Misli sv. Bernarda (7)

Bog daje vsem, da obstajajo, oživljenim bitjem daje, da živijo, končno pa daje luč bitjem, ki uporabljajo razum, vsem, ki pravilno rabijo razum, daje krepost, zmagovalcem pa slavo.

Ko Bog vse reči in bitja ustvarja, vodi, ureja, premika in odmika, prenavlja in utrjuje, ne potrebuje kakih telesnih pripomočkov, saj je samo z besedo ustvaril telesna in duhovna bitja. Vsemogočni ne potrebuje nobenih pripomočkov, saj njegovi volji sledi nagla izvršitev, če želi kaj ustvariti ali pa urediti. Obstoj daje, komur hoče in kolikor hoče, ne da bi potreboval telesnih udov.

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:

"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"

"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."

Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.

Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.

Romar je prišel k učitelju:

"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."

"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.

"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"

Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.

Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.

Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.

Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.

Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".

Sv. Avguštin je zapisal:

"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'

Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"

Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."

Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:

"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."

Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.

Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.

Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.

Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).

Fatimska Marija romarica je obiskala Albanijo

Potovanje se je začelo 18. januarja 2014 in je trajalo do aprila. Predsednik albanske škofovske konference in pobudnik Marijinega obiska msgr. Angelo Massafra, je takole odgovoril na naša vprašanja:

- Zakaj ta pobuda?

Božjemu ljudstvu moramo ponuditi močne in spodbudne duhovne izkušnje, ki mu pomagajo živeti in poglabljati svojo vero. Ob sklepu leta vere smo pomislili na Marijo romarico, Romarico v veri. Ona nam lahko najbolj pomaga s svojo materinsko priprošnjo in s svojim vodstvom na naši poti vere.

Marija je tudi Kraljica miru. Njenemu varstvu želimo izročiti ves svet in posebej Albanijo, deželo in narod, ki sta toliko pretrpela in še vedno trpita, sedaj ne več pod komunizmom, ampak zaradi »krvnega maščevanja«, ki prisili mnoge družine, da živijo zabarikadirane v svoje hiše.

Mariji želimo izročiti vse ljudi, zlasti najšibkejše, posebej otroke, vdove, bolnike, reveže in izseljence po vsem svetu, predvsem pa jo prosimo za spravo in svetost družin.

Ta želja je zorela v mojem srcu več let, odkar smo leta 1998 v pripravi na jubilejno leto 2000, obnovili in znova posvetili opustošeno Marijino svetišče Matere dobrega sveta v Skuatari.

- Kakšna so vaša pastoralna pričakovanja ob obisku fatimske Romarice v Albaniji?

Predvsem izročitev Mariji celotnega albanskega naroda. Poleg tega pričakujemo, da bo fatimsko sporočilo, s svojo močno vsebino, v albanskih kristjanih okrepilo vero, ki smo jo že poglabljali v letu vere, tako da bomo vse bolj rastli v pričevanju in misijonskem duhu.

Pričakujemo, da bo odziv kristjanov na Marijino povabilo k spreobrnjenju obrodil obljubljeno dobo miru, prek dialoga, medsebojnega spoštovanja, razumevanja. Naj ljudje končno spoznamo, da je lepše in prijetnejše darovanje in odpuščanje kot maščevanje. Odgovorni smo, da ljudem ponudimo možnost, da spoznajo zgodovino in globino fatimskega sporočila, ki je zelo aktualno tudi danes tukaj v Albaniji.

- Kako lahko na kratko povzamete odnos albanskega ljudstva do Marije?

Češčenje Matere Božje je bilo vedno globoko zasidrano v albanskih vernikih. Ko je bilo v času komunizma razdejano albansko narodno svetišče Matere dobrega sveta in Zavetnice Albanije, so ljudje še naprej hodili molit na mesto, kjer je prej stalo svetišče. To je namreč edino svetišče v Albaniji, posvečeno Materi Božji. V mesecu maju in ob drugih praznikih je udeležba tako številna, da je cerkev premajhna in je maša zunaj svetišča

Med komunizmom, ko je bilo prepovedano vsako zunanje izražanje vere, tudi narediti znamenje križa je bilo kaznivo, so v mnogih družinah molili rožni venec. Med molitvijo pa je eden od družinskih članov ostal zunaj in stražil hišo, da se ne bi vtihotapil kakšen vohun. Lahko zatrdim z absolutno gotovostjo, da je molitev rožnega venca ohranila vero v albanskih kristjanih v času preganjanja.

- Kako je v Albaniji s poznavanjem in češčenjem fatimske Marije? So tam znani fatimski dogodki in sporočila? Ali je kakšno svetišče posvečeno fatimski Mariji?

Fatimske dogodke in sporočila so tukaj poznali že pred komunizmom, ugotavljam, ko gledam nekatere številke »Kumbona e se dieles« iz leta 1943 (Nedeljski zvon). V tej reviji škofije Skutari, ki jo je komunizem prepovedal in smo jo začeli zopet izdajati leta 1992, smo našli v albanščino prevedeno molitev papeža Pija XII. in podatke o različnih posvetitvah Marijinemu brezmadežnemu Srcu v škofiji Skutari-Durazzo in v nekaterih župnijah. Seznanjeni so bili tudi s pobožnostjo prvih sobot in so jo obhajali. Predstavljena je bila v albanski knjižici: »Pet sobot v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu«.

V škofiji Skutari-Pult imamo pastoralno središče posvečeno blaženima Jacinti in Frančišku ter cerkev posvečeno Fatimski Devici. Zanimivo, da je v Gramze (Durazzo) prva po padcu komunizma obnovljena cerkev posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na njenem pročelju stoji napis: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo«.

Pogovor je vodila LepoplDina Simones.

Obiskala nas bo fatimska Marija romarica

Združenje posvečenih JMS je zaprosilo in rezerviralo v Fatimi kip Marije romarice za čas od 13. maja do 13. oktobra 2016. 

To pobudo so sprejeli naši škofje. Tako bo Marija romarica preromala vseh šest škofij, kar bo priprava na stoletnico fatimskih prikazovanj in najboljši vseslovenski ljudski misijon. Katera romarska središča, župnije in samostane bo Marija obiskala, je še stvar dogovora. 

Verjetno bodo škofje ustanovili pripravljalni odbor, kajti sadovi so zelo odvisni od priprave.

Rektor fatimskega svetišča je predsedniku Zveze posvečenih JMS dr. Alojzu Snoju med drugim odgovoril: »Naj Vam ne bo odveč, če Vas v tej zvezi spomnim na izpolnitev nekaterih pogojev, da bi bili ob obisku Device Romarice deležni bogatih pastoralnih sadov in duhovne koristi. Priporočam, da poudarjate in oznanjate tisto resničnost, ki je od samega začetka temelj Marijinih sporočil in sporočil angela miru.

Ko boste torej sestavljali program Marijinega romanja, boste prav storili, če boste skrbno upoštevali zlasti pastoralni in duhovni vidik (včasih, žal, prevlada težnja, da se poudarja zunanji videz) tako, da boste posebej izpostavili dva stebra sporočila: 

1. molitev (zlasti molitev rožnega venca in češčenje Svete Trojice pred Najsvetejšim zakramentom; 
2. zadoščevanje za spreobrnjenje grešnikov povezano z obhajanjem zakramenta spovedi. Vse to je zajeto v posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu, po kateri je obljubljen mir v svetu in rešitev za večnost.«

Ali teh pet sredstev velja tudi za mir in srečo v domači družini?

1. Če vsi člani v družini živijo v prijateljstvu z Bogom, redno prejemajo zakramente in se ravnajo po evangeliju, ni nevarnosti, da bi se posamezniki med seboj tako sprli, da bi se družina razbila.
2. Družina, ki dan zaključi z molitvijo rožnega venca, bo gotovo ostala skupaj in lahko upamo, da bo skupaj pri Bogu tudi v prihodnjem življenju.
3. Če bodo vsi člani v družini sprejemali žrtve in križe v zadoščenje za svoje in tuje grehe ter kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov, bodo sami srečni. Hkrati bodo s tem mnogim pomagali k srečnemu družinskemu življenju, saj smo v Cerkvi vsi eno telo, katerega udje skrbijo drug za drugega.
4. Prvosobotna pobožnost jim bo zaslužila, da bodo v svojih družinah živeli v miru in sreči, v prihodnjem življenju pa bodo deležni večne sreče.
5. PosvetitevMarijinemu in Jezusovemu Srcu ter življenje iz te posvetitve bo družinam dajala moč, da bodo uresničile vse tisto, kar Marija in Jezus od njih pričakujeta.

Tako bomo prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca. Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal tolažilne besede: »Končno bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce.«

Storimo, kar moremo, da bo ta zmaga v človeških srcih in v javnem življenju nastopila čim prej.

p. Anton

V čem bi ravnanje po fatimskih sporočilih osrečevalo ljudi že na tej zemlji?

Sreča ljudi je zelo odvisna od miru, ki je najprej odsotnost vojne. Ko sta se v Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, večkrat prikazala angel in Devica Marija, je divjala prva svetovna vojna. Od leta 1916 dalje je morila tudi portugalske može in fante. Na drugem koncu Evrope, v Rusiji, sta Trocki in Lenin pripravljala oktobrsko revolucijo, ki je prinesla komunistično oblast in z njo na milijone in milijone mrtvih.

Angel se je že pri prvem prikazanju, spomladi leta 1916, predstavil kot »angel miru«, pri drugem prikazanju, poleti leta 1916, pa kot »angel varuh, angel Portugalske«. Pastirčkom je tedaj naročil, naj stalno darujejo Bogu molitve in žrtve, da bodo za svojo domovino pridobili mir.

Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija naročila otrokom, naj vsak dan molijo rožni venec, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne. To naročilo je ponovila tudi pri tretjem in petem prikazanju. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je Marija predstavila kot Gospa rožnega venca. Napovedala je, da se bo vojna končala in se bodo vojaki v kratkem vrnili domov. Trije fatimski pastirčki so s svojimi molitvami rožnega venca in žrtvami prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne in k omejitvi njenih grozot.

Dve desetletji pozneje je že nastopila druga svetovna vojna, hujša od prve. Ne bi je bilo 1) če bi ljudje živeli v prijateljstvu z Bogom in 2) bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter bi ljudje 3) pravočasno začeli obhajati prvosobotno pobožnost na fatimski način.

Povzemimo vsa fatimska sporočila, tako angelova kot Marijina: Iz njih smemo sklepati, da tudi danes in zmeraj pet sredstev zagotavlja svetovni mir in z njim srečo človeštva:

1. življenje v prijateljstvu z Bogom, kar pomeni, da zelo pazimo, da Boga ne žalimo z velikimi grehi;
2. redna molitev, zlasti molitev rožnega venca;
3. sprejemanje žrtev in križev v zadoščenje za svoje in tuje grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov;
4. obhajanje prvosobotne pobožnosti v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. K tej zadostilni pobožnosti spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in 15 minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca;
5.  posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Vse to je treba upoštevati in izpolnjevati tudi danes, kajti Marija je v 2. fatimski skrivnosti le za nekaj časa zagotovila svetovni mir. Za dalj časa pa ga moremo in moramo s svojim življenjem po teh petih načelih zagotoviti mi.

Vsak človek išče srečo

Upoštevanje fatimskih sporočil prinaša srečo že na tem svetu

Vsak človek išče srečo. Danes poglejmo, kako bi upoštevanje fatimskih sporočil človeštvu prineslo srečo že na tem svetu. Človeštvo išče srečo brez Boga in celo v nasprotju z Božjimi zapovedmi.

1. V življenju večine Evropejcev ima Jezus Kristus in sploh Bog zelo majhno vlogo ali pa sploh nobene. Mnogi ljudje živijo in umirajo brez Boga, kakor da ne obstaja.
2. Državni parlamenti sprejemajo zakone, ki so večkrat v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi.
3. Število rojstev se zmanjšuje, mnogo otrok mora končati svoje zemeljsko življenje že v materinem telesu. Zakon in družina sta zelo ogrožena. Veliko družin razpade. Mladi živijo zakonsko življenje, ne da bi se poročili.
4. Mnogi ljudje nič več ne molijo. Molitev jim je postala popolnoma tuja in nesmiselna.
5. Večina ljudi ne verjame v posmrtno življenje.
6. Veliko kristjanov ne prizna več greha. Vse je dovoljeno, da le ne škodi bližnjemu.
7. V ospredju so materialne dobrine, duhovne vrednote pa so stopile v ozadje, kakor da le materialne dobrine ljudi osrečujejo.

Kljub vsem tem prizadevanjem ljudje niso srečni. Brez Boga ni sreče.