ki so se na posvetitev pripravljali, pa se te slovesnosti, ki je bila na delovni dan, niso mogli udeležiti, se je posebej organizirala na Ptuju.

Eno uro pred mašo smo se z molitvijo rožnega venca in s premišljevanjem Marijinih sporočil pripravljali na najsvetejšo daritev. Štiri prižgane sveče na adventnem vencu so v naših srcih vžigale veselo pričakovanje Jezusovega rojstva. Temu veselju se je pridružilo še veselje nad posvetitvijo in izročitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Slovesnost je vodil zaslužni stiški opat in dolgoletni predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, p. Anton Nadrah, ki je v svoji zadnji knjigi Fatima – okno upanja tako rekoč razprl slovenski javnosti Marijino Srce in njeno skrb za večno usodo vseh njenih otrok. Vsi potrebujemo spreobrnjenja, je dejal v svojem nagovoru, vsaj v kakšni stvari. Celotna Slovenija, vsi, ki smo krščeni, bi morali zaživeti novo življenje. Nebesa nam bodo kmalu podarila veliko priložnost za to, saj bo v letu 2016, v pripravi na 100-letnico fatimskih dogodkov, Slovenijo obiskala Marija romarica z vsemi milostmi, ki jih ta Božji poseg v zgodovino človeštva prinaša. Papež Pij XII. je dejal, da »Fatimsko sporočilo spada med največje posege Boga po Mariji v svetovni zgodovini po smrti apostolov«. Podobna je misel papeža Benedikta XVI, ki jo je izrekel ob obisku v Fatimi 13. maja 2010: »Kot Fatima ni ničesar v vsem katoliškem svetu.«

Kaj je posvetitev?

Vsi ljudje smo že Jezusovi zato, ker nas je kot Božji Sin ustvaril in nas stalno ohranja v bivanju. Apostol Janez v svojem evangeliju naglaša, da je vse nastalo po njem (prim. Jn 1,3). Vsi smo Kristusovi, ker nas je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem od mrtvih odrešil. Še bolj smo postali njegovi pri svetem krstu. Od takrat smo sinovi in hčere nebeškega Očeta, bratje in sestre Jezusa Kristusa ter živo svetišče Svetega Duha.

Pri vsem tem nismo sami ničesar storili. Tudi za sveti krst se nismo sami odločili, saj so nas h krstu prinesli kot dojenčke naši starši in botri. Potrebna je naša osebna, zavestna in dobro pripravljena odločitev za Jezusa, prisrčna prijateljska povezanost z njim, popolna podaritev njemu. To se na odličen način zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi Jezusovemu Srcu.

Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati. Kakor v Kani v Galileji tudi danes vodi k Jezusu, k izpolnjevanju njegove volje: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Kdor se izroči brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ga ona izroči presvetemu Srcu Jezusovemu. Ona je bližnjica k Jezusu, posrednica in priprošnjica pri njem. Velja pravilo sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: Po Mariji k Jezusu! Zato tudi: Po brezmadežnem Srcu Marijinem k presvetemu Srcu Jezusovemu!

Bistvo posvetitve je zavestna in popolna odpoved hudobnemu duhu, sebičnemu svetu, grehu in samemu sebi ter zavestna, popolna in nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. S posvetitvijo se obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo. To prijateljsko povezanost je treba gojiti že pred samo posvetitvijo, da bo posvetitev potrditev in poglobitev tega, kar že obstaja.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari tudi nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). V nas se bo začelo novo življenje, življenje, ki bo oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (2) Skupno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Leta 1997 je naše župnije obdarila z brezštevilnimi milostmi fatimska Marija romarica. Posvetili smo se njenemu brezmadežnemu Srcu. Žal njena naročila (in naročila njenega Sina), ki jih je posredovala že na začetku tega stoletja, ob njegovem izteku še niso povsem uresničena: molitev, pokora, spreobrnjenje, zadostilna pobožnost prvih petkov in prvih sobot, posvetitev Jezusovemu in njenemu Srcu.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je povzetek vseh oblik češčenja Jezusa in Marije in je mnogo več kakor le neka »pobožnost«. Češčenje brezmadežnega Srca Marijinega se je v Cerkvi razvijalo vzporedno s češčenjem presvetega Srca Jezusovega. Njuni začetki segajo v dvanajsto stoletje. Velik pospeševatelj liturgičnega češčenja presvetih Src je bil v 17. stoletju sveti Janez Eudes, veliki prenovitelj verskega življenja v Franciji.

Češčenje Srca Jezusovega se je zelo razširilo po Jezusovih prikazovanjih sveti Marjeti Mariji Alacoque, ki je živela v 17. stoletju kot redovnica v Paray–le–Monialu v Franciji.

Jezus je hotel z Marijinimi prikazovanji v Fatimi in po njej pripraviti svoji Materi podobno čast s pobožnostjo do njenega brezmadežnega Srca. S češčenjem brezmadežnega Srca Marijinega naj bi postala njegova mati bolj poznana in ljubljena in bi prejemala zadoščenje za nenehne žalitve, ki zbadajo njeno Srce. To češčenje nas vodi k Srcu Jezusovemu in veča njegovo čast. Marija, ki je posrednica vseh milosti, prejema te milosti od Jezusa.

Obe Srci spadata skupaj. Pri vseh treh prikazanjih leta 1916 v Fatimi angel miru skupaj z Jezusovim Srcem omenja tudi Marijino Srce. Kjer je Sin, tam je tudi Mati. Že fatimski pastirčki so to dobro upoštevali. Obojno češčenje je utemeljeno v Svetem pismu in nas navaja k življenju po evangeliju.

Ko se posvetimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pridemo v najgloblji stik z Božjo ljubeznijo, saj je srce simbol ljubezni. Približamo se Bogu, ki je ljubezen. Obojna posvetitev nas vodi k temeljitemu spreobrnjenju in k zvestejšemu življenju iz sv. krsta.

Misli sv. Bernarda (13) Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prečute noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešenje človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji.

V Gospodovem trpljenju najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega.

Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav. Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (5) Bernardovi spisi

Redko katere spise so tolikokrat prepisovali in po iznajdbi tiska ponatiskovali kakor Bernardove. V samostanski knjižnici hranimo deset debelih zvezkov velikega formata njegovih Zbranih del v originalnem latinskem jeziku in hkrati nemškem prevodu, skupaj okrog osem tisoč strani (Bernhard von Clairvaux, Sämtliche Werke I–X, Tyrolia Verlag). V slovenščino so prevedeni »Gôvori o Visoki pesmi« (Ljubljana 1990), ki so najpomembnejše Bernardovo delo. Njegovi govori in spisi o Mariji so zbrani v delu »Žena, ogrnjena s soncem« (Prevedla prof. Breda Čop, Stična 1994). Bernardove misli za vsak dan v letu najdete v delu: »Svetloba dni« (Zbrala in prevedla prof. Breda Čop, Stična 1999). Obe zadnji deli se še dobita v Stični.

Bernardovi spisi razodevajo izredno nadarjenega in s Svetim Duhom prešinjenega pisatelja. Opat iz Svetle doline pogosto omenja stavek sv. Pavla, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Bernardovo ponižno in pozorno srce je neprestano odprto delovanju Svetega Duha. Na binkošti je spregovoril: »Moji dragi, danes obhajamo praznik Svetega Duha. Praznovati ga moramo z velikim in popolnim veseljem, ker zasluži vso našo pobožnost. Zares v Bogu je Sveti Duh to, kar je najbolj sladko. On je nežnost samega Boga, še več, On je Bog sam. On je to, kar je najbolj čistega, najbolj milo, najbolj učinkovito, ta znameniti Tolažnik. Če praznujemo praznik svetnikov, s koliko večjim razlogom moramo praznovati tistega, po katerem in po milosti katerega so postali sveti! Če častimo tiste, ki so bili posvečeni, s koliko večjim razlogom Tistega, ki jih je posvetil.«

Benediktinski menih in znameniti zgodovinar Mabillon je v 17. stoletju o njem zapisal, da je zadnji cerkveni oče, ki ni manj pomemben od prvih. Bernardova dela obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve. Vse to je bilo skozi stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in tiskali ter brali kakor Bernardove.

Opat iz Clairvauxa (izg. Klervója) je znal združevati stare resnice z novimi časi in s človeškim izkustvom. Upošteval ni le razuma, ampak tudi srce. Znani pisatelj svetniških življenjepisov Walter Nigg je o njem zapisal: »Opat v Clairvauxu je bil vse drugo kakor konservativen in nazadnjaški duh. V resnici je prodrl pri njem popolnoma nov, v prihodnost kažoč življenjski čut … Bernard spada med prelomne osebnosti … on je Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek … glasnik novega časa.« Božjih resnic ni sprejemal le kot objektivni nauk, ampak jih je osebno izkušal. V razlagi Visoke pesmi se to prav lepo vidi. Ohranil je staro razlago ženina kot simbola za Kristusa, v nevesti pa ni več videl Cerkve, ampak človeško dušo. V ospredje je stopil posameznik s svojim osebnim občutjem in doživljanjem. Duša se bliža Jezusu kot svojemu prijatelju in ljubljencu.

Bernardu ni šlo za abstraktno znanje, ampak za življenje: »Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so apostoli. Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo premetenost. Pač pa so me naučili živeti. Misliš, da je to malo, da človek zna živeti? Veliko, da, največje je to.«

Svoje misli je nabiral tudi ob stiku z naravo in trdim delom: »Zaupaj moji izkušnji: v gozdovih boš našel več kakor v knjigah. Les in kamen te bosta učila, česar te učitelji ne naučijo.«

Čeprav je cenil razum in znanost, mu vendar nista bili najvišji človeški vrednoti. Znan je njegov izrek: »Goreti za kaj je več kakor vedeti.« Če smo za kakšno zadevo navdušeni, je mnogo več, kakor da jo samo z razumom poznamo. Ta misel je zelo pomembna za življenje po veri.

Bernardova dela dokazujejo njegovo globoko zatopljenost v Boga. Zelo je poznal Sveto pismo in ga pogosto navajal, včasih dobesedno, drugič po smislu. Svoje misli je črpal tudi iz liturgije in cerkvenih očetov. Izredno se je poglobil v časovne razmere in potrebe. Dobro je poznal stanje takratne Cerkve.

Njegovi spisi razodevajo lep, uglajen in blagozveneč jezik. Zato so mu dali naziv »doctor melifluus« (medonosni učitelj) in ga večkrat upodabljali s panjem čebel.

Kako so Bernardovi spisi pomembni in priljubljeni, dokazuje tudi dejstvo, da je Cerkev kar veliko posameznih odlomkov sprejela v molitveno knjigo, ki ji rečemo molitveno bogoslužje ali brevir. Duhovniki in redovniki iz te knjige vsak dan molimo. Poglejmo odlomek iz Bernardovih Homilij v slavo Device Marije, ki ga imamo v Bogoslužnem branju za adventni čas:

»Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube.

Glej, nudi se ti cena našega odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni Božji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora zavisi, ali bomo poklicani nazaj v življenje.

Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To klečé pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu.

Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo; izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.

Kaj se obotavljaš? Kaj trepečeš? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi.

Blažena Devica, odpri svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.'«

p. Anton