Mariji Pomočnici se izročimo

(ob 200-letnici Marijine podobe)

Marija z Brezij, srca podarimo,

popolnoma se tebi izročimo.

Zgubljene sprejmi nas v Srcé, o Mati,

daj gledati nam Sina, Žarek zlati.

Za praznik tvoj, Marija Pomočnica,

nam srca vnemi, zvesta Priprošnjica;

otroci tvoji pred teboj klečimo,

se s srcem za darove zahvalimo.

Vso večnost tvoji hočemo ostati,

za vse žalitve ti zadoščevati;

slovesno ti vsi tukaj obljubimo,

da te, o Mati, več ne zapustimo.

Ob praznovanju milostne podobe,

nas s Sinom spravi, varuj nezvestobe;

v svetost iz grehov nam pomagaj vstati,

k Trojici Sveti vodi nas, o Mati,

V Brezmadežnem naj Srcu zaživimo,

v ljubezni sestram, bratom odpustimo;

obvaruj, Mati, dom in domovino,

izprosi nam pravično vladavino.

Ivan Rajk

VEČ IN BOLJE MOLITI (4) Kaj je molitev?

Poglejmo nekatere odgovore na to vprašanje.

            Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga (Charles de Foucauld).

Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu (Evagrij).

To je sicer res, a molitev ni samo to. Ne gre samo za povzdigovanje duha, ampak tudi srca. Zato bi bilo bolje reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha in srca k Bogu.

V molitvi odpiramo svoje srce Bogu (Karl Rahner).

Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi. – Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z Božjo zmago. – Kdor se bori s svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori s seboj, bo večji; kdor se bori z Bogom, bo večji kot vsi (filozof Kierkegaard).

           

Pri nekaterih opisih manjka vidik poslušanja Boga. Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog, sploh ne gre za pravo molitev. On nas ne samo prvi ljubi, temveč nas tudi prvi kliče k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti, da bo njegovemu potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham postavil oltar kot odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na Boga, vse molitve prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube in pomoč.

           

Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko srečanje in zaupen pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi (sv. Terezija Avilska).

           

Že v Svetem pismu so veliki molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali so ga. Vse so pričakovali od Boga. Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim zdihovali in jokali, mu peli in vzklikali. Na Boga se niso obračali le z besedami, temveč tudi s srcem in duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha je bila duhovni izraz njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po Božjih zapovedih, so že molili.

Ko z očmi vere gledamo Boga, gremo iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu gremo naproti.

Za Lazarjevo sestro Marijo pravi evangelist, da "je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi sedanji trenutek: z ljubeznijo sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu nanje odgovarja. Zaslužila je Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel" (Lk 10,42).

Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima vrednost sama v sebi in zato nanjo ne smemo gledati le kot na sredstvo, s katerim moremo doseči kakšno dobrino od Boga. Molitev ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Naglica je velik sovražnik molitve. "Bog je ustvaril čas, človek pa naglico," pravi irski pregovor.

An

Misli sv. Bernarda (4)

Vaša vera je velika, če zmagujete nad svetom in če se z njeno pomočjo rešujete iz žalostnega močvirja ter iz blatne mlakuže.

Pobožni človek se mora zaradi Kristusa stalno boriti in truditi, da obvladuje svoje meso, svet in hudiča. Vsi čutimo, da je človekovo življenje stalen boj in nenehno prizadevanje.

Kadarkoli človek premaga skušnjavo ali obvlada kako napako, kadar se izogne preteči nevarnosti, opazi grozečo zanko, popolnoma ozdravi okorelo in zastarano strast v svoji duši – je Bog hvaljen in zahvaljen ter poveličevan.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tokrat smo se po zaslugi posameznikov, ki so darovali kar po eno zrno, poboljšali in napredovali za sedem zrn. To naj nas ne nagne k temu, da bi odnehali, ampak naj bo spodbuda še drugim, da se nam priključite. Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle odšla v samostan, kdo v misijone. Morda bo vaša molitev pomagala kakšnemu duhovniku, ki omaguje, obupuje, ker ne vidi uspehov, ali celo premišlja, da bi pustil duhovništvo. Priporočam, da molite za svoje dušne pastirje, za bogoslovca, če je iz vaše fare, za svojega spovednika in duhovnega voditelja, za tistega, za katerega nihče ne moli. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in vztrajnost poklicanih!

POGLABLJANJE V VERI (27) Znanost in vera sta tvoj dar

Pogosto se sliši očitek, ne samo v šoli, da si znanost in vera nasprotujeta. Pravi znanstveniki naj bi zato ne bili verni. Ker ljudje danes znanost in znanstvenike visoko cenijo, je razumljivo, da tak očitek mnoge odvrača od vere.

Morda smo že slišali takšne ali podobne sodbe: "Verujem v to, kar vidim in kar je znanstveno dokazano. Z znanostjo lahko vse razložimo, zato vere ne potrebujemo. Na kar je včasih dajala odgovor vera, zdaj odgovarja znanost. Če pa morda česa le še ne more rešiti, se ji bo to posrečilo že čez nekaj desetletij."

Med dijaki so napravili anketo, kaj mislijo o veri. Nekateri so zapisali, da je vera pozitiven pojav, da ne ovira življenja v modernem svetu, da dobro vpliva na moralno življenje in da je brez nje vse brez cilja.

Drugi so zagovarjali, da vera ni skladna z znanostjo:

"Ne morem razumeti ljudi, ki kljub izsledkom znanosti še vedno lahko resnično verujejo."

"Religija ni za inteligenco, je le za preproste in osamljene ljudi."

"Religija je v današnjem svetu velika zabloda in neumnost."

"Religija je le za starejše ljudi, tisti pa, ki hočejo v znanosti kaj doseči, se ne morejo predajati verskim čustvom."

Tisti, ki pravijo, da si znanost in religija nasprotujeta (to v glavnem niso znanstveniki!), večkrat trdijo, da znanost gradi na dejstvih, krščanstvo pa na vrednotah in čustvih. Vendar znanost in krščanska vera gradita na dejstvih, na dokazih. Znanost na dokazih o svetu, krščanstvo pa na zgodovinsko dokazanem Jezusu, njegovem življenju, odrešilni smrti in vstajenju ter na njegovem nauku. Ne samo pri kristjanu, ampak tudi pri znanstveniku, ki je pogosto kristjan, imajo pomembno vlogo vredote in čustva. Teologija, ki je nauk o Bogu in njegovih stvareh, je tudi znanost, sveta znanost.

Med znanostjo in krščansko vero je bil dolgotrajen spor. Končal se je z jasnim spoznanjem, da imata znanost in vera vsaka svoje področje in raven spoznanja. Kar spada k verskemu spoznanju, ne more dognati po znanstveni metodi izkustvena znanost. Kar spada k tej znanosti, spoštuje in ceni tudi Cerkev. Gre za razlikovanje znanstvenega in verskega spoznanja.

Napetost med vero in znanostjo nastaja najprej zato, ker imajo nekateri ljudje zoper vero mnogo predsodkov, pogosto zaradi nepoučenosti o veri. Tudi na strani vere so včasih nekateri Sveto pismo in vero razlagali na tak način, da so po nepotrebnem posegali na področje znanosti, za kar niso bili usposobljeni.

Že papež Leon XIII. je leta 1893 v okrožnici o proučevanju Svetega pisma zapisal:

"Med teologom in naravoslovcem ne bo prišlo do nobenega resničnega nesoglasja, če se le oba držita vsak v svojih mejah in se v skladu z opominom sv. Avguština varujeta, da ne bi »tega, kar je nepoznano, lahkomiselno razglašala za znano«."

Če bi se na obeh straneh tega držali, bi znanost in krščanska vera postali sestri tudi v praksi. Načelno sta sestri, saj obe izvirata od istega Stvarnika.

Glavna »knjiga«, ki jo prebira in študira znanstvenik, je knjiga narave, glavna knjiga, ki jo prebira in študira vernik, je Sveto pismo. Ti dve knjigi si ne nasprotujeta, ampak se lepo dopolnjujeta. Obe sta namreč dar istega Boga človeku. Če bi človek ne poznal Svetega pisma, bi mnogo manj vedel.

Kadar je v zgodovini med vero in znanostjo prihajalo do nasprotij, se je to dogajalo zaradi napačnega "branja" knjige narave ali knjige Svetega pisma. Sveto pismo je knjiga, ki nas uči, kaj naj verujemo in kako naj živimo. To najdragocenejšo knjigo sveta je treba razumeti v duhu dobe, v kateri je nastala, in ne s stališča današnje znanosti. V tej knjigi zato ne smemo iskati podatkov, kakršne odkrivajo naravoslovne znanosti.

Že italijanski fizik, astronom in matematik Galileo Galilei (+ 1642) je glede Svetega pisma in njegovega glavnega avtorja, Svetega Duha, rekel: "Namen Svetega Duha je, da nas pouči, kako pridemo v nebesa, in ne, kakšni so nebesni zakoni." Podobno se je davno pred Galilejem izrazil sv. Avguštin.

Vera sama po sebi ni in ne bi smela biti nasprotnica znanosti in napredka. Kadar so verni ljudje to bili, so bili zato, ker niso dovolj razlikovali med dvema različnima področjema, med znanostjo in vero. Vere tudi niso pravilno razlagali ali so jo celo zlorabljali. Misel, da je med vero in znanostjo nasprotje, so resni znanstveniki že zdavnaj zavrgli.

Znanstveniki so danes večinoma veri naklonjeni. Green in Carkner pravita v knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo:

"V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem je treba poudariti, da so med tistimi, ki se na univerzah oklepajo krščanstva, v večini znanstveniki" (str. 46).

Znanost in vera sta sestri, ki imata istega najvišjega Očeta. Obe delata z razumom. Pravilno razlaganje verskih resnic in znanstvenih odkritij nikoli ne more voditi do nasprotij. Če se kje pojavijo, je znamenje, da na eni ali na obeh straneh nekaj ni v redu.

Med znanstveniki 19. in začetka 20. stoletja je bilo sicer res precej razširjeno mnenje, da je med vero in znanostjo nasprotje. Med nekaterimi ljudmi z manjšo izobrazbo pa ta predsodek živi še danes. Da so resni znanstveniki zavrgli mnenje, da je med vero in znanostjo nasprotje, kažejo tudi anketne raziskave.

Francoski list Figaro je leta 1926 izvedel anketo med francoskimi akademiki. Vseh 88 članov francoske akademije znanosti je dobilo vprašanje, ali je znanost nasprotna religioznemu čustvu. Prišlo je 73 odgovorov. V njih nihče ne trdi, da bi bili vzroki za nevero v kakih znanstvenih dognanjih.

Niti en akademik ni odgovoril, da vidi med vero in znanostjo nepremostljivo nasprotje. Le trije se bolj zadržano izražajo glede nekaterih veroizpovedi.

P. Sebatier v omenjeni anketi pravi: "Mislim, da je nespametno vnašati nasprotje med vero in znanost, ki naj po mojem ostaneta vsaka na svojem osebnem področju. Dvigati jih eno proti drugi ne more nikomur koristiti; to delajo predvsem ljudje, ki so v eni kakor v drugi slabo poučeni."

Nemški biolog Max Hartmann ugotavlja, kako se znanost vedno bolj bliža veri in kako "narašča v naši dobi število naravoslovnih znanstvenikov, ki na razne načine in z različnimi utemeljitvami tudi javno izpovedujejo religijo in vero v Boga".

Nemški fizik Max Planck (+ 1947), začetnik kvantne teorije, leta 1918 Nobelov nagrajenec, pravi:

"Kamor in kakor daleč pogledamo, nikjer ne najdemo med religijo in naravoslovjem nobenega nasprotja, pač pa, in v prav najvažnejših točkah, popolno soglasje. Vera in naravoslovje, to dvoje se ne izključuje, kakor marsikdo danes misli ali se boji, marveč se med seboj dopolnjuje in omogoča. Pač najneposrednejši dokaz za skladnost med religijo in naravoslovjem, pa naj njun odnos še tako kritično motrimo, je zgodovinsko dejstvo, da so bili ravno največji naravoslovci vseh časov, možje kakor Kepler, Newton, Leibniz prežeti z globoko vernostjo."

Ruski zdravnik kirurg dr. Luka Vojno-Jasenicki, ki je kot zdravnik znanstvenik dobil Stalinovo nagrado in je pozneje postal pravoslavni duhovnik in škof, je povedal o sebi:

"Vem, da se mnogo ljudi sprašuje, kako sem mogel, ko sem si bil pridobil slavo učenjaka in velikega kirurga, opustiti znanost in postati oznanjevalec Kristusovega evangelija. Delajo veliko napako, ker mislijo, da je nemogoče združevati vero in znanost. Tako mišljenje je povsem zgrešeno. Zgodovina nas uči, da so bili genialni učenjaki, kakor Galileo, Newton, Kopernik, Pasteur in veliki ruski filozof Pavlov globoko verni. Vem tudi, da je mnogo profesorjev, naših sodobnikov, vernih."

Einstein je zapisal, da o večini predstavnikov naravoslovne znanosti lahko trdimo: "Edini so si v tem, da si vera in znanost ne stojita sovražno nasproti."

Svetovno znani učenjak in profesor na kolumbijski univerzi v ZDA Mihajlo Pupin (+ 1935) je rekel: "Pred nami sta dve možnosti: ali verujemo, da je vesoljstvo in veličastni red posledica slepega slučaja ali posledica nekega Uma. Osebno verujem v Božji Razum."

Francoski znanstvenik Louis Pasteur (+ 1895), ki je med drugim izumil cepivo proti steklini, je rekel: "Malo znanja človeka oddaljuje od Boga, veliko znanja pa ga vodi k Bogu."

Podobno je zapisal angleški filozof Bacon Verulamski (+ 1626): "Samo površno poznavanje narave more odvračati od Boga, globlje in temeljitejše znanje pa nas vodi nazaj k Bogu."

An

Celo z metlo mati ni varčevala

Za otroke, zlasti za Lucijo, se je začelo veliko trpljenje. Mama Marija je vztrajno poizvedovala po dogodku in svojo najmlajšo hčerko dolgo časa imela za lažnivko, ki vara ljudi. Na različne načine, tudi s telesno kaznijo, jo je hotela pripraviti do tega, da bi preklicala resničnost prikazovanj. Lucijine starejše sestre so vse potegnile z materjo in so Lucijo večkrat zaničevale.

V prvem Spominu Lucija poroča o ravnanju svoje matere:

»Nekega dne, preden sem s čredo odšla na pašo, me je hotela prisiliti, da bi priznala, da sem se zlagala. Nič ni varčevala z nežnostmi in grožnjami, celo z metlo ne. Ker ni mogla doseči drugega kakor le trden molk ali ponavljanje tega, kar sem že povedala, mi je ukazala, naj odidem s čredo, a naj čez dan dobro premislim. In če nikdar ni dopustila, da bi njeni otroci lagali, bo še veliko manj dopustila laži te vrste. Zvečer me bo prisilila, da bom šla k vsem tistim ljudem, ki sem jih prevarala, da jim bom priznala, da sem lagala, in jih prosila odpuščanja.

Odšla sem s svojimi ovčicami in tudi tisti dan sta me prijatelja že pričakovala. Ko sta videla, da jokam, sta mi pritekla naproti in me vprašala, kaj se je zgodilo. Povedala sem jima in dodala:

'Povejta mi, kaj naj storim! Moja mati za vsako ceno hoče, naj rečem, da sem lagala. Kako bi mogla kaj takšnega storiti?'

Potem ko je Marija vidcem obljubila nebesa, jim je razodela, da bodo morali veliko trpeti. Tako so na svojem mesu dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1,24; Flp 3,10 in 1,29). Ko je Jezus Petru obljubil ključe nebeškega kraljestva, je začel razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in veliko trpeti (prim. Mt 16,21). Jezus nas vabi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).

p. Anton

Videla sem našo Gospo

Videla sem našo Gospo

Lucija je po prvem prikazanju zabičala obema mlajšima pastirčkoma, naj o vsem popolnoma molčita. To je storila, ker je imela že pri prikazovanjih leta 1915 s svojimi spremljevalkami slabe izkušnje, a ona si je hotela prihraniti zbadanja, hkrati pa je čutila, da je zaradi vsebine Marijinih sporočil treba o zadevi molčati. Frančišek in Jacinta sta obljubila, da bosta o vsem molčala.

Lucija se je bala, da Jacinta ne bo mogla biti tiho. Ta strah jo je obšel, ko je slišala svojo malo sestrično, kako je od časa do časa navdušeno ponavljala:

»Oh, kako lepa Gospa!«

'Vidim, da boš še komu povedala,' ji je rekla.

»Ne bom, ne, bodi mirna.«

Vendar je mala Jacinta v velikem veselju in navdušenju vse izklepetala svoji mami. Potem sta morala tudi Frančišek in Lucija povedati, kaj sta videla.

Jacintina mati Olimpija je pozneje pri zaslišanju povedala, kar je zapisano v tretji osebi:

»Nekoliko po sončnem zahodu, že ponoči, je prišla domov iz kraja Batalha, kjer je trg vsako nedeljo. Ko je prišla domov, jo je Jacinta vsa vesela objela, kar ni bila njena navada, in je rekla: 'O, moja mama, danes sem v Irijski globeli videla našo Gospo!' Mati jo je zavrnila: 'Ne verjamem. Ti si res taka svetnica, da lahko vidiš našo Gospo.' Otrok je postal nekoliko žalosten in je še naprej trdil: 'Mama, verjemite mi!' – Imela je tedaj sedem let. To se je zgodilo še na cesti na hišnih vratih.«

Lucija v prvem Spominu poroča:

»Ko je naslednji dan njen brat pritekel povedat, da Jacinta zvečer doma ni držala besede, je tiho poslušala obtožbo.

'Vidiš, meni se je zdelo, da boš povedala,' sem ji rekla.

'Tu notri je bilo nekaj, kar mi ni pustilo molčati,' je odgovorila s solzami v očeh.

'Ne jokaj zdaj! O tem, kar nam je Gospa rekla, ne povej ničesar več nikomur!'

'Pa sem že povedala. Rekla sem, da je Gospa obljubila, da nas bo vzela v nebesa.'

'Kaj je bilo treba to praviti?'

'Odpusti mi. Nikoli več ne bom nikomur ničesar povedala.'«

Res je bila za naprej Jacinta zelo molčeča, ko so jo radovedni ljudje nadlegovali z raznimi vprašanji v zvezi s fatimskimi dogodki.

Tudi Lucija in Frančišek sta morala povedati, kaj sta videla. Za naprej o Marijinih prikazovanjih niso mogli biti popolnoma tiho. To je bilo dobro, da so se ljudje začeli zanimati za fatimske dogodke in se zbirati v Irijski globeli.

Popolnoma pa so molčali o treh delih skrivnosti in o trpljenju in žrtvovanju za grešnike. Za vse to so ljudje in celo sorodniki zvedeli šele iz Lucijinih Spominov.

Nekoliko pred svojo smrtjo se sestra Lucija takole spominja tega dogodka:

»Kljub mojemu vztrajnemu priporočanju, naj ne govorimo o prikazanju naše ljube Gospe, je Jacinta povedala mami. Ni bilo potrebno nič drugega in že se je naglo razširila novica med preprostim in delavnim ljudstvom, zaposlenim s poljedelskimi opravili, da bi iz zemlje pridobivalo vsakdanji kruh (…) Z globoko vero, upanjem in ljubeznijo so prihajali iz mest, krajev in vasi. Prihiteli so, da bi zvedeli, kaj se je zgodilo. Prihajali so ubogi in bogati, modri in nevedni, nekateri verni, drugi neverni. Prišli so radovedneži in zasmehovalci in oni, ki so iskali najboljši način, kako bi stvar preprečili.

To je bil začetek tistega, kar je Marija prerokovala pastirčkom: 'Morali boste torej dosti trpeti.' Ne samo oni, tudi njihove družine.«