Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Nekateri. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Nekateri. Pokaži vse objave

četrtek, 30. oktober 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga


Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:
"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.
A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.
Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.
Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"
           
Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:
"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.
An

sobota, 27. september 2014

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:
"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"
"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."
Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.
Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.
Romar je prišel k učitelju:
"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."
"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.
"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"
Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.
Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.
Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.
Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.
Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".
Sv. Avguštin je zapisal:
"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'
Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"
Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."
Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:
"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."
Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.
Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.
Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.
Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).