Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 10. marec 2015

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (5) Bernardovi spisi



Redko katere spise so tolikokrat prepisovali in po iznajdbi tiska ponatiskovali kakor Bernardove. V samostanski knjižnici hranimo deset debelih zvezkov velikega formata njegovih Zbranih del v originalnem latinskem jeziku in hkrati nemškem prevodu, skupaj okrog osem tisoč strani (Bernhard von Clairvaux, Sämtliche Werke I–X, Tyrolia Verlag). V slovenščino so prevedeni »Gôvori o Visoki pesmi« (Ljubljana 1990), ki so najpomembnejše Bernardovo delo. Njegovi govori in spisi o Mariji so zbrani v delu »Žena, ogrnjena s soncem« (Prevedla prof. Breda Čop, Stična 1994). Bernardove misli za vsak dan v letu najdete v delu: »Svetloba dni« (Zbrala in prevedla prof. Breda Čop, Stična 1999). Obe zadnji deli se še dobita v Stični.
Bernardovi spisi razodevajo izredno nadarjenega in s Svetim Duhom prešinjenega pisatelja. Opat iz Svetle doline pogosto omenja stavek sv. Pavla, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Bernardovo ponižno in pozorno srce je neprestano odprto delovanju Svetega Duha. Na binkošti je spregovoril: »Moji dragi, danes obhajamo praznik Svetega Duha. Praznovati ga moramo z velikim in popolnim veseljem, ker zasluži vso našo pobožnost. Zares v Bogu je Sveti Duh to, kar je najbolj sladko. On je nežnost samega Boga, še več, On je Bog sam. On je to, kar je najbolj čistega, najbolj milo, najbolj učinkovito, ta znameniti Tolažnik. Če praznujemo praznik svetnikov, s koliko večjim razlogom moramo praznovati tistega, po katerem in po milosti katerega so postali sveti! Če častimo tiste, ki so bili posvečeni, s koliko večjim razlogom Tistega, ki jih je posvetil.«
Benediktinski menih in znameniti zgodovinar Mabillon je v 17. stoletju o njem zapisal, da je zadnji cerkveni oče, ki ni manj pomemben od prvih. Bernardova dela obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve. Vse to je bilo skozi stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in tiskali ter brali kakor Bernardove.
Opat iz Clairvauxa (izg. Klervója) je znal združevati stare resnice z novimi časi in s človeškim izkustvom. Upošteval ni le razuma, ampak tudi srce. Znani pisatelj svetniških življenjepisov Walter Nigg je o njem zapisal: »Opat v Clairvauxu je bil vse drugo kakor konservativen in nazadnjaški duh. V resnici je prodrl pri njem popolnoma nov, v prihodnost kažoč življenjski čut … Bernard spada med prelomne osebnosti … on je Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek … glasnik novega časa.« Božjih resnic ni sprejemal le kot objektivni nauk, ampak jih je osebno izkušal. V razlagi Visoke pesmi se to prav lepo vidi. Ohranil je staro razlago ženina kot simbola za Kristusa, v nevesti pa ni več videl Cerkve, ampak človeško dušo. V ospredje je stopil posameznik s svojim osebnim občutjem in doživljanjem. Duša se bliža Jezusu kot svojemu prijatelju in ljubljencu.
Bernardu ni šlo za abstraktno znanje, ampak za življenje: »Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so apostoli. Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo premetenost. Pač pa so me naučili živeti. Misliš, da je to malo, da človek zna živeti? Veliko, da, največje je to.«
Svoje misli je nabiral tudi ob stiku z naravo in trdim delom: »Zaupaj moji izkušnji: v gozdovih boš našel več kakor v knjigah. Les in kamen te bosta učila, česar te učitelji ne naučijo.«
Čeprav je cenil razum in znanost, mu vendar nista bili najvišji človeški vrednoti. Znan je njegov izrek: »Goreti za kaj je več kakor vedeti.« Če smo za kakšno zadevo navdušeni, je mnogo več, kakor da jo samo z razumom poznamo. Ta misel je zelo pomembna za življenje po veri.
Bernardova dela dokazujejo njegovo globoko zatopljenost v Boga. Zelo je poznal Sveto pismo in ga pogosto navajal, včasih dobesedno, drugič po smislu. Svoje misli je črpal tudi iz liturgije in cerkvenih očetov. Izredno se je poglobil v časovne razmere in potrebe. Dobro je poznal stanje takratne Cerkve.
Njegovi spisi razodevajo lep, uglajen in blagozveneč jezik. Zato so mu dali naziv »doctor melifluus« (medonosni učitelj) in ga večkrat upodabljali s panjem čebel.
Kako so Bernardovi spisi pomembni in priljubljeni, dokazuje tudi dejstvo, da je Cerkev kar veliko posameznih odlomkov sprejela v molitveno knjigo, ki ji rečemo molitveno bogoslužje ali brevir. Duhovniki in redovniki iz te knjige vsak dan molimo. Poglejmo odlomek iz Bernardovih Homilij v slavo Device Marije, ki ga imamo v Bogoslužnem branju za adventni čas:
»Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube.
Glej, nudi se ti cena našega odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni Božji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora zavisi, ali bomo poklicani nazaj v življenje.
Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To klečé pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu.
Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo; izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.
Kaj se obotavljaš? Kaj trepečeš? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi.
Blažena Devica, odpri svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.'«
p. Anton

ponedeljek, 9. marec 2015

Darovi za mašne namene



Včasih kdo sprašuje, če lahko v našem samostanu vzamemo za mašne namene. Seveda lahko in s hvaležnostjo, saj je v samostanu več duhovnikov, zato opravimo več sv. maš na dan, po želji prav na tisti dan, ki ga kdo želi. Vzamemo tudi za gregorijanske maše (dar za 30 sv. maš je 570 evrov), saj župniki po župnijah, ki imajo druge obveznosti, tega ne morejo. Z mašno daritvijo najbolj pomagamo svojim pokojnim pa tudi živim, saj je to Kristusova daritev. Mašne namene je treba označiti v pismu (Samostan Stična, 1295 Ivančna Gorica) ali priti do župnika ali samostanskega vratarja. Mašni dar za eno sv. mašo je 17 evrov. Kdor tega ne zmore, lahko da tudi manj ali nič.

nedelja, 8. marec 2015

Duhovne prireditve v Stični v letu 2015



MAREC
6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini
8. ob 14.30 Bernardova družina
13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci
15. ob 14.30 molitev za duše v vicah v mali kapeli
20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS
20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci
26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki
27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL
12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki, BD in drugi
14. enodnevni simpozij: Meništvo in kultura, v prostorih Muzeja
17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci
19. ob 14.30 molitev za duše v vicah v mali kapeli
24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki
24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAJ
10. romanje Bernardove družine na Ptujsko Goro
13. ob 19.30 fatimska pobožnost
16. – 17. Skupnost Emanuel
17. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli
22. – 24. Zakonci (ž. Ljubljana – Koseze)
29. – 31. Klemen Križaj, Zdravo življenje
29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.
Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.
P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si
P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si
P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si
Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si
P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si
Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65
P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945
P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 8. marca, 12. aprila ob 15.00 v cerkvi (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje na Ptujsko Goro cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost bo v baziliki v Stični z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v sredo 13. maja, v petek 12. junija, v ponedeljek 13. julija, v četrtek 13. avgusta, v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

Duhovne vaje za člane BD in vse druge

Člani Bernardove družine in vsi drugi lepo vabljeni v Stično na postno duhovno obnovo, ki jo bo vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, in sicer od 20. marca ob 18. uri do 22. marca po kosilu. Prijavite se na tel. 01/787 71 00.

sobota, 7. marec 2015

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O mladeniču, ki se je spovedal svojih grehov po smrti



Tiste, ki bodo to brali, nujno prosim, naj tega ne odpravijo kot lažno sporočilo, kajti stvar se je zgodila v našem času, kot pričajo še danes verodostojne osebe iz cistercijanskega reda.
Govorimo o Hugonu, blaženega spomina, opatu v Bonnevauxu. Vsem, ki so tega pomembnega moža poznali, je znano, s kako velikimi darovi milosti je bil obdarjen. Imel je mladeniča, za službo sla, ki je bil za ugodna potovanja zelo koristen, ker je bil živahen in hiter, zato je bil opatu ljub in dobrodošel, kakor tudi drugim, ki so imeli opravka z zunanjimi stvarmi. Zgodilo pa se je, da je bil prisiljen sredi mladostnih dni prenesti strašno ločitev duha od telesa in trdi smrti plačati grozni davek. Kajti nenadoma ga je popadla težka telesna slabost, pri čemer je čutil, da je moč cvetoče mladosti začela vedno bolj plahneti. Ko je končno obupal nad svojim sedanjim življenjem, je začel s tesnobnim občutkom razmišljati o prihodnjem življenju. In poln žalosti je pretakal solze, ker je v svoji nezrelosti večkrat užalil Boga Stvarnika. Zaželel si je odrešilno sredstvo spovedi, kot edino rešilno desko v širokem morju brodolomcev. Toda ta želja se mu ni izpolnila, zato se je Bog zanj zavzel s pomočjo čudežnega dogodka po njegovi smrti. Častitemu opatu, ko je ponoči že počival v postelji, se je prikazal ta že umrli mladenič z jokajočim obrazom in v drži človeka, ki je žalosten in v velikih težavah. Končno se je z velikim spoštovanjem približal ter ga med solzami prosil, naj sprejme njegovo spoved. Potem se je spovedal, pri čemer je natančno razločeval vzroke in okoliščine, v katerih je grešil. Priznal je tudi nekaj velikih grehov. Pri tem je zelo jokal, z veliko bridkostjo skrušenega srca in kesanja, kot se komaj more najti pri živih.
Ko pa je končal spoved, je še globlje vzdihoval, svojemu joku je pridal še več solza in rotil opata v veliki skrušenosti, naj se ga milostno usmili in mu s svojimi molitvami izprosi, da bi mu bil Sodnik v nebesih naklonjen. Ko je opat hotel odgovoriti na težave te stiske, se je zbudil. Medtem ko se je spominjal tega, kar je videl in slišal, in čutil v sebi veliko sočutje z umrlim, je spoznal, da prikazanje ni bilo prazno. Da pa bi odstranil vsak dvom iz srca, mu je čudovita dobrota vsemogočnega Boga podelila, da je telesno izkusil prikazen. Ko je z roko potipal mesto, kjer je jokala duša, je našel odejo vso premočeno od solza. Častiti opat je torej veroval Božji moči, zato je odvezal mladeničevo dušo v kapitlju bratov, ponudil Bogu v zadoščenje svoje in svojih bratov molitve ter svete maše in tako odtegnil ubogo in grešno dušo kazni večne smrti ter jo po Božji milosti naredil deležno, kot verjamemo, večne blaženosti. Tako je pokazal, da je to, kar je pri ljudeh nemogoče, pri Bogu mogoče.