POPOLNA PODARITEV (1)

V spomin na Božjega služabnika Antona Strleta in za duhovno spodbudo začenjamo objavljati njegove članke o popolni podaritvi Devici Mariji, ki so prvikrat izhajali v Srečanjih v letih 1983 in 1984. Tu in tam bo kakšna malenkost podanašnjena, morda pa tudi kaj skrajšano.

˝Zavetnik 20. stoletja˝ – tako označujejo Maksimilijana Kolbeja, ki je bil 10. oktobra 1982 razglašen za svetnika. Ob razglasitvi za blaženega leta 1971 je papež Pavel VI. govoril o njem kot ˝mučencu ljubezni˝ sredi 20. stoletja, ki je zaznamovano s strahoto dveh svetovnih vojn in tako zelo oskrunjeno s pojavi množičnega teptanja človeškega dostojanstva in divjega sovraštva med ljudmi. Ko je 26. septembra 1972 ˝R. Schneider-Stiftung˝, ki se je tedaj preimenovala v ˝M. Kolbe-R. Schneider-Stiftung˝, prvikrat podelila nagrado v počastitev p. Maksimilijana Kolbeja, je evangeličanski teolog W. Nigg v slavnostnem govoru proti koncu dejal:

˝Še naprej smo dolžni premišljevati o tej smrti in povzeti to, kar pri tem čutimo, v enoto.

V smrti p. Kolbeja vidimo odgovor na stisko našega časa. P. Kolbe je, kakor mnogi drugi, pretrpel smrtne mline v Auschwitzu. Imenovati ga junaka iz Auschwitza je prav tako nezadostno kakor govoriti o nadjunaku. Junak je zemeljski pojem. Moral bi se imenovati ´junak vere´, ali še bolje ´svetnik na mejah človeškosti´. V Auschwitzu se je kuhalo brezmejno sovraštvo. Iz mučenja ljudi se je porajalo eno samo čustvo, čustvo onemogle maščevalnosti. In strmenja vredno je, da je p. Kolbe pretrgal satanski krog in premagal sovraštvo … Edinole krščanska ljubezen premaga strah in je sposobna odpuščati tudi najhujše zločine … Ta svetnik je prebil brezkončni krogotok od udarca do vrnitve udarca, od krivde do plačila za to krivdo, in je dosegel nov začetek … Njegovo dejanje je odprlo pot v prihodnost. Nevernih ne moremo spreobrniti z diskusijami – to misliti je naivno – a moremo se brez besede žrtvovati zanje … žrtev p. Kolbeja ni nekakšna stara legenda, marveč sedanja resničnost. Izvršila se je pred našimi očmi in se vrezuje kakor neizbrisen pečat v naše srce.˝

            Čeprav protestant, je W. Nigg v istem govoru tudi jasno povedal, kaj je bilo v življenju p. Kolbeja odločilno: Globoka pobožnost do Marije, tista pobožnost, ki je bila zakoreninjena v nauku sv. Ludvika Motfortskega. Nigg je navedel Kolbejevo željo: ˝Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.˝

            Življenje iz montfortanske popolne podaritve samega sebe Mariji je sv. Maksimilijana privedlo do junaške vere in ljubezni. Ali ni v tem vabilo tudi za nas, naj stopimo na isto pot, da bi kljub vsem oviram dosegli tisto ˝bogastvo veličastne dediščine pri svetih,˝ h kateri nas je poklical Bog v svoji veliki ljubezni (prim. Ef 1,18; 3,18)? Prav v ta namen bomo v vsaki številki tega glasila premišljevali prvine nauka sv. Ludvika Montfortskega o ˝pravi pobožnosti do Marije˝.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (2) Stota obletnica rojstva božjega služabnika prof. Antona Strleta

Božji služabnik Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 na god sv. Neže. Stoto obletnico njegovega rojstva želimo obhajati tako, da bi bolje spoznali njegovo življenje, še posebej junaško stopnjo njegovih kreposti, in se mu bolj priporočali.

Načrtovanih je več stvari. Gotovo se ga bomo spomnili na sam dan njegovega rojstva pri sv. maši. V okviru mednarodne marijanske akademije bodo letošnji brezjanski pogovori posvečeni prav Strletu. Potekali bodo na Brezjah, predvidoma v soboto 24. januarja. Poudarek bo na njegovih krepostih. Načrtuje se tudi, da bi v taki ali drugačni obliki tudi teološka fakulteta zaznamovala Strletovo stoto obletnico rojstva, saj je bil dolga leta teološki profesor. Razumljivo, da bo tu poudarek predvsem na njegovem profesorskem delovanju. Stota obletnica rojstva je tudi razlog, da bo nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki jo bomo obhajali 20. septembra 2015 v Strletovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico, posvečena tokrat prav njemu. V načrtu pa je še več drugih stvari.

V prvi vrsti bo to prilika, da se zahvalimo za njegovo življenje. Božji posegi so v njegovem življenju naravnost otipljivi. Sam je imel za eno največjih milosti globoko spreobrnjenje pri desetih letih. Vedno je bil hvaležen svojemu župniku Janezu Puclju, ki mu je omogočil šolanje na šentviški gimnaziji. Sam pravi, da ga je Devica Marija naravnost na čudovit način varovala v letih zapora. Vedno je bil bolehen, leta 1960, ko so že vsi mislili, da bo umrl, ga je Bog obvaroval še dolga leta pri življenju. Da je prišel na teološko fakulteto kljub prvotnemu odločnemu nasprotovanju takratne oblasti, je bil skoraj čudež. Če se zanj ne bi na vso moč zavzel božji služabnik škof Vovk, bi to ne bilo mogoče.

Strletovo življenje nikakor ni potekalo v idealnih razmerah. Rodil se je med prvo svetovno vojno, starše je zgodaj zgubil. Za duhovnika je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne, ko nekaj časa sploh ni bilo gotovo, ali bodo novomašniki lahko posvečeni ali ne. Dolga leta zapora, administrativno preganjanje v letih njegovega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku, bolezen, zelo razburkano obdobje v letih po drugem vatikanskem koncilu. Vse to niti najmanj ni bilo idealno. A ravno v teh razmerah se kaže njegova veličina. Nobena stvar ga ni strla, tudi zaustavila ne. Zaupal je v Boga, naredil, kar je mogel. Njegove kreposti še bolj jasno odsevajo na temnem ozadju okolja, v katerem je živel. Prav ob upoštevanju konkretnih razmer moremo spoznati krepostno življenje božjega služabnika Antona Strleta.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.

Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.

Torej, BOG JE.

Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.

Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'

V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.

To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.

Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.

Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...

Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.

Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).

V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.

O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"

Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 1.del

Študentka je zapisala: "Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi, so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3 b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."

Bog ima različna pota, da ljudi pritegne k sebi. Zanimiv je primer, ki ga je doživel France Špelič, bivši partizan, oficir, miličnik in komunist ter nazadnje duhovnik. V svoji knjigi Vrnil se bom k Očetu takole pripoveduje:

"Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.

Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrezo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.

Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.

Rekel sem: 'Micka, dajte mi to knjigo, vrnil jo bom!' Ona pa: 'Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.'

O, ko bi mogel opisati, kaj se je tedaj dogajalo v meni! Prosil sem, rotil in zagotavljal, da bom knjigo vrnil, a vse zaman, dokler ni posegla vmes moja mama, ki je bila že tudi sita mojega moledovanja. 'Micka, kar dajte mu knjigo. Jaz bom skrbela, da jo dobite nazaj.' To je zaleglo. Sveto pismo sem nesel domov, a če bi mi kdo le trenutek, preden sem stopil v to hišo, rekel, da si bom tisti dan želel imeti Sv. pismo, bi ga verjetno po ustih.«

Špelič je na Mickino zahtevo knjigo vrnil. V njegovem življenju še ni prišlo do spreobrnjenja. Tistega dne, ko je Sveto pismo odnesel lastnici, je prišel do drugega izvoda pri tovarniškem gasilcu Hribarju. Sam pripoveduje:

»Doma mi je [Hribar] pokazal novo omaro in jo odprl. Med številnimi knjigami me je zopet prešinila rdeča na obrobi ene od knjig. Ponovilo se je tisto nepopisno doživetje in stanje, ki sem ga imel pred pol leta pri Ermančkovi Micki, ko sem zagledal rdečo obrobo Svetega pisma.

Pozabil sem, po kaj sem prišel, namreč da bi pohvalil novo omaro in da bi si zbral kako leposlovno knjigo za branje. Prav kot pri Micki sem rekel znancu: 'Francelj, mi daš to knjigo?' Odgovor je bil: 'Kaj boš ti s to knjigo, to je Sveto pismo. Jaz ga imam zato, da je pač knjižna zbirka popolnejša.' Zopet sem moledoval in pozabljal vse drugo. Samo to knjigo z rdečo obrobo sem nesel domov.

Kako vztrajen je bil milostljivi Bog: Sveto pismo sem vrnil, potem pa ga zopet dobil, preden sem prišel domov.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Začeli smo polniti tretji plakat, prav tako delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja. On je zapisal: »Že kar nekaj časa se nisem oglasil glede molitvenih in drugih prizadevanj za nove duhovne poklice. Vendar na to nalogo nisem pozabljal. Nasprotno, osebna notranja skrb za poklice v Cerkvi postaja moja spremljevalka. Boleče je pomankanje redovnikov, redovnic ter duhovnikov. In nič manj boleča je preizkušnja, ko opazujem, kako malo današnjega človeka, tu mislim kristjana, najsi bo mlad ali odrasel, Gospodov klic zanima. Vendar zaupam, da kristjanovi noči vere sledi blagoslov in dar Njega, ki za delo v Božjem kraljestvu odpira srca ter jim daje podporo. Vesel sem, ker se smem s tem namenom pridružiti tretjemu klasju skupnih molitev, darovanih svetih maš ter osebnih preizkušenj za poklice v sv. Cerkvi.«

Jezusove besede, ki so napisane pod plakatom, nas spodbujajo in opominjajo: PROSITE GOSPODA ŽETVE, NAJ POŠLJE DELAVCE NA SVOJO ŽETEV.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."

V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."

Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."

Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.

Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.

Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.

Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!

Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.

Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.

Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«

V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.

Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."

Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 3. del

In kar zadeva medverski dialog?

Iskanje stikov z drugimi veroizpovedmi me sploh ne preseneča. Papež je vedno imel dobre stike z drugimi veroizpovedmi, sedaj pa to očitno čuti kot absolutno potrebo.

Papeževo češčenje Matere Božje ni nekaj medlega, komaj zaznavnega, on sam ga izpričuje. Je bil vedno takšen?

Vedno je gojil veliko pobožnost do Marije, vendar po njegovi izvolitvi za papeža 13. marca lani je Fatima zanj postala center marijanske duhovnosti. Zato je prosil portugalske škofe, naj posvetijo njegov pontifikat Kraljici rožnega venca v Fatimi in takoj za tem je posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. oktobra 2013. Smo v pričakovanju, kaj bo storil papež za stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi. Osebno mislim, da bo papež obiskal svetišče, obiskal bo portugalsko ljudstvo, počastil bo Fatimsko Gospo, kajti nedvomno on jasno vidi in razume misel upokojenega papeža Benedikta: »Fatima je najbolj izreden dogodek, ki danes obstaja v svetu.« Ko je Fatimska Marija romarica prišla v Argentino, jo je pospremil msgr. Serafim Fereira de Silva (tedanji škof v Leirii-Fatimi). Papež Frančišek je obhajal sveto mašo z menoj in drugimi škofi, je tudi spovedoval, in glejte, to je omenil pri molitvi njegovega prvega angelskega češčenja, v povezavi s Fatimo!

Odkar je papež, ali se je Jorge Bergoglio kaj spremenil? Ali je srečen?

Spremenil, zelo se je spremenil. Bil je bolj rezerviran. Vedno je imel smisel za humor, vendar sedaj ga razodeva v večji meri. Papež je srečen, ker ve da vrši Božjo voljo, ve da Gospod razodeva prav preko njegove osebe svojo voljo, da reši svet konkretno po Mariji, vendar tudi zelo trpi. Kdor ga pozna in ga gleda po televiziji, vidi na njegovem obrazu trpeč izraz, vidi obraz, ki izraža bolečino zaradi vseh problemov znotraj in zunaj Cerkve. Vsi to vemo. Tukaj lahko govorimo o sporočilih iz La Salette, v katerih je bilo napovedano, da bo Cerkev pretrpela grozljivo krizo, in mi jo trpimo; v tem trenutku svet trpi!

Ni videti sprememb? Kaj manjka?

Problem je v boju zoper hudiča, kot je dejal papež Benedikt: »Hudič nas sovraži, ker ve, da smo mi odrešeni, zato hoče uničiti vse delo Cerkve.« V svojih nagovorih v Domu svete Marte papež Frančišek pogosto omenja hudiča in boj zoper hudiča. Molitev je edino orožje, ki ga imamo, zanesljivo in gotovo, drugo pa je pokora.

Pogovor je vodila LeopolDina Simones